otroci
ne morem pisati na dolgo. preveč boli. samo dejstva.
ne počutim se sigurna vase, čeprav je 20 letni zakon, poln nasilne zgodovine, kot je že večkrat bil vendar tokrat najmočneje, na psu in njegova poniževanja prav na višku – in še se povišujejo. terapije niso pomagale. sedaj ne verjamem več da bi alkho spremenile situacijo.
Čeprav sama zase še iščem rešitve.
Problem je v tem, da me Otroci ( 2 fanta, najstnika) zavračajo, oz se obnašajo do mene občasno enako poniževalno kot on. Se kar pogumno in odločno držim in poudarjam da tega ne dovolim, vendar…
Ločitev v mojem primeru pomeni, da zapustim (njegovo) hišo (pridobleno v času zakona, vendar se pri tem prosim ne ustavljajte, vsi vemo – z menoj vred, kako je s tem : tu grem na duševni mir- denar je pri njem točka, na kateri bi se poklal do smrt: denar je N J E G IO V ).
Dobro, to še.
In strašno negotovnost ( to bis e tudi še dalo prenesti, sem pač šibka, a bi šlo).
Ampak: da ne bi bila več vsak dan z otrokoma, to pa je udarec. Ker verjetno bi on zahteval njuno odločitev in odločila bi se zanj. E – tega pa mislim, da ne bi prenesla.
Raje sem z njima, pa da gledata in poslušata vsakodnevna poniževanja in brezsramna vpitja, kot da bi bila obsojena preživljati hitro minljive trenutke njunega mladega življenja brez njiju.
No ja.
Vem,d abi morala oditi. Potrebujem samo oporo, kajti srce se mi bo zlomilo, ko ju ne bom več videla vsak dan. In vprašanje j, kje dobiti tako oporo.
pozdrav v dobrem – srčno upam da bom lahko s svojim življenjem majčkeno, čisto majčkeno spremenila ta svet na bolje v smislu da se mi bo dano okrepiti in narediti najboljše – zase in za moja otroka.
Spoštovana,
vsa čast in spoštovanje do vas, da ne glede na težko situacijo
tako trezno razmišljate, da bi vendar odšli. Ne upam vam dajati nasvete,
ker verjamem da je zelo boleče, vse to kar vas čaka, če boste odšli – ločitev od otrok, pa vendar čutim, da si želite oditi, da na nek način ste z enim korakom že vstran – le pogum še zbirate.
Verjamem da bo ločitev zelo bolela, a glejte na to iz tega zornega kota – vsaka ločitev boli in čez čas se rane vsaj za silo malo zacelijo – tudi vaše se bodo. sinovom pa boste s tem pokazali nekaj kar še kako želita videti – mamo, ki bo ohranila spoštovanje, odšla in rešila še tisti del sebe, ki ga lahko reši. Sinova tudi če ostaneta z očetom bosta dobila dober zgled – če ostanete pa ste lahko prepričani, da bosta tudi onadva zrasla v možakarja, ki bosta pretepala svojo žensko in jo grdo obravnavala. Morda se lahko zgodi celo to, da sinova spregledata – dajte možnost sebi in njima.
Za oporo morda malce poiščite na internetu, če obstaja kakšno društvo – morda društvo za nenasilno komunikacijo ali pa se povežite z ženskami iz foruma, ki imajo podobno zgodbo – če ne boste sami bo vse pol lažje.
Želim vam obilo poguma, čim manj boleče,
pa vendar tudi čim hitrejše okrevanje po spremembi,
Srečno,
TIRIJA
Spoštova Kamničanka,
najprej čestitke za vašo odločitev. Ja, res preveč boli, da bi karkoli lahko na hitro in površno rekli o bolečini, s katero vi morate živeti že 20 let. To so kot pravite vsakodnevna poniževanja in vpitja, ki ste jim izpostavljeni vsi, vključno z otroki. In verjamem, da vas je strah samostojnega življenja, strah biti sama, brez opore moža, ki bi vam pripadala, mogoče tudi brez otrok… Rada bi vam samo povedala, da že sedaj živite v nenehni negotovosti, ko čakate kdaj bo naslednji »izpad«, kako se bo končal – in da to zmorete – to si dokazujete iz dneva v dan…
In žal tudi terapije oz. svetovanja niso »čudežne tabletke«, ki bi lahko karkoli naredile tam, kjer se oba ne zmoreta ali nočeta odločiti za spremembo oz. ne vidita potrebe po njej. Verjamem, da je izjemno boleče spoznanje, da se za spremembo mora odločiti vsak sam in ste vi tako ob možu čisto nemočni. In je izjemno težko živeti s tem, da se nekdo ob tebi noče odločiti za skrb za odnos. Tu lahko le sočustvujemo z vami in vas podpiramo.
Čestitam vam, da zmorete postavljati meje vsaj otrokoma. Čeprav je to izjemno naporno delo in z »omejenim učinkom«, če pa ob tem ne postavite jasne meje tudi možu in njegovemu nasilju (vsaj o verbalnem govorite). Tako otroka nehote prevzemata njegovo vedenje (ki ga z vaše strani doživljata kot »dopustno«) in hkrati sta prikrajšana za mamo, ki bi jo lahko spoštovala (ker se njuna mama pusti poniževati in sramotiti njunemu očetu). Otrok namreč trpi, ko gleda mamo, ki je »nemočna« (vsaj videz daje tak, čeprav ne verjamem, da ste res tako nemočni – vi svojo moč skrivate za svoj »duševni mir«, pa dvomim, če je to res prava pot do tega miru …) ob očetovem nasilju.
Namreč že zaradi otrok in njihovega duševnega in telesnega zdravja se boste morali odločiti ustaviti moževo poniževanje in poskrbeti zase (pa karkoli bo to že v vaši situaciji pomenilo – če ste presodili, da je to ločitev, potem nimam razloga, da vam ne bi verjela). Pravite »Raje sem z njima, pa da gledata in poslušata vsakodnevna poniževanja in brezsramna vpitja, kot da bi bila obsojena preživljati hitro minljive trenutke njunega mladega življenja brez njiju.« Ne bi vam želela narediti krivice in ne vem, če ste res hoteli povedati, kar zdaj lahko jaz razberem iz tega stavka – namreč da ste pripravljeni “žrtvovati” otroke in jih izpostavljati zanje izjemno ogrožujočemu stanju (tako se ta stavek namreč bere – upam, da se motim…)? Tako rekoč njih »žrtvovati« za to, da imate možnost vsakodnevnega stika z njimi? Ne vem, če vi to res želite, če se samo za trenutek vživite v njuno doživljanje in njune potrebe… Sploh, ker otroci imajo najprej pravico do stika s starši in ne obratno – tu je pač prva skrb šibkejši člen in to so otroci. Verjamem, da vas misel na to, da ju ne bi več imeli vsak dan pred očmi in mogli vsaj na ta način spremljati, ali je z njima vse v redu, skrajno vznemirja in spravlja v stisko in strah (to bi zagotovo doživljala vsaka normalna mama). Razumem, da je tu zadaj skrb, da bodo otroci (zmanipulirani ali ne – pri takem nasilju skoraj ne gre brez manipulacije) izbrali življenje pri očetu in boste s tem vi brez vsakodnevnih stikov z njimi. A predvsem si ti otroci zaslužijo živeti v okolju brez nasilja. In bodo v primeru vaše »akcije« (udejanjanja odločitve, da boste ustavili to »norenje« okoli sebe) vse življenje vedeli, da jim nasilja ni treba prenašati, da se žensk ne da poniževati in sramotiti in »zganjati« nasilje nad njimi. In da si vsak človek zasluži spoštovanje. In se ima pravico zanj boriti. Pa četudi bodo za to mogoče potrebovali kar nekaj let, da bodo lahko počasi “razpletli” očetove nasilne manipulacije in sprevideli, kaj je res, kaj je prav ipd. In da bodo lahko začeli verjeti in zaupati mami ob njeni vztrajnosti in ob tem, da se ne bo pustila »odgnati« in »užaliti«, če ji bodo »zmanipulirani« od celotne situacije še nekaj časa ne mogli res verjeti in zaupati. Otroci morajo dobiti izkušnjo, da je ta mama zanje na razpolago, kadar jo oni potrebujejo in da je mamina »skrb zase« res skrb zase in je mama zaradi tega drugačna v pozitivnem smislu – je vesela, vedra, bolj mirna in ljubeča do njih – kar pa je ob vsaki ločitvi verjetno kar dolg proces in ni tega pričakovati čez noč… In verjamem, da jim vi lahko to ob primerni podpori tudi zagotovite.
Dovolite še nekaj besed o moževem denarju, za katerega bi se bil pripravljen »poklati« – ja, to je pri moških načeloma zelo občutljiva točka in vam čisto verjamem, da vas je na smrt strah drezati v to »sršenje gnezdo«, bi najraje pustili hišo in vse ostale prihodke njemu … samo da bi imeli mir… Pa ne vem, če je to res pot do vašega miru – dolgoročno gledano. Ker najprej ste dolžni otrokom izboriti delež skupnega premoženja, ki jim pripada (torej ste kot mama dolžni njim izboriti primerno preživnino, če bi bila otroka z vami). Po drugi strani pa tudi sebi dolgujete primeren delež – tudi vi si preprosto zaslužite, saj ste 20 let živeli v tem odnosu, ki ga opisujete kot pekel. Verjetno nemajhno premoženje, ki tudi, če on smatra, da je »njegovo«, ga je lahko pridobil, ker je imel vas ob sebi, vi ste nosili z njim njegova bremena, stiske, prenašali njegovo nasilje itd., da je on lahko v miru kopičil denar. In sedaj bi se mu kar odpovedali? V njem so vaše solze, vaše trpljenje, to si vi zaslužite in vam pripada!!!
Verjamem, da se ga na smrt bojite – moža namreč oz. njegove reakcije, če bi se vi začeli boriti za svoj delež, ki vam gre in za katerega imate občutek, da bi vam ga on najraje odrekel. Spoštovana gospa, gospod vam je samo »nabil svoj strah« (kot rečemo v terapevtskem žargonu in s tem mislimo, da je on svoj strah uspešno potlačil, nosite ga pa vi) in vi se ga bojite. Gospod pa je tudi pri tej manipulaciji s strahom lahko uspešen samo tako dolgo, dokler se vi pustite zastraševati. Verjamem, da tisti trenutek, ko bo zaslutil, da ga vi več ne bojite in ste ga spregledali oz. se ne bojite ostati sami, bo »zamenjal ploščo« – oz. se bo pripravljen pogajati o marsičem… Samo ne pustite se zaplesti v manipulacije in grožnje.
Ob vsem zapisanem pa se zavedam tudi, da po 20 letih življenja v takih razmerah (in verjetno na še kar nekaj »podlage« od prej) se precej spremeni občutek zase, samozavest pade, občutek imaš, da si ti čuden, da te itak nihče ne bo upošteval, vsi bodo rekli, da si ti nora, s tabo je nekaj narobe, zlahka se počutiš kriv in si naložiš še breme drugega… Ja, zato potrebujete močno oporo, kot ste zapisali, človeka, ki vam bo redno sproti odstiral pogled, skupaj z vami »prečiščeval« zadevo in vas spodbujal, da ste vedno na pravi poti, če se borite zase in za svoje otroke – v njihovo največje dobro. Nekoga, ki bo šel z vami skozi vaš »proces« ločevanja v vašem tempu. Mogoče bo zadosti prijateljica, mogoče mama, če pa ni nikogar v vašem sedanjem krogu poznanih, potem se lahko obrnete tudi na kakšen terapevtski center (tokrat sami), kjer vas bodo primerno usposobljeni terapevti spremljali na tej poti. Hkrati si dovolite primerno v korist otrok »uporabiti« vse v ta postopek ločevanja vpletene institucije – od CSD-ja naprej in sodišča, odvetnike…
Glede na to, da ste se podpisali s Kamnik, domnevam, da ste od tam. Tako vam lahko priporočim Center za družinsko terapijo Kamnik ali pa Inštitut Krog iz Kranja (njihove kontakte najdete tudi na tej spletni strani) ali pa poiščete primeren terapevtski center v Ljubljani ali kjerkoli drugje.
Spoštovana gospa, dovolite si spremeniti svoj košček sveta na bolje – zase in za svoje otroke – to jim tudi kot mama dolgujete, prav tako to dolgujete sebi. In poiščite ljudi, ki vam bodo pri tem lahko pomagali.
Vse dobro na tej poti in pogumno naprej!!
Gospa kamnik!
Odprli ste temo s pomenljivim naslovom- otroci. Sedaj bi lahko prizanesljivo pisala, da vas razumem in sočustvujem z vami… Pa ne bom.
Zmotilo me je predvsem dejstvo: 20 let nasilja, otroka najstnika, ki živita v taki družini. Ali ste se v teh vseh letih velikokrat vprašali kaj storiti, da bi bilo otrokoma bolje… Verjamem da ste se, pa vendarle niste storili tega zanju. Kakšno otroštvo sta imela vaša otroka? Lepo, mirno, sta se počutila varno, sta imela dober zgled, sta bila ponosna na svoje starše, družino? Kolikšen duševni mir imata v sebi ta otroka?
Vse nakladanje o lepšem svetu- najprej bi se morali vprašati kakšen svet ste ustvarili za svoja otroka?
V sebi se sprašujete, zakaj vas otroka ne marata? Zato ker bi edino vi lahko največ naredili zanju, da bi imela kaj od otroštva- spokali bi in šli, ne pa da se “žrtvujete” zanju in vztrajate v bolanem odnosu z možem do njunih najstniških let.
Otroka ne bosta nikoli pozabila v kakšnih odnosih ste vsi živeli, lahko samo upate, da vam bosta nekoč odpustila, ker niste odšli in ju obvarovali.
Če do sedaj niste odšli zberite pogum in predvsem dovolj ljubezni ter odidite zdaj. Morda se bosta ločena s partnerjem celo bolje razumela, kar bosta tudi otroka videla in vam bosta za to hvaležna. In ne skrivajte se za tem, da karkoli počnete v dobro otrok, ker do sedaj za njiju niste storili dobrega, če sta morala odraščati ob nasilju in poniževanju, kot pišete.
Odgovorni in ljubeči starši so zato, da otroke obvarujejo pred nasiljem, poniževanjem, jih naučijo ločiti dobro od slabega. Vse to se naučijo že iz družinskih odnosov, če so ti kvalitetni. Največja žrtev nasilnih odnosov med staršema so otroci, ki so le nemočni opazovalci in lahko le upajo, da bo krog nasilja nekoč prekinjen. Storite to!
Lp