Spoštovani,

imam pravzaprav le eno vprašanje – o prehladnem kašlju, a je najbrž v povezavi še z drugima dvema težavama, ki me pestita in bom mlo daljša.

Najprej prehlad: staknila sem ga 3 tedne nazaj in se je začel povsem tipično (žrelo – nos – nazadnje kašelj) Kašljam pa zdaj že dobra 2 tedna. Sicer sem zasledila, da se kašelj lahko vleče tudi do 3 tdne in se še smatra kot akuten (predvidevam tudi iz lastnih zkušenj). Je produktiven, ko se izkašljam odleže, a me je vendarle strah zaradi spremljajočih težav – prekinjeno spanje pa občasno me boli za prsnico (najbrž od vsega kašlja?). Vročine nimam (zakuhalo me je le 2. dan), načeloma se počutim ok, sluz, ki jo izkašljam, se mi ne zdi obilna (je pa skoraj brezbarvna, morda nekoliko rjavo-rumenkasta, a brez vonja!) in rekla bi celo, da gre počasi na bolje (diham sproščeno, le če dolgo ne kašljam, začutim, da bronhiji niso čisti). Ampak, danes sem bila na avtobusu tik na tem, da padem skup – najbrž od strahu (panika?). Za prsnico me je torej bolelo in zazdelo se mi je, da ne morem dobro dihat, da mi bo voda zalila pljuča ali kaj, skratka strah, da bom kar umrla (ta me velikokrat preganja, naj bo še tako iracionalen). Ko sem prišla domov, vzela prašek za želodec (imam tudi kronični erozivni gastritis, ki ga zdravim z omeprazolom in Venter praški – in je načeloma tudi že mnogo bolje) ter pojedla kosilo, je bilo spet ok.
Je možno, da me včasih napade vse naenkrat? V življenju sem že velikokrat imela prehlade s hudimi kašlji, ki so se zavlekli, a so se sčasoma pozdravili brez kakršnihkoli zdravil (antibiotiki so takoalitako primerni res le v skrajni sili, kajne?), sedaj pa me je strah že vsake male neprijetnosti v telesu.
Pijem čaje, apisirup, ližem kostanjev med – a vendarle ne živim povsem asketsko – tako obsedena pa spet nisem 😉 (pokadim tudi kak čik – v povprečju ok. 2-5 na dan, nikoli več in spijem kako pivo). Ne verjamem, da bi me ta doza lahko resno ogrožala – kajti rada skrbim za ravnovesje, gibam se vsak dan, uživam čim bolj naravno hrano, se izogibam “kemiji”ipd.

Bo kašelj minil ali menite da vendarle potrebujem antibiotik?
Me je lahko strah česa hujšega (no, 2 meseca nazaj so mi na pregledu za službo slikali pljuča – b.p., spirometrija pa je bila celo nadpovprečna) –
ali naj začnem razmišljati kar o psihoterapiji 😉

Nočem postati hipohonder in ne vem na koga naj se obrnem – moja zdarvnica ni v kraju, kjer delam in pretežno živim, in te dni res ne utegnem do nje – pa tudi nočem je kar naprej z nečim gnjavit. Letos smo v družini precej pod vplivom zelo resne bratove bolezni in priznam, da se odslej blazno hitro prestrašim vsega tudi sama.

Hvala za posluh in mnenje!!
🙂

Spoštovani!
…niste pa omenili, zaradi česa ste “prestrašena” 🙂 (in starosti)
Antibiotiki v bistvu niso izhod v sili, ampak se jih predpisuje, če določeno težavo povzroča okužba z bakterijami. Ker krepko večino prehladnih, “kašljajočih” težav povzročajo virusi, običajno antibiotiki ne pridejo v poštev.
Pri kašlju ima vsekakor smisel opraviti pregled (že vsaj zaradi poslušanja pljuč), čeprav 2 tedna ni veliko in na sploh se lahko (sicer običajno suh kašelj) lahko zavleče tudi za več tednov. Kajenje seveda tudi pri prehladih ne prispeva k hitrejšemu okrevanju in lahko prispeva h kašlju. Ob kašlju se večkrat pojavlja bolečina v prsnem koši, ki jo sproži ali poslabša kašelj, globok vdih…
Napad na avtobusu verjetno nima večje zveze z tem prehladom in gre dejansko najverjetneje za panični napad, k pojavljanju teh je lahko prispevala tudi bratova boleze.

Kot se dozdeva tudi vam, se mi zdi glavni problem, ko zaradi psihične napetosti podrobno ocenjujete vse telesne težave in težavice in podzavestno iščete možne povezave z nevarnimi boleznimi (uspešno). Kaj lahko storite? Sami sicer lahko poskrbite, da imate čas za sprostitev, zdravo hrano, dovolj spanja, športa in da se prepričate, da ne pomeni vsaka stvar hude bolezni, vendar pogosto taki samoukrepi ne zadoščajo. Nobenega razloga ni, da bi trpela tesnobo v nedogled. Tudi vaš zdravnik tovrstnih težav ne bo vzel za nadlegovanje!
Lep dan!

Res hvala za tako nagel in topel odgovor 🙂

Stara sem 29, samska in finančno še vedno ne povsem neodvisna od domačih (delam v nevladni organizaciji in honorarna dela).

Česa me je strah? Na površju me je strah odpovedi telesa, pa tega, da bi tudi psihično odpovedala (imam “zgodovino” – motnje hranjenja, nagnjenost k depresiji), kar pa si istočasno nekako očitam, saj sem vse že ničkolikokrat predelala in bi se že lahko premaknila naprej (bila v samopomočnih skupinah, opravila terapijo pri psihiatrinji specialistki, veliiiko delala na sebi in še delam).

Rečem si, saj je le faza, vsak kdaj skusi obdobja, ko je več tesnobe in strahov … Pa grem naprej. Malo pa sem komplikator tudi po karakterju in najbrž ne bom nikoli flegma kot bi rada bila:)

Hvala še enkrat in lep pozdrav!