Pozdravljeni!
Sem mamica 13 letne deklice, ki je zbolela za anoreksijo. Večje težave so se pojavile letos med počitnicami. Redno hodiva na tehtanja k splošni zdravnici in tudi pri psihiatrinji sva že bili. Od konca avgusta jemlje tudi zdravila (Asentra). Veliko sem prebrala o tej temi ampak me še vedno muči predvsem to da sem izgubila kontakt z mojo punco in ne vem več kako naj se do nje obnašam. Zadnje čase je sicer nekaj svetlih trenutkov ki pa počijo tako hitro kot milni mehurček. Rada bi ji pomagala, skušam jo razumet ampak vsak moj poskus približanja ostro zavrne. Približno tako odbijajoče se obnaša do vseh bližnjih – samo z mlajšo sestro ima malo bolj odprt odnos.
Zanima me tudi ali je terapija pri psihiatru enkrat na mesec povsem normalna pot? Kako potekajo (časovno) terapije?
Ali ima kdo izkušnje z bioenergetiki na tem področju?
Lp zaskrbljena

Pozdravljeni,

iz vašega pisma veje skrb za vašo hčerko. Anoreksija ni lahka bolezen, razumem, da vam je težko in da vas je strah za vašo hčerko. Pravite, da se hčerka umika vsem bližnjim, se zapira vase? Pri anoreksiji kot pri ostalih oblikah motenj hranjenja je značilno za osebo, da ne želi govoriti o tem kar se ji dogaja, se izmika in ne pusti nikomur, da mu pride blizu. Potrebna je velika mera potrpežljivosti in vztrajnosti. Kaj torej lahko naredite? Stojte ji ob strani, jo podpirajte v prizadevanju za zdravljenje, ki je trnova pot. Povejte ji, da jo imate radi, da želite, da bi se dobro počutila, ji poveste, da je pomembno, da skrbi za svoje telo tako, da poje dovolj hrane, si vzame dovolj počitka, da vidite, da se trudi, da ji je težko. ne silite vanjo, ker jo boste s tem samo odbili stran od sebe. Tudi ne pozabite, da ona ni samo oseba z anoreksijo, da jo zanimajo druge stvari, da jo vprašate tudi ostalo kar je pomembno zanjo v njenem življenju, kar jo je zanimalo prej in jo še zanima. Predvsem pa jo imejte radi. Zanjo je zdravljenje lahko strašno tudi zato, ker to pomeni, da bo počasi morala izpuiustiti anoreksijo iz rok, če temu tako rečem. Pri tem pa ne ve kaj bo sledilo, kaj bo to prineslo, kakšne spremembe, lahko tudi sklabše-zanjo seveda. Dajte ji priložnost, da govori o sebi in jo vzpodbujajte, da opiše svoje počutje. Ne prepirajte se z njo o tem ali ima težave ali ne. Lahko ji rečete, da mogoče ona res nima težav, vi pa vidite kaj se z njo dogaja in vas za to skrbi zanjo. Pomembno je, da redno hodi k zdravniku, bolje tudi enkrat na mesec kot sploh ne. Vsakomur odgovarja drugače. Če se ona še ni odločila, da potrebuje pomoč, se bo upirala in ne bo hotela hoditi na zdravljenje. Obstajajo tudi druge oblike pomoči, svetovanja, ki trajajo pogosteje 1 x na teden, ali v obdobju 2 x na mesec odvisno od časa, ki ga ima oseba na razpolago. Poleg tega obstajajo skupine za samopomoč za osebe z motnjo hranjenja in za bližnje-bilo bi dobro, da naredite nekaj tudi zase in greste tudi v tako skupino, da dobite primerno podporo in razumevanje zase. To je tudi za vas res težko obdobje. Takšne skupine za bližnje delujejo na kliničnem oddelku za mentalno zdravje, na zaloški ulici, oddelek vodi se mi zdi dr. karin srnec in boste pri njej dobili ustrezne odgovore na svoja vprašanja.
Poleg navajanja na redno prehrano je enako pomembno tudi to, da oseba z motnjo hranjenja predeluje skrite vzroke, ki so privedli do tega. Kaj je tisto kar jo muči, kaj je v ozadju, kaj je tako težko, da ne zmore drugače povedati kot s stradanjem? To so pomembna vprašanja, ki jih raziskuje oseba skupaj s svetovalcem, terapevtom oz. z osebo h kateri hodi. Je pa potreben čas. Takšni pogovori lahko trajajo tudi po 1 h na teden, ko terapevt skupaj z osebo raziskuje vzroke njenega stradanja in načine obvladovanja svojega življenja. Morate jo pohvaliti, da sploh hodi, lahko bo proces trajal še dolgo, da se bo normaliziralo, ne pričakujte hitrih rešitev skozi noč. To trja, gre počasi, vendar so majhne izboljšave lahko vidne že kmalu. Če se vam bo zdelo, da bi potrebovala več kot 1x na mesec poiščite še druge možne oblike pomoči. Jih je kar nekaj. Vendar počasi, ne hitite, in pa ne pozabite poskrbeti zase. Če sami ne boste imeli dovolj energije, tudi zanjo ne boste imeli razumevanja. Kar pogumno naprej. če boste imeli še kakšno vprašanje, kar pišite.

Lep pozdrav,

Tatjana

Hvala za izčrpen odgovor.
Vem da je to dolgotrajen proces in upam da nam bo uspelo.
Lp
zaskrbljena

Pozdravljeni

Šla sem skoz to kar preživljate vi. Mi smo imeli tudi močne samopoškodbe. Lahko samo rečem, da prav dobro vem kako se počutite in kako grozno je to. Moja hčerka je na poti navzgor že zelo visoko nad anoreksijo. Če sem dobro povedala. Tudi samopoškodbe so izzvenele. K psihiatru smo hodili vsi hčerka, mož in jaz. Hčerka je obiskovala skupino. Letos jeseni je to opustila, ker pravi da je dovolj močna in lahko naprej stvari razrešuje sama z najino pomočjo. Jaz ji verjamem, ker ji moram. Drugega mi ne preostane. Sama mora vedeti kaj je za njo dobro. Mogoče bi bilo tudi za vas dobro, da obiščete še koga. Mi smo bili pri bioenergetiku, ampak ni bilo ne vem kakšnega posebnega uspeha. Bioenergetičarka jo je sicer malo sprostila, to pa je bilo tudi vse.

Pomembno je, da se predvsem vi kot mama ne izčrpate. Morate poskrbeti za sebe, da boste imeli dovolj moči še za hčerko. To je zelo pomembno. Jaz sem ob hčerki močno shujšala in zelo težko prišla k sebi, tako fizično kot psihično. Če mi ne bi ob strani stal mož in če ne bi imela strokovne pomoči se verjetno ne bi pobrala, vsaj ne tako hitro.

Nekaj malega iz našega najhujšega obdobja.

Želim Vam čimprejšnje okrevanje in obilo zdravja.

Nevenka

Pozdravljeni!

Na začetku bi omenila, da imam zelo podobne težave.
Nisem čisto anoreksična ampak skoraj pa bo že držalo.
Meni uspeva tako, da pridobivam na mišični masi(torej veliko telovadim,tečem,športam,in to delam zelo rada)in ker ko športam poleg tega da pridobivam miš. maso moram tudi ogromno pojesti, da to kar gre v s športom dobim notri s harono,kar je zelo dobro ker pridobim miš. maso.
Miš. masa je zelo potrebna, če se želiš normalno zrediti, drugače pa postaneš samo okrogel.S športom torej dobiš lepo telo in na teži pridobiš, če tudi zraven dovolj ješ.

Rada bi povedala da sem tudi jaz stara 13.

Draga nezNana, nekaj odgovorv na tvoje vprašanje sem ti dala pod rubriko Kako pridobiti kg, vseeno pa še par vrstic.

Glede na to kako nizek faktor imaš, gre pri tebi že za anoreksijo. Sama praviš, da je tvoja teža nizka, kar je res. Tvoje telo se bo še razvijalo, pri tvoji starosti se je komaj začelo spreminjati. Res je, da ko dobivamo ženske obline to težko sprejemamo, kot tudi razvoj telesa na drugih področjih – pridobitev menstruacije, poraščenost telesa z dlakami, rast in pridobivanje kg,… To so običajni procesi, ki pa so lahko tudi strašljivi. Vendar je vprašanje kaj se dogaja s tabo, da si začela hujšati in si želiš biti vitka. Kaj je razlog?

Koliko telovadbe na dan imaš – v urah? Res je, da je za vsakega človeka dobro in priporočeno gibanje, vendar ne pretiravati. Za človeka, ki ima telesno težo v skladu s svojim telesom je priporočena 1 h gibanja na dan – v to šteje tudi preprost sprehod in ne nujno tek ali kaj drugega. Glede na to kako nizek faktor imaš (13,5), če se prav spomnim ni priporočljivo, da se preveč gibaš.

Najprej bi morala delati na pridobitvi teže in za nekaj časa gibanje opustiti, če pa res ne moreš pa poskusi samo s sprehodom kakih 20 minut na dan. Tvoji dnevni obroki bi morali obsegati vso prehrano -OH, maščobe, beljakovine, tudi sadje in zelenjavo – vendar ne samo to. Kakšni so prazaprav tvoji obroki? Ali deliš hrano na dovoljeno in prepovedano?

Da je telesna teža prenizka, kaže telo tudi v tem, da oseba izgubi menstruacijo. Kako je s tem pri tebi?

Predlagam ti, da si prebereš knjigo Prehrana od Anite Naik. Govori o razvoju telesa, odgovarja na vprašanja deklet, ki so tvoje starosti v zvezi s hrano, telovadbo, zbadanjem vrstnikov, o hujšanju, pa tudi o motnjah hranjenja je delček. Mogoče boš našla kaj zase v tej knjigi.

Lep pozdrav.

Tatjana