Ze vasi odgovori na druga vprasanja so mi razjasnili marsikaj, vendar pa se s konkretnim (mojim) problemom oglasam tudi sama.

Stara sem 37 let, ze 3 leta vec ali manj samska. Pred tem sem bila skoraj stalno v nekih zvezah, vecinoma resnih in nekajletnih. Pred letom in pol sem se odlocila, da zelim pomagati s svojim casom (tega imam kot samska zenska, katerih prijateljice imajo ze vecinoma druzine) in tudi denarjem (pri svojem delu lahko recem, da sem nadpovprecno uspesna) tudi tistim, ki to potrebujejo. Vclanila sem se v neko prostovoljno drustvo in se zacela ukvarjati z mladimi (problemi s solo, nasiljem, krajami in podobno). Z enim od njih (13 let mlajsim fantom) sva zacela resno delati na soli, pogovorih, druzenjih in podobno in se zblizala. Pravzaprav sva padla v neko cudno razmerje, ki je na koncu (po skoraj 10 mesecih) preraslo tudi v intimno. Ker trenutno ziviva dalec eden od drugega, se prakticno nekaj mesecev ne vidiva, ko pa se, sva skupaj. In kje je problem? Na zacetku sem veliko premisljevala in se sprasevala, ali taka zveza sploh lahko uspe. Glede na take razlike v letih, izobrazbi, uspehu in podobno (da sploh ne govorim o tem, da se prijateljicam najine zveze vecinoma sploh ne upam priznati), ter kaj je z mano narobe, da me privlacijo taki fantje. Me morda privalci ta moznost, da mu zelim pomagati? In od kje to izvira (moji starsi so se locili, ko mi je bilo 14 let, vendar je bilo vse skupaj cisto kulturno)? Poleg tega pa ima fant tudi vrsto problemov, ki so posledica izjemno tezkega otrostva in za katere se zavedam, da ne bodo kar cez noc izginili. In iz cesar izvira vrsta strvari, kot so: cez noc fant pade v depresijo, neha hodit v solo in podobno. Ponavadi se potem sicer vedno pobere in je spet ok, ampak meni to jemlje ogromno custvene energije, ko se pogovarjam z njim, ga bodrim, ga hvalim in podobno.

In najina custva: jaz ga imam zelo rada, predvsem pa bi mu rada pomagala (vem da ne morem, ce ne bo tudi sam veliko naredil). In najino druzenje je tudi meni pomagalo prepbroditi ogromno krizo, ki sem jo imela v nekem obdobju, ko sem sama pri sebi iskala smisel zivljenja (in ga nasla tudi v pomoci drugim). Tudi za njega vem, da me ima zelo rad, vendar ne vem v koliksni meri je on sploh sposoben imeti rad nekoga, glede na njegovo preteklost in otrostvo.

Verjetno bi si morala sama ze v zacetku postaviti meje do kod zelim komu pomagati, tega se zavedam. Vendar sem zdaj padla v neko custveno zmedo, iz katere ne vem izhoda. Fant zeli prekiniti z mano vsakokrat, ko je v depresiji (se cuti ne vrednega da bi bil z mano), vendar mu je potem vedno zal. Sama bi lahko prekinila z njim, ce bi vedela da je to bolje zame/zanj ali za oba. Ce pa obstaja kakrsnakoli moznost, da lahko taka zveza obstane na dolgi rok, bi pa vsekakor rada vlozila mojo energijo v to. Trenutno pa sploh ne vem vec, v kateri smeri naj razmisljam…

Hvala za kakrsnokoli razmisljanje oziroma smerokaz.

Lep pozdrav,

Maja

Maja

V odnosih je težko reči, kaj je prav in kaj narobe, vnaprej vedeti, kateri ima prihodnost in kateri ne. Vsak odnos nam posreduje obilo izkušenj, ki jih rabimo za osebno rast. Vidva s tem fantom sta se v nečem ujela, začutila, da si lahko data nekaj, kar sta v tistem trenutku potrebovala. Ker sta oba polnoletna, načeloma vse skupaj ni sporno. Kar je lahko sporno, je to, da ste pri nekom, ki naj bi mu pomagala, sami začeli iskati pomoč. Ne poznam vašega prostovoljnega društva, ne poznam njegovih pravil, koliko ste pri svojem delu vezani na predpise oziroma kodekse, niti ne poznam vašega statusa. Čeprav formalno gledano morda vajin začetek intimnega odnosa res ni sporen, je pa po mojem mnenju sporen že v temelju, ki sem ga navedel. Sami si na to najlažje odgovorite, če najdete razlog, zakaj se s fantom skrivata: samo zaradi razlike v letih ali tudi zaradi malo čudne oblike pomoči, ki mu jo nudite. Maja, da ne bo nesporazuma, v ničemer vas ne obsojam. Je pa bolj pomembno vprašanje, koliko se obsojate sama.

Za nazaj se ne da nič spremeniti. Kot v vsaki zvezi, ste se tudi vi znašli na križišču, ko čutite, da se morate odločiti. Vztrajati in nadaljevati s tem odnosom bi najmanj in najprej pomenilo, da ga nehata skrivati. Boste to lahko prenesla, kaj vas zadržuje, da tega niste naredili prej? Če odnos nasprotno prekinete, tvegate napad krivde in odgovornosti do fanta in spopad s (ponovno) osamljenostjo in strahom pred njo. Odgovora ali ima vajin odnos prihodnost ali se zaključuje, ker je “opravil svoj namen”, vam ne more dati nobeden niti vaš fant ne. Še manj ga boste dobili na tem forumu. Na to vprašanje si morate odgovoriti sama. Poskušajte razumeti, kaj je pod to stisko, v kateri ste se znašli pri iskanju pravilne odločitve. Ne pozabite, da se odločate zase, da vas pri tej odločitvi ne smeta voditi morebitna krivda in odgovornost do fanta. Glede na njegovo starost in vajino razliko v letih je precej verjetno, da v vas ne vidi toliko partnerko, kot neko nadomestno mamo. Če je tako, koliko mu z vajinim odnosom v resnici pomagate, koliko pa mu preprečujete, da bi končno odrasel in se postavil na svoje noge?

Ko je stiska prehuda ali se ujamemo v krog razmišljanj, iz katerega ne vidimo izhoda, ali ko vemo, kaj bi bilo prav storiti in vendar tega ne zmoremo, je pametno, da si poiščemo pomoč. Maja, če ste se v teh vrsticah prepoznali, ne odlašajte.

Čisto moje mnenje. Če verjameš v vezo, je vredno poizkusiti! Če pa ne, je izguba časa! V vsakem primeru si boš verjetno očitala, ker nekako imam občutek, da ti je tvoj prijatelj nadomestek za tvojega nerojenega otroka.