Veliko se govori o sprejemanju novega zakona o nasilju v družini …

Mož v zakonu in družini skoraj ni prisoten. Vedno ima neko delo. Pa naj bo to zunaj, največ časa pa seveda porabi za brskanje po računalniku in internetu.
Seveda nekaj tega je nujno potrebno za njegovo delo. Veliko pa ne. O količini seveda ne morem soditi. Koliko časa za delo z računalnikom potrebuje, lahko sodi le on.

Prepričana pa sem, da lahko sodim o tem ali otrokom (vsaj v smislu porazdelitve dolžnosti ali skrbi za otroka, npr. nikoli jih ne da spat, nikoli jih ne preobleče, nikoli jih ne pelje k zdravniku ipd) in meni, kot ženi nameni dovolj časa. Stvari se tukaj zapletejo. Razlage so zelo različne. Če bi pisala točen urnik, pa sem prepričana, da nebi bila daleč od resnice, če napišem, da se z otroci vidi in sreča manj kot pol ure dnevno. V tem času se z njimi kaj dosti ne pogovarja, le z najmlajšim se kdaj pa kdaj poigra. Čas, ki pa ga preživi z mano, pa je seveda še manjši in ga niti nebi mogla okarakterizirati kot dnevni, temveč prej čas na nekaj dni.

Seveda jaz z takim odnosom nisem zadovoljna. Večkrat sem mu poskušala na lep način povedati, kako se ob tem počutim. Nič. Poskušala sem moledovati. Nič.
Poskušala sem prositi. Nič. Sedaj si preprosto vzamem čas, da mu povem, pri čemer me po pravilu skoraj ne sliši, vmes pa navrže kakšno kvalifikacijo, psovko, žalitev … Ko tako stori, seveda tudi jaz ne ostanem dolžna in mu kdaj povem kaj nazaj.

Sedaj pa smo tam. Mož je seveda nekje slišal, da se sprejema zakon o nasilju v družini in mi vsakič, ko mu poskušam kaj povedati, pove, da jaz izvajam nad njim teror in da se bo obrnil na Center in zakonodajalca, da zaščiti tudi moške.

Moje vprašanje:
Kako se opredeli kaj je to psihično nasilje? Če moža v družini na nek način ni, mu to lahko povem, brez, da sem potem jaz okarakterizirana kot tista, ki izvaja nasilje? Kaj to, da ni prisotnosti in skrbi za otroke ni neke vrste nasilje?

LP
M

zakonodajalec pač ne bo mogel rešiti vajinih zakonskih problemov.

Kako sploh lahko pomisliš na kaj takega…tega ne razumem.

Vajin nivo komunikacije je očitno na psu in še tega je zelo malo.

Vprašanje je, če sploh imata še željo, po reševanju ali pa to vajino prepiranje vodi v tekmo, kdo bo koga!

Nasilje v družini pa je mišljeno verjetno bolj fizično, močnejših nad šibkejšimi. Psihično nasilje je pač težje dokazljivo.

Mislim, da potrebujeta pomoč!

Srečno

Spoštovana Lady M!

Kam vaju je pripeljalo življenje, da iz pisma veje samo še strah (grožnje s kaznijo) in jeza (žalitve)? Toliko neizgovorjenega se je nabralo v teh letih, da bruha samo še v psovkah na dan ali pa o tem kriči tišina… Ne vem, kako grozno in ponižujoče vam mora biti, da morate o svojem odnosu z možem razmišljati na tak način (kdo od naju bo zdaj kriv pred zakonom?)… In kako mora biti vajinim otrokom, ki živijo v takih razmerah in čutijo vsako najmanjšo sled psihičnega nasilja med vama… In ob teh napetostih trepetajo… In si želijo samo to, da bi se mami in ati enkrat razumela…

Zakon o nasilju se sprejema, da bo zaščitil nemočne žrtve in ne obratno …
Meja psihičnega nasilja je včasih res spolzka – težko določljiva… Verjamem vam, da se počutite žrtev moža, njegovega »neposvečanja« vam, saj je včasih odsotnost in molk tudi lahko doživeto kot nasilje, odvisno od drugih okoliščin, v katerih se to dogaja. Prekinitev stika je velja za eno težjih oblik psihičnega nasilja. Predvsem kadar gre za izogibanje določenim odgovornostim. V primeru, da nekdo ne skrbi za otroke, gre tudi za zanemarjanje otrok, ki je kaznivo. Otrok ima namreč pravico do obeh staršev in starša sta dolžna za otroke poskrbeti ne zaradi lastnega ugodja, ampak ker je to njuna odgovornost.

Kdaj gre za psihično nasilje? Preprosto vedno, ko nekdo vpije na drugega, ga zmerja in izvaja nanj psihični pritisk, ga sili v nekaj (to pa lahko s tem, da kaj stori, reče ali pa s tem, da nič ne naredi ali se izogiba). Ko to naredi najprej eden in nato mu drugi vrne, sta nasilna oba. Vsak namreč odgovarja za svoje vedenje, ne glede na to, kaj počne drugi (izjema je ogroženo življenje, fizično in spolno nasilje – kjer gre za samoobrambo). Nihče me namreč ne more prisiliti, da vpijem na drugega ali celo da storim kaj hujšega…
Hkrati pa ima vsak pravico povedati, kako se počuti na spoštljiv način, ki drugega ne prizadene (z uporabo »jaz« stavkov, izogibajmo pa se očitkom, česa drugi ni storil). In pravico biti pri tem slišan in sprejet. Šele tu lahko sploh govorimo o pravem človeka vrednem odnosu.

Verjamem pa, da se v vajinem odnosu počutite do konca ponižani, prizadeti in izdani in da ste velikokrat na meji s svojo potrpežljivostjo, saj morata jeza in bes kar »vreti« v vas. Ker ženska v vas, ki si želi en normalen moški odziv, ostaja vedno bolj razočarana in osamljena. In tudi kot mati ostajate za vse sami. A bolje se boste počutili in tudi ohranili svoje dostojanstvo (ne vem, kako osramočeni se morate počutiti po vsakem takem izbruhu, tudi če je to bil samo odziv na moževo vedenje), če boste jezo koristno usmerili v reševanje situacije – če boste zares naredili nekaj za rešitev te situacije, ki je očitno že prerasla meje obvladljivosti.
Svetujem vam, da poiščete pomoč zase in za svojo družino. In pri tem aktivno vključite tudi svojega moža. Naj končno poskrbi za vas in vajino družino tudi na čustvenem področju. S tem boste dali priznanje sebi, da si končno zaslužite biti nekje slišani in obravnavani z vso spoštljivostjo, hkrati pa to dolgujete tudi svojim otrokom, ki si končno zaslužijo dom, v katerem bo vladala sproščenost in varnost in ne bosta starša hodila naokoli napeta in jezna. Če pa se bosta že tako počutila (s čimer ni nič narobe), bosta znala to obvladati in izraziti na spoštljiv način. In tudi otroke naučiti, kaj se s temi čutenji, ki so čisto normalna, naredi.
Spoštovana Lady M, zadnji čas za korenito spremembo je v vajinem odnosu (če sta seveda še pripravljena oba graditi ta odnos) in vajini družini (kjer pa nimata izbire – starša bosta vedno ostala in sta tudi dolžna otrokom zagotoviti varno družinsko okolje brez psihičnega nasilja).

Pogumno in vztrajajte pri tem, da se stvari začnejo spreminjati! In to kmalu!

Ti mu na lep način (in ne med vrsticami) povej da te izgublja ! Mislim da tudi ni daleč od resnice. Več, ali skorajda vse, so povedali predhodniki.

LP
Cec

Hja … nisem mislila, da bo zakonodajalec reševal moje zakonske konflikte. Ta opazka me je prizadela. Spraševala sem le po mnenju, kaj je psihično nasilje, saj mi sedaj mož pravi, da ga jaz izvajam nad njim s tem ko “hodim za njim”?

Res je … potrebujeva pomoč … poiskala sem jo … in ker servis mene ni deloval, kot si je zamislil, torej, niso spremenili mene, je on nehal sodelovati …

Žal …

Ne vem kako določa zakon. ampak tehnično ima tvoj mož prav. Izvajaš nasilje nad njim, ker ga siliš v nekaj, kar on noče početi. Recimo, da ti ne bi hotela več sexati z njim pa bi on tebe prisilil. To bi bilo nasilje, kljub temu, da si nekako dolžna sexati s svojim možem.
On pa na svoji strani izvaja nasilje nad tabo, ker te žali in se ob tem slabo počutiš. Če bi to bil del dogovora pri spolnem odnosu in bi ti ob tem uživala, ne bi bilo nasilje. Upam, da razumeš kaj ti hočem dopovedati.
Skratka v vajinem odnosu sta oba nasilneža in zrtvi hkrati!

Pozdravljena Lady-m

Ko sem prebral vaše prvo pisanje in odgovor gospe Anice, sem si dejal, da nima smisla dodati karkoli, ker je gospa Anica napisala vse.

Potem je prišlo vaše drugo pisanje in v njem stavek:

“in ker servis mene ni deloval, kot si je zamislil, torej, niso spremenili mene, je on nehal sodelovati …”.

Svoji ženi sem prebral vaš prvi prispevek in njen komentar je bil “čimprej naj poiščeta pomoč”.

Potem sem ji prebral vaš drugi prispevek in njen komentar je bil “to je konec zakona”.

Z ženo sva zelo optimistična človeka in verjameva, da se marsikaj da, tudi čudež, če imata oba voljo in željo.

V vajinem primeru pa žal nisva optimista. Res je, da odnosa ne more rešiti en sam, vendar je mnogokrat dovolj, da en potegne voz, da je en partner gonilo, drugi mu pa začne slediti in jima na koncu uspe ustvariti bolj ali manj zdrav odnos. Toda nikoli, če ima partner v svojem delovanju tako izražene vzorce paranoidnega vedenja, kot vaš mož. Žal.

Da vam ne bi vzel vsega upanja /ker njegove plati ni in dopuščam možnost, da je morda vsaj malce drugačna od te, ki ste jo predstavili/, vam svetujem enako, kot vam je svetovala gospa Anica. Če z njegove strani ne bo pozitivnega odziva in pripravljenosti poiskati pomoč, bi vam svetoval še, da poskusite z ultimatom. V primeru, da mož ni tak, kot ste zapisali in da v svojem samoumevnem videnju svojega zakona enostavno ne dojema resnosti situacije, ga bo morda ultimat streznil do te mere, da bo uvidel, da je vrag odnesel šalo. Če pa ultimat ne bo zalegel in je mož dejansko tak, kot ste ga opisali, potem resno razmislite o ločitvi in to čimprej. Ker odnos bo iz dneva v dan samo še slabši, otroci pa bodo v takem odnosu zrasli v čustvene invalide.

Rad bi vam še nekaj položil na srce. Vsak človek je sam odgovoren za svoje odzive v dani situaciji. Tudi vi. Kaj boste izbrali, je vaša odgovornost, s tem pa tudi vse posledice. Vem da ste v izjemno hudi situaciji in da bo odločitev težka. Ko se boste odločali, se odločite v svoje dobro in dobro otrok.

Pogumno, Lady-m

en bk

Pozdrav!

Hvala za Vaša mnenja …

Vsa zgodba ni od včeraj. Vleče se že nekaj let. Dejstvo od katerega ne morem je, da moža preprosto ni v družini in tisti trenutek, ko mu rečem, da ga pogrešamo, da ga potrebujemo,da pričakujemo … tisti trenutek, ko govorim o sebi, svojih ali naših občutjih, dobim pod nos “da hodim za njim”. O tem “hodim za njim” bi lahko pisala romane in razpravljala ali resnično to počnem ali ne. Dejstvo je, da kadar pridem, vedno slišim, da hodim za njim in nad njim izvajam teror, pa naj si bo to zaradi čisto vsakodnevnih stvari ali občutkov.

Zavedam se, da je moja plat medalje lahko drugačna od moževe in oba imava pravico dojemati različno. Imava pa tudi dolžnost, če sva se seveda odločila za skupno življenje, da to dojemanje usklajujeva v korist obeh in seveda tudi otrok.

Mene pri tem bolijo te neprestane grožnje s tem, da bo šel na Center in povedal, da jaz nad njim izvajam nasilje, ker hodim za njim … tukaj me je resnično zanimalo zgolj to … ali lahko nekdo kar enostransko razglasi, da drugi izvaja nasilje … mislim, da si vsi skupaj težko predstavljate, kako to sploh lahko zgleda … prideš za partnerjem, nekaj rečeš in če te ne ozmerja čemu si prišel za njim, ti pove, da nad njim izvajaš nasilje.

Oba imava tako zgodovino, da on obvlada situacije, ko na drugega vali krivdo, jaz pa krivdo na sebe prevzemam … ne počutim se krive, vendar pa bi rada vedela v kakšnem primeru mož lahko moje vedenje okarakterizira kot teror.

Dejstvo je, da najin odnos že dolgo ni več osrečujoč. Dejstvo je, da mene tak odnos moti. Dejstvo je, da sem poskusila že vse mogoče, tudi z zunanjo pomočjo. Dejstvo je, da mož pravi, da odnosu nič ne manjka, le jaz naj ne hodim za njim. Halo … kaj to pomeni, da sem jaz v odnosu le toliko kot on želi, ko pa ne želi, pa me preprosto izključi. Ko potrebuje, pa spet vključi. Če se slučajno pojaviš v bližini, ko si izključen (vključiš pa se lahko le na njegovo željo), potem pa se te zmerja ali vzbuja občutek krivde, da izvajaš teror…

Ker je ves čas govoril, da bo pomagalo, le če grem jaz na terapijo, sem šla … pot kamor se je vse skupaj peljalo je bila: zagotova ločitev. Poiskala sem tudi možnost, kjer se je končno v terapijo vključil tudi on: ker ni bilo njemu željenega učinka, ne hodi več, saj je bila njegova izključna želja spreemniti mene v, kot je večkrat dejal “fato”, pokorno žensko, ki poslša in vse naredi … to pa ni enakovreden odnos dveh partnerjev, vsaj jaz odnosa, zakona tako ne razumem … kakšen bo zelo verjetne epilog te zgodbe, mi je skoraj jasno …

LP
lady_m

Draga Lady M,

spremljam razvoj vaše zgodbe, ki se odvija pred očmi vseh in vedno bolj očitno je, kdo tu zganja nasilje, kdo noče spremembe in kdo bo moral potegniti črto in reči bobu bob… Žal je tudi ta odločitev povsem neprostovoljno padla na vaša ramena. Mož vam namreč neprestano “daje” svoj strah,svojo negotovost, da ga boste vi prijavili kam, tako da vam grozi in je potem vas strah… Kar je čista manipulacija in čustveno nasilje (in kar je običajno ravnanje “nasilnežev” – da okrivijo žrtev in ji pravijo, da je ona kriva, z njo nekaj narobe …).

Rada bi vam samo povedala, da niste vi odgovorni za moževo vedenje, za njegovo nepripravljenost karkoli narediti, kakorkoli sodelovati… To je odrasel moški, ki ne glede na vse pretekle izkušnje, je odgovoren zase, za vajin odnos (za to da ga aktivno gradi!) in za otroke. Če pa pri tem noče sodelovati, potem (kar je sicer krivica do vas in do otrok) boste morali vi končno enkrat postaviti mejo, ki bo dokončna in jasna – “od tu naprej pa se več ne grem te igre”. Ali končno nekaj narediva za ta odnos (oba) ali pa prekineva to, čemur odnos niti ne moreva reči… Žal. Vi ste že naredila vse zanj in za odnos, kar ste lahko, zdaj pa je res čas, da končno poskrbite zase in za svoje otroke.

Verjamem, da je veliko strahu, stiske in sramu ob misli na to, da boste res morali nekaj ukreniti, kar vam je že dolgo jasno… Prvič, ker so tam otroci, ki jim podaljševanje take situacije ničesar ne olajša, nobene stiske ne prihrani; drugič, ker si vi končno zaslužite, da nekdo poskrbi za vas in na žalost, boste vi tista, ki bo morala najprej poskrbeti zase, za ohranitev svoje integritete (ne vem, koliko vam je tako moževo vedenje že “uničilo” samozavest, koliko ste že vzela nase še njegovo odgovornost in ste pripravljeni vzeti še del krivde in sramu…).

Poskrbite zase in za svoje otroke – pa tudi če je potrebno, da poiščete pomoč zase in nekje “predelate” čustvene vzorce, ki se kar naprej ponavljajo in tako poskrbite zase in za otroke. Ti imajo vedno korist od tega, ko starši pri sebi “predelajo” težke stvari in odnose, ker to pomeni, da se otroci končno lahko sprostijo in so samo otroci in jim ni treba “skrbeti” za starše in biti nehote njihov čustveni partner.

Vse dobro vam želim!

Spoštovana Lady_m kako zelo čutim vašo bolečino, saj jo čisto razumem preko svoje življenske zgodbe, čeprav s to razliko, da je mož vsaj do otrok skrben in se ukvarja z njima, vendar pa ko ne delata, kar ni v skladu z njegovim trenutnim mišljenjem ali razpoloženjem, pa je tudi marsikdaj kaj hudega, zato prav čutim iz vaših stavkov, koliko je še besed trpljenja vmes, koliko nenapisanih stavkov, ki si jih ne upate niti sebi priznati. Mislim, da ste vi in otroci že veliko potrpeli in čakali na boljše. Vendar vam iz mojega skoraj 20 letnega upanja moram priznati, da ni nič kaj boljše, le svoje obnašanje zna prikazati na način, ki naj bi bil čisto normalen, le jaz bi morala postati bolj normalna. In s svojim manipuliranjem je okužil tudi otroka in s svojim nespoštovanjem mene ali kogarkoli drugega, se že kažejo problemiv obnašanju tudi pri otrocih. Tega me je sedaj najbolj groza, kakšno popotnico dajeva otrokom v svet, zato bi rada naredila rez, vendar pa se silno bojim njegovega manipuliranja, ker mislim da je vrhunsko in njegovega maščevanja.
Zato vem kaj preživljate, ko presojate kaj je bolj prav ali obdržati družino ali iditi od njega stran, vendar, če imate pomoč vsaj od koga, se odločite za to , saj taki moški so za moje pojme vampirji človeških duš,ki žal ostanejo nekaznovani, saj karkoli se zgodi, oni znajo odigrati svojo vlogo uničevalca.Mogoče zveni nekako kruto, vendar sem res jezna na manipulatorje človeških življenj.
Pa vso srečo vam želim in veliko samozaupanja v svoj prav!