Četudi nimate partnerja, ste slabe volje, polne problemov, včasih brez volje do življenja………a se tudi takrat uredite? V mislih imam frizuro, make up, obleko.itd……..
Meni osebno da veliko samozavesti, ko se počutim urejeno; takrat imam moč in energijo. Če pa sem neurejena pa se počutim kot “pozabljen kos cote”.
Sem samo jaz takšna?

Lp,

jaz v glavnem ja, ker se drugače bad počutim;
sicer ko sem res bad, pa kr u trenerki skačem ,ampak no tudi tam je frizura ponavadi še kar ok
🙂

samo bolj malo mi ostane eurčkov zdaj za moje nove stvari, mala ima več in lepše obleke kot jaz …

ups, jaz se pa nikoli ne “rihtam”. ličim se spoh ne, imam dolge lase, grizem nohte in hodim v 3-5 let starih objekah. nisem ravno paša za oči, sem bolj paša za ušesa. 🙂 ampa ksaj ni vse v cotah in ličilih. meni je važno, da se mi na obrazu vidi, da sem zadovoljna.

Jaz pa ko sem res down si ne oblečem ravno mrežastih žab in kikle, ampak grem pač v hlačah, ampak ravno tako urejena. Naličim se vedno diskretno.

Danes me je celo moj ex prijel za komolec in mi rekel:”Veš kolk si luštna!”.

Haloooo? Sm ga samo debelo pogledala:)

Jst si pa oblečem lepo perilo! Se ne vidi, ampak jaz vem kaj nosim spodaj in mi dobro dene…

lev66: jaz pa najraje kar brez njega hodim (no, modrček že moram imet, spodnjic pa …. tudi če ne. 🙂

Uf….to pa še nisem sprobala…bom enkrat!

poleti, ko si v krilu, prav paše, da te nič ne stiska okoli bokov. 🙂 pa to veš samo ti in nihče drug. no, pa vsi tisti moški, ki imajo oster pogled in takoj opazijo, da ni nobenih črt na zadnjici od spodnjih hlačk (tudi tangice se čutijo, če so gor).

tud jaz včasih spodaj brez hodim,je res dober občutek kot praviš katarina
drugače sem pa zelo rada urejena,naličena,oblečena,rada imam modne dodatke in res veliko hodim k fizerju :)pa tudi h kozmetičarki,sej veste punce gube,pa celulit pa te zadeve :)sicer tretma najbolj nuca za njihov žep,ampak komu mar ane,važno da se počuti ženska v svoji koži dobro,pa tudi ko je žalostna.

MONICA: jaz se pa tako rada staram. gledam svoje gube na vratu, pa okoli oči, pa celulit, pa kako se povešajo prsi, pa … dobro, imam 34 let, prav staram staram se še ne, ampak mi je zanimivo opazovat svoje telo kako se spreminja.

nikoli se še nisem napudrala. se sploh neznam. pa našminkala tudi ne. 🙂 lase imam dolge, bi rada imela še daljše in se ne strižem. pa barvam tudi ne več (sem bila 10 ler rdečelasa, je bilo dovolj). zjutraj porabim 10 min, da grem od doma, torej si umijem obraz in zobe in grem. 🙂 čist nežensko, a ne. ampak meni je tko uf … enostavno.

moja tavelka se pa pedena, pa uhančki, pa pas, pa nakit, pa … o mater ima dela. preden gre v šolo porabi pol ure, da se uredi (zdaj ji dovolim, da se namaže).

joj katarina dej tih bodi o stranju,mene je pa tega strah priznam,sicer gledam na to kot na del živlenja,nekaj neizogibnega,verjamem da je stranje lahko lepo,ali starost je lahko tudi lepa,ampak me kr malo strese,ko se spomnim kaka sem bila 10 let nazaj,kaka sem zdaj in kako bom čez 10 let.Sicer dobim kar nekaj lepih komlimentov na svoj videz-ampak opažam,da nisem več kar sem bila.Res je kot pravijo po 30 se začnejo spremembe počasi poznat.

Zjutraj se običajno zrihtam v max. 10-ih minutah.

Cca. 2x na teden pade kikla (če sem dobre volje in če vreme ni preveč mokro), sicer pa kavbojke.

Procedura je naslednja: Umijem si obraz, z mokrimi rokami potegnem čez svoje kratke lase (ki so čez noč prilezli v en štuk višje), svinčnik in maskara za oči, pozimi malo kreme, in to je to. Pudram se samo za kakšne “hoch” sestanke ali svečane večere. Kozmetične firme bi verjetno od mene pocrkale!

Pri mojih 22-ih so vsi mislili, da jih imam 30, zdaj je pa ravno obratno. Ena “babi” me je letos na morju vprašala, kako to, da sem se tako zgodaj(!!) odločila za otroka. Jaz pa v smeh…. Kar se mene tiče, najbojša leta so 30-40! Takrat ženske “žarijo” drugače….

Doma kuham še lahko v kavbojkah, za valjanje z mulcem in za študij (ter “razvlečeno” sedenje) je pa TRENIRKA ZAKON!

Odkrito priznam, doma sem rada “komot” in takšna relaksacija mi tudi v najbolj stresnih trenutkih najbolj pomaga.
Ko sem hudo besna, delam trebušnjake. Poskusite – pomaga! 😉

LP

monica: na tebi pa je ali boš te spremembe sprejela in v njih uživala ali pa se boš obupano borila proti njim. 🙂 meni so moje gube všeč.

ja in kot pravi grešnica ,ženske drugče žarija..to pa je res,jaz pri 20 sploh nisem vedla,kaj bi rada,kdo sem,kaj me osrečuje,zadovolji itd..no pri 30 sem se že bolje spoznala,zdaj tudi drugače občutim svojo ženskost,bolj zrelo,vem kaj mi paše in kaj ne ,kaj toleriram in česa ne dopuščam..res je leta ti pokažejo kdo si.

točno to. in pri 40 bomo še bolj poznale same sebe in pri 50 še bolj.

točno to. in pri 40 bomo še bolj poznale same sebe in pri 50 še bolj.[/quote]

No, pri 50-ih že kakšno stvar o sebi pozabiš! :)))))))))))))

haha,mene pazanima kako razmišljajo ženske pri 50,so bolj ali manj občutljive,si želijo sexa strastneg ,vročega,pogledajo tudi za kakim mlajšim postavnim..itd..čist tko iz firbca,ker krožijo razne teorije:)

Fletno za prebrat.
Manca Košir:
> Ambasadorka radostnega staranja -ARS
>
> >Dobro počutje, lep in zdrav videz, svežina ter mladost so dandanes ene
> najpomembnejših vrednot sodobnega življenja, po katerih hrepenimo vsi sem prebrala v časopisu. Dvakrat. Dvakrat sem prebrala, ker nisem mogla
> verjeti, da so ljudje zmožni pisati take traparije. Mladost pač ne more
> biti vrednota, mladost je kronološko – če že hočete tudi telesno in
> duševno – stanje človeka. Človek se rodi, večina nas potem odrašča; smo
> mladi, starejši, stari in zelo stari. Na koncu svoje poti umremo. Ne
> zato, ker bi bili stari ali bolni ali bi se nam zgodila huda nesreča,
> temveč zato, pravi zdravnica Rachel Naomi Remen (po njenem modelu in z
> njenimi navdihujočimi knjigami se zdaj tudi slovenski študenti medicine
> učijo umetnosti zdravljenja), ker je naše življenje dopolnjeno. Da bi po
> mladosti hrepeneli vsi, tudi ne drži. Nas je vse več, ki smo srečnejši v
> obdobju nad petdeset, in nas ni strah staranja. Sprejemamo, da je
> staranje naraven proces.
>
> Ko me je pred časom Lado Bizovičar povabil v oddajo TLP, me je
> predstavil s kratico ARS. Sem mu jo pred oddajo kar sama povedala, prav
> zato, da sem z njo protestirala zoper povzdigovanje mladosti, ki jo želi
> večina kozmetične, farmacevtske, estetsko-kirurške pa medijske in
> oglaševalske industrije oznanjati kot moralno kategorijo. Kot vrednoto,
> za katero si moramo prizadevati, da jo uresničujemo, sicer z nami nekaj
> ni v redu. Figo freško, sem rekla pronicljivemu voditelju, jaz se tega
> ne grem, jaz sem ARS.
> Ambasadorka radostnega staranja.
>
> ARS je moja nova >pridobitev dnevniku za Sobotno prilogo zapisala, da bi se rada starala tako, kot se
> stara Manca Košir, sem debelo pogleda. Ma kje ona vidi kakšno staranje,
> sem se glasno čudila med ljubimi ljudmi, ki so mi hiteli zatrjevati, da
> se jaz res ne staram ipd., kar sodi v obvezni repertuar bližnjih pri
> podpori svojega človeka. Počasi pa sem le uvidela, da se staram celo
> jaz! Recimo:
> moj dragi me je za petdeseti rojstni dan pospremil v trgovino s
> kozmetiko in mi kupil najdražje kreme za zrelo kožo, česar pred tem dnem
> sama nisem storila nikoli. Hvala mu! Do štiridesetega leta sem se v
> glavnem mazala samo z navadno Niveo, potem pa kakor kdaj. Od petdesetega
> naprej imam na polici kar nekaj krem (priznam, priznam, tudi Vichyjevo
> ta novo za kožo nad 50 preskušam!). Takrat se je začelo postopno
> zavedanje o staranju. Ne le kože .
> In se uspešno nadaljuje. Navajam zadnje rezultate: Ko sem pestovala prvo
> vnukinjo, me ni bolelo nič. Ko je jokal drugi vnuk in sem ga nosila gor
> in dol, da bi ga potolažila, me je že bolel hrbet. Zdaj, ko zaradi kolik
> joka tretja vnučka, in jo včasih nosim ure sem in tja, me boli že čisto
> vse. Eto
> – staram se!
>
> Ampak to je tako fajn! Ko ležem razbolelega hrbta in udov v posteljo,
> sem – srečna. Srečna, ker živim, ker imam krasni hčeri, ker sem dočakala
> že tri vnuke, ker jih bo moja mama kmalu triindevetdeset, pa je še
> zmerja čila in zdrava, ker . Včasih sem svoje življenje jemala kot nekaj
> samoumevnega, zdaj, ko sem starejša, vem, da je dejstvo, da sem, čudež.
> In milost. Kajti prav lahko me tudi ne bi bilo. Da so na svetu že trije
> vnuki, je še večji čudež. Lahko bi bila samo dva ali pa sploh nobeden!
> Si raje ne predstavljam življenja brez njih. Ker verjamem, globoko
> verjamem modrim: >Sleherno rojstvo otroka je dokaz, da Bog še ni obupal
> nad človeštvom
> Krasno je, da se staramo in začenjamo gledati na življenje z distance,
> zato se lahko smejemo — smejemo temu, kar je bilo za nas včasih
> problem, predvsem pa se znamo smejati same sebi. Me, babe, ki ne
> tarnamo, kot smo si nadele ime po imenitni knjigi Jean Shinoda Bolen, o
> kateri sem tu že pisala.
> Ne moremo več zanositi, ah, kakšnih skrbi smo se otresle! Ne pričakujemo
> (več) od moških, da nas bodo osrečili – ah, kakšne strašne skrbi smo jim
> odvzele z njihovih šibkih pleč! Počasi smo se naučile reči eno
> najpomembnejših besed, ki je v mladosti take babe, kot je moja
> malenkost, ne bi rekle nikoli. Ne bi izrekle NE, ker bi mislile, da pač
> moramo reči ja tudi takrat, ko nam duša sopiha: Ne! Domišljavost, da
> imamo brezmejno zalogo življenjske energije in neskončno časa na voljo,
> je nadomestila skromnost.
> Vem, presneto dobro vem, da vsega ne zmorem, zato moram delati selekcijo
> med ponudbo bogatega krožnika možnosti, ki mi jih prinaša življenje.
> Selekcija je težko opravilo, a njeni učinki so imenitni. Družim se z
> ljudmi, ki so mi ljubi, s katerimi gojimo enake utopije in drug drugega
> spodbujamo pri hoji za njimi. Brez utopij bi človeštvo pobralo! Moramo
> verjeti, da je mogoče drugače, da je mogoče boljše za vse ljudi in da se
> na svetu prav zdaj, ta trenutek dogajajo odločilne spremembe, ki jih
> podpira vse vesolje.
> Egoistični, sebični in vase zaverovani ljudje sami zapuščajo ladjo
> starajočih se žensk, ki stopamo modri starosti naproti.
>
> Ker se ne obremenjujemo z videzom – čeprav nam je ta pomemben, saj smo
> vendar užitkarice na vseh področjih! – prihranimo kar nekaj energije. Pa
> denarja tudi! Ne zdi se nam, da je šoping najpomembnejša terapija za
> nizko samopodobo, in da je nakup dragih blagovnih znamk zagotovilo za
> družbeno uveljavitev. Ženske, ki smo ARS, smo zadovoljne same s seboj,
> in nam je malo mar, kaj si drugi o nas mislijo. Vemo tudi, da je manj
> več, zato omare polnimo z umirjenim tempom, praznimo pa jih s
> pospešenim. V moji omari, v kateri je tretjina še vedno napolnjena s
> hčerkinimi oblačili, ni nobene resne toalete, nobene večerne obleke do
> tal. Kam medijske zvezde obešajo svoja bogata oblačila, le kam? Kje pa
> živijo, da imajo toliko prostora za obleke? Babe vrste ARS smo založene
> s knjigami, slikami, rožami – razkošne obleke pa si z veseljem
> ogledujemo v trgovinah. Želje po tem, da bi jih posedovale, nimamo. Zato
> lažje prenašamo dejstvo, da so naši dohodki v dobi, ko smo mnoge arsovke
> že upokojene, bistveno nižji, kot so bili pred leti. Pa kaj zato!
> Selekcijo izvajamo tudi pri nakupovanju. Kako se zabavamo, ko se srečamo
> v trgovinah, kjer prodajajo modne cunjice za nekajkrat nižje cene od
> tistih, ki jih nadevajo nase ambiciozne mlade dame in gospe, ki merijo
> svoj ugled v očeh okolice. Ah, kakšno olajšanje, ko si tega
> razbremenjen, kakšno olajšanje!
>
> Arsovkam na kraj pameti ne pade, da bi se podale pod kirurški nož za
> nategovanje obraza, po botoks injekcije proti gubam, da bi si polnile
> ustnice, ravnale zobe . Postajamo pa bolj občutljive za to, kaj damo
> vase:
> včasih sem jedla meso, preskušala komplicirano hrano v imenitnih
> restavracijah, zdaj pa me veselijo preproste jedi, zelenjava in sadje.
> Odvajam se večernih in nočnih gostij, saj sem vendar ženska v meni, ki
> se s polnim želodcem ponoči poti in slabo spi. Hura za enostavno
> življenje!
> Pozorna sem tudi do duhovne hrane. Če ne žari Luči, je ne konzumiram.
> Kot ARS z notranjo gotovostjo vem: za biti je edino pomembno – ljubiti.
> In ponavljam za Tonetom Pavčkom: >Na svetu si, da gledaš sonce, na svetu
> si, da greš za soncem, na svetu si, da sam postaneš sonce in s sveta
> preganjaš sence
> Manca Košir, kolumna v OBRAZIH , 16.2.2007

Krožijo tudi teorije o 40-letnicah (kar sem jaz pa za acjom vem, da je istih let) in lahko na vsa zgornja vprašanja odgovorim pritrdilno! Podrobnosti so pa samo za privat ušesa (končno da sploh imam podrobnosti, ki so samo za privat ušesa!!!!:)

pol pa komi čakam,da bom 40 :)no ja sej me že zdej meče,ampak kaj ko se nemorem sprostit,preveč sem sumljičava,čas je da grem mal na kofe z kolegom psihiatrom..