Spoštovani moderatorki
gospa Ana Ziherl in Tatjana Romih

Čeprav ne ponujam nove teme iz področja “Motnje hranjejna”, sem izbrala vaju, da prebereta pismo “GRE ZA ŽIVLJENJUE”.
Pismo s to vsebino zagotovo kroži po spletu, saj ima vsak uporabnik internetnih storitev tudi svoj krog dopisovalcev. Odzivi so lahko zelo hitri, obsežni, učinkoviti…
Vsak “klic na pomoč”, posebej, ko gre za hudo bolne lujdi, vznemiri bralca (dopisovalca).V želji,da bi pomagali se odločajo za “razpošiljanje pošte”, brez izjeme, vsem iz seznama, ki ga pač premorejo. Do tu je vse lepo, toda moje izkušnje in znanja o mnogih zlorabah v preteklostimi narekujejo previdnost in pozitivni dvom v “akcijo”. Potrjeno je, da so ljudje pošiljali pozive za pomoč in so se lažno sklicevali na znane avtoritete iz Kliničnega centra…Posebej hudo je bilo spoznanje, da so pisma krožila po spletu več kot desetletje. Klici za pomoč so “oživeli” po več letih,od kar je bila pomoč res potrebna, (ljudi, katerim je bila namenjena pa morda ni več med živimi). Ta dejstva sprožijo v meni “alarm” za previdnost .Vedno imam pomisleke, ali je klic “verodostojen”, hkrati pa želim pomagati:-)

Pričakujem vajino objektivno presojo in vama prepuščam, ali boste bralce foruma pozvali k dobrodelni akciji, za katero prosijo prijatelji, v imenu hudo bolnega ćloveka.
Menim, da imate možnost preveriti resničnost navedenih dejstev v pismu, katerega sem v celoti “kopirala”.

Vse kar objavite je bilo na “rešetu”, zatorej je stopnja zaupanja lahko visoka (prispevki bralcev in vaši odgovori).
Hvala za vajin čas in za razumevanje.

Prisrčno vaju pozdravljam,
Lucija-R.

To je kopija pisma, prispelega na moj e-naslov:
GRE ZA ŽIVLJENJE!

Uroš Potočnik, star 36 let, oče dveh deklic, preživlja hudi zdravstveno krizo.
5. julija 2007 so mu drugič presadili kostni mozeg, ker prvi poseg ni prinesel želenih učinkov. Bolezen se je ponovila. Trenutno je na CIIM – oddelku za intenzivno nego Kliničnega centra v Ljubljani.

Urošu lahko pomagamo!
Za Uroševo zdravljenje je zelo pomembna ustrezna količina krvi skupine
AB Rh+
Prosimo te, da se oglasiš na Zavodu za transfuzijo krvi, Šlajmerjeva 6, v Ljubljani (za dodatne informacije lahko pokličeš na številko 543 81 00).
Vabljeni so tudi tisti darovalci, ki svoje krvne skupine ne poznajo.

Strokovnjaki bodo kri ustrezno selekcionirali in testirali.
Omeniš lahko, da gre za bolnika Uroša Potočnika, ker se svojci s tem strinjajo.

Pomagaš lahko tudi takole:
Pošlji to pismo naprej čim večjemu številu naslovnikov. Morda bo med njimi kateri pripravljen pomagati! Tudi čas je pomemben.

Uporabi elektronsko pošto in pošljite to sporočilo na čim več naslovov.
Vsak, ki bere to pismo, naj za hip pomisli, kako bi se počutil na Uroševem mestu.
Zato ne bomo izgubljali besed z opisovanjem okoliščin.
Prosimo, ukrepaj in naredi plemenito dejanje!

Uroševi prijatelji

Lucija, zgodba o Urošu je bila resnična, vendar pa je Uroš že umrl, tako da ni več aktualna.

Se pa podobne zgodbe dodajajo danes in še še bodo.
Zato je darovanje krvi in krvnih matičnih celic izrednega pomena za bolnike, ki to potrebujejo, ker tega nič ne more nadomestiti.
več o tem: http://med.over.net/index.php?full=1&id=13102

Andreja, hvala za tvoj odgovor. Vedi, da niti za trenutek nisem podvomila v resničnost navedb v pismu Uroševih prijateljev. Le časovni odmik, s tem v povezavi pa aktualnost pomoči, sem imela v mislih.
Na žalost so moje slutnje bile točne. Z vsem kar si napisala pa se strinjam!

Hvala tudi obema moderatorkama, gospe Ani in Tatjani, ki sta razumeli moje “pozitivne” dvome in sta našli način za objavo pisma na tej spletni strani, ki je zelo raznolika in zanimiva.

Vse moderatorje in oblikovalcem iskreno pohvalim, z željo, da obdržite nivo kvalitete tudi v bodoče.

Andreja, želim ti še povedati in drugim bralcem tudi, da poznam možnosti za darovanje – ne le darovanje krvi…., ampak tudi za darovanje organov. Menim, da e- pisma niso najboljši način za ” klice na pomoč”, zaradi dejstev, ki sem jih že navedla.

Če bi imela vpliv, bi “zadolžila” vse zdravnike splošne medicine (t.i. “izbrane” osebne zdravnike) in tudi specialiste, da povabijo ljudi (uporabnike njihovih storitev, paciente…) k donatorstvu.
Le nekaj minut več bi potrebovali za pogovorin individualno povabilo na temo ” postanite darovalec…”.

Osebni zdravniki, bi lahko veliko prispevali pri “osveščanju” ljudi. Povabila ne bi smela biti le v okviru “posebnih dni v koledarju”, ampak bi naj bila prisotna vse leto.

Veliko ljudi ne pozna “kartice o darovanju” in tudi ne vedo za možne načine izražanja svoje voje, če želijo biti “darovalci”….
Kljub dejstvu, da mnogo ljudi uporablja internet, je večina možnih darovalcev bolj naklonjena osebnemu povabilu, ker zaupa zdravniku in mu tudi verjame.
Mnogi dvomi pa se tudi hitro in kvalitetno razrešijo v takem pogovoru.

Vsem, ki ste bili in še boste v moji družbi na forumu, želim mir v duši, veliko dobre volje in nasmehov od znanih in neznanih “optimistov “. Naredite si najlepše jesenske dni, kar sami 🙂