po varanju …
Julija sem odkriva moževo varanje. Poročena sva 2,5 leta. Varanje se je začelo letos okrog marca, ko sva razmerje imela totalno na dnu. Moje obnašanje takrat do njega je bilo slabo (to zdaj vem); on je to večrat omenil, potem pa samo počasi odtaval, se odtujil. Bil vedno bolj slabe volje, tečen, utrujen, potem je začel počasi tudi prihajati pozno iz službe. Poznalo se je tudi na spolnosti,razumevanju,vsem -po vsej črti.
Ker se počutim tudi sama kriva za nastalo situacijo,sva poskusila znova. Razmerje se je zelo spremenilo. Ponovno sva se začela pogovarjat, se zabavat,se smejat. Tudi spolnost je na vrhuncu. Lahko bi rekla, kot na sveže zaljubljena… ampak…
Kar me mori: Sicer mi je rekel, da je mu je ful hudo kar je naredil, da ne bi, če ne bi bilo tako grozno med nama; da ne želi sedeti na dveh stolih,… Problem je, da se je v to punco/žensko tudi zaljubil.
Zanima pa me, zakaj vedno tako burno odreagira, ko jo omenim. Je še prerano o tem govorit, ker čustva še niso šla; je jezen, ker se počuti krivo in tega ne želi poslušat; ali pa enostavno še vedno čuti kaj do nje … in ga boli,mogoče celo dvomi?!
Bila bi vesela, če mi odgovorijo tisti, ki so varali, ker tisti najboljše vedo, kako jim je, če se jih o tem sprašuje.
Spoštovana!
Tvoj mož je TEBI obljubil, dati bo ostal zvest in te bo imel radin spoštoval VSE DNI življenja…tudi, ko boš tečna, slabe volje, razdražljiva, nedostopna, itd.
Misliš, da je opravičljivo, karje storil?
Misliš, da ganimaš pravicekotženao tem spraševat?
Razmisli o tem, zakaj sploh si slabo ravnala z njim in o njegovi ljubezni, ki jo goji do tebe?
“Gremo naprej” je nek nedoločen naslov ki kaže da si sprejela moževo potezo kot dokončno; kdo gre naprej pa je že drugo vprašanje. Kdo želi iti ? Oba ? Kake garancije imaš ali jih lahko predvidiš ?
Ko je nekdo v takem stanju kot opisuješ da si bila ti takrat, seveda za partnerja to ni ok, je pa zato sprejemljivo da pride do varanja ? Torej naj pričakuje isto ko bo on tak ? Nekako sem karikiral, lahko pa bi napisal znanstveno razpravo, na dolgo in široko. Ne bom, bo nekdo drug tukaj za menoj, sigurno.
Glej – čustva. Definicija ljubezni, čustev, psiho stanj, …. Vse je to nehvaležna zadeva, interpretirana na sto in en način. Kaj je tebe privedlo do tistih besnih stanj do njega sicer ne vemo, konec koncev je to le vajina zadeva, skupni imenovalec pa je komunikacija; takrat je sigurno ni bilo. In nekdo, čustveno nestabilen, je poiskal svojo potrditev nekje drugod; ne zaradi samega seksa, bolj zaradi napisanega, in se celo zaljubil. Seveda sedaj renči na tebe, v tem stanju je, zadeva je sveža in veliko skupnega napora bo potrebno da bosta zvezi lahko rekla da je taka kot je, da nista ostala skupaj zaradi uvidevnosti, zaradi čuta pripadnosti.
Bom skrajšal (končal) s svojo tezo da delaj na sebi, svoji samozavesti in se ne pusti prepričati v nedorečenost. Vsekakor, jutri boš morala živeti naprej, kako – odvisno od tebe, vse ostalo okoli tebe je in mogoče pojutrijšnjem tega ne bo več. Gola realnost.
Pozdravljena “gremo naprej”
Začel bom s temle vašim stavkom “Ker se počutim tudi sama kriva za nastalo situacijo, sva poskusila znova.” Prav je, da se zavedate in sprejemate svoj del odgovornosti za vajin takratni slab odnos. Ustvarjata ga oba, zato sta tudi oba zanj odgovorna. Do tukaj je vse v redu. Iz napisanega pa se da razbrati, da prevzemate tudi del odgovornosti (celo krivde!) za to, kar je naredil vaš partner. On in samo on se je odločil, da bo varal. Zato je tudi odgovornost za to izključno njegova. Vajin slab odnos in vaše “slabo obnašanje” te njegove odgovornosti čisto nič ne zmanjšujeta. Začeti znova zaradi krivde prevaranega in razočaranja tistega, ki je varal, ni najbolj obetaven temelj, da se bo vajin odnos resnično spremenil. To tudi čutite in od tod vaši dvomi.
V vajinem odnosu je očitno prišlo do čustvene praznine. Moževa afera vaju je spet spravila v pogon. Kar naenkrat sta bila (čustveno) živa. On, razočaran, ker pri svoji ljubici ni dobil vsega, kar je pričakoval, in olajšan, ker se je za afero razvedelo, saj ste skupaj s tem nase mirno prevzeli tudi njegovo krivdo in sram. Zato ste nenadoma vsa uvidevna, pripravljena da se borite zanj, prestrašena, da ga boste izgubila in ostala sama. Vajin čustveni vrtiljak se je spet zavrtel, spet se smejeta, spolnost je “na vrhuncu”. Odkod potem črv, ki gloda? Slutite, da se bo ta nori vrtiljak spet kmalu ustavil?
Potem, ko ste izvedeli za moževo afero, sta s partnerjem ubrala bližnjico, ki je ni, in večino stvari pometla pod preprogo. Pravite, da je možu žal. Morda. Ampak ni mu tako iskreno žal, da bi sprejel nase vso odgovornost za afero. Če bi jo, ne bi iskal opravičil v groznem odnosu in potem bi tudi z afero zaključil. Po čem lahko veste, da je ni? Ker dvomite, ker si postavljate vprašanja, ker vam enostavno nekaj ne gre skupaj. Zaupajte temu, kar čutite! Lahko, da je možu celo uspelo pretrgati fizične stike z ljubico. Kar še ne pomeni, da afere ni več. Kje je on čustveno? Se je res že odločil, da bo spet samo z vami?
In kje ste vi ubrali bližnjico? Mirno ste nase sprejeli krivdo in sram, ki bi morala biti njegova, saj niste vi varali?! In kaj se je zgodilo z vašo jezo? Ste se ji spet odrekli in jo porinili nekam vstran? S tem pa ste se tudi odrekli najmočnejšemu orožju, da se postavite zase. Da nehate jemati krivdo nase, zahtevate njegovo jasno odločitev, na katerem stolu bo sedel.
Mož ni kriv zato, ker se je zaljubil. Tudi vam bi se lahko zgodilo enako. Lahko ga celo poskušate razumeti, da se mu je težko odpovedati odnosu ali iluzijam z ljubico. Najkasneje tukaj pa se morate s svojim razumevanjem ustaviti. Dokler se vam mož res iskreno ne opraviči, ne sprejme polne odgovornosti za afero ter fizično in čustveno popolnoma prekine odnos z ljubico in se odloči, da bo sedel samo na vašem stolu… do takrat vidva “ne moreta naprej”. Medtem ko čakate, da mož vse to naredi, pa si naklonite vsaj toliko spoštovanja, da stopite z njegovega vrtiljaka.
no, bom pa jaz prva iz izkušenj….
Sprašuješ zakaj se noče pogovarjat o njej… bom povedala zakaj se nočem jaz. Zato, ker nisem glih ponosna na to kaj sem naredila, zbrisala bi teh par mesecev, če bi se dalo po drugi strani pa vem da takrat nisem mogla narediti drugače saj mi je veliko pomenil. Skratka teh par mesecev sem se počutila kot da nisem to jaz, kot da je to bil en drug človek in zato nočem govorit o tem…… Mogoče res čez par let…… Upam da si mi to ne bo več zgodilo, ker ni lepo, ne tam, ne doma….
Mogoče bi morala razližit še to.
Krivde ne jemljem nase. Kriv je on! Tudi on to ve! Nikoli ni rekel drugače.
Rekla sem samo, da vem zaradi česa je prišlo do tega. In odgovornost prevzemam samo za moja dejanja. Če pa bi on bil drugačen in govoril o tem, kaj ga muči, bi verjetno bilo drugače. Mogoče do tega nebi prišlo.
D. Gašperin je prev napisal-pri ljubici je našel pogovor in razumevanje. Neobsojanje in veselje, ko ga je videla. Zato se je tudi zaljubil v njo… Ta afera se je razvila iz prijateljstva (sodelavca ze 3 leta)-najprej ji je veliko govoril o meni in naju. O tem,kako je med nama, da me ima ful rad, in zadnje leto- kako grozno se počuti zraven mene (povedala mi je ona, ko sem po tel govorila z njo). Potem (letos) se je iz teh srečanj razvilo več…
Zakaj meni ni govoril o svojih čustvih? Verjetno zato, ker me takrat niti ni najbolj zanimalo, kako je z njim…
On ima “brazgotine” iz otroštva,in čustva velikokrat drži za sebe, saj mu je oče vedno dal občutek, da ne more biti tako dober, kot si on želi. In če vanj ne vrtaš, ne izveš veliko.
Vprašala sem ga, zakaj noče govorit o tem, kar je naredil: pravi, da ga je sram,da se noče več spominjat na to-da mu je grozno, vsakič, ko se spomni.In da mu bo verjetno grozno tudi čez par let-ker noče znova in znova pogrevat v sebi, kar je naredil.
Po dolgem “vrtanju” vanj mi je povedal, kaj se je z njim dogajalo (jaz sem ga samo kritizirala, vse kaj je naredil, ni bilo v redu -oblačila,frizura,opostava, obnašanje,ambicije,njegova služba mi je šla na živce,prijatelji,…vse). Zakaj sem to delala? Ker sem imela probleme sama s sabo in sem se znašala nad njim. Celo leto. Pa zdaj vidim, da ni delal nič narobe. Samo živel je, kot vsi ostali. A moje ideale ni mogel zadostit.
Vem da moram delat na svoji samozavesti. To tudi delam. Sem jezna in verjetno še nekaj časa bom. Dala sem mu tudi vedeti, da samo eno srečanje, pogovor ali kaj drugega kar je v zvezi z njo, podere najin zakon. Je rekel, da se zaveda in da tega ne misli naredit.
On se je opravičil, povedal da mu je zelo žal,da ne bo in noče imet več stikov z njo. Da lahko na njem vidim, da je zdaj spet čisto drugačen-sproščen in vesel-kot prej. In da si želi biti z mano.
Mogoče sem v prešnjem pismu delovala bolj nemočno in nesigurno.Seveda malo sem, a verjemite mi, ne bo me vrtek okoli prsta. Tudi on se tega zaveda, da je dobil še eno šanso-in samo eno!!!
Seveda pa še vedno boli in zagotovila, da bo vse dobro ni. Tudi če bi končala z njim, čez čas imela drugega partnerja. Nikoli ne bo zagotovila, da me ne bi prevaral. Tega ne more noben 100% vedet.
G. Gašperlin – zdaj sem napisala malo več. Kakšno je vaše mnenje?
Kar ste napisali, res zveni drugače kot tisto prej. Zaradi obeh vam želim, da je pristno in da boste uspeli zadržati to odločnost, samozavest in jezo. Skrbi me, ker tako veliko pišete o njem, ga na nek način opravičujete, pišete kaj vse je pogrešal, da je pobegnil k ljubici. Zapisalo se vam je celo, da pred afero ni delal nič narobe. Zelo malo pa pišete o sebi in o tem, kaj ste vi pogrešali. V prejšnjem odgovoru sem vam napisal, kaj mora mož narediti, da bosta res lahko šla naprej. Ali je to naredil ali ne, najbolje veste sama. Tudi če je, je to šele začetek. Zaupanje je krhka zadeva. Podre se lahko v trenutku, njegovo obnavljanje pa lahko traja zelo dolgo časa.
Zakaj je ljubici lahko govoril o svojih čustvih, vam pa ne? Vanjo se je zaljubil, zaradi zaljubljenosti si je upal več. Čas, ki sta ga lahko naenkrat preživela skupaj, je bil kratek, zato sta se lahko pogovarjala predvsem o prijetnih stvareh. Do resničnega odnosa in težjih tem sploh nista mogla priti. Potem ko je mož ljubici izlil svoja čustva in mu je njuna intimnost postala nevarna, se je vedno znova lahko elegantno umaknil v zavetje vajinega zakona. Največji paradoks je, da je potrebno varnost, da je bil lahko tako “čustven” pri drugi, našel prav pri vas. Ne glede na to, kakšen je bil vajin zakon, je bil tisto varno zatočišče, kamor se je vedno znova lahko zatekel in iz katerega je napajal svoj “pogum”.
Afera ni vzrok vajinih težav, ampak njihova posledica. Ko se bodo čustva zaradi nje polegla, bosta z možem spet približno tam, kjer sta bila pred afero. Na boljšem zaradi njegove izkušnje, da skok čez plot ni rešitev in vaše večje odgovornosti za vajin odnos. Na slabšem zaradi izgube zaupanja. Želim vama, da bosta takrat uspela vrniti čustva v vajin odnos na manj boleč in bolj trajen način.
Žalostno je, da se ljudem mora zgoditi nekaj slabega, da spregledajo, kaj imajo.
Jaz prej tega nisem znala cenit. Vedno me je imel neizmerno rad-čutila sem.
Šele zdaj sem videla, da ga lahko izgubim.
Boleča izkušnja, ki je nikomur ne privoščim-a mislim, da je bila potrebna. Žalostno, a resnično. Nepotrebno…
gremo naprej
to so samo navadne bučke,pri njej je našel to kar je pri vama obledelo,nebom rekla izgninilo,ampak obledelo do konca..ko si bo priznal,da je bil zaljubljen v njo in da mu zakon v trenutkih z njo ni pomenil nič(zakon kot čustva med zakoncema,naklonjenost..itd ne govorim o zakonu kot otroci,hiša,denar),ko si bosta to skupaj priznala,lahko gradita naprej..bila sta v obdobju,ko sta si bila nič..tudi to se nam živim zgodi,samo priznat si moramo stvari,ki bolijo.Da smo mu pomenili v nekem obdobju nič in ravno tako on nam.Ampak vse je na nas in nič ni nerešljivo.
Morda sem bolj grobo povedala,brez zamere..
Srečno obema
“gremo naprej” je posredovala sporočilo, ki ga zaradi napake pri obdelavi ni več možno neposredno objaviti na forumu. Zato navajam njeno sporočilo.
Izidor Gašperlin
gremo naprej je napisala:
Seveda-se popolnoma strinjam. V tistem obdobju me ni imel rad (ali pa veliko manj). Mi je to tudi povedat,priznal. Konec koncev tudi pokazal, saj od njega ni bilo nobene topline, nežnosti ali pozornosti. Nič…
Priznal je tudi, da se je zaljubil. Od nje je dobil vse, kar pri meni ni.In počasi je to prešlo v zaljubljenost-ljubezen… Bila je njegova sorodna duša -je rekel.Seveda je lahko bila (tistih par mesecev-pa še to poredko). Ni bilo nobenih problemov,samo idila… Kar se tudi sam zaveda.
Ampak, bila je; zdaj je naj ne bi bilo več.
Zdaj skušava odnos zgradit znova. Ni lahko. Dvom in nezaupanje bo ostalo. Vsaj nekaj časa še sigurno.