Pozdravljeni!

Nekaj časa sem brala sporočila na portalu in premišljevala, ali naj napišem, kar me čedalje bolj boli ali ne. in odločila sem se, čeprav mi je čudno…
Imam fanta že 4 leta (24 in 25 let), skupaj živiva že več kot eno leto. Poznam ga že od nekdaj, ker sva iz istega kraja. Ko sva začela sem študirala in živela v študentskem domu, on pa je ravno začel študirati in tako sva bila večinoma skupaj. Večinoma nama je bilo lepo, ko pa ni bilo je bilo pa zelo hudo. Ko sva se skregala sva se na smrt skregala. Jaz sem jokala, on pa je bil besedno agresiven, dokler ni videl, da mi je hudo, da sva šla predaleč in sva se ali pogovorila u miru ali pa je spokal stvari (veliko stvari je imel pri meni v študentu) in šel, a nikoli ni res odšel. Tako je bilo večino časa: lepo, kreganje, pokanje, jok, lepo, kreganje, pokanje…. Naj še povem, da je bilo večino za to kriv alkohol, nore želje fanta za igrenje računalniških igerc (jaz pa sem računalnik potrebovala za študij)…
Kmalu je pustil študij in se zaposlil, jaz pa sem še naprej študirala. Videla sva se le čez vikende. Bilo je lepo, le včasih sva se pičila, vendar ne več tako močno.
Zdaj pa nekaj časa že živiva skupaj. Na začetku je bilo dobro, vendar zadnje čase se spet ponavlja stara zgodba. En teden je dober, potem pa par dni slabo. Ko se skregava se na moč. Ponavadi se zaradi pitja (moj oče je alkoholik in mi ni do tega, da bi imela tudi partnerja takega), računaliških igerc (delam diplomo in rabim računalnik), vsak vikend preživi v domačem kraju in malo kater vikend sva skupaj sama (pretirano je navezan na familjo, plus tega pa ima glasbeno skupino in ima vaje). Vendar to še ne pomeni, da mora biti vsak vikend doma in si nobenga rezervirat za naju. In če hočem, da kateri vikend ostaneva v kraju kjer stanujeva, mi pravi: čumu le, če je pa tukaj dolgčas? in greva v k njegovim domov. in to se ponavlja od samega začetka.

Zdaj je vse skupaj prišlo že tako daleč, da o vsem, kar se hočem pogovort in mu povedat, da mi kaj ni prav, je zadirčen in se na smrt skregava (3 tedne tako močno, da me sem imela roko krvavo).

Rada ga imam in vem, da ima tudi on mene, a nekako se ne ujameva. Nekako se funkcionirava skupaj. Rada bi bila z njemu še naprej, a na živce mi gredo ti izpadi, krganje, agresija, očitki, da sem samo jaz tečna in za vse samo jaz kriva (le če mu rečen, da nisem za vse jaz kriva, se včasih popravi in pravi, no saj sem tudi jaz kdaj kriv). Dost imam že tega.

Sestra mi je rekla, da je to mogoče, ker nimava nič pametnega za počet skupaj v prostem času in da naj kak vikend kam greva in sva zdaj 2x šla. A tega zadnjega že spet ne (njegove vaje). Mislila sem, da bo bolje, če bova še kaj drugega počela kot samo biti doma, pa ni. Kaj naj še naredim.

Jokam na moč, ko se skregava, a on je hladen (ne več tako topel kot nekoč). Ko se skregava in hočem, da me pusti na miru samo, da se ohladiva in da ne bo še slabše, me ne pusti in me najeda še naprej. Na kocu pravi, da jaz ne znam poslušat, da sem samo jaz kriva, da naj si ne zmišljujem…. In za vse krivi mojo trmo (postala sem trmasto hladna, ker mi je že dost, da mu vedno znova govorim ene in iste stvari in dost imam očitkov, da vse samo jaz naredim narobe).

Prosim za kak nasvet kako naprej? Kaj naj naredim, da bo bolje (če bo)? Kaj naj naredim, da mu bo življenje z mano boljše (da bo zainteresiran še v kaj drugega kot samo v računalnik)? Žalostna sem, ker se tako trudim, pa ni bolje… Nimam več moči, ne idej…

Hvala!

Kako naprej?..tako,da gresta vsak svojo pot..nasilje in krvave roke so dovolj velik razlog,pravzaprav prevelik.Ne morem trditi,da vem kaj je ljubezen,vem pa kaj ni.Srečno

Ko sem prebrala tvoje vrstice, taja, sem dobila občutek, da vajin odnos oživi med kreganjem, da je fanta zelo strah stopiti v globino vajinega odnosa in s prepiri dobi nekako občutek, da si ti še na drugi strani, da je nekdo vedno tam (saj ga vedno pričakaš-pijanega, agresivnega), zato tudi nikoli ni res odšel. Njegovi doma, kolegi in skupina pa so mu le nekakšno mašilo.

Zdi se mi, da mora nek odnos tudi skozi mučen občutek, ko je dolgčas. Če zdržita oba tudi v tem dolgčasu in ne pobegneta, se odnos lahko razvija naprej. Tvoj fant pa kar naprej beži, enkrat v alkohol, drugič za računalnik, potem k domačim in k frendom. Za alkoholom se skriva še kaj; zakaj bi se sicer fant pri teh letih zalival z njim.

Dokler bo bežal in se ne bo odločil drugače, mu boš ti s svojo željo, da bi čas preživela skupaj, le ovira, ki jo bo vedno znova skušal utišati.

Ni mi pa jasno, zakaj bi ti imela roko krvavo, če se na smrt skregata. A tudi ti že “padaš po stopnicah”?

Vajin odnos označuješ tudi kot lep. Saj če bi vnaprej vedela, ta in ta dan v mesecu bodo izpadi, bo agresija, očitki, potem bi se lahko že vnaprej pripravila, zavarovala… V vajinem odnosu nekako ni varno.

Oj Taja

Sem hotel napisati; boga Taja, bogi tvoj fant, poiščita strokovno pomoč družinskih terapevtov takoj, oba. In s tem zaključiti, ker je enostavno vsega preveč, da bi se dalo tukaj napisati.

In bi kmalu spregledal tri zelo pomembne dejavnike: alkohol, fizično nasilje in izogibanje odgovornosti oziroma prelaganje odgovornosti z njegove strani za vse težave med vama nate.

Na tvojem mestu bi ga postavil pred izbiro: skupaj po pomoč ali pa narazen.

Ker ti trije dejavniki se bodo samo še grozljivo stopnjevali, Taja.

Moje osebno mnenje je, da mu moraš postaviti ultimat, čeprav jaz osebno zelo dvomim, da se bo odločil za strokovno pomoč. Potrebujeta jo pa oba, neizmerno.

Nikar se ne vdajaj lažni iluziji, da se bo karkoli spremenilo samo od sebe na bolje. Ker se ne bo. Vsak dan bo huje in huje.

Taja, sprašuješ, kaj lahko storiš, da mu bo življenje s teboj boljše.

Samo to, da mu predočiš, da se tak odnos ne greš več, da mu ponudiš, da skupaj poiščeta pomoč.

Kako se bo odločil, je njegova stvar. Kako se boš potem odločila ti, je pak izključno tvoja stvar.

Jaz bi zagotovo odšel, če bi partner zavrnil pomoč.

Taja, ta kombinacija vzorcev, ki se kaže pri tvojem fantu, je kljub pomoči težko obvladljiva, brez nje je pa neobvladljiva.

Držim pesti, da se boš odločila dobro. Držim pesti tudi v fantovo dobro, da se bo tako odločil tudi on.

en bk

Žalostna Taja, dobro premisli, kakšnega fanta hočeš! Želiš alkoholika? Mogoče odvisnika od igric, od interneta? Mogoče mora biti samo dovolj agresiven? Tudi njegov hladen odnos se bo le še stopnjeval, tako da ne vem, če se ti splača borit zanj.
Čim te pritegnejo očetu podobni fantje, je to znak, da nosiš globoko zakopan kalup “vzornika”. Z veliko dela na sebi se da omenjeni vzorec delovanja preseči. Šele potem bi te pritegnili normalni, čustveno zdravi fantje, ki jih zdaj niti ne opaziš.

Ne uniči si življenja zato se ne trudi več in odidi!!

Rada se imata mogoče res, ljubezni pa ni (veČ), s teboj počne kot… Sama premisli kje se vidiš v tej zvezi, prepirihm kam to pelje. Malo več samozavesti in kak odločnejši korak – to je moje mnenje.

DRAGA DEKLICA!

Kako čutim tvojo bolečino, vendar pa ti rečem v trezen premislek, da bi bilo bolje, da greš od njega danes, kot da greš od njega psihično uničena in še s kakšnim otročkom, čez nekaj let.Kajti tvoj fant tera svojo vizijo življenja dalje, ko mu poči film, ker bi ti rada,da gresta na skupno pot ljubezni, nežnosti, razumevanja in načrtovanja družine, predvidevam, pa se njemu utrga in je do tebe žaljiv, agresiven, nazadnje pa te še obtoži, da si ti vsega kriva.Nikar deklica, ne sprejmi to kot njegovo trenutno stanje, ki bo minilo s tvojo potrpežljivostjo, ljubeznijo, odpuščanjem,ker vedi, da ne bo tako.Ti si otrok, kot si rekla iz družine kjer je vladal alkohol, zato nosiš v sebi občutek, da moraš vedno ti potrpeti, da moraš ti ostati razsodna, da si mogoče res ti za vse kriva…Poznam take občutke, vendar vedi, manjka ti samo samozavesti in prepričanja v sebe, da imaš prav, kar zahtevaš za svojo oz. za vajino skupno življenje. Kajti zahtevaš samo tisto, kar je za zdravo medsebojno razmerje nujno potrebno. Mislim, da si morala v življenju prehitro odrasti in ta naveza s tem fantom ne more funkcionirati, ker on je še neizživet fant, ki ti sploh ne zna prisluhniti in ti ne daje ljubezni, ki si jo tako zaslužiš, ker si bila prikrajšana zanjo že v otroštvu.Zato ti želim, da se odločiš sebi v prid, saj si še mlada in še veliko ljubezni je pred teboj, nikar ne misli, da je že prvi pravi. SREČNO IN ZAVEDAJ SE SVOJE ENKRATNOSTI!

Žalostna Taja
Kako ne bi bila obupana in brez moči! Štiri leta takega odnosa. In koliko let zraven še doma? Napisali ste “moj oče je alkoholik in mi ni do tega, da bi imela tudi partnerja takega”. Vendar ga imate, takega ali pa morda še hujšega. Verjetno vam ne bo čisto nič v tolažbo, če napišem, da se to ne dogaja samo vam. Močno privlačni so nam samo partnerji, ki so zelo podobni našim staršem. Bolj slabi so bili naši starši in bolj jim je partner podoben v teh slabih lastnostih, bolj noro se zaljubimo vanj. Povsem nelogično, ampak tako je. Zakaj se usoda tako heca z nami, v čem je smisel? Taja, pred nasilnim očetom-alkoholikom se niste mogli zavarovati, ker ste bili šibkejši in ker kot otrok brez staršev enostavno niste mogli preživeti. Bili ste nemočni, očetu (staršema) prepuščena na milost in nemilost. Odreči ste se morali svoji moči in obrambam pred nasiljem, poniževanjem in zanemarjanjem. Ta ponižan, zanemarjen in čustveno oropan otrok, se še vedno oglaša v vas. In še vedno verjame, da je brez moči, da se ne more zavarovati, da mora vse prenesti. Toda Taja, VI NISTE več otrok in zato lahko preživite brez tega fanta, predvsem pa vam ni treba biti več podrejena in še naprej mirno prenašati iste krivice. Tudi zato sta se “našla” s tem fantom. Da ob njem popravite vsaj nekaj škode, ki so vam jo naredili doma. Da ob njem spet najdete moč, ki ste se ji morala odreči, in se naučite postaviti zase. Žal izgleda, da usoda (narava, Bog,… karkoli vam je blizu) ne zna najti lažjega načina.

Zgoraj napisano ne pomeni, da morate fanta nujno, takoj in za vedno zapustiti. Morate pa TAKOJ “zapustiti” nasilje, alkohol, odvisnosti in žalitve. Drži, kar so vam že odgovorili drugi, da gredo zadeve pri fantih s takimi težavami samo še na slabše. Redki so, ki se iz tega izvlečejo sami. Tudi če se, prej običajno porinejo sebe in tiste, ki so z njimi, čisto do roba. Vi svojemu fantu ne morete čisto nič pomagati. Celo nasprotno – bolj ko se boste trudili, da bi pri sebi našli rešitev zanj, lažje si bo prikrival svoje probleme. A to so NJEGOVI ne vaši problemi. Začel jih bo reševati šele takrat, ko se bo res odločil in vztrajal.

Verjetno vam je težko, ko ste tole prebrali. Morda je ta fant, kakršen koli že je, edina (vsaj včasih) prijetna oseba v vašem življenju. Ampak z vami ni čisto nič narobe, samo ogromno krivic se vam dogaja že celo življenje. Zato si zaslužite veliko boljši odnos od tega, ki ga imata trenutno s fantom. Čas je, da naredite nekaj zase in ustavite ta plaz krivic. Fantu predlagajte, da si TAKOJ poiščeta pomoč pri terapevtu. Če bo pristal, vztrajajta, dokler on ne bo ozdravljen vseh odvisnosti, vi pa varni pred njegovim nasiljem. Če bo pomoč odklonil, je najpametnejše, da fanta zapustite in si pomoč poiščete sami. S terapevtovo pomočjo vam bo verjetno lažje zdržati, da ne boste spet stekli nazaj fantu v objem.

Želim vam, da boste zmogli.

draga Taja!

Pojdi čimprej stran!
Predvidevam da je to tvoj prrvi partner, drugače ne bi bila prepričana, da je to kar imata vidva podobno ljubezni.

Govorim ti iz izkušenj.
Moj prvi fant, s katerim sem bila celo 6 let je bil podoben, ma niti ne nasilen (nikoli me ni udaril), vendar vzkipljiv, samo kreg… itd. Prav tako sva imela ogromno lepih trenutkov, potem pa spet kreg (predvsem ko je bil malo pod gasom).
Sigurno sem vsaj 2 leti najine zveze razmišljala o temu da ga zapustim. Pa ga nisem, ker sem rekla joj tale me ima pa tako rad, me ne bo noben več nikoli tako… in podobne izgovore.
Potem sem zbrala pogum, bilo je težko, sploh zato ker mi je že po končani zvezi težil še vsaj 3 mesece.

Seveda sem zdaj z drugim partnerjem spoznala kaj pomeni res nekoga imeti rad in ga ljubiti.

To kar imata vidva s tvojim fantom je daleč od tega in tako ne bosta mogla celo življenje, razen če bi rada na koncu ugotovila, da si si uničila življenje z njim.

LP

Strinjam s z enim bk-jem, namreč skupaj sta samo 4 leta in to se že ponavlja, stopnjuje in … ali si se vprašala kakšno prihodnost imata? Vse so bo še bolj stopnjevalo, on pa se zagotovo ne bo spremenil, medtem ko se ti boš (stara definicija o moško-ženskih odnosih, ki v praksi žal drži). Torej – razidita se pravi čas in poiščita sebi enakega partnerja.

Lep pozdrav!

Kot bi pisala jaz: 5 let v odnosu, od teh samo 3 mirna leta, potem pa prekinitev, pa jok in stok, grožnje, obrekovanje … Pred njim nisem imela miru še vsaj tri leta. Ko sem dojila prvega otroka (pet let po najini zgodbi) me je zadnjič klical.
Prekini to zvezo čimprej in zdrži sama ali pa poišči pomoč pri prijateljih ali strokovnjakih.
Človeka ne moreš spremeniti, spremeni se lahko samo sam, vendar je za to potrebna želja z njegove strani.

Živjo,
prav žalostna sem bila, ko sem to brala…jaz sem bila v popolnoma istem odnosu 7 let, od 20-27. Narazen sva šla šele potem, ko je prišlo do tragedije, zgubila sva otroka po rojstvu.
Ampak odnos je bil res na las isti, kot ga opisuješ ti.
Težko je to slišat, a s tem fantom ne bo šlo…
Te pa čaka trnjeva pot iz teh odvisnostnih vzorcev…jaz imam
34 let sedaj, pa sem padla potem še 2x v odvisnostni odnos, samo, da
je bilo hitreje konec, ker sem to že prepoznala.
No sedaj pa imam posledično veliko nezaupanja, kar spet ni dobro, a brezglavo vztrajati v takem odnosu tudi ne…
Problem je, ker mi, ki smo zrasli v družini z alkoholom ne vemo, kaj je ljubeče razmerje, kaj je ljubezen, iščemo le odnose, kjer se burke nadaljujejo…
Upam, da gremo po poti ven iz tega…v znosno in srečno življenje….