Odvisnost od skakanja čez plot
Mene pa zanima, če kdo pozna koga, ki se je pozdravil odvisnosti od skakanja čez plot. In ali je potem ostal z ženo ali z zadnjo ljubico?
Pa še, če se komu ljubi napisati, teorija o tem, zakaj to počnejo. Moje mnenje je, da predvsem zato, ker je zelo razburljivo biti ves čas zaljubljen, pa tudi seks je v tej fazi magičen.
Najlepša hvala!
Ne vem, ne da se mi analizirat in razčlenjevati v detajle vaše vprašanje. In jasno se razlikuje primer od primera. Ampak menim, da jih ni malo, ki si s skoki čez plot dvigajo svoj “ego” oz. se samopotrjujejo. Sej je vse lepo in prav, če one-night-stande furajo ljudje brez partnerjev in brez obveznosti. Ki jim je sex pač oblika športa in rekreacije. Vendar menim, da se vaše vprašanje nanaša konkretno na vezane osebe.
In mislim da je to samopotrjevanje. Žalostno in zelo bedno, res. To so pomojem osebe, ki sami trpijo pred tem, da bi bili zapuščeni in niti niso sposobni resnično ljubiti. Oz. niti sebe ne cenijo in ljubijo dovolj, da bi imeli kvalitetno monogamno zvezo.
Pozdravljeni, Fendi,
zanimivo vprašanje ste zastavili.
“Odvisnost od skakanja čez plot”, kot ste temu rekli, oz. strah vztrajati v enem odnosu in se v njem res zavezati, je danes kar pogost problem oz. o njem več govorimo. Hkrati pa je to najhujša rana odnosu, ki jo lahko povzročimo, in med največjimi stresi v človekovem življenju.
Govoriti o tem, ali se to da »pozdraviti« ali ne, je zelo nehvaležno, ker je vsak tak primer nekoliko drugačen. Odvisno od tega, kaj ta posameznik res hoče, koliko se je sposoben soočiti s sabo in svojim problemom, ali je pripravljen prevzeti odgovornost za storjeno (brez tega ne gre) itd. Če pa govorimo o odnosu, potem je tu pomembno še, ali je prevarani partner pripravljen odpustiti in dati “prevarantu” še “eno šanso” ali ne (vsak tega ne zmore ali pa je bilo prevar že preveč). Velikokrat prideta partnerja na terapijo skupaj, pa še ne vemo, ali bosta ostala skupaj ali ne – to se pokaže tekom terapije (pogoj za začetek terapije pa je, da je »tretji« izven »igre«). Odločitev o tem, s kom bo v odnosu, pa vedno lahko sprejme le vsak posameznik sam pri sebi.
V primeru, ki ste ga navedli, je spolnost uporabljena za »obrambo« pred resno, globoko zvezo, v kakršno bi se sicer odnos lahko razvil. Pri vseh tovrstnih “odvisnežih” pa je nekje “globoko spodaj”, torej skrit zavednemu dojemanju, strah pred bližino oz. strah, da bo drugi mene izdal, prevaral in zavrgel oz. zamenjal prvi (zato ga raje jaz prej). Kar se sicer lahko sliši na prvi pogled nelogično in paradoksno. »Motorola« vam je torej zelo dobro že odgovoril na vaše vprašanje z drugimi besedami – gre za način, kako obranim svoj ego oz. samopodobo oz. svoj pravi jaz pred določenimi strahovi. To je »samoobramba« pred izdajstvom v odnosu, ki bi preveč bolelo, da bi jaz to lahko prenesel (mi je pa to občutje izdajstva oz. strah pred njim že od nekje znan in se zato na tako destruktiven način branim pred njim). Predvsem pa to pomeni, da imam tako nizko samopodobo, da si niti slučajno ne upam verjeti, da bi mi nekdo lahko bil zvest in da si tudi sam zaslužim en varen in ljubeč odnos (pa tudi če takšni ljudje na prvi pogled zgledajo »frajerji« in tega niti pod razno ne bi priznali).
Tovrstno »športanje« je zloraba partnerja, ki ga za to »uporabim« (je namreč le sredstvo zadovoljitve – tudi če se je s tem drugi strinjal), pa tudi sebe. Zakaj? Ker to pomeni, da moram vsaj za določen čas dobesedno »odrezati« ali »potlačiti« svoja prava globoka čustva (občutek nevrednosti, strah pred izdanostjo, zavrženostjo, sram, gnus, bolečina …) od svojega telesa. Telo preprosto »gre po svoje«, kot da je izven kontrole. In vedno, ko je stik med telesom in mojimi pravimi čutenji (mojim notranjim pravim jazom) prekinjen, sem v nevarnosti, da se zapletem v zlorabo. Še en zakaj? Zato, ker je ravno ta stik s sabo varovalka, da ne bom zlorabljal sebe in drugih, da ne bom zavestno naredil nič, kar bi ponižalo, razvrednotilo ali kakorkoli drugače prizadelo mene ali kogar koli drugega. Če pa tega stika ni, potem to pomeni, da ne jemljem resno niti sebe (svojih pravih občutkov), niti drugega, sledim pa le »kemiji«, ki pa me velikokrat pelje v napačno smer. Predvsem pa odnos, ki gradi le na kemiji in spolnosti, še ni odnos. Dati pa na razpolago svoje telo brez odnosa – pa spet pomeni, da smo pri zlorabi.
Ja – »pa saj sem navdušen, zaljubljen, spolnost je magična« – ste zapisali. Vse to lahko drži, vendar zaljubljenost in spolnost še ne tvorita odnosa, niti ne jamčita, da se bo lahko sploh kdaj razvil. Lahko pa z njima »prekrijemo« globlja čutenja, ki pa tvorijo moje jedro, ki dejansko nezavedno usmerjajo moje odločitve. To pa pomeni, da spolnost in svoje telo uporabljam na tak način kot pijanec alkohol – zlorabljam ga, da potešim globlje stiske.
In dokler si tega ne priznam in me ne zanima, kaj je »zadaj«, zdravljenje ni mogoče. Potrebno bo namreč iti pogledati, kaj je skrito v najgloblji kamrici mojega srca in pred čem dejansko bežim. Do tega pa lahko pridem, če si dam priložnost vztrajati v enem odnosu, tvegati, graditi, spraševati in zahtevati odgovore zgolj od enega človeka hkrati (ker varen odnos je le »ekskluziven« odnos – torej samo z enim partnerjem, ki sem mu absolutno zvest in on meni). Ker le v takem odnosu se lahko počasi vzpostavi tak nivo zaupanja in varnosti, da ta odnos lahko raste in se v njem lahko počasi začnejo predelovati »usedline« preteklosti. Tam je priložnost za mojo in njegovo osebno rast.
Človek, ki bi se torej rad znebil tovrstne odvisnosti, bo najprej moral postati absolutno iskren do sebe in svojega telesa in ga nehati zlorabljati ter o tem začeti z nekom govoriti – pa naj bo to partner (če še vztraja) ali pa terapevt ali nekdo tretji, s komer lahko vzpostavi varen odnos.
Ne vem, če sem odgovorila tako, kot ste si vi predstavljali, če je še kaj neodgovorjenega, se slišimo.
Vse dobro!
Najlepša hvala za odgovora.
Se mi je zdelo in se strinjam, da je v takem človeku stara stiska, ki se jo brani oziroma jo zanika na tak način, res podobno kot z alkoholom, zamegliš zadeve. Spraševala sem seveda za vezane osebe, ki, kakor pravijo, tudi z vzporednimi partnerji vzpostavijo globok odnos, jih imajo radi, ni vse v seksu…., ostajajo pa s primarnim partnerjem. POtem vzporednega zamenjajo ali pa jih je celo več naenkrat. In tako leta in leta – dokler ne poči, navadno varani partner izve za zadnje razmerje, potem pa vse težave kot hudournik izbruhnejo, primarni odnos je pa načet in najbrž to težko zdrži. Predvidevam pa, da je, če sta oba za to in trdo delata, možno rešiti tudi to.
Še eno vprašanje za ga.Anico
Kaj pa tisti,ki imajo doma varen pristan,ljubečo ženo pa vseeno skačejo čez plot? Dom jim je varno zavetje pred kakšno zapuščeno in užaljeno ljubico.ŽENE jih celo branijo pred njimi.
Poznam en tak primer.ON se dobesedno goni po terenu,ona pa ga brani in se norčuje iz ljubic,a ji ne potegne,da se v bistvu najbolj norčuje iz sama sebe.Kako ji odpreti oči?
In potem so tu še taki primeri, kot jih omenja “Kako?” – ko žena brani svojega moža, ki jo vara… Ja, kako pomagati taki gospe?
Dokler sama ne želi videti in slišati, predvsem pa ZAČUTITI, kaj to pri njej pomeni, koliko to njo ponižuje, ji res ne morete/mo pomagati – žal. Ker je zanjo prenevarno spregledati, kaj res počne in kaj dopušča.
Jo bodo pa do tega, da bo začutila ves sram, gnus, svoje ponižano dostojanstvo (oz. že kar brez-dostojanstvo) – najlažje pripravili njeni otroci, ki pa te stvari vidijo, čutijo in mogoče že delajo probleme, s katerimi vpijejo po tem, da bi starša končno spregledala, kaj počneta (droge, prostitucija, alhkoho, kriminal…). V takih primerih se potem družinska terapija začne “zaradi problemov otrok”, konča pa se pri partnerski…
Ali pa začne odpovedovati telo – psihosomatske bolezni, odvisnosti itd., kjer se na zdravljenju pokaže, kaj vse je “zadaj”…
Lep pozdrav!
Nevem če je to odvisnost od varanja,jaz bi bolj rekla odvisnost od dveh oseb,žene in ljubice ali moža in ljubimca.To je res ko droga,ko misliš da je živlenje prazno če ni obeh,če je samo pri ženi je bolan,če je samo pri ljubici tud,če je z obema pa je zdrav,no ja sta pa tudi obe ženski odvisni od tega moškega ali obratno,ženska od dveh moških.Res je ni samo sex,so tudi globoka čustva,samo žal nezdrava,samo v tej globini odvisnosti se ti zdi imeti dva partnerja najbolj spontana stvar na svetu,ker si tako komleten-amapk v bistvu si razpadel že na tisoč koščkov,samo se tega ne zavedaš.Res je odvisnost zamegli um,pa tudi srce :)Najhuje od vsega pa je ko ste na enkrat trije pa misliš da je to ful enostavno,da se da rešit,neda se dokler se nekomu v trikotniku ne odpoveš za vedno.Samo kaj ko si potem spet nekompleten in se pojavijo težave drugje.
Jaz sem poznala enega, ki ima luštno mlado ženo, on je deset let starejši od nje. Poročena sta nekaj let, še brez otrok. On ima vedno še kakšno ljubico, vedno. Če se da, tudi več. In to bo, po moje, fural, dokler bo živ. Če ga bo žena zapustila, saj ne ve, si bo našel drugo. Imel domov. In spet ljubice po strani.
So pač ljudje, ki mislijo, da imajo vse. In ugotovijo, da jim to tudi znese, ker jih dolgo ne dobijo. Zato si rečejo, zakaj ne bi, če lahko.
Moj partner je imel podobne težave.
Nešteto deklet, skokov čez plot…tudi pri dekletih, do katerih je gojil močna čustva…potem pa praznina…želja po biti drugačen…o tem veliko govoriva…
Rezultat- seks je (govorim na splošno) zanj samo telovadba, težko se navadi na čustven in ljubeč odnos v spolnosti, čeprav si ga želi…se mi zdi, da nekako kar ne more iz začaranega kroga “brezčutnosti”…noče…
Ve, da zadeva izhaja iz ega in dela na tem (opazno in aktivno vsak dan, tudi skupaj z menoj…) je pa res, da ljudje s takimi težavami težko vzpostavijo odnos, saj je (res) včasih težko taki osebi zaupati, če imaš svojo (in tak onjegovo) prtljago iz preteklosti- kaj pa če ga spet zanese…
Je pa tako…čustva in energija, ki jih posvečamo drugim so vlaganje v odnos in vase, tako da gre za delo na sebi in za spoštovanje sebe,takrat ko vlagamo v druge. zato je vedno win-win situacija. Če zmoreš objektivnost in zapreti poglavje, ko gre kaj narobe… in iti naprej…se iz tega kaj naučiti…a objektivnosti ne zmore veliko ljudi…
Treba je razumeti, a vseeno postaviti meje in se o stvareh pogovarjati.
Pogosto se zgodi, da se moj parter recimo, če se posvetim čemu drugemu (čeprav me podpira in spodbuja, včasih nasprotuje) umakne za nekaj časa, ker (predvidevam) ne dobi dovolj pozornosti. In se počuti odrinjenega, ker ga je strah, da bo zapuščen…odvržen…ravno to predelujeva sedaj in ne boste verjeli…sploh se ne zavedamo določenih dejanj (seveda tudi reakcij ne) in če se o tem pogovarjava jih šele opaziva…
Se pogovarjava o vsem ( v življenju se še nisem z niokomer tako in toliko), a vseeno se včasih oddalji, zbeži…takrat sem tudi sama zmedena…a si poveva vse in nekako gre…je pa to dnevno vlaganje v odnos (včasih te to utrudi, a utrdi in nadgradi)…
Rastem in rasteva, lahko rečem, da tudi on raste…kot pravi…
Sicer pa še ne vem pred čem beži…ker se globje ne upa spustiti, se predati…
no…sem se preveč razpisala…