Pozdrav.

Prav moram to napisati, ker v meni kar kriči, a besede ne bi prišle na dan, saj o teh mojih čustvih ne govorim. Zame je grozno, saj me to spremlja že od otroštva, sedaj pa sem na začetku tridesetih, pa se situacija ponavlja in ponavlja. Začaran krog, ki ga ne znam prekinit.
Gre za to, da so se in se še vedno starši do mene obnašajo, kot da sem drugorazredno bitje. Imam starejšo sestro, kateri se mečeta dobesedno pred noge, njene besede so besede, ki kaj pomenijo, moje….jaz nimam kaj za pripomnit. Želim načeti pogovor o tem, a ga vedno končajo s stavkom, da se že od negdaj smilim sama sebi in da sploh ne delata razlik. Jaz jima zmeraj pomagam, skrbim, če jima je hudo, medtem , ko sestra “pomaga” z jedkim sarkazmom, a na koncu je ona oboževana. Tega ne razumem. Bolj, ko se trudim, manj spoštovanja sejem. Iz mojih izkušenj, vidim, da rek…kar bož žel, to boš sejal, ne velja najbolje. O življenju sem si mislila, da mi bo vsaj s partnerjem prineslo osebo, kateri bom jaz pomembna, pomembnejša od drugih, ki me bo ljubil in spoštoval. A temu ni tako. Tudi partner se do mene obnaša, tako da mi da vedeti, da zanj nimam velikega pomena. Pomembnejši so njegova mama, brat. Namesto, da bi mi (imava dva majhna otroka) bili njegova nova družina, smo še vedno na drugem mestu. Partnerju izkazujem svojo ljubezen, ko trpi zaradi problemov v službi, si želim, da bi ljudi, ki mu povzročajo gorje izginili; trpim z njim, iščem možne rešitve. A kljub vsemu mojemu izkazovanju sočutja in želje pomagati, ne dobim od njega enako, če se znajdem v situaciji, ko rabim oporo. Otroka ljubim s vsem svojim bitjem, sta moja sončka, zanju naredim vse, se jima posvečam, igram, negujem, na koncu pa me, ko pride ati, začneta odrivat stran. Prav osupla sem, da sedaj v svoji novi družini doživljam isti položaj kot s starši. Zdi sem mi, kot da ti življenje prinese partnerja, s katerim podoživljaš probleme, katere si imel s starši. Kot, da bi ti hotelo dati ponovno lekcijo iz katere se moraš naučiti in to odpraviti. A jaz tega ne znam. Vem, da je to neke vrste preizkušnja, a se je očitno ne znam lotiti s prave strani. Kako naj kaj pomenim, kako si pridobiti ugled pri najbližjih?!

Draga ženska!

Problem je v tebi. Ti tako deluješ, da te drugi ne morejo spoštovati. Preveč narediš zanje, preveč se trudiš za njihovo ljubezen, rezultat pa je, da te ne cenijo preveč.

Izhod je – naučiti se ravnati drugače. Ker pa so vzroki tvojega ravnanja globoko v tebi in izvirajo iz otroštva, je sprememba dolgotrajen in naporen proces. Verjetno boš rabila terapevta in podporno skupino. Pa se splača. Vsaj otrok ne boš vzgojila tako, da bosta bežala od tebe.

Drugače ravnati pomeni: začni opuščati delo in usluge za druge in se posveti samo sebi. Težko za tistega, ki ne zna. Se pa da naučiti. Imam izkušnje.

Veliko vztrajnosti želim!

Zelo podobno, zelo podobno se je dogajalo pri meni. Ogromno sem dajala in ničesar zahtevala. Želela sem si le, da bi kdo to spoštoval, a sem kljub temu bila vedno tazadnja. Potem mi je nekega dne prikipelo, bilo mi je vseeno če se skregam z vsemi, nisem mogla več upoštevat vseh želja in vsemu ugodit, kljub svojim drugačnim željam, na koncu pa nisi nič vreden, zraven pa spoštujeno nekoga, ki se niti malo ne potrudi bolj kot tebe.

In je bila užaljenost, dva meseca, tri… in nič zato… danes so stvari popolnoma drugače… ne kličem jaz več in sprašujem ali je vse ok, drugi kličejo mene, ne trudim se več da bo vse popolno, da bom dala vse od sebe, toliko kot lahko in želim, in nič več… ja, danes sem spoštovana…prej nisem bila… Žal je tako, a tako je…

Čeprav nam je hudo, ko nas kdo zavrne, a takšnega človeka bolj spoštujemo kot tistega, ki nam v vsem ustreže in ne zna reči NE!

lp

Hojla Nije

Zelo dobro opažaš in zelo dobro sklepaš.

Le tvoje vprašanje na koncu bi bilo smiselno spremeniti, ker tvoj opis je tipičen opis nekoga, ki obupno potrebuje priznanje od drugih, da je dober, vreden ljubezni, ker te potrditve ne najde v sebi.

Vprašanje bi se moralo glasiti:
Kako naj kaj pomenim sebi, kako naj pridobim ugled /ljubezen, vrednost/ v sebi, v svojih očeh?

Ja, pronicljivo si ugotovila, da leži vzrok v tvojem odnosu s starši in da ti je življenje dalo tega partnerja prav zato, ker je idealen, da lahko pozdraviš svoje rane iz otroštva.

Svetujem ti, da poiščeš strokovno pomoč.

Srečno Nije

en bk

Zahvaljujem se vsem za odgovore. Po večini mi svetujete organizirano terapijo, a vem da to ni ravno zame. Ne morem govoriti problemov nekomu, ki je plačan za to, da me posluša. Veliko več mi pomeni, da mi nekdo, sam na svojo željo odgovori in poda svoje mnenje. Ne morem si predstavljati, da stisko govorim osebi, ki me med zelo osebno pripovedjo prekine in reče, da bomo nadaljevali prihodnjič. V najstniških letih sem enkrat že bila pri psihologu. Tja so me obvezno napotili, ko sem doživela hudo nesrečo. Takratni fant, me je poskušal umoriti. Po neštetih operacijah so mi komaj rešili življenje. To je bil še en odločilen dogodek, kjer sem zopet dobila občutek, kako nepomembna, ničvredna sem, če se nekdo z lahkoto odloči, da nisem vredna živeti in mi skuša vzeti največ kar imamo. Mislila sem, da bo mi obisk pri psihologu pomagal, a to ni moje vrste terapija. Vse je potreba poiskati sam v sebi. Najti vzroke, sprejeti odločitve za nadaljnje življenje. Ali boš podlegel teži dogodkov ali pa se boš nekako zbral in živel dalje. Meni je uspelo, da sem zbrala pogum za slednje. Dolgo časa sem rabila, da sem si samozavest utrdila do te mere, da sem v sebi videla osebo, ki pomeni. Sedaj pa je niz dogodkov v meni prebudil zopet tisto osebo, ki obupano išče potrditev vrednosti pri drugih. Mogoče sem si preveč ubila v glavo, da sem vredna ljubezni, da sem pomembna in da je tam zunaj nekdo, ki me bo videl takšno kot sem v resnici in znal to tudi ceniti. Ta utvara se je razblinila s sedanjim partnerjem. Ne skrbi me kaj drugi ljudje mislijo, s tem se ne obremenjujem. Hotela sem le eno osebo, kateri bom pomenila veliko, kateri mi bo dal vedeti o njegovi ljubezni do mene. Kar sem dobila, je nekaj mlačnega, kar se iz dneva v dan bolj ohlaja. Torej nimam te ene osebe, katera bi s svojimi dejanji ohranjala mojo, tekom let težko pridobljeno samozavest. Imam ob sebi osebo, katera mi je to samozavest močno zamajala in se sedaj zopet počutim tako zelo nemočno. Želim si, da bi videl in spoštoval mojo ljubezen in trud za vezo, a kaj ko so nekateri preveč egoistični in vidijo le sebe. Večkrat rečem, naj se uživi v drugega človeka…kako se le ta počuti ob določenih njegovih dejanjih. Pa tega ni zmožen. Jaz vedno pomislim, kako bodo moja dejanja vplivala na drugega. Če ne želim povzročiti bolečine, se ne bom obnašala čisto egocentrično in ugodila le sebi. To, da za nekoga poskrbim, mu olepšam dan, priskočim na pomoč, dam nasvet, mi tako veliko pomeni. To mi da veselje. Praktično doživim veselje, če drugemu pomagam. Se sliši osladno, a po eni strani je to žalostno, da ne znam doživeti veselja na drugačen načion. Rek je tudi, da tisti, ki nenehno pomaga drugim, v bistvu sam najbolj potrebuje pomoč. Jaz to vem, da je tako. Rabim pomoč, rabim da nekdo poskrbi tudi zame, rabim, da se nekdo potrudi zame. A tega ne dobim. Sama pa se ne znam osrečiti na drugačen način, kot ta, da rešujem stiske drugih. Prav hecno. Točno vem kaj rabim za srečo, a žal tega nimam sama pod kontrolo, temveč imajo vajeti drugi v rokah. Vajeti, pa le medlo visijo, ne napnejo se, nikogar ne poženejo v to dejanje. Kako se naj otresem tega, da veselje doživljam ,le če nekomu drugemu pomagam?!Rada bi znala osrečiti samo sebe z dejanji, ki bi bili namenjeni le meni. Res rada bi bila večji egoist ter poskrbela prvo za svojo dobrobit. Opazujem ljudi v svojem krogu, večina je takšnih, ki ne znajo poslušati, govor poteka le o njih. Takšnim ljudem je brezveze govoriti o sebi. Pa ne ravno o problemih, tudi povedane vsakdanje stvari izgubijo pomen, saj na koncu stavka vidiš, ko oseba takoj nadaljuje s čim svojim, da so njegove misli, ob tvojem govoru, zopet le pri njem. (Pa ne mislite, da sem grozno dolgočasna oseba, sem zabavna in ljudi velikokrat nasmejem.) Včasih me je prav strah ljudi, ki sploh nimajo več sposobnosti uživeti se v drugega in ga razumeti. Po eni strani sem zase pa tudi prav vesela in ponosna, da sem jaz tega zmožna, da mi besede sogovornika pomenijo.
Želim, da bodo moji otroci znali prisluhniti drugim, želim da bodo opazili druge duše ljudi, da ne bodo videli le lupine. Zame takšni ljudje imajo globino. Želim, pa tudi, da bodo znali ceniti samega sebe in znali poskrbeti za svoje zadovoljstvo. Mora biti prava mera obojega. Želim, da bi v svojo bližino privlačili ljudi, kateri bodo pozitivno vplivali na njih ter obratno.
Zavedam se, da moraš srečo in samozadovoljstvo poiskati v sebi, a dejstvo je tudi, da imajo osebe katere imaš rad vpliv na tvoje počutje.

Že to, da lahko napišem svoje misli, strahove in da nekdo prostovolno pristopi s svojimi mislimi, je zame terapija. To mi pokaže, da si nekaj ljudi vzame čas in pomisli o drugem. Ali pa so to ljudje, malce podobni meni, ki s tem, da dajejo nasvete drugim, svoje probleme vsaj za trenutek pozabijo in se na tak način osrečijo. Kakorkoli, meni paše, da ste tu…tam.

Draga Nije

Žal mi je, da apriori odbijaš pomoč psihoterapevtov, ker oni poznajo zakonitosti, procese, vzorce, ključe, po katerih mi skozi odnose delujemo in ti vsekakor lahko pomagajo. Spoštujem pa tvojo odločitev, da se za tako obliko pomoči nočeš odločiti. Vso pravico imaš do tega, dobro pa je, da se zavedaš, da si s svojo izbiro prevzela nase tudi vso odgovornost za posledice tvoje izbire.

A veš, ljudje so taki kot so. Ne le ljudje, vse okrog nas je v danem trenutku tako kot je in je izven tvoje kontrole in vpliva. Vse, na kar ti lahko vplivaš, so samo tvoji odzivi v danem trenutku. Nič drugega. Tega dejstva se je dobro zavedati in dobro je, da ga razumeš.

Če se tvoj partner vede drugače od tvojih pričakovanj, je iluzorno od njega zahtevati in pričakovati od njega, da se bo vedel drugače in ga kriviti, da si nesrečna zaradi njegovega vedenja. Ali bo upošteval tvoja pričakovanja, ali bo spremenil svoje vedenje, je njegova izbira in njegova odločitev, nikakor pa ne tvoja. Lahko da se bo, lahko pa da se ne bo.
Kaj pa je od tebe odvisno? Od tebe je pa odvisno, kakšno vedenje boš ti izbrala. Ti si tista, ki bo izbrala trpljenje ob njem, če ti njegovo vedenje ne ustreza ali pa boš izbrala kaj drugega…odhod morda. Od tebe je odvisno, ne od njega, ti si ta, ki odloča o svojih izbirah. Ti si odgovorna za svoje odzive. Ne glede na to, kaj boš izbrala, si pa seveda v vsakem primeru odgovorna tudi za posledice svojih izbir.

A veš, delovanje v stilu “ti si kriv, da se ne počutim dobro, ti me moraš osrečiti, zaradi tebe sem nesrečna, če me boš imel rad, bom srečna…” in podobno, je prelaganje odgovornosti za svojo srečo in nesrečo, za svoje veselje in bolečino…za svoje življenje…na drugega. Drugemu daješ oblast nad svojim življenjem, drugemu porivaš v roke škarje in platno, da kroji tvoje življenje. Halo, ej, to je tvoje življenje, ti si odgovorna zanj, ti krojiš sebi srečo ali nesrečo, samo ti.

Dokler ne boš sama sprejela odgovornosti za svoja dejanja, svoje življenje, boš vedno igrala žrtev, vedno boš žrtvirala in vedno boš nesrečna, nesamozavestna, odvisna, boga srotka.

Mislm, a veš, tacga človeka, ki samo jamra, joka in stoka in ne stori zase nič, ima vsak kaj kmalu vrh glave in tudi ne spoštuje ga. Kako naj spoštuje in ima rad človeka, ki ne spoštuje sam sebe in se nima rad?

Pričakuješ, da bo nekdo drug ohranjal tvojo samozavest. Nihče je ne bo, če je ne boš ohranjala sama.

Ja, še to. Način, na katerega deluješ, me spominja na manipulacijo, na izsiljevanje. “Zahtevam, da me imaš rad, glej kaj vse delam zate, kako sem dobra, nesebična. Če me ne boš imel rad, bom žalostna, nesrečna. Kako moreš biti tak do mene, kaj ne vidiš, kaj vse storim za to, da bi me imel rad… in podobno”. In to nima blage veze z nesebično ljubeznijo ali pripravljenostjo pomagati drugim. To je čisto navaden daj-dam.

Poglej, pa, saj si to že sama opazila. Prav vse v tvojem življenju te sili, da storiš nekaj zase. Tako očitno. Tako stopnjujoče. Pa naredi že enkrat to, kar te situacija uči. A ni še dovolj očitno? A ni še dovolj boleče? A boš res čakala, da ti še otroci plasirajo enako, le mnogo bolj težko in bolečo lekcijo? Kakor hočeš, izbira je tvoja. Ampak posledice tudi, in ne boš jih mogla naprtiti nikomur, razen sebi.

Nehaj se že smilit sama sebi in nehaj že žrtvirat, pa nared nekaj zase.
Moje osebno mnenje je, da hudo zelo potrebuješ strokovno pomoč, kaj boš pa izbrala, je pak tvoja stvar, tvoja izbira in tvoja odgovornost z vsemi posledicami vred.

Vse naj Nije.

en bk

Nije,

čudovita oseba si, in bila bi srečna, če bi lahko bila tvoja prijateljica… Zelo, zelo sva si podobni.

A malo je ljudi z tako močno empatijo, kot jo imaš ti, jaz…in morda on!

Ni nam lahko, ker preveč doživljamo “čutimo” druge. Vem, da ti ni lahko, ker ni lahko najti človeka z tako močno empatijo in dobiti nazaj, saj delček tega kar daješ…

Vse dobro…!