po 13 letih veze (5 letih zakona) in dveh čudovitih otrocih mi mož pravi, da se bo odselil, in mislim, da je tokrat za res, čeprav sem že večkart mislila, da je, pa sva vedno nekako prešla zaradi družine, zdaj pa se mi več ne da. Enostavno se mi ne da 100 krat jokat za eno in isto stvar…

Pa mi (zaradi ogtrok) še vedno ne da miru, če sem poskusila vse. Kaj pa partnerska posvetovalnica? Ali je to kje v Slovenski Bistrici ali v Mariboru?

Hvala, LP, M.

Nikoli ne ostajaj v mrtvi zvezi zaradi otroka, saj mu to na dolgi rok veliko bolj škodi kot koristi, saj otroci potem nosijo v sebi ta vzorec.
Vprašaj se zakaj sploh želiš ostati v zakonu, zaradi njega, zaradi sebe?
Se pa sprašujem koliko je on resen v teh izjavah, da se bo odselil. Govori to zato, da te prizadane ali pa ima resen namen. Če je prvo, potem itak bolje, da se razideta, če je drugo pa mu manjka poguma (nekateri moški pač rabijo nekoga, da odloči namesto njih) …

Ko sem stala pred podobno odločitvijo sem enostavno vzela listi papirja nanj naredila dve kolini ZA in PROTI razhodu…verjemi kolona ZA je daleč vodila…vse kar me je žulilo sem mu napisala v pismo, tudi možnost posvetovanja s strokovnjakom ….kljub temi ni bilo rešitve ( spadal je v drugo skupino, v skupino neodločnih moških)…

Na žalost za posvetovalnice v tem koncu ne vem.

WildWind

Žalostna 72, glede na to ,kar pišeš, čeprav na kratko, mislim, da vama tudi partnerska posvetovalnica ne bo pomagala. Tam ne delajo čudežev.

Očitno mož do tebe ne čuti več ljubezni in vsega tistega, kar bi v partnerskem odnosu moral.

Pusti ga oditi, premagaj samo sebe in svoje srce – živi dalje, začni znova.

Že davno so mimo tisti časi, ko so pari ostajali skupaj samo zaradi otrok.
Če otroci ne živijo v LJUBEČEM družinskem okolju, je bolje, da živijo
samo pri enem staršu.

Če se vidva ne razumeta, bodo trpeli tudi otroci. In nikar ne reci, da vajina nesoglasja pred otroci lahko skrivata – ne moreta jih, otroci
pogosto vidijo in čutijo pravo resnico.

Ma kaj jamraš okoli posvetovalnice, vtipkaj na najdi.si partnerska posvetovalnica, potem pa telefon v roke in akcija. Pa poišči si nekoga ki je ok. Ali pa psihoterapija, ali pa zakonska posvetovalnica. Pol se pa vsed v avto in pojdi na razgovor. Pvi so ponavadi gratis. Nikar ne kompliciraj da mora biti v sosednji ulici. Kaj pa je 100 proti temu da rešiš zakon? Zvezo???? Akcija punca, če hočeš seveda. Izbira je tvoja.

Za partnersko posvetovalnico morata imeti interes oba. Torej, tudi on si mora želeti, da bi se vajin zakon obdržal. Pa ne zaradi otrok. Tega vama niti v posvetovalnici ne bodo svetovali. Njega ne bodo prepričali v tisto, kar ti izsiljuješ z jokom.
On se je naveličal tega in končno odločil. Glede na to, da ta njegova odločitev ni zrastla čez noč…da je vedno podlegel tvojemu joku, tvojim prošnjam, da ostane zavoljo otrok (pri otrocih pa ima vsak človek šibko točko) ….začni reševati sebe.

Negotovi ste, sprašujete se, ali je še kakšna skupna pot za vaju in vajin zakon. Ali je prepozno? Ob tem vprašanju nastane kar cmok v grlu in stisne v prsih. Ali ste res poskusili vse? Ali tokrat mož misli resno? Vedno do tokrat se je nekako izšlo…

Kaj o tem pravite vi in kaj vaš mož? Ali sta oba skupaj pripravljena vložiti svoja čutenja, energijo in se odločiti, da postavita svoj odnos nazaj na varne in zdrave temelje? Ker sta v tej odločitvi potrebna oba, z vso svojo ranljivostjo in obenem odprtostjo. Kajti, če je v tem boju le en sam, postaja vse bolj boleče, težko. Ne le za vas, ki se borite, ampak tako za moža in predvsem za otroke, ki srkajo moreče vzdušje, prepire, nezadovoljstvo…

Ob taki odločitvi se je dobro iskreno vprašati – ali je vztrajanje res samo zaradi otrok ali predvsem zaradi nas samih. In kaj to pomeni – zaradi otrok? Kajti, za otroke so starši vedno starši, ne glede na to, kje so. Mama je vedno mama in oče je vedno oče, kar ni pogojeno s tem, ali živita skupaj. Seveda pa v primeru ločitve, partnerja izgubita to njuno vlogo, kar pa je zelo boleče. Soočata se, vsak na svoj način z popolnoma novimi izzivi, vlogami, potrebami. In v tej bolečini in ranjenosti je težko razmejiti med starševtsvom in partnerstvom. Kar pa je nujno potrebno. Velikokrat zasledimo zgodbe, ko se dva bivša zakonca prepirata in svojo jezo brusita na način, da v ta spor vključita otroke in si prizadevata rane kot starša – in ta jeza med njima ne sodi tja, ampak v njun partnerski odnos, saj otroci ne morejo in ne smejo biti posredniki te njune ranjenosti in zamer. Za njih so starši, ali oče ali mama za vedno in jih porebujejo ne glede na to, ali zmoreta živeti skupaj ali ne. In to “zaradi otrok” ni več toliko zarado otrok, ampak zaradi osebe kot partnerke/partnerja same, saj me je ta človek tako prizadel, ali pa – kako naj zdaj živim brez njega, potrebujem ga…

Le odločitev obeh partnerjev, da gradita odnos je pot, da lahko začneta skupaj rasti drug ob drugem. Kajti v nasprostnem primeru eden od partnerjev gradi, drugi pa ruši.
Ni moj namen kazati s prstom na vas, ampak le orisati zaplet, ki se lahko v taki situaciji ustvari.

Življenje nas pripelje do takih situacij, ki nas na nek način prisilijo, da lahko nakaj na novo razmislimo, ovrednotimo in tudi kaj spremenimo in rastemo. V odnosu je za to potreben predvsem čas in prostor – za pogovor, za doživljanja, za stiske in spoštovanje.
Predlagam vam, da se z možem odkrito pogovorite o stiskah in situacijah, ki so vaju pripeljale do teh vprašanj in predvsem tudi njega do te odločitve, ki je v zraku. Da postopoma razmejita vajina doživljanja, vloge, želje in potrebe, ter tako pridete do novih poti, možnosti, ki jih imata.
Če se odločita za strokovno pomoč, se lahko obrneta na Družinski center Mir v Mariboru (strossmayerjeva 17, 02 23 45 800).

Vse dobro Vam želim!