Živjo!

Stara sem 26 let, z bulimijo pa se bojujem že 9 let. Večkrat sem želela prenehati a sem vedno znova in znova podlegla tej bolezni. Včasih malo prej, včasih malo kasneje. S tem sem vedno razočarala sama sebe in sedaj zelo težko verjamem, da se bom kdaj pozdravila. Izgubila sem vse upanje, ker je bulimija postala del mojega življenja, kar pa mi vsekakor ni všeč. Zanima me ali se je sploh možno kdaj ozdraviti in kako je vam puncam, ki ste ozdravljene to uspelo? Zanimajo me tudi posledice bulimije glede na to, da že nekaj časa ne bruham tako pogosto – včasih po tri tedne nič, včasih 1-krat, včasih 2-krat na teden, ne pa pogosteje. Minevajo tudi tedni, ko sploh ne pomislim, da bi bruhala in se pučutim super a to je ponavadi takrat, ko nimam niti časa, da bi to počela. Ko pa enkrat spet ostanem sama, ko se stvari umirijo, zopet podležem tej bolezni. Sploh se ne morem ustaviti, ne glede, koliko sama sebe prepričujem, da to ni dobro in, da bom spet na začetku. In potem sem znova razočarana nad sabo in tako izgubljam upanje, da se bom sploh kdaj pozdravila. Ali mi lahko svetujete kaj v takšnih trenutkih narediti, da se ustavim? Sprehod v naravi ali kaj drugega me ne ustavi, saj ko me enkrat “prešine” ta ideja, da bi to naredila, me težko kaj ustavi. Zelo težko.

Upam, da mi boste lahko dali kakšen nasvet, ker bi resnično rada prenehala s tem in začela živeti normalno, neobremenjeno.

Hvala,

Živjo, nisem prepričana ali si se zmotila in dvakrat napisala isto sporočilo zato ti bom še tu napisala par besedic o posledicah bulimije, kar sem spregledala pri prejšnjem odgovoru.

Posledice bulimije so različne. Zaradi bruhanja pride pogosto do vnetja ustne sluznice in težav z zobmi – postanejo rumeni, pride lahko, do težav s ščitnico, poškodbe požiralnika, lahko so pri nekaterih prizadete tudi glasilke, lahko pride do izgube menstruacije, težav s prebavili,slabokrvnost, pojavijo se lahko krči v mišicah, zaradi neravnovesja kalija ali dehidracije, če oseba premalo pije, bolečin v trebuhu, želodcu, za vse to je potrebno kar nekaj časa, da se umirijo zadeve tudi potem, ko oseba nima več težav z bulimijo. Lahko pride do težav s srcem, do bolezni kosti-osteoporoze, če je bulimija res huda tudi do smrti.

Poleg tega so prisotne tudi psihične težave – oseba se zaradi težav s hrano in bruhanja zapira vase, se izolira od družbe, lahko se gnusi sebi, jo je sram ima slab občutek o sebi.

Ne pojavijo se vse težave pri enem človeku, različno je od posameznika, dolžine bolezni, pogostosti bruhanja. Se pa te težave s časoma, ko oseba preneha bruhati, ko okreva umirijo.Potrebno je veliko trdega dela, da se stvari normalizirajo. Telo se uči zopet sprejemati hrano, se navajati nanjo – na začetku, ko začne oseba ponovno jesti se privaja telo počasneje – lahko so prisotni občutki napihnjenosti, teže v želodcu, zato so priporočljivi manjši obroki po večkrat na dan – vsaj na 2-3 h.

Poleg tega potrebuje čas, da se zopet dobro počuti v družbi drugih oseb, da lahko je z drugimi, da zdrži sama s sabo, da prenese samost. Potrebno je veliko raziskovanja sebe, svojih občutkov, čustev, da se ponovno uči prepoznavati svoje potrebe in da jih upa povedati.

Upam, da sem ti vsaj malo odgovorila tudi na to vprašanje.

Lep pozdrav,

Tatjana

ziwjo jst mam tut problem s prehranno. vse kar pojem zbruham. to pocnem ze skorej pol leta. prej sm to pocela 1x na dan sala pa tku an 2 dni. zdei pa ze kr ucas po 5 x na dan. otezen mam ubraz pa tut brez energije sm ful. drugih posledic k bi nei ble s enism upazla. drgac nism debela>baje ceprav sama sebe zmeri bl debelo vidm ceprav mam zmeri manj kg. Sosolkre sdo ze mislm d upazle d bruham. k so me tut tku po uvinkih zacele neki sprasvat p to. pa kao kk so mi lasje izpadli d mam redke. pol se zgovarjam d je to zard baruanja na blond. no amm kw a vi mislte d je to ze bulimija al d delam sam nek kaos? pa bruham tut tku k nism lacna se rem jazret (dobesedno ) ko sm sama.
huala vnaprej za odgovor LP Ana

Draga Ana,

upam trditi, da imaš resne težave in gotovo gre pri tebi za motnje hranjenja. Potrebuješ pomoč (svetovalca, terapevta, psihiatra,) s katerim bosta skupaj pogledala kako poiskati pot ven iz tega – seveda pa moraš najprej sprejeti odločitev, da si pomoč sploh želiš. Nič ne pretiravaš, res imaš težave. Bruhanje bo s sabo prineslo različne posledice, nekaj si jih že sama opazila – izpadajo ti lasje (verjetno imaš zelo majhne obroke, kadar se ne prenajedaš in ne vneseš dovolj hranilnih snovi v telo), imaš otečen obraz, poleg tega se lahko pojavijo težave z požiralnikom, želodcem, izguba menstruacije-ali jo še imaš?

Ne zatiskaj si oči. Sama ven iz tega ne boš mogla. Praviš, da veš, da nisi debela, vendar se vidiš vedno bolj debelo, čeprav imaš vedno manj kg – gre za popačeno dojemanje telesa.

Kaj ti takšen način prehranjevanja prinese – ti je kaj lažje potem, če se naješ in izbruhaš? v zvezi s čim ( ne mislim samo to, da se ne boš zredila)-temveč kaj se dogaja s tabo, v tvojem življenju, s tvojimi čustvi, mislimi, si zadovoljna, nisi? Kaj se je zgodilo preden si začela bruhati oz. se je dogajalo? kako se je vse skupaj začelo? Težko rečem da imaš ravno bulimijo, ker je pri anoreksiji ravno tako prisotno bruhanje. Kakšna je tvoja telesna teža, višina, starost?

Skrbeti moraš za svoje telo. Poišči si pomoč. Lahko se obrneš tudi na nas in mi pišeš na [email protected] pa se bomo dogovorile za srečanje.

Srečno,

tatjana

pia1,
lahko ti na kratko napisem svojo izkusnjo, pri meni je trajalo 7,8 let. izgubila sem jih…edina stvar, ki sem jo imela v glavi je bila hrana, obdoblja prenajedanja, bruhanja, treniranja….depresije in odmikanje od realnega sveta, ker ga nisem mogla sperejeti…
in kdo ti lahko tu pomaga, le sama sebi. tudi sama sem hodilana terapije….skupinske, individualne…in vedno sem padla nazaj v isti krog, ceprav so mi tudi te pomagale…pri meni se je zacelo tako, da sem zelela priegniti pozornost…nato pa sem izgubla kontrolo in se custva zamenjala s hrano…nihala se po 10 kg v enem, dveh mesecih….grozna so bila ta leta.
danes pa lahko recem, da sem ven iz tega, ampak ker sem se res tako odlocila…veliko je bilo dela, se danes sem malce otopela in se danes imam krizo kdaj pa kdaj in mecem hrano vase, le da danes traja dva, tri dni in brez bruhanja…in sprejela sem to kot del mojega zivljenja in se zavedam da bom morala vedno paziti na te zadeve.
kaj je meni pomagalo…tek (vsako jutro sem sla tec in se napolnila z enegijo), veliko dela na samem sebi, stvari ne jemljem vec osebno, ko trpim trpim, se ne petvarjam vec, da sem carica in flegma, ker nisem, ceprav se danes tako vsi mislijo…zacela sem potovati naokoli…malo sem tu, malo tam…kar spoznavam stvari in sebe…
vem kako se je tezko izvleci ven iz tega….pri meni je trajalo skoraj pet let, da sem se zmazala ven…

in pred kakimi tremi tedni, me je neka oseba zelo prizadela…in trgalo se mi je srce…in zelela sem svojo napetost nekako sprostiti…in zacela sem s hrano, sla sem ze proti kpalnici, zelela sem izbruati vse…vso zalost, vse….zelela sem prizadeti sebe…a sem se zadni moment ustavila…komaj res…a sem se, ker sem se zavedala, da to ne b nic resilo in vem da nihce ni vreden tega….in bila sem ponosna…po parih letih se mi je to naredilo…
s tem res samo skodujes samemu sebi in nicesar ne dosezes…
odloci se zase, prej ko zacnes boljse bo…ne izgubljaj dnevov….

lep pozdrav

živjo,
tud jst se bojujem z bulimijo že vrsto let! In se strinjam s Klepko, da so leta bulimije izgubljena. Da se kljub pomoči vrtim v začaranem krogu in dovolim, da me obvladuje bolezen. Jezna sem nase, ker si lažem, da je vse ok, na bljižnje, ki jim ne morem povedat za bolezen,da imam probleme sama s sabo, ker se ne cenim. Ne spoštujem svojega telesa, življenja, ki mi je bilo podarjeno, kot da je samoumevno, da ga imam na razpolago in z njim delam kar se mi zahoče! Ker sem taka brezvestnica, da se vedno oziram na druge, nikoli pa ne poskrbim zase. In to že traja leta, pa se še vedno nisem nič naučila. Bila so obdobja zadovoljstva, ko sem že premagala bulimijo, sedaj se ji spet podrejam. Ker se mi ne zdi vredno vztajati in se zadržat, ker nisem prišla do spoznanja, da sem pomembna. Vsak dan lahko govorim, da sem pomembna, pa je vse tako nesmiselno. Vsak dan se odločim, da ne bom več, potem pa se mi ne zdi vredno trudit. In se vrtim na okopih, spet za druge,ker še nisem prišla do spoznanja, da si škodujem, da sem prikrajšana za precej stvari, odrivam ljudi od sebe, sem zdirčna, prepirljiva. In se spet jočem, ker sem lažnjivka, ker prizadanem ljudi, ki me imajo radi in me brezpogojno podpirajo!
Louis Hay pravi, da “vsako osebo muči občutek krivde in sovraštva do same sebe”. Dokler ne bom pri sebi razčistila o lastni vrednosti, da sem vredna spoštovanja, tud če naredim največjo bedarijo, sem še vedno človek, ki se zmoti, se bom vrtela v krogu obljub in želja.

Treba se je odločit, da ni nihče vreden mojega zdravja in se je vredno trudit! Zaradi sebe!

Sedaj me vprašajte, kako se bom počutla čez par dni? Ker nisem močna oseba me bo kaj iztirilo in bom spet tam… ker se še vedno ne cenim dovolj! Mi že preseda, ker je lahko drugim svetovat, samo sebe ne morem vzet v roke in pospravit svojga podstrešja.

Draga Carmela,
podobno kot je kolegica Tatjana Romih odgovorila Pii, bom tudi jaz tebi – da je okrevanje pri motnjah hranjenja dolgotrajen proces, z prijetnimi vzponi, pa tudi nemarnimi padci. nemarnimi pravim zato, ker jih clovek dozivlja ponavadi kot najhujsa brezna in se pojavi obcutek, da ne bo nikoli konca bitke z bulimijo npr.
vendar se splača vztrajati v okrevanju, sprejemanju podpore, strokovne pomoči, v raziskovanju ozadja same motnje hranjenja, v uvajanju pomembnih sprememb tako na področju hrane, obrokov, kot tudi tem, da začnemo bolje skrbeti zase, se več ukvarjati s svojimi potrebami in čustvi in tem, kar se dogaja v nas in kar želimo početi s svojim življenjem, med drugim.
Po svoje je še težje, če vidiš posledice bulimije, vendar je pomembno videti kaj si že dosegla, se “odpreti v svet” – poskusiti nekaj novega tako v tem, kako poskrbimo zase, kako poiščemo podporo, kako izrazimo čustva, kaj povemo o sebi nekomu, kaj si govorimo… Pomemben je pogled naprej, te pa lahko razumem, da te žalosti pogled v posledice, ko je po svoje prisotno neke vrste žalovanje – za tem, kar nam je bulimija “vzela, preprečila, uničila itd…” Dovoli si oboje – žalovanje za izgubljenim in risanje ene nove vizije zase.
Presneto pomembna si, zase, pa še za koga, verjetno tudi za svet na čisto svoj unikaten način. Kot smo vsi. so pa dnevi, ko nam je to težko uzreti. Upam, da jih bo zate vse manj, pa da boš tiste ki pridejo, znala vzeti kot “nujno zlo” ali lekcijo, kjer se nekaj novega učiš.