Spoštovani,

Po več kot desetletju anoreksije z vmesnim prepletom drugih dveh oblik motenj hranjenja, je situacija takšna, da sem imela tako srečo, da sem lahko začela uživati obroke v šolski menzi (3 glavni obroki, 2 malici vmes po mojem izboru, po mojem “občutku”).
Seveda to ni prišlo kar čez noč,ampak sem dosti delala na tem, da je lahko prišlo do tega.
Toliko svobode sem občutila, končno se pri vsakem obroku najem, da sem sita, ne pa toliko kot ponavadi: raje je bilo manj, da ne bo preveč, potem pa je sledilo stalno razmišljanje o hrani, logično, ker je bilo telo še vedno lačno.
Ne, ne, tega ni več!
Dragi moji, verjemite,”Normalno” jem šele kratek čas, pa vendar: koliko drugega zdaj lahko počnem, moje misli so zdaj pri stvareh, ki bi jih rada v življenju počela, delala čez dan, zdaj dejansko lahko spet načrtujem,da bi šla kam na počitnice, na izlet – in to brez strahu in dvomov kaj se tam bo oziroma ne bo jedlo.
Kar prinesejo, to poješ in je.
Vem, težko je priti do tega, ampak se da in lepo je.
Zdaj na začetku, se mi zdi, da pojem celo več kot drugi, ali pa se mi zdi zato, ker že tako dolgo nisem normalno jedla. Tolažim se s tem, da kljub temu, da mislim, da pojem veliko, se ne prenajedam. In kljub temu, da sem včeraj za konec izpitov pojedla tortico in gibanico. Saj bi jo lahko že prejšnji dan, pa je nisem upala… No, in potem je včeraj želja zrasla na dve slaščici. In seveda sem si jih z največjim užitkom privoščila, dokler se želja zaradi vsakodnevnega odrekanja ne stopnjuje in na koncu znese na celo torto, ki gre v taki količini lahko seveda samo v dve smeri (noter-ven).
No, ta dvosmernost pri hrani je nekako izgubila smisel.
Moje oči spet žarijo, komaj čakam, da se dobim s prijatelji, od katerih sem se prej izolirala, in…

ŽIVIM.
ŽIVIM!

Življenje je najlepši dar, ki ga dobi človek. Cenim ga. Hvaležna sem, da sem kljub vsemu preživetemu še vedno tu.
TE zadeve so resne.
Lahko zaspiš čez noč, kot moja prijateljica.
Toliko groznih načinov je šlo že mimo ušes.

Zaenkrat zelo uživam, kadar jem sama za mizo v menzi.
Bosta moderatorici povedali , kako je s tem ponavadi?
Meni se zdi tako fino, ko imam pri jedi čisto mir in sem tako vesela, da sploh lahko sprejemam vase vse vrste hrane.
Če s kom govorim, se mi zdi, da se potem zmedem.
Pošteno povem, da si nisem mislila, da bom kdaj v življenju lahko spet normalno jedla.
No, kot pravim, zaenkrat še najraje sama , če je kdo zraven občutim, da sem veliko prej sita in ker nekaj obroka pustim, sem kmalu spet lačna.
TA občutek je zdaj popolnoma nov in je pač prišel in bo že nekako.
Seveda, da si najraje želim tudi, da bi v družbi pojedla toliko kot je treba, pa če zraven mene sedi eden, dva ali deset ali pa cela dvorana.

In seveda se sprašujem kdaj se bo naraščanje teže ustavilo.
In potem si rečem, da ko bo telo dobilo toliko kot potrebuje, se bo že.
In seveda so mi vse cunjice premajhne.
Lahko jih bom dala mladim otrokom.
ČAs je za novo kolekcijo, novo hrano, nove pristne odnose, nova uživanja v naravi in nove dogodivščine… in vse kar sem “zamrznila”, se topi…

Rada bi se še v celoti otresla krivde, da sem jaz kriva za vse, kar se dogaja v naši družini.
Ta krivda se je res globoko zažrla, jo bo treba še malo razpraskati, da bo izpuhtela.

In prav je tako.
Življenje je lepo.

Vanja

Pozdravljena Vanja,

resnično si se potrudila napisati odkrito pismo iz katerega veje sreča po življenju. Za tabo je veliko dela. Rada bi ti povedala, da sem vesela zate, da si začela jesti redne obroke in da z veseljem ješ. Kot praviš sama, raje uživaš v hrani sama zase. Potrebovala boš še nekaj časa, da razmisliš kaj je tisto zaradi česar ne moreš jesti v družbi? Kaj te žene v to, da potem poješ manj? Poskusiš lahko tudi s tem, da kadar ješ z drugimi če veš, da poješ premalo, poješ še nekaj ko si sama. Kakšen desert ali kaj drugega. Tudi, če imaš občutek, da si kdaj pojedla preveč nič zato. s časoma se ti bo telo navadilo na redne obroke in bo prepoznalo kdaj ima dovolj. Mogoče se bojiš , da bi te osebe kontrolirale koliko poješ – ali imaš takšne občutke? poglej vase, pogovori se s kom o tem – ali še hodiš na terapije, če si hodila, ali pa se zaupaj komu, ki si se mu že in mu zaupaš ti.

Kar se tiče krivde, ki jo doživljaš glede tvoje družine naj ti zaupam, da je vsak sam odgovoren za svoja dejanja. Nisi odgovorna za to, kaj mislijo, delajo, počnejo drugi – ne povezuj vsega s sabo. Družine so komplicirane in nikoli ni ena oseba sama odgovorna za to kar se v njej dogaja. Res bi bilo dobro, da bi o tem še malo spregovorila s kom. V primeru, da boš želela pogovor pa ne boš našla primerne osebe se lahko obrneš tudi na našo svetovalnico- lahko nam pišeš na naslov [email protected] ali nas pokličeš na 01/25 11 602 in vprašaš za Ano ali Tatjano. Pripravljeni smo ti prisluhniti.
Če boš želela še kdaj spregovoriti o čemerkoli kar piši. Srečno,

Tatjana

Zdravo.

Hvala za vzpodbudne besede in vprašanja, ki so me napeljala k odgovoru: najraje jem sama ali s starimi starši, ker si res upam privoščiti toliko kot mislim, da zdaj res potrebujem,da nisem lačna. Pri tem si zdaj zaupam, ker potem ko sem enkrat sita ne razmišlajm več o hrani NA TRPEČ NAČIN, AMPAK KVEČJEMU NA LJUBEČ NAČIN: DA SEM LAHKO SPET SREČNA, DA LAHKO JEM IN DA SEM PRI ŽIVLJENJU IN DA LAHKO DELAM DRUGE STVARI.

Torej, za tem se vsekakor “skriva” nekaj v ozdaju. Menim, da je to povezano tudi s tem, da si ne upam prijateljem in družini pokazati, kako zelo jih potrebujem, KAKO ZELO SI JIH SPET ŽELIM OB SEBI.
Res da sem postala kolikor toliko na nek način samostojna, ampak zdaj sem spet pripravljena na druženja. Oziroma na konkretna prijateljstva, ki temeljijo na medsebojnem spoštovanju, zaupanju. V teh letih sem namreč vse to izgubila, ker sem bila preveč zaposlena z drugimi stvarmi.

No, verjamem, da se bodo spet spletle prave trdne družinske in prijateljske vezi – nove ali pa okrepljene stare.

Draga Vanja tvoj strah v zvezi s pokazati čustva družini in prijateljem je razumljiv – česa se bojiš? Da te ne bodo sprejeli, da ti ne bodo pripravljeni pomagati, da te ne bi več razumeli? Verjemi, da komaj čakajo, da te dobijo nazaj, sploh, ker so se verjetno bali, da bi te zaradi anoreksije izgubili za vedno. To, da si želiš družbe je povsem običajno, seveda pa prinese to s sabo kup vprašanj – o čem razmišljaš? Vedi, da tvoji prijatelji ne želijo, da trpiš, ne želijo te prizadeti, vendar odnosi so kompleksni. Potreben je pogovor, iskanje rešitev ob nastajajočih težavah, nestrinjanjih z drugimi. Pri tem je pomembno, da se zavedaš, da moraš zaupati sebi, svojim mislim, čustvom , jih izraziti, povedati kar čutiš, misliš, doživljaš in ne tiščati v sebi. Mogoče si se nekaj tega že naučila, nekaj se še boš-pomembno je, da vztrajaš, da ne odnehaš ob prvem večjem problemu ali konfliktu, da sebe opolnomočiš, da boš zmogla in poskrbiš zase na način, da boš v redu, da boš zmogla biti v odnosu z drugimi.
Če boš imela kakšne dileme v zvezi s čimerkoli kar piši. Če boš potrebovala pogovor o tem kako ravnati v neki situaciji ali o tem kako izraziti čustva, kdaj kaj povedati pa nas lahko tudi pokličeš na tel., ki sem ti ga napisala prejšnjič ali pa nam pišeš.

Uživaj v življenju Vanja, zajemaj ga s polno žlico in bodi srečna ter poskrbi zase 🙂

Lep dan še naprej,

Tatjana