Pozdravljeni,
s fantom hodim že 4 leta, zadnji dve leti pa živiva skupaj v garsonijeri. Stara sem 25 let, on pa 27 let. Načeloma je super fant: zdrav, izobražen, deloven, ne kadi, ne pije, družinski človek itd. Moti pa me, da pod družino pojmuje svoje sorodnike. Meni sicer zatrjuje, da sem njegova družina, vendar niti zdaleč nimam občutka, da sem kadarkoli na prvem mestu. Sicer se je odselil od svoje družine k meni, na začetku sem praznike preživljala sama, sedaj pa jih nekako polovico preživi z menoj. Načeloma bi lahko rekla, da se počasi le odceplja od prejšnje družine, vendar v nekaterih točkah še vedno ne zna razmejiti oziroma določiti prioritete. Sama sem edinka, moji starši so bili strogi (kar je dobro), zato sem že od majhnega navajena skrbeti sama zase, zaslužiti denar za oblačila in vse stroške v zvezi s šolo (knjige, malice, prevoz), tako da sem bila skoraj povsem neodvisna že od srednje šole naprej. Kupila sem stanovanje za katerega plačujem ogromen kredit, diplomirala, se redno zaposlila in vpisala magisterij. Nekateri me obsojajo, da sem škrta, vendar jaz od nikogar nisem nikoli nič zahtevala in ne maram, da kdo od mene prosi denar. Jaz denar spoštujem, ker ga težko zaslužim, prav tako vem, da od nikogar ne bom nič dobila in da mi nič ne bo padlo iz vedrega neba, zato bom morala večje stanovanje zaslužiti sama. Ker imam takšne cilje, sem pripravljena sebe prikrajšati, da lahko privarčujem, zato mi ne pada na pamet, da bi denar razdajala. Z veseljem kupim darilo za rojstni dan, poroko, božička – svojim staršem, dvema prijateljicama, fantu, njegovi mami, bratu…, vendar vedno preračunam, komu koliko, kdo si sploh zasluži in seveda koliko jaz od njih dobim. Pri fantu pa je ravno obratno. Ne spoštuje denarja, ne privarčuje, ga ne izuči, če sredi meseca ostane brez, ne zna določiti prioritete in se jih držati. V končni fazi ne bi nič rekla, če bi denar porabil zase – oblačila, parfume, hobije, avtomobile, izlete, vendar si ne privošči nič od tega. Ko se je preselil k meni, sva se zmenila, da kredit plačujem sama, ker je stanovanje moje in nočem, da se v primeru, da greva narazen, kregava koliko je kdo vložil. Stanovanjske stroške ravno tako plačujem sama, v zameno on plačuje vso hrano. Stroški in hrana so približno enake vrednosti, tako da se nikomur ne dela krivice. Po drugi strani pa imem jaz poleg stroškov za kredit in stanovanje, še avto (registracija, servis, bencin), on pa ima službeno vozilo, tako da meni od plače ne ostane nič, njemu pa vse, razen kar da za hrano. Zato se mi je zdelo logično, da bo privarčeval vsaj toliko, kolikor jaz dajem za kredit (lahko bi tudi več, saj ima višjo plačo kot jaz), zato sem ves čas vztrajala, naj daje denar na banko. Zgodilo se je, da je samo sem in tja kaj odnesel na banko, ko se je pa nabralo, je pa z bratom sorodnici kupil avto (torej ne gre za pomoč v stiski, ko nekomu daš za hrano ali najemnino, ampak gre za luksuz, ko 18.-letni punci, ki je slaba v šoli in doma, kupiš avto, ki je več vreden od vseh naših, ki delamo in smo jih sami zaslužili). Minili sta dve leti odkar skupaj živiva, prihrankov nima, denar ni zapravil ne name, ne nase, torej ga je odnesel/podaril svoji družini. Jaz razumem, da so včasih živeli v stiski in da se bodo vedno počutili dolžne vrniti vso pomoč od družine, ki so jo dobili, zato sem ga že zdavnaj vprašala, če misli živeti in delati za njih, ali bi rad z menoj nekaj ustvaril. Ob tem nisem nikoli pričakovala, da se svoji družini odpove, ampak da spozna, da ni več otrok, da ima odgovornost predvsem do mene in sčasoma do najinih otrok in da so stroški vedno večji in ni tako kot v študentskih letih, ko si lahko vse porabil, kot da ni jutrišnjega dne. Jaz sem mogoče preveč črnogleda, ampak, ko ravnam s financami, vedno vzamem v račun kup neplaniranih stroškov in nezgod, ki se lahko zgodijo (servisi, kazni, dohodnine, bolniške, invalidnost…) in ne morem skozi življenje brez osnovnih prihrankov. In ko vse to razložim fantu, mu pokažem cene stanovanj ali parcel, mu pokažem izračune več letnih kreditov in mu pojasnim, da ni lahko ampak zelo težko, mu razložim, da sva sedaj mlada, zdrava, zaposlena in brez otrok in da si edino sedaj lahko še kaj privoščiva (izlet ali počitnice) in da si bova vsak dan težje, mu je vse jasno in se vse zmeniva in narediva plan kako pa kaj. Potem pa gre za pol ure k svojim in že pride z idejami o nakupu dragih daril (lap-top, avto, fotoaparat…) širši družini. Vse to so kupili, od tistega kar sva se pa midva zmenila, se pa ni zgodilo (tri leta nisva šla na morje,prihrankov nič, avta ni kupil…). Še večji problem pa je v tem (tukaj se pa jaz znajdem v vlogi negativca, ker nisem slepa, znam oceniti karakter človeka, ne znam pa se zadržati, da ne bi kaj rekla), da toliko kolikor fantu ni do denarja, bogastva, luksuza, tekmovanja, kdo ima boljši telefon, računalnik, avto, višjo plačo itd., toliko je njegov brat tiste vrste človek, ki velja samo toliko, kolikor lahko druge poniža. V svoji koži se počuti dobro samo takrat, ko ima nekja boljšega, da lahko z nekom tekmuje, v istem času je pa ljubusumen na vse, kar imajo drugi in se zaveda, da zelo težko tekmuje, ker včasih nima s čem, zato manipulira in žali. In če jaz to povem svojemu fantu, prekoračim vse meje in mi zameri. Brat je najprej sebi kupil stvari, ki jih je potem kupil širši družini. Fant pa nima nobene od teh stvari, moral je pa vsakič prispevati polovico denarja. Problem je v tem, ker jaz nekoliko preveč vlečem na svojo stran, po drugi strani se mi zdi pa nefer od njih, da ga prepričujejo v takšne stvari ali pa ga nagovarjajo, da smo skupaj na morju ali za božič. Jaz bi ustrezala njemu in njegovi družini, če bi bila tiho, brez svoje volje, ciljev in lastne pameti, da bi kuhala, stregla in se nič pritoževala in novo družino sprejela kot svojo ter pozabila na svoje starše, s katerimi bi tudi lahko preživljali praznike, ker se mi ne zdijo nič manj vredni. Če bova midva družina, potem hočem 1/2 veljave in besede pri odločanju v zadeva, ki se tičejo naju, torej najinih plačah, službah, kreditih, obveznostih, praznikih in dopustih, imam pa občutek, da nikoli ne bom imela kaj dosti vpliva, kar bi v končni fazi tudi sprejela, pod pogojem, da bi bili vsi plani fantova ideja in ne ideja njegovega brata. V tem trenutku pa mi bolj kaže, da bom imela v življenju toliko, kolikor bo njegov brat dopuščal (da niti ne omenjam dominantne mame). Za razliko od fanta, je njegov brat zelo preračunljiv in mu je lastni interes daleč na prvem mestu (kar nit ne zamerim – zamerim fantu, ki dopušča, da sva midva oškodovana na ta račun). Ponavadi se nikoli ne motim, tako da je velika verjetnost, da se bo fant precej opekel pri tem slepem zaupanju, da njegov brat dela tudi v njegovo dobro. Nekateri mi že ves čas govorijo, da je vse skupaj napaka, drugi mi pravijo, da sem lahko vesela, da imam takšnega fanta. Jaz ga ljubim in mu zaupam, kar se tiče varanja, ne zaupam mu pa glede denarja, ker vem da je na razpotju, ko bi rad ugodil meni in svojim, kar pa največkrat ne zmore in potem je nekdo prikrajšan. Mogoče so oni imeli drugačno vizijo v življenju, da bosta oba brata delala, služila in zgradila hišo, kjer bodo skupaj živeli in pripeljali svoje žene, da bodo vse dopuste in praznike preživeli pri stricu, ker edino tam jim je lepo in nimajo nobene ambicije po potovanjih ali želje po morju. S tem, ko sem se pojavila jaz, ki vlečem na svojo stran, oziroma nisem navdušena nad tem, da bi več družin in generacij živelo pod isto streho (ker tudi z lastnimi starši nisem mogla živeti, zato sem odšla), obenem bom kmalu magistrirala in nočem, da se moje življenje konča za štedilnikom v garsonieri na relaciji od naše vasi do vasi, kjer je njegov stric. Svet je večji in življenje je bolj pestro, kot si oni predstavljajo. Po drugi strani imam prijateljice, ki so se dušile v takšni vezi in so kot suverene, izobražene, neodvisne, emancipirane ženske ubrale drugo pot, pa so sedaj same, z mačko, zagrenjen, deloholiki in ravno tako osamljene in nesrečne kot jaz, samo na drugačen način. Starši mi želijo dobro, predvsem pa boljše kot se je godilo njim, ki so imeli precej manj pogojev kot jaz in so seveda nesrečni, ker njihova edinka živi trenutno slabše življenje kot so ga oni. Jaz se pa sprašujem, če samo pretiravam, če sem preveč jezna in zato pretiravam, če sem prevlika egoistka in materialistka, če sem večni nezadovoljnež ali pa dejansko stopam po napačni poti? Kako naj se sploh karkoli dogovorim s partnerjem, če me posluša in se strinja, če se vse zmeniva in vse razume in vse drži, potem pa en obisk pri njegovih pa že vse pozabi? Nekako sem v situaciji, ko se mi nobena možnost ne zdi ugodna. Včasih sem mislila, da je izvor mojega nezadovoljstva in žalosti oče, potem sem se osamosvojila in sem še vedno žalostna in nesrečna. Ali je problem v meni? Težko se zadržim, vse kar mi leži na duši mu povem in velikokrat grem prek meje, vendar se mi ne zdi, da komu delam krivico, ker se ne lažem in govorim vedno resnico in tisto kar vidim, druga stvar je pa, če bi morala vedno molčati. Ampak z izpovedjo pride olajšanje, obenem pa zamera s strani fanta. Jaz se nočem z njim kregati ali žaliti kogarkoli, rada bi mu samo povedala, da sva midva center sveta, ostali pa so v vrsti. Nikoli nisem rekla, da nočem komu pomagati, ampak nikoli ne bom drugim kupovala luksuznih stvari, ki jih sama nimam. Mene ne zanima, če si nekdo želi pri 18.letih dober in lep avto pa nima denarja zanj, naj pač išče kaj bolj skromnega ali pa zasluži in privarčuje denar. Vsaj jaz sem bila tako vzgojena. Pa tudi fant si je prvi in edini avto kupil sam. Prav tako me ne bi motili takšni nakupi takrat, ko bi midva imela primerno stanovanje in vsak svoj avto in nobenega kredita in bi takrat podarjala keš vse povprek, ne pa v trenutku, ko mi polovico plače vzame kredit, drugo polovico pa stroški. Dejansko si več ne znam pomagati sama, na način, da me to ne bi toliko prizadelo. Odkar živiva skupaj sem ves čas bolna, kar prej nikoli nisem bila. Pljučnica, prehladi, glavoboli, stiskanje v prsih, hitro bitje srca in večen strah. To me najbolj boli od vsega. Ves čas me je strah pa včasih sploh ne vidim več razloga zakaj, ker vem, da mi gre bolje kot marskomu drugemu, ker vem da imam boljšega partnerja kot kdo drug, ker bom vseeno vedno imela oporo pri starših, ki imajo samo mene, pa kljub temu imam občutek, da mi je najtežje na svetu. Velikokrat slišim koga, ki reče, ko je na tekočem računu nula in si zaradi tega žalosten, se greš še kaj kupit in greš v minus. Jaz pa prebledim že, ko sem še daleč od nule. Nekajkrat sem se odločila, da če fant ne bo z mano za praznike, bom šla pa sama kam – in sem odpotovala, celo do Azije. Potem ugotovim, da so cilji tisti, ki me držijo po konci in da sem celo življenje živela po spisku – matura, diploma, pri 22. fanta, svoje stanovanje, da bom eno leto živela sama, potem pa z njim. Vse je šlo po planu, dokler nisem dovolila, da so nadaljnji cilji odvisni tudi od njega. Želela sem se poročiti in imeti otroke pri 24.ih, pred otroci pa naj bi skupaj kupila večje stanovanje. V dveh letih se ni nič od tega zgodilo, niti se k temu približujeva, ker fant odkrito pove, da ona razmišlja za tri ure naprej, tako da ne more določiti niti, kdaj pride iz službe. V nasprotju z menoj, ki danes vem, kje bom 27.11. ob 13 h. In če mene naslednji cilj drži po konci do te mere, da je razlog, da zjutraj vstanem in grem zvečer spat, potem se mi poruši svet, ko mi nekdo ta cilj uniči ali me onemogoča na poti do tega cilja. Potem padem depresijo in porabim kar nekaj časa, da se sprijaznim, da tega več ni, da si najdem nov cilj in se orazpoložim do te mere, da dobim zagon za doseganje novega cilja. V tem obdobju, ko je najtežje pa nimam ob sebi nikogar, ki bi mi pomagal. Fant misli, da če kri ne šprica, potem je vse OK, mama postane žrtev, ker je celo življenje trpela zaradi mene in upala, da bo moje življenje boljše, pa vidi da je vedno slabše, oče vso odgovornost za moje stanje prelaga name in da naj končam vezo, če sem zaradi nje nesrečna, prijateljice pa nekako v ospredje postavijo sebe, kako je njim fajn, kako one ne bi tako itd. Ta razcep med možgani in srcem je pa najhujši, ker nikoli nisem bila naivna in vem, kam vse to pelje in da res nisem dobro izbrala, po drugi strani se pa vsak dan slepim, da se bo nekaj spremenilo, da sploh ni tako slabo, vsak dan sprejemam kompromise, ko si začrtam, kje bom postavila mejo prek katere ne bom šla in potem vedno znova, OK to še požrem, to še prenesem… In potem vse skupaj zmanjšam do te mere, da si želim samo nekoga, ki mi bo skuhal čaj, ko bom bolna – in potem zbolim, on pa odpotuje k sorodnikom. Se mi zdi, da ko zahteve in želje znižam na minimum, pa tudi tega več ne doseže. Potem pride veder sončen dan, ko vidim toliko dobrih lastnosti, ko se mi posveti, ko skupaj jeva, se pogovarjava in si zaupava in je vse OK, naslednji dan pa spet nočna mora, ko se sprašujem, zakaj sploh še zjutraj vstanem.

Hvala in LP, T,

Kot prvo, pa zameriš ali ne: z kako izobrazbo si sposoben narediti EN tako velik odstavek ? Skratka – neberljivo, nesimpatično.

OK, gremo k realnosti: vidva sta na področju razumevanja financ in vsega okoli tega dva svetova; ali si ti realna in on kekec ki se bo silom prilike že navadil gospodarjenja, ali pa je ta razlaga njemu tako breme da dela tako kot dela.

O kakem siceršnjem odnosu med vama dvema kot partnerjema, tukaj razberemo bore malo, opisano velja tako splošno da anomalij skoraj ni razbrati. Tisto kar razberem pa poraja sledeče vprašanje: zakaj živiš v taki zvezi ki te duši ? Zakaj ti je nekdo v breme ali nasprotno ? Življenja ne glej tako skozi finance, življenje uživaj tudi na kak drugačen način. Lepo je da si odgovorna do financ, samo si po svoje mogoče preveč “zategnjena”. Fer oceni situacijo in naredi že sedaj za prihodnjost odločilen korak: bo ta zveza v bodoče to kar pričakuješ ali pa si boš mogla poiskati ekvialentnega partnerja. Ta (očitno) ni.

v tebi je preveč zdrave pameti in denarja. to so tvoji najboljši prijatelji.z disciplino lahko dosežeš marsikaj ljubezni pa se ne da kupiti. zato pusti fanta in pojdi. on bo vedno živel za druge in se razdajal ti pa se boš veselila kariere in svojega premoženja. nista za skupaj!

on je razvajen fantič,ti punca,ki se je morala boriti zase,za svoje preživetje,punca ki ji ni nihče nič dal-poišči sebi enakega,z njim bosta težko na isti valovni.kar se pa planov tiče-slej ko prej pride dan,ko ne gre več vse po maslu,neglede na to kako zelo se trudimo.

kosT, strinjam se predvsem z eno tujo, s tem da te jaz ne obsojam in povsem razumem tvojo borbenost in ekonomičnost, moram pa priznat, da sem prebrala samo polovico prispevka, ker je res totalno neberljivo napisano.

Mislim, da je skrajni čas, da se s fantom pogovorita o skupni prihodnosti in poiščeta KOMPROMIS, postavita pravila igre, ki se jih bosta oba držala. V nasprotnem primeru je eden vedno na izgubi, ker sta si očitno po temeljnih življenjskih nazorih povsem različna.

Imam pa še eno praktično vprašanje, ki mu sicer tule ni mesto, ampak bi mi zelo pomagala z odgovorom. Če sem prav razumela, si si še pred 25. letom kupila svoje stanovanje. Če ti ni odveč, bi te prosila, če mi približno razložiš, kako ti je to uspelo (kje in kakšen kredit, si zaposlena za ndč, dovolj velika plača…?). Vem, da so to zelo osebna vprašanja, ampak če ni skrivnost…

Sem se pa zdajle vrnila na zadnje vrstice tvojega posta in videla, da imaš vse do potankosti splanirano. Menim, da je to tvoja velika napaka. Cilji da, vsekakor, obsedeno načrtovanje pa ne. Zunanje okolje zlahka in vsako sekundo poseže v tvoje življenje, in če nisi pripravljen na to, da moraš biti fleksibilen, se ti zdi, da se ti življenje ruši. Spremembe moraš biti pripravljen obrniti sebi v prid, če si preveč tog, prevečkrat padeš in se moraš prevečkrat znova pobrati. Kar se pa drugih tiče, ki ti niso v oporo: premisli, zakaj je tako. Znaš res prosit za pomoč? In znaš res pomagati, ko te nekdo prosi? Sama najbolje veš.

Srečno.

Najprej moram povedat, da sem tudi jst ena tistih, ki tvojega pisanja nisem mogla v celoti prebrati, zaradi popolne nepreglednosti. Le kako ti je uspelo zmetat vse v en odstavek 🙂

Glede na to, kar pa sem prebrala, te doživljam kot žensko, ki vse zmore sama in noče (ali pa ne zna) ničesar spustiti iz rok. Ker je ta ženska vedno in povsod za vse poskrbela sama, tudi ko je bila še otrok. Skratka zelo odgovoren otrok.

KosT. a ni to najbolj grozno, da si se preprosto navadila, da ni nikogar na katerega bi se lahko zanesla, in si morala vedno ostati sama in poskrbeti zase … Globoko v tebi pa je skrita bolečina, ki jo poskušaš s tvojim materialno urejenim življenjem prikriti. Odlično obvladaš finance, bogastvo, študij… kaj pa odnos? Zakaj bežiš celo do Azije, ko ne gre po tvoje? Zakaj poskušajo tvoji starši oprati svoj neuspeli zakonski odnos, preko svoje hčerke edinke? Z prefinjenim izgovorom, da bi vsaj njej uspelo… Zakaj torej tudi njej ne “zalaufa”?

Kaj pa TI, kje si? Mislim, da si se izgubila v tem vrtincu odgovornosti. Izgubila si smer, ki vodi k miru in sreči. Kot da bi želela nekoga odrešit. Koga?

Nič ni narobe s tabo. Niti s tvojim fantom ne. Oba sta čudovita človeka, sicer se nebi našla, kajne?

Nekaj pa vendarle je v tebi, kar te navzven dela trdo in zategnejeno, čeprav je tvoja notranjost mehka, nežna in noro hrepeni po sprejetosti, varnosti,intimi.
Želim ti, da bi se kot ženska sprostila, se vzljubila in dovolila, da nekdo poskrbi tudi zate. V odraslem odnosu imamo vedno znova priložnost, da se soočimo s seboj, s svojo bolečino in razrešimo kakšno stvar. Pri sebi seveda.

vse dobro,
rebeka

Jaz sem celo prečital do konca, še predno sem prečital komentarje drugih uporabnikov. 🙂

Saj to je sicer super, da stvari tako lepo obvladuješ. Ampak ti se očitno v svojem življenju ne ukvarjaš z ničemer drugim, kot s tem, kako boš imela čimvečjo izobrazbo, čimveč zaslužila in s stanovanjem. S planiranjem. In nisi zadovoljna. Nato pa si najdeš fanta, ki nima ničesar, je odvisen od družine, vse zapravi, ni “škrt”, nič ne prihrani, ampak, ima pa tudi nekaj, česar ti nimaš – zadovoljstvo. Zanimivo, kajne?

Žal pa obstaja tudi velika verjetnost, da boš, četudi se odločita za otroke, sama za vse. Kredite, otroke, stroške.

Ne bom oporekala neberljivosti – nekaj klikov Enter ne bi škodilo. Priznam pa, da nisem niti enkrat pomislila, da bi pazila na simpatičnost napisanega. Namen napisanega ni bilo potegovanje za nagrado za literarni dosežek.

Z več informacijami sem se hotela izogniti instant psihologiji, dejansko pa sem s pisanjem občutila olajšanje, zato se nisem ustavila. Se še enkrat opravičujem, si bom pač omislila dnevnik.

Kar se stanovanja tiče, sem poleg prihrankov, mamo prosila, da vzame kredit, ker sem bila še študentka, tako da ga sedaj vsak mesec odplačujem in sem tudi porok.

Hvala za nasvete, žal mi je, da nisem uporabila gumba Predogled, preden sem objavila. Po vsej verjetnosti ga potem ne bi niti objavilia. Mogoče bom pa sedaj le odštela nekaj evrov za obisk terapevta, saj so ti verjetno le tako tržno naravnani, da se izogibajo kritikam, ki nimajo veze z dejansko težavo.

Hvala in LP, T.

Rachek:
meni je jasno, da je on bolj zadovoljen in bolj srečen. Jaz vem, da mi nič ne manjka in da mi verjetno nikoli ne bo. Jaz vem, da živim zdravo in mirno življenje v SLO in nisem podhranjen, invaliden otrok iz Afrike. Jaz se zavedam, da ni razloga za to, da sem ves čas nesrečna in da me je ves čas strah. Okoli sebe imam več ljudi, ki imajo manj, kot tistih, ki imajo več, prijateljice z neuspelimi zvezami, neželenimi nosečnostmi, prevarane, dva prijatelja sta umrla za rakom…

Mogoče me je težko razumeti, verjetno pa niti ne znam razložiti. Dejansko sama sebe sovražim, ker se zavedam, da nimam razloga za slabo voljo, pa sem kljub temu najbolj nesrečen človek na svetu.

Ni treba kritizirat trditve: da sem najbolj nesrečen človek na svetu, ker česa takega nikoli ne bi izrekla nikomur v pogovoru iz oči v oči, ker bi me bilo sram, oziroma bi dajala občutek, da se smilim sama sebi ali pa da sem razvajena. To pa ne pomeni, da se ne počutim tako 80% časa.

kosT., meni se pa zdi tvoje razmišljanje jasno in v redu. Mogoče zato, ker tudi sam razmišljam podobno.
Ljudje se pač razvijamo, in prehod iz študija v redno delo je velik skok, tu se naše ravnanje in življenski slog dostikrat povsem spremenita. Kasneje, v službi tudi sledijo podobni skoki, v razmišljanju, dejanjih, življenskem slogu..In med vama se te razlike očitno večajo.
In ne, ob tvojem analitskem pristopu nisem prepričnan, da rabiš terapevta.
Mogoče nekaj izkušenj, te boš mogoče dobila tudi na forumu.
Moja npr.pravi, da se take razlike v življenskih slogih enostavno ne dajo poravnati. Nekdo je sistematik, drugi kaot, pač stvar vzgoje, okolja, lastnih želja in hotenj..In, oboje se mi zdi v redu, nič ne bi označil kot napačno – vendar oboje skupaj pa ne gre.
In zato mislim, da kakšni globoki pogovori s partnerjem ne morejo kaj dosti prinesti – mogoče še globji vpogled v razlike, pa obljube in načrte, toda …
Toda, človek svoje osebnosti ne spremeni kar tako, s pogovorom. Mislim, da je na forumu kar nekaj strokovnjakov, ki bi znali podrobno in znanstveno pojasniti, kdaj jo človek spremeni…

Zato, bojim se, da se tudi tvoj partner ne bo kaj dosti spremenil. In zato, če hočeš ohraniti svoje psihofizično ravnovesje in zdravje, mislim da bi bilo bolje končati.

Dobila si čisto solidne odgovore.
Očitno pa te je to prizadelo in ti je sedaj žal.
Seveda, ti si si predstavljala, da bodo vsi udarili po fantu (ki je res boloj neodgovorne sorte). Vprašala si tudi, če naj vztrajaš ali tega fanta odsloviš iz stanovanja…to bo najbolje, če ni neke velike ljubezni in volje, da bi se vsak od vaju malo prilagodila drug drugemu.

On je tako vzgojen, povezan je z družino, družina mu bo vedno pomenila neko varnost, ki je pri tebi nima. Od tebe je dležen nenehnega nadzora, za kaj je porabil finance, koliko je prihranil in kako neodgovorno da živi. Pričakuje, da boš prej ali slej pogruntala, da enostavno nista za skupaj in ga boš pustila. Ostala pa mu bo družina.

Spremenila ga pa ne boš in ne sebe. Vidva imata očitno vsak svoj prav in enostavno, ne bo šlo.

Da so te starši tako vzgojili, je sicer lepo, dobra popotnica, sem pa nekaj pogrešala. Povezanost, čustva v tvoji družini. Ne samo denar, krediti, zaslužek, delo….kje so srečanja s tvojimi starši, praznovanja, sproščenost?
Družina je enostavno sestavni del neke veze. Ko si s partnerjem, dobiš nove sorodnike in najbolje je, da imaš z njimi dobre odnose (seveda, ne gre pretiravati v nobeno smer, ne s pretiranimi druženji ne z ignoriranjem) Starši, družina, njihovi, vaši odnosi so nekako pokazatelj vajinega novega odnosa. V njem lahko nadgrajujeta, popravljata, gradita-po vajino. Vendar pa imajo starši vpliv. Za ene na žalost…za druge na veselje.

Lp

Ej kosT.

Niso vsi terapevti tržno usmerjeni. Dobiš v današnjem potrošniškem kaosu, tudi brezplačnega terapevta, odvisno je samo iz katerega konca naše domovine prihajaš. Klikni na Frančiškanski družinski inštitut, pa se sama prepričaj… sicer pa jih najdeš tudi drugje po Sloveniji, edini problem so čakalne vrste 🙁

Kar pa se tiče oblike tvojega prispevka. Samo odstavki so manjkali, da bi se lepše bralo, ne vem zakaj, si ti začutila naše pripombe kot napad.

Pogum in vso srečo ti želim,
rebeka

no, jaz sem se prebila skozi tvoje pisanje!

zelo dobro razumem tvojo skrb za “družino”, željo po neodvisnosti.

je pa res opazna tvoja želja po nadzoru toka življenja. na sebi si to lahko z dovolj discipline seveda izvajala nemoteno in je vse laufalo. sprašujem te, koliko so ti te tvoje plane vcepili in podtaknili tvoji starši (govorim iz lastnih izkušenj), odkod ti občutek, da moraš to in ono do tega in tega leta? saj vem, težko se boš prepričala, da tudi brez teh časovbih omejitev, s tvojim načinom življenja ni nič narobe.

ti si in boš OK oseba, pa če nanizaš vse te uspehe v časovnem roku, kasneje ali pa jih sploh ne.

zelo si močna, da si si vse tko pošlihtala, samo potem je v tvoje življenje stopila oseba, ki ne pozna tvojih planov, v njeni glavi ni pošlihtano tako kot v tvoji- celo pravo nasprotje sta si!

kot je težko prepričati tebe, da malo popusti in da s popuščanjem ni nič narobe (glede na dobre dosežke dosedaj), bo njega enako težko prepričati v še težji ekstrem: šparanje v prid sebe in bodoče družine.

pusti zdaj tisti koledar z vsemi dead line-i. umiri se, razmisli, koliko si želiš imeti otroke s človekom, ki na vsakem koraku kaže, da ni sposoben stati za “skupnimi dogovori”.

enemu, ki nič ni dal skoz, ki se ni boril kot ti, in ki na svoji koži ne čuti “trganje denarja” vsak mesec, tega ne more razumeti.

vse dobro ti želim!

> Mogoče me je težko razumeti, verjetno pa niti ne znam razložiti.

Vem, se zgodi.Jaz sem s tem analiziranjem, kaj je narobe v mojem življenju začel sicer malce kasneje od tebe, pri 25em ali 26em letu, ko sem slučajno naletel na knjigo Sanje Rozman: Sanje o rdečem oblaku.

Draga kosT, lepo je da veš, kaj v življenju želiš in da imaš začrtano pot. Vendar pa imam iz tvojega pripovedovanja občutek, da te to krčevito prizadevanje, da bi dosegla zadane cilje, pravzaprav ovira in zavira. Zdaj verjetno že veš, da izpolnitev marsikaterega načrta, zlasti tistega o poroki in otrocih, ni odvisna le od tebe in da nad vsem ne moreš imeti popolnega nadzora. V tvoje življenje prihajajo ljudje, ki drugače razmišljajo, ki imajo drugačne vrednote in ki za dosego ciljev, ki so morda celo podobni tvojim, ubirajo drugačne poti.Ti si sicer prepričana, da je edino tvoja pot pravilna, zato se ti zdi krivično, da so drugi, ki tako napak ravnajo, srečnejši od tebe.In namesto da bi sprejela pestrost sveta okoli sebe, se ga v svoji potrebi po nadzorovanju, ki ti daje občutek varnosti, otepaš in braniš, in ker ga ne razumeš, se ga morda tudi bojiš.Saj sama praviš, da si večino časa nesrečna in da se bojiš, čeprav nimaš razloga za to. Zunanjega razloga morda res nimaš, saj si poskrbela in še vedno skrbiš za svojo materialno varnost, vendar to, kot vidiš, še ni zagotovilo za notranji mir in srečo.

Kako najti pot iz te zakrčenosti in kako se znebiti te potrebe po nadzorovanju? Nisem strokovnjak in ne bi rada izpadla pokroviteljska, pa vendar ti svetujem, da poišči pomoč. Ko je človek tako vpet v nek vzorec razmišljanja in vedenja, kot si ti, težko sam najde izhod.

Želim ti vse dobro.

gLEJ, POVSEM RAZUMEM TVOJEGA FANTA, KAR SE TIČE NAVEZANOSTI NA DRUŽINO, SREČANJA, DARILA….Samo toplo, ljubečo dekle rabi, pa bo svoj čas, denar, darila obrnil k njej.Otroke bo imel rad in jih zavijal v mavrico ljubezni – letos, drugo leto, v garsonjeri, najetem stanovanju, večjem……

Razumem tudi tvoje extremno planiranje, materialističen pogled na stvari…
Če me vprašaš s klom bi raje preživel dan, teden….je to tvoj fant, ker se malo spremeni pa je pravi sonček in marsikatera ga bo vesela.
Pa ti- oprosti s takimi opravim v nekaj minutah – če nimaš rada družine iz katere izhajaš in oni tebe ocenjujejo le po tem kaj imata s fantom, potem bo potrebno zeeeeelo veliko, da boš postala dober človek, veliko dela s terapevti, bo potrebno, pa ne verjamem v uspeh!

oprosti bil sem iskren!!!!!

Od morale pa od dobrote se neda živet,je treba rokave zavihat,kjer se samo eden trudi,tudi ni uspeha,se morata kr lepo oba..
ti se kar trudi zase punca,nihče ti nebo dal,jaz te podpiram.

ĐNO – ne vem zakaj misliš, da nimam rada svoje družine. Jaz imam zelo rada svojo družino in jim tudi ne bi nikoli odrekla pomoči – tudi finančne ne.

Problem daril, ki sem jih izpostavila je v tem, da jaz ne vidim razloga, da bi svoji sestrični kupila avto, ob tem, ko si ga ona s krajami, laganjem,nezmožnostjo končanja povprečne srednje šole in druženjem s kriminalcem in dilerjem, še zdaleč ne zasluži, še posebej, ker na samo, da moj fant ni bajno bogat in da mu nakup novejšega avta ni kot nakup čokolade, ampak celo sam nima avtomobila. Ob tem, da bo kmalu končal fax in da pridno dela cele dneve in vikende si ga on od svoje družine še ni zaslužil, zato pač ne vidim razloga, da ga on kupuje njim.

Jaz ne govorim o obdarovanju ob jubilejih, obiskih… Deset dek kave, čokolada, parfum, denarnica, vrednostni kupon … – karkoli v normalnih mejah. Notebook, zlate zapestnice, avto, fotoaparat… so precej drage stvari, saj znašajo mesečno plačo ali več.

Sorry ĐNO – ampak ni treba, da sem materialistka ali škrta, da rečem, da to pač ni normalno, oziroma je zelo neodgovorno. Najmanj, kar mora človek narediti, da mu uspe, kakšno plačo dati na stran, ker jutri lahko ostane brez službe in v najboljšem primeru lahko išče novo službo mesec ali dva in v tem času moraš imeti za hrano in položnice, da ti ni treba pri skoraj tridesetih mamo prositi za 20 eurov, da lahko plačaš elektriko ali kupiš kruh pa mleko za en teden. Da ne govorim, da eni iščejo službe tudi po leto dni, ali pa se enostavno zgodi nesreča in si invalid z nikakršno delovno dobo in prejemaš minimalno pomoč od države.

Pol pa še mal Moorov Sicko pogledaš in pomisliš, da bo socialni sistem prej ali slej propadel tudi v Evropi in res ne mislim sama sebi šivat rane, zato ker v mladosti nisem poskrbela za svojo socialno in zdravstveno varnost.

S strinjam, da je to že malo pretirano, hočem samo reči, da naj vsak poskrbi zase in naj se sam potrudi in si zasluži avto, računalnik … Če pa se komu v življenju zalomi do te mere, da je ogrožen, se seveda lahko obrne na družino. Če pa ti razvajenim otrokom dajaš vtis, da lahko vse dobijo, tudi takrat, ko v šoli padajo letnike in doma absolutno nič ne pomagajo in ne ubogajo, potem jim dolgoročno delaš zelo slabo uslugo.

Po drugi strani pa tudi fant sanja o hiši, karavanu, vikendu, potovanjih ali pa o tem, da bo otroku lahko kupil dve smučki in ne eno, tako da se strinja, da je denar treba prišparat. Trdo dela in zasluži in nese denar na banko, samo problem je potem, ko si bratranes omisli playstation, mobitel, kolo ali motor, on ne zna reči ne, ampak gre na banko in dvigne denar in kupi.

Lahko edino čakam:
– da bo kateri od bratrancev sam sebe vprašal, če je to fer in da takšne stvari ne padejo z neba, ampak je potrebno en teden, mesec ali leto vstajat ob šestih zjutraj, hodit po lojtrah, se vozit po dežju in snegu, se vračat ponoči… TO VEM, DA OD RAZVAJENIH OTROK NE BOM DOČAKALA.
– ali pa da bo fant dojel, da s tem, ko nekomu ne kupi minimoto ali novo kolo, ki je v dveh dneh že ”predelano” in pobarvano, skratka ”izboljšano” (zgleda, kot če bi ga iz Ljubljance potegnil ne pa kupil v šmensifensi kolesarskem centru),ne bo izneveril družine.

Poglej, nisva se razumela! Ne govorim o konkretnih situacijah, ker jih ne poznam. Govorim o tem, da ti očitno nisi dovolj topla, prijazna oseba, ki bi svojemu moškemu nudila še kako drugačno varnost kot materialno in zato še vedno podkupuje svoje sorodnike, da ima občutek, da jim je še vedno blizu. Ti s svojo obsedenostjo z materialnim tako pretiravaš, da se sploh ne čudim, da je temu tako.Fant Beži od tebe, se podzavestno upira , željan česa drugega – tople družine, povezanosti, spontanosti, otroka zaradi ljubezni ne pa ker to paše v tvoj dolgoročni plan…
Pa saj ko te berem vidim da je nemogoče, da bi me razumela, nisem pa neki strokovnjak, da bi to znal razložiti, ko boš ostala sama s svojimi številkami in plani se pa javi!!

> ĐNO – ne vem zakaj misliš, da nimam rada svoje družine.
> Jaz imam zelo rada svojo družino in jim tudi ne bi nikoli
> odrekla pomoči – tudi finančne ne.

Saj v tem je fora, meni se zdi, da ti sploh nimaš družine. Imaš starše in fanta, ne pa družine. Od prvih si želela čimprej proč, drugi pa je preveč navezan

> Problem daril, ki sem jih izpostavila je v tem,
> da jaz ne vidim razloga, da bi svoji sestrični kupila
> avto, ob tem, ko si ga ona s krajami, laganjem, nezmožnostjo
Jaz ne vidim razloga za to tudi, četudi moja sestrična ne bi bila odvisnica.

> Pol pa še mal Moorov Sicko pogledaš in pomisliš
Moore je navaden populist. Iz stvari potegne najslabše možno, jih predela na svoj senzacionalen način in iz tega ustvari novo resnico. Podobno počnejo tudi ostali mediji, le, da on močno izstopa. Podobno, kot je Oprah neprestano izjavljala v svojih talkshowih: “We bring you the truth!” (vsi ostali pa lažemo, kajne?). Če te skrbi prihodnost sveta in človeštva, si poglej raje Zeitgeist, http://zeitgeistmovie.com/ , je veliko bolj realističen. Lahko si ga tudi preneseš k sebi, velikost je približno 720mb.