Najdi forum

Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Posvojitev otroka in rejništvo ZDRUŽENJE MOČ – za zaščito otrok, ki ne morejo živeti pri starših

ZDRUŽENJE MOČ – za zaščito otrok, ki ne morejo živeti pri starših

Starši so dolžni finančno preživljati svoje otroke (in skrbeti zanje). Če tega ne delajo, bi jim morale biti odvzete roditeljske pravice.

Zanimivo je vprašanje: kdo more/sme/MORA sprožiti postopek za določitev preživnine za rejence. Dobro bi namreč bilo “poloviti” tistega, ki tega ne dela. Povratna dolžnost je kasneje namreč rejenčevo preživljanje svojih staršev, ki so je odvezani le, če starši neupravičeno niso finančno preživljali svojih otrok. Če jih nihče ni terjal – so se plačilu odtegnili neupravičeno ali upravičeno?

Ali v primeru rejništva sploh gre za preživnino in ne za povrnitev stroškov državi, ki je finančno preživljanje rejencev naložila davkoplačevalcem?

Rejnik (po zagotovilih MDDSZ) prejme zadostna finančna sredstva, ki pokrijejo materialne stroške rejenca (gre za proračunski denar). Kljub temu MDDSZ in Ustavno sodišče trdita (in zapišeta), da je rejenec upravičen še do preživnine, ki naj bi jo terjal zakoniti zastopnik (to pa so starši rejenca – v tem primeru naj bi eden zakoniti zastopnik od drugega (oba) terjala preživnino – in komu bi potem ta izterjani znesek dala? IN KAKO IN KDO JU BO V TO PRISILIL?). Tistih nekaj rejencev, ki preživnino prejemajo, se jim le-ta nalaga na hranilno knjižico in čaka njihove polnoletnosti. A če so finančna sredstva za preživljanje rejencev res zagotovljena, potem otrok ni več upravičen še do preživnine (do nje je upravičen tisti, ki otroka preživlja – slovenski DAVKOPLAČEVALCI). Starši pa so še vedno zadolženi za finančno preživljanje, ki ga je na račun davkoplačevalcev prevzela država, ki ne poskrbi, da bi vsaj del teh financ vrnila v proračun. Rejnik ni v odnosu z rejenčevim staršem, temveč le z državo – za rejenca skrbi s prejetimi (zadostnimi?? – znesek je globoko pod izračunanim pragom tveganja revščine in nima nikakršne podlage/izračuna) finančnimi sredstvi na podlagi pogodbe s CSD.

Če torej (kot kaže praksa) nihče ne terja staršev rejencev za finančno preživljanje svojih otrok, potem ti starši (razen po vesti) nikomur niso nič dolžni.

Razpolagamo z natančnimi podatki o določenih preživninah rejencem: od 1203 rejencev (približno 2000 staršev) preživnino plačuje le 41 staršev. Ta denar gre za otroka – davkoplačevalcem nazaj pa nič! Tako ima 41 rejencev (teoretično) malenkost višjo življenjsko raven (če ta ni samo zapisana v hranilni knjižici, ki čaka na rejenčevo polnoletnost).

Poglejmo še 116. člen ZZZDR.

Spoštovani!

MDDSZ na spletnih straneh objavlja novost, ki velja od 1. 1. 2007 – v izračun družinskega dohodka, ki služi za določitev otroškega dodatka, se ne všteva več plačilo za delo rejniku. Takšna ureditev nam sicer ni razumljiva (gre vendar za plačilo za delo!), je pa za izvajalce rejniške dejavnosti vsekakor dobrodošla.

Ker nam je znano, da rejniki z novostjo niso seznanjeni – o tej novosti jih organizirano, vseh in osebno niste seznanjali (spletne strani pa večina ne pregleduje) – mogli pa bi jo uveljavljati že od 1. 1. 2007 dalje, vas pozivamo, da izvajalce o novosti TAKOJ obvestite in jim s tem omogočite do upravičenega višjega otroškega dodatka za lastne otroke .

Register izvajalcev rejniške dejavnosti nam namreč ni dostopen (podatki so tajni), sicer bi vse izvajalce o tej novosti obvestili mi sami.

Lep pozdrav!

Vida Berglez, predsednica Sindikata rejniških družin in predsednica Združenja MOČ

Izvedela sem, da se naša pobuda o ustanovitvi javnega zavoda še vedno napačno razume in interpretira, zato dodajam tukaj izsek iz nekega dopisa, ki zadevo malo pojasnjuje.

NE GRE NAMREČ ZA TO, DA BI MI ŽELELI DATI REJENCE V ZAVODE, TEMVEČ, DA BI REJNIKE ZAPOSLILI V ENOTNEM JAVNEM ZAVODU! Sicer je pa to samo predlog (ker nas kar naprej cukajo za jezik, naj kaj predlagamo) in je vsakršna “borba” proti temu predlogu nesmiselna (tudi ustanavljanje društev, ki bi se borila proti temu), saj naš predlog ni požel nikakršne odobritve ali strinjanja – sploh nikakršnega odziva. Čas in energijo bi bilo bolje vložiti v zadeve, ki obstajajo!
Misel o sirotišnicah (zavodih) pa nam je prav nesramno podtaknil Drobnič in se še vse do danes (po enem letu) ponavlja. On (ali pa kdo drug namesto njega – saj je vendar govoril v imenu ministrstva) pa tudi ne zmore toliko korektnosti, da bi vzel besedo nazaj! Kakor še v primeru nekaterih drugih trditev, ki jih še vedno beremo na spletnih straneh ministrstva: da je materialni stroške za rejenca dohodek rejniške družine na primer….

TUKAJLE JE POJASNILO NAŠE VIKTORIJE – staro leto dni:
Običajno so domovi/stanovanjske skupnosti za otroke ustanovljeni v obliki javnih zavodov (ki so po zakonu nepridobitne organizacije). Želimo si, da bi država tudi za izvajanje rejniške dejavnosti ustanovila poseben javni zavod, v katerem seveda ne bi bilo rejencev oziroma ne želimo ustanovitve novih sirotišnic, kot smo bili popolnoma napačno razumljeni. Rejenci bi bili še vedno pri rejnikih, javni zavod pa bi bil strokovna institucija, na katero bi se lahko obrnili vsak rejenec, vsaka rejnica, vsak starš in v katerem bi bilo poskrbljeno za njihovo psihološko, pedagoško, socialno in izobraževalno pomoč in dejavnost. Končno bi se v zavodu lahko reševal tudi status rejnikov ter vprašanja, ki so danes odprta in neodgovorjena, kot je npr. bolniška odsotnost rejnic, odgovornost tretjega, ki ni rejnik, pa mu je rejenec zaupan v varstvo in še je takšnih vprašanj.
Rejništvo si zaradi vseh okoliščin, ki ga zadevajo, zasluži še večjo pozornost države in različnih strokovnjakov, ki bi morali na področju rejništva veliko bolj reševati stiske, v katerih se znajdejo vsi, tako biološki starši rejenca, rejenci, ki večinoma prihajajo iz težkih razmer, s katerimi so osebnostno zaznamovani, kot tudi rejniki, ki se pri svojem vsakodnevnem življenju z rejenci srečujejo s problemi in vprašanji, na katere si sami velikokrat ne znajo odgovoriti.

UVOD:

Če bi se kaj takega dogajalo v Sloveniji, bi to preseglo vse …… in še primer Lukenda!!??

:

ZGODBA – CSD A
Mama do smrti zabode svojega otoka. Mama, ki ima še dva otroka, je obtožena in obsojena. Po prestani kazni nadaljuje življenje. Druga dva otroka ostaneta ves čas v isti družni. Direktorica CSD pove, da zadeve niso povezane in da to, kar je mati storila otroku (umor), ne sme biti razlog za odvzem drugih otrok. (Starša ves čas obdržita roditeljske pravice.)

ZGODBA – CSD B
Izven zakonski partner spolno zlorabi otroka svoje izven zakonske partnerke. Oče zlorabljenega otroka ne nastopa v tej zgodbi. CSD z ukrepom rejništva zaščiti spolno zlorabljenega otroka, ki ves čas obiskuje svojo mamo. Izven zakonska partnerja imata še dva skupna otroka, ki ves čas živita pri starših. Center pove, da zadeve niso povezane in da spolna zloraba enega otroka ne more biti razlog za odvzem drugih otrok. (Starša ves čas obdržita roditeljske pravice.)

ZGODBA – CSD B
Mami in očetu umre hčerka. Obtožena sta povzročitve smrti iz malomarnosti. Sodišče ju v štirih letih ne obsodi. CSD druga dva otroka (sprva brez vsake odločbe nato pa z začasno) odvzame takoj po smrti prvega otroka. Razlog odvzema obeh otrok: sum povzročitve smrti prvega otroka. Center nikoli v štirih letih ne dokaže – ne zaključi postopka, ki bi utemeljil odvzem drugih dveh otrok. Otroka sta že štiri leta v rejništvu v nasprotju z voljo svojih staršev. O pravici otrok do stikov s svojimi starši odloča CSD in stiki se vršijo pod nadzorstvom. Starša in otroka so že štiri leta kaznovani brez obsodbe in ločeni brez kakršne koli dokončne odločbe. (Starša ves čas obdržita roditeljske pravice.)

Vse tri zgodbe se dogajajo v isti pravni državi, v istem času in v istem sistemu socialnega skrbstva.

Noben otrok, ki nastopa v teh treh zgodbah, nima nikoli postavljenega skrbnika, kolizijskega zastopnika, zagovornika, zaupne osebe… O pomembnih zadevah v zvezi z njimi ves čas odločajo v 1. in 2. zgodbi starši v tretji pa CSD in rejniki!?

Drugo in tretjo zadevo sta preučila Varuh in Socialni inšpektor….

——————————————————————————–

Kdor bi rad vedel kaj več, ali bi rad povprašal o resničnosti primerov, naj se oglasi na naš elektronski naslov!

Če ima mati štiri otroke in zanje skrbi, pa je vsaj eden od otrok star manj kot 10 let, se tej materi plačujejo prispevki za zavarovalno dobo do otrokove starosti 10 let.

Če rejnica skrbi za štiri otroke (enega ali dva rejenca in tri ali pa dva lastna – biološka otroka) in je vsaj eden od teh otrok mlajši od 10 let, pa se seveda (ker rejenci niso njeni otroci in to ne šteje za družino) rejnici/materi ne plačujejo prispevki za zavarovalno dobo (a ta mati izpade tudi pri plačevanju prispevkov na račun rejništva, ker mora skrbeti za tri rejence, da se ji plačujejo prispevki!!!!).

Rejništvo je povsod izvzeto in pozabljeno….in…

Prejela sem ZAVRŽBO tožilstva v zadevi kazenske ovadbe za postopke odgovornih, ki so dveletnega otroka mimo vseh pravil “dali v rejo” družini, kjer noben član družine nima verodostojnega dovoljenja za opravljanje rejniške dejavnosti. Tako na naglo z namenom posvojitve? Nekateri pa čakajo leta!!
Ob hkratnem “višku” rejnikov (z enakovrednimi dovoljenji) v Sloveniji!

Okrožno državno tožilstvo je ugotovilo (tudi na podlagi izrednega inšpekcijskega nadzora in timskega sestanka CSD ter iz “obvestil” o materi, ki se s konkretnim rejništvom “strinja” (??) (in kje je oče??) in iz “obvestil” o socialni delavki), da “je osumljena kršila Zakon o socialnem varstvu, Zakon o splošnem upravnem postopku, Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti, ni pa ji mogoče očitati, da bi s tem sebi ali komu drugemu prizadejala škodo ali kršila pravice drugega”.
Ugotovili so otrokovo korist!
– KAJ PA OTROKU??!!
– Kdo se kaj oglaša v imenu otroka?
– Kdo se postavi (se sme in mora) za njega?
– Kdo je imel v tem letu pravico govoriti v njegovem imenu??
– Ali s kršenjem treh zakonov niso bile kršene NJEGOVE pravice?
– In po skoraj letu dni se še vedno čaka, da bo (kdaj že vendar?) “odločilo sodišče o zaupanju tega otroka v vzgojo in varstvo”.
– Ali s kršenjem treh zakonov res ni bila storjena nobena škoda OTROKU?
– Če bi delali po zakonih bi pa bila??
– In če je oseba (in vsi tisti, ki stojijo za njo) vse to kršila, nič pa ni storila narobe – so torej ti zakoni tako slabi, da jih je treba kršiti, če hočeš dobro delati? Drobnič in Skupnost centrov za socialno delo pravita, da imamo tako dober sistem in zakonodajo, da jo prihajajo občudovati tujci!
– Zakaj pa so torej potrebne kršitve?
Jaz pa vem, da takšno ravnanje ni osamljeno. Še več jih je.
In sploh ne opozarjam na konkretno osebo, ki je “kaj naredila”, ampak na sistem, ki se razgalja skozi lastna dejanja. Na sistem, ki “potrebuje” kršitve, da je varen in dober za otroka..?!? Je varen in dober za otroka??
Pa to bi še razumela, če bi ob prvi “potrebi” kdo od tistih, ki je zakone “moral” kršiti, OPOZORIL na svoja nujna dejanja in si prizadeval za zakonske ali sistemske spremembe…pa v več letih nisem nikoli nikjer zasledila nič takega – le izjave, da so zakoni dobri, da je sistem dober, da smo mi vsi dobri….če smo se kdaj oglasili, da ni kaj v redu, je bilo to vedno le “blatenje”.

Kakšen halo pa je zaradi Ambrusa!!!! A tam so otroci pri starših! Konkretni dveletni otrok pa ne! Nikogar nima!!! Vsi, ki se oglašamo ali delujemo v zvezi z njim, smo samo samooklicani varuhi! Brez vsake MOČI.

In če, v nasprotju z nekim drugim zakonom (dovolj je samo eden), “navaden državljan” vozi 10 KM/h prehitro (kaj šele, če vozi še “bolj prehitro”- za tri zakone) in “GA DOBIJO”, je pa pri priči kaznovan in plača… pa ni potrebno, da koga poškoduje ali kaj povzroči…
——————————————————————————–

Če pa krši država (na primer) pred dobrimi sedmimi leti sprejeto mednarodno Konvencijo o uresničevanju otrokovih pravic (ki za odločanje o vzgoji in varstvu otrok terja pravdne postopke, ki bi v opisanem primeru dvoletnega otroka prinesli verjetno drugačno ravnanje – imeti bi moral postavljenega nekoga osebno odgovornega, ki bi otroka zastopal – če mati in oče ne moreta, ne znata ali nočeta – zaradi česar je otrok moral v rejništvo), pa takšna trditev za Ustavno sodišče ne zadošča – pobudo zavrže in zavržbo utemelji, “da ni pojasnjeno na kakšen način bi ugoditev pobudi privedla do izboljšanja pravnega položaja pobudnikov, ter da gre zgolj za pavšalno zavzemanje za drugačno normativno ureditev”
Mar že samo nespoštovanje konvencije NE privede do slabšega položaja vseh, saj ruši zaupanje v državo, ki ne spoštuje lastnih pravnih norm (Ustava RS) in rejencem onemogoča postopke, ki so jim s konvencijo zagotovljeni.

V pobudi namreč ni šlo zgolj za pavšalno zavzemanje za drugačno normativno ureditev temveč za zavzemanje za ustavno normativno ureditev.

——————————————————————————–

Bivšega varuha pa je tako skrbelo za pravno državo (da se ne sme nič narediti v nasprotju z zakoni, četudi bi komu to konkretno koristilo, ker potem to ni več pravna država) – v primeru odraslih ljudi (Strojanovih), ki gotovo lažje sami skrbijo zase in svoje pravice, kot pa otroci, ki (vsaj v večini primerov rejništva) nimajo nikogar osebno odgovornega zanje…

Tako vsaj menimo, ker verodostojnega podatka ni bilo mogoče pridobiti, saj nam je MDDSZ zapisalo, da
“ZZZDR ne določa vzpostavitve in vodenja evidence o postavljenih stalnih skrbnikih ali skrbnikih za posebni primer, kot tudi ne vzpostavitve in vodenja evidence o odvzetih roditeljskih pravicah staršev.”, ter da tudi evidence iz ZIRD zahtevanih podatkov ne vsebujejo.
“Ministrstvo tako ne vodi evidenc iz katerih bi bili razvidni podatki o namestitvi otrok v rejniško družino in ob enem o imenovanju skrbnika za posebni” (nismo spraševali po skrbnikih za posebni primer temveč o stalnih skrbnikih) “primer tem otrokom ali odvzemu roditeljske pravice staršem teh otrok. Ne glede na navedeno pa je ministrstvo tudi vpogledalo tudi v informacijski sistem – sklop rejništvo ter ugotovilo, da se zahtevani podatki v sistemu tudi številčno (med statističnimi izpisi) ne vodijo. Glede na navedeno številčnih podatkov o rejencih, ki imajo na dan 20. 12. 2006 določene stalne ter kolizijske zastopnike ter o starših otrok, nameščenih v rejniško družino, ki jim je bila do tega dne s pravnomočno sodbo odvzeta roditeljska pravica, ni mogoče posredovati, saj s tem podatkom zavezanec ne razpolaga.”

Toliko o odličnem informacijskem sistemu v rejništvu (seveda pa imamo še več podobnih odgovorov na zahteve po drugih podatkih), ki ga k nam v Slovenijo hodijo občudovati iz tujine!!!

V zvezi s včerajšnjo oddajo SVET vas prosimo – zaradi objektivnega poročanja – da svoje gledalce obvestite o napačni izjavi direktorice direktorata za družino – Majde Erzar, ki je s svojo izjavo pred slovensko javnostjo pokazala, da ne pozna niti najbolj temeljnih podlag rejniškega sistema, za katerega je kot direktorica direktorata odgovorna. S svojo izjavo je javnost nedvomno zavajala.

Gospa je izjavila:

»Poglejte, sistem rejništva je čist nekaj druzga kot institucionalno varstvo. To je pač oblika varstva pri družinah. Tako kot otroci živijo tud v svojih družinah, kjer tud nimamo predpisanih določenih standardov…«

Tudi če ne bi poznali Zakona o socialnem varstvu, nas o INSTITUCIONALNOSTI rejniške dejavnosti podučita:

Vlada in MDDSZ, ki sta Ustavno sodišče RS v svojem pisnem mnenju z dne 16. 2. 2006 seznanila, da: »..je izvajanje rejniške dejavnosti sistemsko gledano umeščeno v izvajanje storitev institucionalnega varstva, določenega v Zakonu o socialnem varstvu…Storitve, ki jih zakon določa kot javno službo, med katere sodi tudi institucionalno varstvo (to je varstvo v drugi družini – 16. člen ZSV), opravljajo v okviru mreže javne službe pod enakimi pogoji socialno varstveni zavodi ter druge pravne in fizične osebe, ki pridobijo…Posebej je potrebno poudariti, da fizična oseba opravlja socialno varstvene storitve kot zasebnik…«
Ustavno sodišče, ki je v svoji odločbi U-I-289/04 z dne 18. 5. 2006 ugotovilo: »Sistemsko gledano je izvajanje rejniške dejavnosti umeščeno v izvajanje storitev institucionalnega varstva, določenih v 16. členu ZSV. Rejništvo kot ena oblik institucionalnega varstva spada med storitve, ki jih zakon določa kot javno službo.«
V rejništvu gre za odplačno – pogodbeno razmerje, ki ni primerljivo z drugimi družinami!

Razen, če gospa Erzar zakonodajo morebiti vendarle pozna, pa meni – kot je menila v prispevku Studia City – da poleg ZIRD tudi ZSV ni mogoče in ni treba izvajati.

Toda, tukaj bosta verjetno nekaj morala reči tudi ministrica ali pa predsednik Vlade!

Predsednica Združenja MOČ: Vida Berglez

Dragi naši člani – skromno število a obilje kvalitete!!
Dragi tudi vsi “svetovalci” in “tihi podporniki” ter “spremljevalci” rejniške teme!

V Betkini in moji glavi vre….
Naju že poznate in veste, da se na vsako zadevo temeljito in predvsem pisno pripraviva. Tako sva se začeli pripravljati tudi na novinarski konferenci (datum je seveda kar tako na prst – tu nekje bi naj bili).
To so šele prvi “prebliski” (vse je še v oblakih) a vseeno bi si želela od vas kakšen komentar, predlog, popravek, opozorilo, nasprotovanje, pritrditev…..
Seveda bomo zadevo še temeljito izpilili – a zaenkrat je za začetek tukaj to, kar je v priponki. Namenjeno je, da bi udeležencem konference (novinarjem) delili kot gradivo.
Kaj mislite – bi bilo treba še kakšno poglavje dodati ali odvzeti?
Javite mi prosim, ker če ne, potem mislim, da se v celoti strinjate!
Javite se tudi tisti, ki želite na konferenci sodelovati!

LP Vida
Vključite se kaj v razprave na našem forumu – mislim, da je zelo dober, kvaliteten in na dovolj visokem nivoju! Lahko smo ponosni na našo spletno stran, ki je tudi izredno dobro obiskana.

Vida Berglez, OO SDS Hoče Slivnica

Teze za predstavitev teme na letnem posvetu ŽO SDS, ki bo 20. 4. 2007 (1422 besed)

Varstvo predšolskih otrok v povezavi z nizko rodnostjo

Nedvomno pri odločanju za otroka vsak starš pomisli tudi na to, kako bo z otrokovim varstvom pred vstopom v šolo in še tudi kasneje. Naša država je poskrbela za brezplačno izobraževanje šolskih otrok in v zvezi z njim marsikje ali pa morebiti celo v celoti, tudi za varstvo šolskih otrok.

Problemi pa so še vedno v marsikateri družini, ker relativno visok strošek varstva predšolskih otrok znižuje družinski mesečni razpoložljivi dohodek in – zlasti v družinah z več otroki in višjimi prihodki – znatno znižuje družinski standard.

V zvezi s tem je SMS že podala predlog za spremembe zakonodaje, ki bi omogočala brezplačno varstvo predšolskih otrok za vse otroke. Svoja prizadevanja je podkrepila z ustreznimi primerjavami v tujini, kjer takšna praksa že obstaja. Gre za princip razširitve financiranja in skrbi države za otroke. Praktične in konkretne rešitve tega principa so seveda lahko različne, toda predlog zasluži temeljito pozornost.

Ob tej priložnosti pa odpiram novo temo s konkretnimi predlogi:

Predšolska vzgoja, varstvo, nega in izobraževanje otrok v rejniških družinah.

V Sloveniji imamo bogato in kvalitetno tradicijo rejniške dejavnosti.

Rejništvo je posebna oblika vzgoje in varstva otrok pri ljudeh, ki z rejencem niso v družinskem razmerju. ZZZDR definira rejništvo: ».. da se otrokom pri osebah, ki niso njihovi starši, omogoči zdrava rast, izobraževanje, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje ter delo..« starševstvo pa: »..morajo svojim otrokom omogočiti pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo.« Torej je pri rejnikih dodano izobraževanje, za kar celo starši zakonsko niso zavezani. Seveda v rejništvu – kakor v vseh drugih institucionalnih oblikah skrbi za otroke – ne pride do družinskega razmerja, kar je jasno razvidno iz praktične pravne ureditve. Zato izvajalec tudi nima nikakršnih starševskih pristojnosti, pravic, ugodnosti, obveznosti, odgovornosti… Obstoječa rejenčeva družina ni »razveljavljena«, otroku pa tudi ni omogočena druga družina. Do posvojitve (bistvena razlika med rejništvom in posvojiteljstvom) večinoma ne pride zaradi subjektivnih razlogov, saj starši, center, otrok,… zaradi utemeljenih razlogov nočejo posvojitve. Kadar teh utemeljenih razlogov s strani biološke družine ali stroke ni, pa otrok kljub temu ostaja v rejništvu, je to zato, ker rejenca nihče noče posvojiti.

Rejništvo je socialno varstvena storitev države. Je celovit sistem, javna služba, ki strokovno in kvalitetno (socialno varstveno) obravnava biološko družino rejenca, rejniško družino in mnoge druge vključene. Aktivira se, kadar je potrebno otrokom, ki zaradi različnih razlogov ne morejo živeti pri starših, nameniti posebno skrb.

Izvajanje rejniške dejavnosti je vzgojno varstveno storitev rejnika. Je zgolj podsistem sistema rejništva, ki zajema in delno obravnava rejenca, zaveže pa še vse, ki živijo z rejnikom v skupnem gospodinjstvu. Svojo javno službo vzgoje in varstva rejnik opravlja z javnimi pooblastili kot institucionalno vzgojno varstveno storitev in se tudi s pravnega vidika ne more raztezati na zadeve zasebne narave – kar je družina.. Rejnik jo opravlja v imenu in na račun države in ne staršev, kakor se mnogokrat napačno razume. Aktivira se, ko pristojni center med imetniki dovoljenj izbere izvajalca in z njim sklene ustrezno pogodbo. Gre za pogodbeno, odplačno razmerje med državo in izvajalci.

Podatki kažejo, da je pri izvajalcih rejniške dejavnosti več kot sto prostih mest, kar prinaša – če so s številom mišljena mesta za sto otrok, najmanj tristo možnih mest za devet urno varstvo, če pa ta podatek govori o sto prostih rejnikih, potem je tukaj priložnost za vzgojo in varstvo najmanj devetsto otrok.

Standardi in kvaliteta skrbi za otroka v rejništvu (po zagotovilih pristojnih) seveda niso in ne smejo biti nižji, kot tisti, ki veljajo za druge otroke v drugih oblikah institucionalnega izven družinskega varstva, ki ga zagotavlja država! Pogosto se pojavlja celo trditev, da je rejništvo mnogo boljše od drugih oblik institucionalnega varstva. Verjeti moramo, da so za rejence v času njihove vzgoje in varstva pri tujih ljudeh priskrbljeni vsaj enaki standardi, ter da so izvajalci primerno in ustrezno kvalitetno usposobljeni in imajo primerne nastanitvene razmere za štiriindvajset urno institucionalno izven družinsko vzgojo in varstvo tujih otrok. Če bi kdo temu oporekal, bi hkrati oporekal kvalitetni in enakopravni skrbi države za življenje rejencev. Utemeljeno oporekanje bi opozorilo na diskriminacijo rejencev.

Sprememba, ki jo prinaša moj predlog, bi samo prerazporedila mesečno kvoto ur rejnika namenjenih za vzgojo in varstvo tujih otrok in bi tako predstavljala devet urno varstvo za do devet otrok dnevno.

Nekakšni privatni vrtci torej – kar je že zdaj v rejništvu praksa, saj imajo rejnik poleg svojih treh, štirih,.. otrok že zdaj v rejništvu tudi tri, štiri,.. rejence. Rejniki bi gotovo še bolj izrazili svojo kvaliteto in svoje sposobnosti, če bi za tuje otroke delali le devet ur na dan in ne vseh štiriindvajset ur… (rejnik skrbi za rejenčevo vzgojo in varstvo 720 ur na mesec, kar pri treh otrocih znese 2160 mesečno, če pa bi varoval devet rejencev po 200 ur mesečno, bi to zneslo 1800 ur mesečno – torej bi bilo mogoče podaljšati čas varstva ali še povečati število otrok, da bi bila rejnikova obremenitev primerljiva).

Prednosti in finančni efekti:

Za otroke

Za otroke bo poskrbljeno z ustrezno srčnostjo in dobrodelnostjo kvalitetno usposobljenih izvajalcev.
Otroci bodo deležni varnega in prijaznega družinskega okolja.
Ker so rejenci (oziroma država, centri za socialno delo, stroka in starši rejencev) zadovoljni z obstoječimi standardi in kvaliteto izvajanja rejništva, je utemeljeno mogoče pričakovati, da bodo tudi starši drugih otrok zadovoljni s predlagano rešitvijo.
Izredno nizka ekonomska cena storitve – ob polnem subvencioniranju države – omogoča za starše brezplačno storitev.
Cene se ne bodo znižale na račun standardov in kvalitete.
Otroci bodo tudi v rejniški družini v interakciji z vrstniki, saj bi skladno z normativom v rejništvu, izvajalec varoval devet otrok devet ur dnevno.
Izvajalci bodo v času opravljanja svoje dejavnosti – kakor v rejništvu – na svoje stroške pospremili otroka na razne specialistične obravnave ali k interesnim dejavnostim.
Po potrebi bo mogoče dnevno podaljševanje varstva – brez bistvenega vpliva na ceno, saj so rejniki z dovoljenji pridobili možnost 24 urnega opravljanja svoje dejavnosti in so za to tudi ob vsakem času na razpolago.

Za državo

Takojšnje varstvo za še 300 do 900 otrok.
Storitev bo zagotovljena bolj razpršeno – bližje ljudem na deželi ali okoljem, kjer ni vrtcev.
Ugodna cena bo omogočila popolno subvencioniranje države, kar bo za starše pomenilo brezplačno varstvo – kakor je za starše rejencev že doslej urejeno v rejništvu.
Storitev bo pri rejnikih bistveno cenejša ob hkratni zagotovitvi iste ali boljše kvalitete storitve.
Če bo rejnik varoval osem ali manj otrok – za čemer bi se seveda lahko sistemsko težilo in s tem zniževalo strošek oskrbe, bo kompletna ekonomska cena celomesečnega varstva znesla 97,50 evra za posameznega otroka (znesek za obleko in obutev je, kakor v rejništvu, dvakrat odbit). Materialne stroške (60,80 evra) je mogoče še znižati, saj v rejništvu vsebujejo še stroške, ki v samem varstvu ne bodo prisotni.
Kadar pa bi rejnik izpolnjeval normativ devet otrok, bi seveda v ekonomsko ceno pripadli še prispevki za rejnikovo socialno varnost, ki se plačujejo od zneska najnižje pokojninske osnove, povečane za davke in prispevke. Ti stroški se bi za posameznega porabnika zmanjšali na devetino in ne bi predstavljali bistvenega povišanja ekonomske cene.
V primeru izvajalčeve odsotnosti zaradi bolezni ali drugih nujnih odsotnosti, bi bilo v okviru članov rejnikovega gospodinjstva zagotovljeno ustrezno brezplačno nadomeščanje izvajalca – kakor v rejništvu.
Onemogočeno bi bilo kakršnokoli pridobitništvo ali trženje dejavnosti, za kar je v rejništvu že poskrbljeno.

Za rejnike

Rejniki z ustreznimi dovoljenji in nastanitvenimi pogoji bi za razliko od sedaj imeli delo.
Rejnikom bi bili omogočeni ustrezni dnevni, tedenski in letni počitek ob nespremenjeni višini plačila za delo in pokritju materialnih stroškov.

Zaključek

Že zdaj je v rejniškem sistemu veliko prostih – nezapolnjenih mest, kjer izvajalci čakajo na priložnost za opravljanje dela, za katerega so usposobljeni. Gotovo pa bi se za to isto dovoljenje po istih kriterijih potegovalo še več izvajalcev, če bi to dovoljenje ne omogočalo zgolj skrbi za vzgojo in varstvo specifične skupine otrok – rejencev, če bi v enaki meri veljalo za vzgojo in varstvo otrok na sploh.

Ni namreč mogoče razumeti ekskluzive, ki izvajalce konkretne dejavnosti omejuje na izvajanje določene dejavnosti za samo eno določeno skupino otrok – rejence. Gre za posebno obravnavo glede na rejenčeve osebne okoliščine.

Interes za pridobitev dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti – pravijo – je velik. Približajmo torej otrokom tovrstno družinsko varstvo, ki slovi po svoji kvaliteti, srčnosti in ustreznosti. Navdušenje za ta predlog bo potrdilo splošni odnos Slovencev do rejništva.

Na Skupnost centrov za socialno delo smo naslovili zahtevo, da bi nas seznanili s katalogi in standardi, za izdelavo katerih ima SCSD javno pooblastilo. Danes smo prejeli dogovor:
“…..vas obveščamo, da je le ta v postopku verifikacije in da bo po sprejemu objavljen v Uradnem listu RS.”
Seveda gre še danes naslednja naša pritožba:
——————————————————————————–

Pritožba zaradi onemogočanja uporabe informacije javnega značaja

Na podlagi Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ, Ur. l. RS št. 24/03 in 61/05) vlagamo pritožbo zaradi onemogočanja uporabe informacij javnega značaja.

Prosilec – Združenje MOČ za zaščito otrok, ki ne morejo živeti pri starših – je dne 22. 3. 2007 vložilo zahtevo za dostop do informacije javnega značaja od zavezanca Skupnost centrov za socialno delo, Samova 9, Ljubljana.

Prosilec je vložil zahtevo za fotokopijo ali podredno za napotilo na naslov, kjer bo lahko poiskali v elektronski obliki naslednje dokumente:

1. Katalog nalog, ki jih izvajajo centri za socialno delo kot socialno varstvene storitve, kot naloge, ki so jim z zakonom poverjene kot javna pooblastila in kot naloge, ki jim jih nalagajo drugi predpis.

2. Določitev standardov in normativov za izvajanje posameznih vrst nalog (nalog, ki so centrom za socialno delo z zakonom poverjene kot javna pooblastila ter nalog, ki jih centrom za socialno delo nalagajo drugi predpisi).

Zavezanec za dostop do informacij javnega značaja v predpisanem roku, na podlagi ZDIJZ, prosilcu ni omogočil dostopa do informacije javnega značaja. Zavezanec zahteve ni zavrnil, ni zahteval dopolnitve, niti ni izdal odločbe, kot to določa zakon.

Prosilec zato, skladno s 27. členom ZDIJZ, vlaga pritožbo in zahteva, da Skupnost centrov za socialno delo, Samova 9, Ljubljana pritožbo odstopi v reševanje Pooblaščenki za dostop do informacij javnega značaja.
——————————————————————————–

Ob tem pa malo razmišljajmo, kako je z nalogami, standardi in normativi za izvajanje posameznih vrst nalog Centrov za socialno delo!!!

Od kdaj (!!!) že Skupnost CSD z javnimi pooblastili vse to “pripravlja in izdeluje”!
Kako poteka delo na CSD (od vekomaj) med tem?

Večer je v svojem članku »Cenejša pomoč na domu« dne 7. 4. 2007 objavil nekaj prav zanimivih podatkov:

– Najcenejša je storitev pomoči na domu v Mariboru (zato bomo primerjave naredili s tem podatkom)

– V Mariboru je zaposlenih 45 oskrbovalk

– Oskrbovalke mesečno nudijo pomoč 288 uporabnikom

– Pri uporabnikih opravijo vsak mesec 3828 ur pomoči

– Ekonomska cena ure pomoči je 14,10 evra

– Cena za uporabnika je 2,45 evra, ostalo (11,65 evra) subvencionirata občina in Zavod za zaposlovanje

Izračunano:

K Ker je 288 uporabnikov, znese mesečna subvencija 154 evra na posameznega porabnika.

Posamezni porabnik prejme na mesec povprečno 13,2 ur pomoči na domu.

In primerjajmo:

1. Oskrbovalke so v delovnem razmerju.

2. Noben rejnik v Sloveniji ni v delovnem razmerju.

3. Oskrbovalke izvajajo dejavnost na domu uporabnika (ni lastnega vložka).

4. Rejnik izvaja delo na svojem domu (lastni vložek).

5. Posamezna izvajalka opravi mesečno povprečno 85 ur pomoči na domu.

6. Rejnik dela (ali mora biti vsaj na razpolago) za rejenca 720 ur na mesec.

7. Oskrbovalka prejme osebni dohodek (višina nam ni znana) na katerega se vplačujejo ustrezni prispevki.

8. Rejnik prejme za delo z enim otrokom plačilo za delo v znesku 110,10 evra.

9. Rejnik prejme za delo z dvema otrokoma plačilo za delo v znesku 220,20 evra.

10. Rejnik prejme za delo s tremi otroki plačilo za delo v znesku 330,30 evra, vplačajo pa se tudi prispevki za socialno varnost.

11. (Če ima mati štiri otroke in zanje skrbi, pa je vsaj eden od otrok star manj kot 10 let, se tej materi plačujejo prispevki za zavarovalno dobo do otrokove starosti 10 let. Če rejnica skrbi za štiri otroke (enega ali dva rejenca in tri ali pa dva lastna – biološka otroka) in je vsaj eden od teh otrok mlajši od 10 let, pa se seveda (ker rejenci niso njeni otroci in to ne šteje za družino) rejnici/materi ne plačujejo prispevki za zavarovalno dobo (a ta mati izpade tudi pri plačevanju prispevkov na račun rejništva, ker mora skrbeti za tri rejence, da se ji plačujejo prispevki!!!!)

12. Vrednost storitve, ki jo porabnik storitve Pomoči na domu prejme v obliki subvencije mesečno znese 154 evra.

13. Vrednost storitve, ki jo rejenec (ali njegov starš) prejme mesečno v obliki subvencije je 110,10 evra.

14. Porabnik Pomoči na domu za storitev sam plača 2,45 evra na uro.

15. Starš rejenca za storitev rejništva na rejnikovem domu ne plača nič.

16. Ekonomska vrednost celotne povprečne mesečne oskrbovalkine storitve pomoči na domu za povprečno 13, 2 ure mesečno na posameznika je torej 186 evra.

17. Ekonomska vednost celotne mesečne rejnikove storitve rejništva za 720 ur mesečno pa je 110,10 evra.

Ob tem pa: Da ne bo spet kdo interpretiral, da smo računali zato, ker menimo, da stane pomoč na domu preveč! Ne! Tudi neplačljiva srčnost je – upajmo v obeh poklicih! – REJNIŠKO DELO JE SRAMOTNO PODCENJENO!! – (Saj ne upa kdo trditi, da je res toliko vredno ali pa da si rejenec samo toliko zasluži?)

Upravno sodišče je z odločbo, na katero ni pritožbe, odločilo, da postopki, po katerih se sklepa in spreminja rejniška pogodba niso upravni. Kadar gre za spor iz te pogodbe, bi naj odločalo splošno sodišče. Ker se s pogodbo odloči o vzgoji in varstvu otroka (v katero družino bo šel in kako in s kakšnimi financami bo tam živel), si mislim, da se je pač vse to zgodilo brez postopkov. Sicer vem, da MEKOUP terja, da bi tovrstno odločanje moralo iti po pravdnem postopku, toda naša zakonodaja (ZZZDR, ZSV in ZIRD), navkljub pred osmimi leti sprejeti konvenciji, daje to pristojnost še vedno centrom za socialno delo (kar je po moje protiustavno), ki pa skupaj z MDDSZ zagotavljajo, da pri tem ne gre za upravne postopke. Kakšne pa torej, če sploh kakšne? Moje izkušnje so, da gre za avtoritarno odločanje posameznikov v imenu stroke, kjer se rejnik in rejenec znajdeta v vlogi »omare« kot je rekla moja prijateljica. Na pogodbo namreč nobeden od njiju nima nikakršnega vpliva. Otrok pa sploh ne, če se pogodbeni stranki strinjata. Rejnik ima samo možnost »vzemi ali pusti«, ker ministrstvo pravi, da gre za pogodbo v kateri ena stranka odloča o pravici druge… Starši, ki večinoma ohranijo starševske pravice (nimajo pa praktično več nobenih dolžnosti) tudi niso vključeni!

Rejništvo je javna služba, izven družinsko varstvo, ki se ne more raztezati na zadeve zasebne narave – zato država tukaj ne more v javnem interesu formirati/zaukazati družine – sploh, ker rejenec in rejnik že in še imata vsak svojo. ZIRD ureja postopke, po katerih osebe pridobijo dovoljenje (ne koncesije) za opravljanje dejavnosti. Od tu dalje pa ni nič več. Imetniki dovoljenj so na spisku in posamezniki na centrih brez postopkov, po lastni presoji med njimi izbirajo izvajalce (k enim nameščajo tudi štiri, pet,..otrok, k drugim pa nikoli nobenega, čeprav so dovoljenja enakovredna) in sklepajo pogodbe. V pogodbi se pogodijo predvsem o otroku. Finančna plat pogodbe namreč zajema materialne stroške za rejenca, ki so njegov denar (ali njegovega starša??). Rejnik se »pogodi« (saj se ne more, ker zakon to fiksira) le o svojem plačilu (110 evrov). Kadar CSD avtoritarno odkloni minimalno povišanje materialnih stroškov, torej odloči o otrokovi pravici – odkloni pa jo rejniku, ki ni otrokov zastopnik… kdo naj torej terja v imenu otroka in poskrbi za otrokovo dostojno preživetje, če odmislimo, da znesek materialnih stroškov nikoli ni imel nobenega izračuna ali druge ustrezne utemeljitve.

Kaj pravite?

Vida Berglez

Če kdo doslej še ni vedel, je za zdaj znano!

Če se razkrije ime in priimek kakšnega rejnika, lahko to škoduje dobremu imenu te osebe in njemu ter njegovi družini povzroči stiske, probleme, vznemirjenje in škodo predvsem v okolju, kjer rejniška družina živi.

Javni zavod – Center za socialno delo Maribor z dopisom (s podpisom direktorja in žigom zavoda) opozarja: »V svojem nastopu v TV oddaji Katarina na Kanalu A 14. aprila 2007 ste izjavili, da sta vaša otroka nameščena v rejništvu pri … v Miklavžu. Z razkritjem osebnih podatkov rejnice, ste izpostavili vse člane družine …. ter vse rejence, ki živijo v njihovi družini in jim s tem povzročili stiske, probleme, vznemirjenje in škodo predvsem v okolju, kjer rejniška družina živi. Želimo vas opozoriti, da takšno razkritje osebnih podatkov pomeni kaznivo dejanje opravljanja v smislu Kazenskega zakonika, saj gre za raznašanje podatkov iz osebnega in družinskega življenja rejnice..,ki ni javna oseba, z razkritjem osebnih podatkov pa je celi rejniški družini povzročena škoda.«

Konkretna rejnica je javnosti že dobro poznana. Nase je opozorila že večkrat – sama.

Mati z vsemi roditeljskimi pravicami – zakonita zastopnica svojih otrok je povedala kje živita njena otroka. Direktor pa hop! Podobna praksa vsaj doslej ni bila znana – v medijih pa so bili razkriti mnogi rejniki. Ne nazadnje tudi rejenci. Na centru so takrat rekli, da gre za promocijo rejništva. Ob kritiki pa, da za blatenje.

Kako pa je potem s tistimi rejniki, ki za svoje delo prejmejo priznanje, ker so svoje delo posebej dobro opravljali in je njihovo ime javno objavljeno na spletnih straneh MDDSZ? Mar objava njihovega imena in poklica škoduje tudi njihovemu dobremu imenu?

Kaj pa dela takšnega rejnik in rejniška družina, ko opravlja rejniško dejavnost? Ali pa naj bi se morebiti sramovali in skrivali svoj status rejenci? So naredili kaj narobe ali pa nosijo mogoče le stigmo? Ki jo s prikrivanjem le še utrjujemo? In povečujemo? Ker jim dajemo občutek, da je treba dejstvo rejništva prikriti? Kakor da so oni česa krivi…

Morebiti bi bilo potrebno prikriti tudi dejstvo, da kakšen starš ne more čuvati svojih otrok le v dopoldanskem času (rejništvo le traja dalj – princip je pa isti) in bi bilo potrebno prikriti še naslove vrtcev.

Mi smo pa doslej mislili, da so rejniki izvajalci javne službe (to, da je kdo rejnik, pa je osebni podatek?) in da je tudi njihov poklic javen in časten, kakor je vsak drugi. Celo več, velikokrat smo slišali, da smejo biti rejniki na svoje poslanstvo in delo še posebej ponosni, saj opravljajo dobrodelno delo in ga opravljajo s srčnostjo…

Je še kakšen poklic v Sloveniji, katerega razkritje bi moglo povzročiti stiske, probleme, vznemirjenje in škodo predvsem v okolju? Pričakujemo lahko, da se bodo kmalu v zaščito osebnih podatkov oglasili še drugi poklici! Najmanj pazniki v zaporih! Ker bi preko informacije o tem kje delajo pazniki in kdo so, lahko kdo relativno enostavno izvedel kdo so kaznjenci…

Še eno vprašanje se poraja. Ali okolje ne ve, da je gospa rejnica in tega ne vedo v šoli, vrtcu,…? Morebiti res ne, saj mati že dalj časa opozarja, da rejnica uči njene otroke, da ji pravijo mama in njenemu soprogu ata, v šoli pa…. A sam podpisnik tega dopisa je v neki drugi oddaji na televiziji povedal, da v rejništvu glede nadzora računamo predvsem na opozarjanje iz okolice – sicer pa rejnikom v celoti zaupamo, zato poseben nadzor ni potreben…

Pa še 172. člen Kazenskega zakonika, ki govori o opravljanju:

Opravljanje

172. člen

(1) Kdor trdi ali raznaša kaj iz osebnega ali družinskega življenja kakšne osebe, kar lahko škoduje njenemu dobremu imenu, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do treh mesecev.
(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na javnem shodu, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do šestih mesecev.
(3) Če je tisto, kar kdo trdi ali raznaša, take narave, da ima hude posledice za oškodovanca, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.
(4) Resničnosti ali neresničnosti tistega, kar se trdi ali raznaša iz osebnega ali družinskega življenja koga drugega, ni mogoče dokazovati, razen v primerih iz petega odstavka tega člena.
(5) Kdor trdi ali raznaša kaj iz osebnega ali družinskega življenja drugega pri izvrševanju uradne dolžnosti, politične ali druge družbene dejavnosti, pri obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi, se ne kaznuje, če dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal.

Direktor je pač presodil, da lahko razkritje poklica rejnika škoduje rejnikovemu dobremu imenu, morda celo, da ima to zanj hude posledice! Na vemo le, ali ga skrbi samo dobro ime te konkretne rejnice, ali pa misli, da bi razkritje škodovalo tudi drugim? Vsem?

Bolje bi bilo, ko bi bili rejniki le takšni ljudje, ki jim razkritje ne bi škodovalo!

Vsi rejniki in osebe, ki živijo z rejnikom, rejenci in drugi, ki vam je mar vzgoja in varstvo otrok, ki ne morejo živeti pri starših – pridružite se ustavni pobudi na temo zavezanosti v rejniško dejavnost.

– 2. točka 2. člena Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti: »Rejniška dejavnost je dejavnost rejniških družin, ki izvajajo rejništvo.«

– 4. točka 2. člena Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti: »Rejniška družina je družina, v kateri se izvaja rejniška dejavnost. Sestavljajo jo rejnik in vse osebe, ki živijo z rejnikom.«

– Sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1254/2005-2 z dne 26. 10. 2006: »V konkretnem primeru gre za sistemsko ureditev rejniške dejavnosti, ki se izvaja v rejniški družini in s strani tako rejnika, kot ostalih članov družine.«

– Odločba Ustavnega sodišča U-I-289/04-26 z dne 18. 5. 2006: »Po oceni Ustavnega sodišča je treba upoštevati, da gre pri rejništvu za obliko družinskega varstva, ki je ni mogoče primerjati z nobeno drugo obliko zaposlitve….Tudi Vlada in Ministrstvo poudarjata, da pomeni rejniška dejavnost nadomeščanje oziroma prevzemanje nalog družine…«

ZIRD posega v osebno življenje zakonca rejnika in v osebno življenje vseh oseb, ki tudi – zgolj občasno – živijo z rejnikom. Vsi ti ljudje se v rejniško dejavnost nikoli z ničemer niso zavezali ali nanjo pristali. Osebe, ki živijo z rejnikom, so tudi otroci in starši rejnika, zetje in snahe, – gre za njihovo pravico in odgovornost (svobode in neudeleženosti)… če dobro premislimo, nazadnje tudi rejenec, ki živi z rejnikom, izvaja rejniško dejavnost…

Rejnik torej ne more opravljati dejavnosti (za katero ima dovoljenje in ustrezno pogodbo), če te dejavnosti noče (NE MORE) deliti in prenašati, saj je pogodbeno zavezan le on. Gre za rejnikovo pravico in odgovornost….in svobodo, saj rejnik ni svoboden in neobremenjen v sklepanju življenjske skupnosti….z njim gre v njegove družinske in stanovanjske odnose tudi njegova javna služba..ne samo načelno, temveč tudi fizično in konkretno…. Utemeljen je zadržek oseb, ki bi hotele sobivati z rejnikom, pa ne bi hotele opravljati rejniške dejavnosti!

Nič ne bi bilo več sporno, če bi se usposobili, pridobili dovoljenje in se pogodbeno zavezali vsi, ki jih zakon navaja kot IZVAJALCE. A pogodba je sklenjena le z enim iz družine, le ta je usposobljen in ima dovoljenje!

Pravico in dolžnost do vzgoje in varstva rejenca (rejniške dejavnosti) se zdaj more lotiti vsakdo, četudi ni usposobljen, je brez dovoljenja in ni sklenil pogodbe. Pravico in dolžnost po citirani zakonodaji in njenem tolmačenju pridobi vsak naključni osebek, ki se z rejnikom dogovori za skupno življenje ali pa se rodi v rejnikovi družini…

Z vidika otroka – rejenca pa takšna zavezanost pomeni nevarnost, da ga sme in more »vzgajati« (ne glede na pogled na vzgojo, njegov odnos do nje ali znanje o njej) kdorkoli, ki mu to pravico daje sobivanje z rejnikom…

Če si je zakonodajalec mogel privoščiti to, da je v dejavnost zavezal vse ljudi, ki živijo z rejnikom, se v prihodnosti more zgoditi, da bo zavezal še vse prebivalce ulice, kraja, rejnikovo širše sorodstvo … morda še kaj več… davkoplačevalce je že tako zavezal v finančno preživljanje rejencev, ki še vedno imajo svoje zakonite zastopnike – starše.

Informacijski pooblaščenec je na sedmih straneh izpisal odločbo in odločil, da se zavrnilna odločba Skupnosti centrov za socialno delo odpravi, ter da mora SCSD v petnajstih dneh MOČI posredovati vse, kar smo od njih zahtevali!!!
(Da boste malo osvežili spomin, vam našo pritožbo prilagam)

Da končno vidimo kakšne so torej naloge centrov…Skupnost nam katalogov, za katerih izdelavo ima javno pooblastilo, ni hotela posredovati iz razlogov “da bi njegovo razkritje povzročilo napačno razumevanje njegove vsebine”!!!!

A glej slučajnost: zahtevo smo podali letos marca in MDDSZ je katalog (verjetno čisto slučajno, čeprav je pri njih že od 1. 4. 2005) obravnavalo letos maja??!!

Zdaj bomo pa pogledali, katere naloge imajo centri, katere naloge so jim poverjene z zakonom ali drugim predpisom, kakšni so standardi in normativi v tej javni službi…!!!

Saj katalog in vse pripadajoče mora biti izjemen, če upoštevamo, da se je pripravljal več kot dve leti…in da njegovo razkritje pristojne tako zelo skrbi…pa saj vemo….kot v rejništvu je tudi v sociali vse tajno in nevarno (pa se naj enkrat nekdo vpraša zaradi koga ali česa! Pri kom bi moglo priti do napačnega razumevanja in kako nevarno bi to bilo??)

Pa še malo iz spletne strani Skupnosti centrov za socialno delo:
——————————————————————————–

Država je z Zakonom o socialnem varstvu (Ur.l. RS št. 36/04 UPB) Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije, poverila, kot javna pooblastila, izvajanje naslednjih nalog:

da določi katalog nalog, ki jih izvajajo centri za socialno delo in sicer:

socialno varstvene storitve,
naloge, ki jih izvajajo CSD kot javna pooblastila in
naloge, ki jih CSD nalagajo drugi predpisi,
to področje dejavnosti služi kot podlaga za delovanje enotnega informacijskega sistema socialnega varstva;
da določi standarde in normative za izvajanje posameznih vrst nalog:
ki so centrom za socialno delo z zakonom poverjene kot javna pooblastila in
ki jih centrom za socialno delo nalagajo drugi predpisi.
Prvi Katalog nalog CSD je bil pripravljen 1. aprila 2005 in posredovan MDDSZ v potrditev. Na podlagi standarda Skupnost CSD pripravlja izhodišča za opredelitev normativov, ki bodo izdelani predvidoma do meseca marca 2006.

RESNO VPRAŠANJE:

SE S TEM “PROTIKADILSKIM” ZAKONOM (KONČNO!!)
PREPOVEDUJE TUDI KAJENJE V “REJNIŠKIH STANOVANJIH IN AVTOMOBILIH”,
KJER
REJNIKI (ali njihove družine in vsi, ki z rejnikom živijo)
OPRAVLJAJO JAVNO SLUŽBO VZGOJE IN VARSTVA TUJIH OTROK?

Povod: Članek v Večeru »Vsi so moji, najini« – 20. 6. 2007

Neobjavljena izjava »druge« rejnice: »Berem današnji Večer … kar malo žalostna sem … rejnica v njem razlaga, kako so rejenci njeni in njuni (z možem) … tudi jaz sem nekoč govorila tako, ko zadev še nisem premislila … ko nisem razumela popolnega sporočila takšne izjave, ko se še nisem zavedala, da s tem delam krivico in prizadevam bolečino… ker otroci že tako niso od nikogar. Če pa že uporabljam izraz »moji in tuji«, potem lahko govorim le o dejstvih, dejstva pa so v rejništvu zelo jasna. Le otroci naj povedo čigavi so se počutili, mi odrasli si takšnih izjav pač ne bi smeli privoščiti, saj zavezujejo in manipulirajo.. Nihče ni naš, če ga zares ljubimo! Še najmanj otrok, ki ima starše, in za katerega verjamemo, da je v sistemu/ukrepu, ki ga želi vrniti staršem. Izjava o pripadnosti in občutjih »biti od nekoga« pa pripada ljubljenemu in ne tistemu, ki ljubi! Tisti, ki zares ljubi, ljubljenemu privošči svobodo.«

Naš komentar: Je mogoče v rejništvu torej mirno govoriti, »da je nekdo naš«, ko pa se na vsakem koraku v zvezi z rejencem nastavljajo ovire in težave – rejenec v ničemer ni v enakem položaju z lastnimi otroki rejnika. Ne sme biti, ker pripada v družino staršev! Ti so njegovi zakoniti zastopniki, ti so še vedno odgovorni zanje (četudi jih je država praktično odvezala financiranja preživljanja lastnih otrok). Izjave, da je, kažejo, kakor da je vse v redu in ni potrebno nič spremeniti, kažejo na to, da se rejnik ne zaveda kakšno dejavnost opravlja in kaj je njegova naloga (kaj je v resnici “poslanstvo” rejništva), da se ne zaveda (ali pa se noče zavedati) realnosti – a o tem bodo slej ko prej začeli govoriti rejenci – seveda do mere ohranitve svoje svobode in nezavezanosti.

Bi takšen rejnik ob sprejetju dejstva, da otrok ni njegov in ob izjavi, ki drži (otrok ni moj in najin!), tega istega otroka manj ljubil?!

Žaljivo za rejence je, da rejnik svoje delo in “poslanstvo” razume kot lastno dobrodelnost. Noben otrok na svetu si ne zasluži biti predmet (si ne zasluži biti odvisen od) dobrodelnosti nekoga drugega. Ker te »dobrodelnosti« lahko v resnici tudi ni – to pa za otroke, ki nimajo odgovornih staršev, hkrati pa tudi ne skrbnikov, lahko pomeni nevarnost. Zato se je država v Ustavi zavezala za posebno skrb za otroke, ki ne morejo živeti pri starših in otrok ni »prepustila« naključni in nestabilni dobrodelnosti.

Ne rejniki, država skrbi za te otroke! Rejniki so samo izvajalci zaveze, ki jo je v Ustavi dala država! In za svoje delo in stroške so tudi plačani! Ustrezno, pravijo odgovorni! Ali pa niso? Če so, potem na njihovih glavah ni prostora za posebno avreolo, četudi za razliko od drugih izvajalcev javne službe vzgoje in varstva tujih otrok »sadje, zelenjavo in meso pridelajo doma, oblačila pa je treba kupiti«. Od rejnikov se namreč sme in mora zahtevati vse to, s čemer bi se radi posebej pohvalili (ali pa bi jih radi pohvalili drugi), saj so sklenili odplačno pogodbo. Urejene čustvene zadeve seveda niso predmet pogodbe – kakor v nobenem drugem poklicu – so pa povsod osnova za profesionalno in pošteno delo.

Pa se ob rejničini izjavi moremo tudi vprašati: »Zakaj pa niso njuni, če jih tako ljubita in jih imata za “svoje”. Kako bi mogli biti res njuni? Sta sploh naredila kaj, da bi bili “njuni”? Če svojega dela rejnica »ne občuti kot dejavnost in kot poklic« (bi bilo s tem kaj narobe, če bi tako čutila??!!)… saj kot je razbrati, bodo otroci tam kar ostali… Če pa si ni nikoli prizadevala, da bi res postali njeni – s čim drugim bi še mogla utemeljiti izjavo?« In kako bi bila okrnjena njena (in njuna) ljubezen in globoka občutja, če bi sprejela dejstvo, da je to vendarle poklic in je dejavnost?

Ali se ne bi tudi otrok bolje počutil, če bi bil prost te silne ljubezni (ki ne nazadnje terja od njega nekakšno moralno povračilo, če rejnica ni bila deležna drugega in s svojimi izjavami kaže, da to tudi pričakuje) in bi bil seznanjen z dejavnostmi, ki bi mu mogle nazadnje omogočiti, da se vrne k staršem? So sploh potekale kakšne dejavnosti, ali pa bodo “strokovnjaki” rekli, da ni bilo nikakršnih možnosti. A če bodo rekli to, zakaj jih torej ta “ljubeča mama” ni posvojila in jih prav zares vzela za svoje?

Tisoč vprašanj – verjamemo pa, da bo vsak takšen otrok rekel, da bi se rad vrnil k staršem in bi si želel, da bi si odrasli za to prizadevali…če pa ni šlo in ne gre in ne bo šlo, kaj bi bilo lepšega, kakor da ga ta ljubeča in že obstoječa “mati” v resnici vzame za svojega in ga posvoji (saj pravi, da »pravo« družino že živijo)? Pa se ne bo treba več celo življenje le pretvarjati, da je »moj in najin in naš« in ne bo potrebe, da bi (celo življenje) živel na začasnem naslovu. Ne bo za vsako upravno zadevo tekal na center, ne bo za vsako plačilo prinašal potrdil in centra, ne bo vedno in povsod nekdo, ki je socialno šibek in odvisen…ne bo več vedno in povsod nekdo, ki nikamor tudi pravno formalno “ne spada” in nikoli ne ve kdo kaj v zvezi z njim »odloča«. Ne bo več nekdo, ki za svoj obstoj potrebuje plačano dobrodelnost … in se rejnica ne bo več zaradi svoje uvidevnosti zadrževala od stavka, “ti si pri nas v reji” (kako ji je sploh prišel na misel, zakaj bi mu to kdorkoli spodnašal in kaj bi mu v resnici s tem spodnašala – ali pa bi na to morala večkrat opozoriti le sebe?!) ampak bodo stvari urejene tako, da mu tega ne bo mogel nikoli več nihče reči!!!

Ker po izjavi rejnice sodeč, je dejstvo »BITI V REJNIŠTVU« boleče, ubesediti to dejstvo pa neprimerno!

Na IUS FORUMU so na temo »protikadilskega zakona« vprašali:

»In kje rejniki OPRAVLJAJO JAVNO SLUŽBO VZGOJE IN VARSTVA TUJIH OTROK?
V javnih prostorih ali zasebnih stanovanjih??«

No, to je pa res vprašanje. Najverjetneje nihče ne zna zadovoljivo odgovoriti. Žalostno pa je, da se beda rejništva mora razkrivati preko cigareta!

Družina je sveta. Njena zasebnost tudi. Rejenec pa je tuj otrok v tej “svetosti”, ki seveda ni družinski član rejnikove družine, ampak svoje. Zato mora država paziti pod kakšnimi pogoji ga varuje in vzgaja in mu posveča posebno skrb v času, ko “urejuje zadeve za vrnitev otroka staršem”.

To njeno (državino) skrb izvajajo izvajalci – rejniki – na svojem domu, ki pa se za uporabo svojega premičnega in nepremičnega premoženja niso z nikomer pogodili in ne prejmejo nikakršnega povračila za to. Pogodili so se le za svoje delo in za delo so plačani. Kolikor so plačani toliko delajo ali pa obratno – kolikor delajo, toliko so pa plačani.

Ker oddaja stanovanja in opreme torej ni predmet pogodbe – odplačnega razmerja – je vprašanje koliko bi mogel biti to javni prostor.

A najpomembnejše vprašanje je:

KAKO JE MOGOČE ZAŠČITITI OTROKA PRED CIGARETNIM DIMOM, ki ga pač vsak Slovenec sme dimiti v svojem domu…ne samo rejnik, temveč vse osebe, ki živijo z rejnikom?

Ker rejnik, če kadi, škoduje tujemu otroku – ne samo svojemu..škoduje otroku, ki mu je bil zaupan zgolj v začasno vzgojo in varstvo v okviru kratkotrajnega ukrepa rejništva. Če pa vemo, kako dolgo rejništvo običajno traja, je pa rejenec ob rejniku kadilcu zadimljen do konca…

Slovenija naj bi do leta 2010 zagotovila institucionalno varstvo za pet odstotkov starostnikov
Info: http://www.ius-software.si/Novice/prikaz_Novica.asp?id=29359&Skatla=

Slovenija naj bi do leta 2010 zagotovila institucionalno varstvo za pet odstotkov starejših od 65 let, kar pomeni, kot piše Tanja Milakovič, da bo morala v domovih povečati število mest s sedanjih 14.400 na najmanj 16.600. Na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve optimistično napovedujejo, da bo ta cilj dosežen že prej, čeprav domov za starostnike v javni mreži ne bo več gradila država tako kot v preteklosti, ampak se zanašajo bolj na zasebno pobudo in podeljevanje koncesij. Zaradi tega slabše kaže povsem zasebnim domovom, kjer mora posameznik poleg osnovne oskrbe poravnati tudi stroške zdravstvene nege, namreč nepokreten starostnik v javnem zavodu ali pri zasebnem koncesionarju na mesec plača okoli 800 evrov, v zasebnem domu pa bi k temu znesku moral dodati še 12 evrov na dan, kolikor zagotavlja zdravstvena zavarovalnica, kar mesečno znaša približno 1500 evrov.

(objavljeno kot novica CNVOS)

Komentar:
Skrb za nepokretnega starostnika se gotovo vsaj v nekem smislu more primerjati s skrbjo za zelo majhne otroke – rejence. Pa takšna skrb rejnika skupaj z vsemi materialnimi stroški (rejniki namreč rejence tudi oblačijo in obuvajo, plačujejo interesne dejavnosti in pokrivajo vse stroške rejenčevega preživljanja in kvalitetnega odraščanja – v rejništvu v omenjeni znesek spada tudi vse kar je v zvezi z zdravstvom) mesečno stane državo le ušivih 440,66 evrov – DA SI NE BI REJNIKI USTVARJALI PROFITA, ZATO JE TAKO, PRAVIJO PRISTOJNI!!!

Ga pa morebiti ustvarjajo v domovih za starostnike, da je toliko dražji?!

Ali pa cena odraža kvaliteto storitve?? Rejniki so s plačilom večinoma zadovoljni. Pravijo da je plačilo za delo “v redu” – res si toliko zaslužijo in da tuj otrok za katerega odgovorno skrbijo ne potrebuje več!! Naj kar tako ostane, ko je Slovenija že svetel vzgled drugim državam! Koga drugega se pa tako ne vpraša ali pa ga ni, da bi ga v imenu otroka vprašali….

A »Namen rejništva je, da se otrokom pri osebah, ki niso njihovi starši, omogoči zdrava rast, izobraževanje, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje ter delo.« (154. člen ZZZDR). Res neverjetno, da je mogoče otrokom vse to zagotoviti ob takšnih stroških in tako ocenjenem celomesečnem delu (na 110 evrov je “ocenjeno” rejnikovo vloženo delo, razlika do 440,66 evra pa so materialni stroški in “dodatek”?!)

Morebiti bi pa kazalo tudi starostnike dati v oskrbo rejnikom – saj jih ima ministrstvo v svojem skrivnostnem in tajnem registru več kot jih potrebuje! Če so “dobri” za otroke, bodo pa verjetno “dobri” tudi za starostnike! Razen, če se pričakuje v rejništvu, da bo rejenec tudi kaj “odslužil” in se na to računa. Ali pa starostniki potrebujejo bistveno več…

Za nepokretnega starostnika torej pri zasebniku 1500 evrov, za dojenčka ali leto dni starega otroka ali šolajočega otroka pa 440,66 evra!!!! Tako je vse v redu in prav!? Ne verjamem, nekje mora biti “keč”.

Če pa damo zadevo v komentar bivšemu ministru, bo pa podpisal, da je 1500 evrov družinski dohodek posamičnega zasebnega koncesionarja!!! To že več kot leto dni beremo na spletnih straneh MDDSZ, ko opisujejo in z drugimi družinskimi dohodki primerjajo družinski dohodek rejnikov.

New Report

Close