sploh ne vem kje naj zacnem.ce bi hotela povedat vse,bi blo prevec za brat.takole bom rekla.29 let stara,v 10 letni zvezi,5 letna hcer.nesrecna.to da so problemi in da veliko pretrpim zaradi ljubezni ne bom opisovala.enostavno sem nehala razmisljat o ljubezni.taki srecni.bolj me mori to,da sem nezadovoljna s seboj.da nocem bit vec taksna kot sem.imam zahtevno sluzbo.po naravi sem optimist in vedno dobre volje,ter nasmejana.rada grem ven s prijateljico in plesem in uzivam.ko se kje kaj dogaja sem vedno zraven.vsa polna energije.do tu je vse vredu.le sama s seboj ne znam bit.veliko stavri bi rada pocela,vendar sama sebe ne znam zmotivirat.ko sem doma,sem vedno utrujena,zaspana,nobene volje nimam.ponavadi se zleknem na kavc ali pred racunalnik.rada bi sla na kolo,tect,telovadit…vendar samo v glavi.rada bi se nehala basat s hrano….ampak spet samo v glavi.rada bi znala zacet uzivat vendar ne vem od kje naj najdem voljo.zaenkrat je se v nobeni trgovini nisem zasledila.s hcero sem veliko sama doma.je zelo naporna in me zahteva celo.ze danes se bojim kaj bo pozimi,ko ne bo kaj za početi.jaz nimam idej kaj naj delava,kam naj greva(se najraje hodim po knjiznici ali po igriscih).ampak enostavno sem se navelicala tega.dolgcas mi je.tudi ce sva skupaj.vsak dan si recem kako bova sle na kolo ali karkoli,pa potem ne zmorem toliko volje.osamljeno se pocutim.svojega problema vrjetno niti opisat ne znam dober.brezvoljna sem ko sem doma.rada sem v druzbi,da je polno ljudi okrog mene,rada se zabavam,le sama s seboj ali s hcerko vec ne znam in ne zmorem.tam odpovem.nasveti v smislu vstani,pojdi na sprehod…me ne prepricajo.ker sama vem kaj moram.rada bi nasla pot do tu…kako vstati…kako najti nek smisel,kako sploh preziveti dneve….ker so tako zalostno monotoni.

Draga “madalea”!

Pogumno je od tebe, da si predstavila svoje notranje doživljanje, ki ti najbrž ni pretirano pri srcu. A če te kaj potolaži, je zelo zelo “normalno”.

Skoraj vsakdo od nas je raje v družbi, ko se šali, pogovarja, druži, čuti bližino, se sprosti… V samoti oz. v trenutkih, ko moramo prevzeti odgovornost, pa nas lahko popade hud strah. V tišini in temi, s tem, da sta to najbolj ekstremni situaciji, privre iz nas vse mogoče in nemogoče. Takrat slišimo svoj notranji glas, ki zahteva svoje. Ko je glasba na glas, ko se nekaj dogaja, ko se krohotamo najbolj smešni šali na svetu, takrat imamo mir, ker se ne slišimo in potihnejo vse skrbi, žalosti, hrepenenja, strahovi…

Samo ugibam lahko, da si se morda premlada resno vezala in rodila otroka. A si se kdaj “zletala”? Da je bil ves svet tvoj, da si lahko počela traparije, bila prismoda…-pa ni bilo zaradi tega nič narobe, ker nisi imela nobenih obveznosti?! Otrok in družina te res zavežeta, prevežeta, zvežeta, da včasih niti dihati ne moreš. Zato je tako zelo pomembno, da znamo mamice POSKRBETI ZASE! Zadovoljna in srečna mamica bo potem uživala tudi v otroku. Ni pomembno, da si 24 ur na dan s svojo punčko. Ne! Pomembno je, da se ji kvalitetno posvetiš, ko sta skupaj, pa čeprav samo eno uro na dan. Obe bosta imeli več od tega. Zelo bi ti pomagalo, če bi se v skrb zanjo vključil tudi očka, a če on noče ali ne more ali ne zna, ti povem, kar sem prebrala oni dan: Za otroka je bolje, da ima dobro babico kot slabega očeta. Se pravi, da če je oči odsoten, je lahko z njo tudi kdo, ki zna z otroki, jo ima rad, se z veseljem igra z njo.

“madalea”, pazi nase! Na nek način drsiš v depresijo, zato bi bilo morda dobro, če bi se bila pripravljena s kom pogovoriti. Bistvo je, da dobiš informacijo, kako ravnati s seboj, pa s hčerko, pa z odnosom. Malo spremeniš tu, malo tam in lahko zaživiš dosti lažje in teža odpade.

Pomislila sem, če imaš morda tudi nizek pritisk. Namreč, takšni ljudje moramo biti non-stop v akciji, drugače se nam nenehno spi. Večina si pomaga s kavo, a to je spet začaran krog. Raje poskusi z redno telovadbo, morda npr. samo s tem, da vsak dan hodiš pol ure. Vsi nas “šopajo” s tem, da naj telovadimo-pa fitnes, pa odbojka, pa tek pa še kaj. Vsi bi morali biti vrhunski, zato večina obupa in nima volje. V bistvu pa je dovolj, da greš vsak dan na en malo daljši sprehod (ravno to, kar te odbija) in imaš po enem mesecu že “ornk” kondicijo.

Menim, da res nima smisla, da se siliš v nekaj, kar ti smrdi. Ne, najprej bi se bilo treba z nekom pogovoriti oz. pogovarjati, potem pa bi želja po sprehodu prišla sama od sebe. Najprej je treba izkopati iz tebe, zaradi česa si tako depresivna, kako se je to vse skupaj začelo, kako se počutiš itd. A si že morda kdaj s kom govorila na takšen način? No, saj lahko še kaj dopišeš o sebi in ti na podlagi tega jaz potem še kaj svetujem.

To bi bili res prvi korak’ci, kot npr. ko v temni sobi prižgemo luč. Naprej pa gre potem kot pospravljanje sobe. V glavnem, “madalea”, v tebi je moč, da spremeniš svoj notranji svet in hkrati z njim potem še zunanjega!

LP. Maja

ja,tako je….nikoli se nisem zdivjala.Ampak zadnja 4 leta odkar sva s partnerjem tako tako (vem da itak od tu in zaradi tega izhaja vse ostalo ) veliko hodim ven in se zabavam. Na hcero takrat pazijo babice z najvecjim veseljem. Ubistvu jaz vem kaj je pri meni krivo za nastala obcutja-predvsem to da v ljubezni nisem srecna.Ampak ravno to je tisto kar me moti.Zakaj bi naj funkcionirala samo takrat ko bi imela srecno parterstvo,obcutek ljubljenosti…Ne,jaz bi rada bila zadovoljna tako,brez tega.Sama s seboj bi rada znala uzivati.Pretirane druzbe in prijateljev nimam,niti nimamo kot druzina skupnih prijateljev z otroki (kar tudi zelo pogresam),sta pa dve prijateljici s katerima hodim ob vikendih plesat.To me sicer napolni z energijo,uzivam in mi je super, vendar ko to mine, je spet vse po starem.Brezvoljnost in nobene prave energije.Kam za vraga in kaj naj počnem med tednom, po sluzbi, s hcero…..ko je vse kar vidim pred seboj tisina in kavc in si vcasih zelim da bi kar prespala te dneve…

meni se pa zdi, da si pač ena tipična novodobna mati, ki žal ni zrela za materinstvo. Ne vem, kako imata z možem in koliko si tudi sama kriva, ampak včasih je bilo tako: mama je morala za otroke marsikaj žrtvovati,danes pa takoj, ko je iz poporodne dobe, že študira, a bo šla na tenis, a bo to , a bo ono… Cel svet je zmešan, narava je pa le tako naredila, da samica mora skrbet za zarod, dokler ni goden poskrbet sam zase. oprosti, me razjezijo takele “plesalke”, za take finte so najstniška leta… pošlihtaj z možem, posveti se puži, da ne bo čez 13 let še vse stokrat bolj narobe, ko bo ona začela hodit plesat.

Draga “madalea”!

Občutek imam, da se večina ljudi čudno počuti, če jim kdo ponudi možnost pogovora s strokovnjakom. Ampak-ko bi vsi ti ljudje imeli izkušnjo, kaj to pomeni, bi se jih po vsej verjetnosti več odločilo za to.

Če si npr. prej dneve in dneve, mesece in mesece, leta in leta ujet v VEČ ISTEGA, če begaš v začaranem krogu, če ti zares ni prav nič dobro, potem ti lahko morda samo en sam samcat pogovor s takšnim človekom odpre čisto nov svet. S sebe spustiš tonsko breme, dojameš, za kaj sploh gre in kaj se ti dogaja in potem si zmagal. Od tu naprej je pot samo še navzgor.

Zato je tudi pri tebi pomembno, da se najde in raz-reši bistvo problema. Na tvojem mestu bi poklicala na FRANČIŠKANSKI DRUŽINSKI INŠTITUT, kjer se ukvarjajo z zakonsko in družinsko terapijo. Njihova telefonska je: 01/200-6760. Njim lahko poveš, kaj te tare in oni te bodo usmerili naprej. Nekaj vendarle moraš narediti-za vse vas vpletene. Družinski člani smo med seboj povezani bolj, kot si včasih želimo.

Upam, da boš zbrala pogum in piši še kaj!

LP. Maja

Pozdrav!
Jaz pa mislim, da ni tako, kot je napisala gospa židka. Nič ni narobe, če nekdo hodi plesat tudi pri 40, 50 in 60-ih letih.
Mislim, da tvoja nesrečnost izhaja iz partnerstva. Normalno je, da ne moreš funkcionirati tako, kot bi rada, če pa je v osnovi nekaj narobe. To je to, pa če si boš še tako zatiskala oči. Partnerstvo je ključno in če boš uredila odnos z možem oziroma fantom, bo rešeno tudi ostalo.
Vsak se lahko na zunaj dela, da je vse ok, pa da bi rad to in ono, doma pa vse narobe in nikjer nobene volje.
Pričakaj partnerja zvečer doma, ne na kavču, ampak za mizo, in se POMENITA. Najprej o vaju, nato o otroku. Edino to je rešitev za tvoj problem. A ni tudi on odgovoren za svojega otroka???
Pa uspešen pogovor želim!

no mogoce sem prevec posplosila moje plesanje….taki izhodi se dogajajo mogoce 1x na mesec….mislim da to ni šrevec,ce sem ostalih 30 dni an mesec vedno samo doma ali v sluzbi…nimam tenisa,en telovadbe,ne hodim tect…nicesar nimam…le ta en dan v mesecu ko tako pase s prijateljicami ven……a sem mogoce zaradi tega slaba mama?meni se do danes ni zdelo no…pa cetudi bi vsak petek sla plesat,se mi zdi da sem se vedno super mama….