Pozdravljeni
Kot že naslov teme pove je situacija sledeča.

Pred nekaj leti sem prevarala moža po 4. letu zakona. To sem mu povedala in priznala, da mi je za storjeno napako hudo žal. Ostala sva skupaj. Moža je zelo prizadelo, mene pa močno prizemljilo. Pogoj da sva ostala skupaj je bil, da ima tudi on enkrat razmerje z žensko, ki mu bo všeč.
Zdaj pa je spoznal lepo mladenko, se v njo zaljubil in vsakodnevno z njo kontaktira. Za zdaj sta se enkrat dobila, vendar več kot poljubov ni bilo. Moža ljubim in mož mene ljubi. Privoščim mu ponovno zaljubljenost, vznemirjenje, metuljček v trebuhu in vse kar spada zdraven. Za vse njune pogovore vem, ker sam pove. Vem kdaj se srečata, kdaj kontaktirata. Zdaj izgleda, kot da tu ni problema, vendar mene pa neznansko grize ljubosumje. Samo to sem hotela povedat in mogoče prebrat kakšno mnenje. Mogoče me bo potem grizlo malo manj .
lep pozdrav

Predvsem bi rekel: nekateri čudno živite, ali se je svet postavil na glavo, ali mi že nismo več iz tega planeta, itd.

Precej čuden dogovor sta “takrat” sklenila, pa te ne mislim čisto nič obsojati (lahko pa seveda pričakuješ pestre odgovore tukaj) za tvoje dejanje. Mogoče tvojega niti ne bo toliko v glačah da bi se ti “maščeval”, oz. šel do konca. Iz tega lahko potegneš le da sta do sedaj živela v navideznem premirju, oz. da je včasih bolje da se neha. Je bolj pošteno do obeh, sicer pa – imate pač tak način življenja. Morala ? V tej povezavi o njej sigurno ne moreš govoriti, je brezpredmetna.

Ob branju vašega sporočila se mi je porajala le velika bolečina. In tudi krivica.
Da, dejanje izpred nekaj let je vaša odgovornost in vaša bolečina. Prizadelo je moža in tudi vas. Opravičili ste se in s tem boste morali živeti. To so nekako dejstva.
Vendar v nadaljevanju pišete o vajinem dogovoru, ki ste ga sprejeli. Zakaj? Kot pogoj, da se vam odpusti? Kot pogoj, da še ostanete skupaj? Kot maščevanje? Šele takrat bosta enakovredna, bosta lahko živela naprej, boste plačali dovolj? Verjamem, da vam je težko, se čutite krivo, za to, kar ste storili, da ste pripravljeni na vse, da se vam oprosti. Težko si je predstavljati, kako vam je. Kako se morate sebe, kot ženo, kot žensko odrezati, razvrenotiti da celo privoščite možu, da se ponovno zaljubi in doživi vso vznemirjenje.
Kljub temu, da ste vi že varali, in se tudi takrat na nek način razvrednostili, je do vas vse to krivično. Koliko užaljenosti, prizadetosti vam je naložil vaš mož? Verjamem, da vse to čuti ob tem, kar je normalno in afera je res vaša odgovornost. In s to odgovornostjo in težo morate živeti. Vendar -Koliko kriva in umazana in majhna in nevredna morate ostati? Do kdaj? Kdaj bo dovolj, da bosta res lahko živela vajin odnos?
Afera ne pride sama po sebi. Vedno nekaj človeka pripelje do tega. Je odraz stiske, ki jo vzbuja odnos v katerem je človek – nezadovoljtvo, občutek praznine, osameljenosti, Občutek ujetosti in še in še.
Kaj se je že pred leti dogajalo med vama, kakšen je bil vajin odnos?
In kaj je med vama sedaj, saj se afera ni končala ampak se na prefinjen način nadaljuje? Je krivda, jeza, bes, sram, gnus, umazanost… in v ozadju odzvanja maščevanje,nasilje.
Ali je to res pot, ki ponuja rešitev za vajin odnos, ki ponuja nove temelje?
Premislite, kje ste vi z vsem tem, kaj to dejansko pomeni za vas.
Želim vam vse dobro!

Sploh ni nenavaden za današnji čas način živlenja,kot ga opisuješ ali kot se ti-vama trenutno dogaja,veliko parov živi na ta isti način,vendar žal sta se pa nekaj pozabila dogovorit takrat,ko si bila ti prva ki je varala in namreč,da ker si ostala ti naj ostane ob tebi tudi on,ne glede na tisto drugo ..ljubosumje -hja je strah,da ga nebo nova deklica tako močno prevzela,da bo zaprl vrta ZA SABO,osebno nič nimam proti dogovorjenemu varanju ,če temu sploh lahko tako rečemo,(bila-doživela)samo ko se dogovarjate,se dogovorite v čiste detalje,vprašaj ga ,predlagaj,do kje gresta,naprej pa ne..čeprav živlenja ne moremo načrtovati,še manj čustev in včasih se še tako odlični dogovori prekršijo,pa ne iz zlobe ampak preprosto ker tako mora biti.Pogovori se z možem,naj bo odkrit v svojih čustvih do obeh.Samo tako se boš pomirila,garancije pa tako ni ,za nič.Pri nas sva bili leta 2 ženski in en moški,zapustil ni nobene in ko je bil z njo sem vedela,ko je bil z menoj je vedela..če sta sposobna tako svobodno živeti brez laži in zahrbtnih dejanj eden do drugega,zakaj ne,samo ni tako preprosto kot se sliši ali zdi.Moraliste pa pozabi,živlenje je tvoje.

vso srečo

Strinjam se s cec-om in go. Cercek. Taksni dogovori nimajo nobene zveze s kakrsnokoli ljubeznijo in partnerstvom v pravem pomenu besede. Ali se imas rad in si skupaj ali pa gres narazen in se pac dobivas s komerkoli zelis. Situacija je vse drugo, samo ljubeca ne.
Da ne bo kdo mislil, da obsojam odprte zveze ali svingerje; ti ljudje imajo zelo trdna primarna partnerstva in stvari med seboj zelo poslihtane tako, da s svojimi avanturami ne prizadevajo drug drugega – ce bi, se taksnih zvez ne bi sli oziroma ne bi bili za skupaj; vidva pa drug drugega s svojim ravnanjem samo prizadevata.
Ce bi te moz resnicno ljubil, ne bi hotel, da bi bila ti kdaj prizadeta tako, kot je bil zaradi tvoje prevare prizadet on sam. Tako pa se mi zdi, da je dobil dobrodosel izgovor za nekaj, kar si je morda vedno zelel, zdaj pa to lahko pocne, ne da bi se oziral nate in na tvoja custva. To zame ni indikator tega, da te ljubi in da te spostuje. Sploh ne.

Pozdravljeni

Nekako sem se narobe izrazile. Nisva sklenila nobenega “dogovora”. Mož mi je oprostil, stvar sva razčistila, predebatirala in se nama tudi zdaj ni težko pogovarjati o njej. Mi je pa jasno povedal, da če bo imel kdaj priložnost biti z drugo žensko, jo bo izkoristil.
Skupaj sva 10 let. Od tega 6 let poročena imava 2 otroka. Po moji prevari oz. mojem priznanju je najin zakon bistveno boljši.Bila sem srečna in ga ljubim. Tudi zdaj, ko vem, da mu je všeč druga ženska, ga ljubim. Ne trpim pomanjkanja njegove ljubezni, pozornosti, razumevanja. Imava se kljub vsemu rada in uživava skupaj. Kljub temu, da poznam vso resnico, da vem da me ljubi, da vem, da bo ostal z menoj, kjub temu ljubosumje boli. Boli da je rad z njo, da jo rad sliši, da si jo želi, da nisem več edina.

BB- brezbesed.

Še jaz…navaden človek….da nekaj povem…..

Mislim, da je naša družba monogamska in nam je vsidrano v podzavest in vest, da je sreča en moški/ena ženska. To ni stvar genov, temveč vzgoje in vzorcev, ki smo si jih zapomnili.

Vzhodne kulture podpirajo moške, ki skrbijo za več žensk. V haremih je glavna ženska, ki možu izbira priležnice, da mu bo lepše in da bo doživel najljepše vrhunce. Konkubine so del japonske tradicije….

Vendar…Ženskam ni dovoljeno imeti več moških in jih menjavati. Lahko ta greh plačaš celo z življenjem. Predvsem izgubiš na vrednosti.

Osebno ne poznam moškega, ki ceni žensko, ki menjava partnerje.

V naših možganih je en delček, namenjen samo ljubezni. V ta delček vnašamo osebe. In če ga razdeliš na več oseb, vsaka dobi zelo majhen košček in pomembnost izgine.
Ko pa ta delček možganov posvetiš samo eni osebi imaš možnost doživeti resnično ljubezen in občutke, ki ga ustvarijo možgani. Hočeš nočeš, je vse samo kemija.

Metuljčki, o katerih pišeš, so kemija zaljubljenosti. Mislimo, da smo končno dobili osebo iz naših sanj (animus, anima)…..In ta se razbline, ko kemija izgine in se nam “oči odprejo”….

Resnična ljubezen, ki si jo želiš in jo na žalost nisi še spoznala, je čisto nekaj drugega. Vsaj po mojih merilih. Zasledila sem, da američani imajo nov trend v zakonskem življenju, ko si vsak lahko menjava partnerje vpričo moža in žene. Jaz nisem za to in bi mojega prebutala, da mi to dela. Obstajajo tudi swingerji pri nas, ki si v postelji menjavajo partnerje, pa to tudi ni po mojih merilih. Mislim, da bi skočila na drugo žensko kot King Kong in jo od ljubosumlja razstrgala.

Tebe pa občudujem, da živiš v takšnem razmerju. Ni enostavno. Težko je.

Priporočam, da prebereš knjigo Formule ljubezni (Milivojević).

Srečno!

Torej mu igraš mamo in spovednico zaradi tega kar si naredila ti,on pa ti je odpustil?Ga zato ljubiš?Pa on tebe?
Moški ne cenijo žensk,ki menjavajo partnerje,radi pa izkoristijo vsako sexpriložnost,vzamejo če le dobijo,ampak zato morajo pa le sami nekaj narediti – dati signal,se zanimati,vprašati,obljubljati,lagati in še bo lahko naštevala,kar samo od sebe se res nič ne zgodi
Kakšni dvoličneži IN hinavci

in kot je nekje nekdo napisal:sigurno te ima zelo rad,samo o tem premišljuje,ko ga v drugo vti…in obratno seveda!!!

Muči te ljubosumje?Ne,bolečina in strah bo to

Poskušam razumeti, on je prizadet in si vzame pravico, da vas tudi on prevara, ko bo spoznal pravo.
Za kakšno varanje sta se pa dogovorila? Samo sex ali tudi za ljubimkanje…????

In s kakšno pravico zdaj on vam pripoveduje svoje dogodivščine v novi ljubezni, kot brat sestri????

Je bila vajina sprava samo poslovna poteza, da ne delita premoženja, si pa dajeta v zakonu svobodo?
Potem to niti ni varanje….in vam v bistvu ne vrača, ker ga vi nebi ljubila, nebi bila niti prizadeta.

Mislim, pa da gre pri vama za velik nesporazum in nespoštovanje med vama. Gre zgolj za maščevanje.
Se vam ni že dovolj maščeval s tem, da si je vzel pravico, da vrne??
Naredi to človek, ki osebo ljubi?

Ne vem sicer, zakaj sta ostala skupaj, če sta predvidela, da ne bo šlo….
Ne vem niti, zakaj ste sedaj prizadeta, če ste vedela, da ostaja z vami samo še zato, da se vam nekoč maščuje?

V taki vezi ne vidim niti ljubezni, niti spoštovanja in nobene prihodnosti!

Upam, da vsaj otrok nimata, ker jim nista dober vzgled!

Pozdravljena Moralno sporna

Ej, preberi, kar ti je napisala Melita. Enkrat, dvakrat, stokrat.

To kar se gresta vidva, nima blage veze z zdravim partnerskim odnosom, še manj pa z ljubeznijo.
Praviš, da ti je odpustil. Ma, niti slučajno. Odpuščanje v vajinem primeru pomeni, da bi dojel svoj del odgovornosti za tvojo prevaro, ker prevara je le pokazatelj, da nekaj v vajinem odnosu ni klapalo, da nista uspevala vzdrževati svoj odnos v, kako naj rečem, ajd, v zdravi kondiciji. Da nista znala ali zmogla sproti reševati konfliktnih situacij, negovati ljubezen med vama, poglabljati odnos. Za odnos sta vedno odgovorna oba. Res je, ti si se sama odločila za varanje, ker pač tisti trenutek nisi znala ali zmogla drugače, vendar je odgovornost obeh, da sta pripeljala odnos do točke, da se je varanje zgodilo. Da bi prepoznal svoj del odgovornosti, da bi dojel in razumel tebe, da si ravnala tako kot si, ker nisi znala, zmogla drugače in to sprejel, da bi se ti pokesala za svojo napako /kar si se zagotovo/ in zagotovola, da se ne bo ponovila. Takrat bi bilo odpuščanje šele teoretično možno. Pa ne pozabit na njegov ranjeni ponos in izgubo zaupanja vate. Zaupanje se ne povrne kar tako, je pa nujno za odpuščanje.

To, da ti je on povedal, da te bo ob priliki prevaral, pomeni, da ti ni odpustil, da ti ne bo odpustil in ti ne bo dopustil, da bi ti kdajkoli oprostila sebi in zaživela brez občutka krivde. To je ena najbolj prefinjenih oblik maščevanja in skrajno zahrbto psihično nasilje in nima ama čisto nobene veze z ljubeznijo. On nekje v podzavesti uživa ob tvoji bolečini, ko se zvijaš kot črv v svojem ljubosumju, ko te gleda, kako trpiš. Zakaj? Ravno v tem je čar maščevanja. Da boš ja občutila vso tisto bolečino, ki jo je občutil on ob tvoji prevari, po možnosti še malo več, na zalogo a ne.

Tale vajina igra je skrajno nezdrava in nevarna, ker te ves čas drži v prepričanju, da si ti kriva in da zaslužiš kazen. Ne na odkrit način, to ne, ker se boji, da bi se ti uprla, pač pa na fini način, vsakič, ko se mu zazdi, da bi morda ti lahko presegla občutke krivde, ti servira bodico; v pogovoru, pomenljivem pogledu, v zategnjeni besedi, v žalostnem ali kamnitem obrazu, da ne bi slučajno pozabila, kaj si mu storila. Pije ti kri kot vampir in ne bo odnehal do zadnje kaplje tvoje krvi. Obenem pa ti je naložil še damoklejev meč nad glavo a ne. Ko bo prilika, te bom prevaral. Podn. Kaj misliš, zakaj te še ni prevaral? Ker ni imel priložnoszi? Nak. Da se lahko naslaja nad tvojo bolečino. Da lahko podaljšuje tvoje trpljenje v nedogled. Zraven pa igra igro kao ljubečega moža. In ti ženo, ki verjame v njegovo ljubezen in mu privoščiš, da te prevara, da s tem vsaj malce zmanjšaš breme svoje krivde. Perverzna, bolana in skrajno nevarna igra.

Jaz ti svetujem, da čimprej poiščeta strokovno pomoč. Ker tole se ne bo končalo dobro, vsaj zate ne. Najmanj, kar se ti lahko zgodi, je kaka zahrbtna bolezen.

Res ti želim, da se čimprej obrneta po pomoč.

en bk

Pri varanju gre v globalu za iskanje nečesar pogrešanega pri drugemu. Ni tako ? Nisi tudi ti (takrat) varala zaradi tega ? Razen če si drugačne vrste oseba, drugače ti to nekje znotraj pusti svojo posledico in sedaj jo čutiš.

Če varaš, varaš z zavestjo (ne moralo), posledic se moraš zavedati. In ko vara drugi, boli. Takrat imaš (po KOšniku) dve možnosti: ali požreš slino ali pa greš…

Ja sem varala tega se zavedam tako jaz kot moj mož. Zavedam se tudi posledic. Izgubljeno je bilo moje zaupanje, prizadela sem moža in na kocko postavila najin zakon in otroka. In tudi tukaj v tej temi priznavam, da varanje boli in ja požiram slino in to na debelo. Ne mislim oditi. Sem pa s tem, ko sem varala storila moralno sporno dejanje. Verjamem, da najino razmerje lahko obstane in živiva polno življenje.

Lahko pa povem, da sem o vsem, kar sem tukaj prebrala razmišljala. Hudo je bolelo in zadrževala sem svojo žalost, jezo in občutek nemoči v sebi. Na trenutke sem postala totalno izčrpana in resnično sem mislila, da tega ne bom zmogla. Vendar sem pred dnevi odkrito spregovorila o svojih občutkih možu, se izpovedala in sprostila svojo jezo in žalost. Zdaj je bolje. Vem, da govori resnico, vem, da me ima rad in vem da ima rad tudi njo. Tudi ona ve zame in ji je jasno, da z njo nikoli ne bo za vedno. Vrjetno ima en_bk prav, ko pravi, da nekje v podzavesti uživa ob moji bolečini, vendar mislim, da to ni naslajanje nad mojim trpljenjem.

vSE JE SAMO STVAR DOGOVORA,VARANJE se začne z lažmi,kar pa človek ve in s tem lahko živi ali to lahko folga,ni varanjep- je stvar ali način živlenja.To da je šel skozi bolečino in ponižanje,ki jo je prevara prinesla je ena stvar,to pa da želi zase še nekaj,recimo temu nekaj sladkega in ti je to tudi dal na znanje,se mi zdi veliko bolj pošteno,kot če bi za hrbtom menjal vsake toliko novo ljubico,medtem ko bi ti gledal v oči in se smejal tvoji nevednosti.Tako pa veš in zdaj je na tebi kako se boš s tem spoprijela,kako se boš s tem nosila.Saj vsak ta drug vara danes,žal je tako ..eni to potihoma in zahrbtno,drugi povedo in vstrajajo pri čemer dajo partnerju možnost odločitve,kar se mi zdi spet bolj pošteno kot zahrbtne igre in igranje idealnega zkonca-to je šele naslajanje nad tujim trplenjem,ko tisti še ne trpeči(ker neve za prevaro)čez noč postane trpeča ranjena žival(seveda,ko izve kaj se dogaja).Ko pa nekaj veš,se lahko vsaj malček pripraviš,kar pa spet ne pomeni da nebo bolelo,bo..vendar boš vseeno lažje stal na nogah.

Ej punca, saj ni potrebno, da si še naprej umazana, kriva, ponižana, manjvredna… Čutim, da boš morala najprej odpustiti sama sebi in se nehati obtoževati in kriviti za nezvestobo. Potem boš začutila, da nekdo, ki ljubi, ne maščuje, ne povzroča namerno bolečine… le-ta, pa kar veje iz tvojih besed.

Ti želim, da bi se imela malo bolj rada. Da bi verjela vase. Da bi se objela in vzljubila, kot te ni še nihče. Veš, sprašujem se, kaj je v tebi tako silnega, da mu dovoliš, da te takole ponižuje. Je to strah pred zavrženostjo?

Tudi jst ti želim vse dobro!
Rebeka

No vsekakor mi res ne bi škodilo, če bi se imela bolj rada. Mogoče bo ravno ta dogodek ključen, da izboljšam svojo samopodobo. Konec koncev bom morala močno zaupati vase, v to kar sem, v to kakšna sem, kdo sem, saj v najinem odnosu nisem več edina. In obstala in preživela bom le če bom trdno prepričana vase… ali ne?

Ne počutim se ponižane, sploh ne, mogoče je težko to razumet.

Ja, res mi je težko razumet. Veš mene je bičalo življenje po dolgem in počez, preveč hudega, da se včasih počutim kot, da bi imela že 50let (pa je v resnici še daleč do abrahama 🙂
Jst se čudim tej vajini igri, ki je za moje normative bolna in niti malo ne diši po ljubezni. Bolj me spominja na razdiralno in boleče medsebojno obračunavanje, ki vodi… kam?
Predvsem pa se čudim tebi, ki dopuščaš, da se to maščevanje odvija dalje in mu sploh ni videti konca.
Kaj je tisto, ki poganja to nefunkcionalno vedenje?

Kot je že nekdo omenil, tudi sama svetujem, da čimprej poiščeta strokovno pomoč, da te poleg ljubezni ne bo križala še bolezen. Mislim resno!

Vse dobro,
rebeka