Pozdravljeni!
Sem zelo na koncu, vse se mi zdi brez veze, iz dneva v dan samo še tavam…Poročena sem 13 let, tri otroci.Že kot otroku mi je umrla mama, skrbela sem za 2 brata,očeta.Zdaj imam enega pubertetnika,ki ga kar meče, ta srednji je še kar,dveletnik pa v najbolj poskočni fazi,po cele dneve sva skupaj, ker je z mano v vrtcu.Mož me pa itak ne razume; da se delam,da itak nimam bit za kaj utrujena…Jaz pa sploh ne vem,a se bom kdaj sploh spočila…Saj itak nič ne zaleže.Približujem se 40-tim, ne vem, če jih bom sploh dočakala, niti za otroke mi ni več mar…Med nosečnostno depresijo se mi je mož odpovedal(kaj se delaš,kaj si panična,teater zganjaš..)in mi ni stal ob strani…Podi me od hiše…Najraje bi kar zaspala…

Draga “ursulla”!

Še dobro, da imaš vsaj toliko moči, da si nam pisala! To je zelo pozitiven korak. Dober znak je, da si poiskala pomoč, da si se izpovedala. Že tako ti bo vsaj malo lažje. Vsekakor pa bi bilo zelo na mestu, da zase storiš še marsikaj več.

Praviš, da si poročena že 13 let in da imata z možem tri otroke. Ali se sploh zavedaš, kakšno breme je že tako lahko? Najprej zvezati se z enim človekom, potem pa gostiti še tri bitja, ki imajo v sebi kombinacije vaju obeh in potem še vsak svoje posebnosti. Poroka, otroci, služba, gospodinjstvo…-VSE TO NI HEC! In ni nobena romantika, ampak MEŠANJE OVSENE KAŠE, kot je zapisal avtor knjige MIDVA (imena in priimka se žal zdajle ne spomnim). Ja, moški običajno odreagirajo, kot da se jih to ne tiče. Ženska je v vsakem primeru bolj obremenjena: ona je tista, ki nosi otroka v sebi 9!!! mesecev, ki morda bruha in nič ne more ter morda celo preleži nekaj mesecev v bolnici zaradi rizične nosečnosti. Ona je tista, ki rodi in doji, je eno leto na porodniški, ponoči vstaja, otroka vozi v vrtec, kuha, lika, pere, hodi v trgovino… Resda se danes moški veliko bolj po-trudijo, a to še vedno ne spremeni dejstva, da levji delež prevzema prav predstavnica lepšega in nežnejšega spola.

Zato, “ursulla”, si tudi v svojem primeru ti tista, ki boš morala POSKRBETI ZASE! OK, kot mamica in žena postori, kar moraš, vendar hej, potem pa si na vrsti ti in tisto, kar je tebi všeč: plavanje, aerobika, kino, gledališče, izleti, srečanja s prijateljicami…, skratka, karkoli, kar ti je všeč, te sprosti, napolni z novo energijo. Posveti se sebi, moža pa pusti pri miru. Moški prav zares drugače doživljajo ta svet kot me. SPREMENI, KAR SE DA SPREMENITI, SPREJMI, ČESAR SE NE DA SPREMENITI!

Morda ne bi bilo slabo, če bi se pogovorila oz. pogovarjala z nekom od zunaj: ali s kakšno zares zelo dobro prijateljico ali pa z nekom, ki je za to usposobljen. Ne vem, kje si doma, a v Ljubljani npr. deluje FRANČIŠKANSKI DRUŽINSKI INŠTITUT, kjer delajo krasni terapevti Zakonske in družinske terapije. Žal telefonske številke nimam pri sebi, a če bi te kaj takega zanimalo, mi še 1x piši in jo bom poiskala.

Navado imamo, da si najprej poskusimo pomagati sami, a če ne gre, je prav, da za to prosimo koga drugega. Preveč vsega se ti je nabralo in skrajni čas je, da ZAČNEŠ POSPRAVLJATI SVOJE RAZMETANO STANOVANJE! Sprva, ko se tega lotimo, zgleda še huje kot prej, a sčasoma vse spet postavimo na svoje mesto. Boš videla, dočakala jih ne boš samo 40, ampak 140!!! Pravijo, da močnejši kot smo, več bremen nam je naloženih. Če imaš nekaj težkega nesti, ja, komu boš rekel, da ti pomaga: majhnemu otroku ali nekomu, ki vsak dan dviguje uteži?!

Verjamem, da je v tebi večja moč, kot si ti misliš, samo da moraš priti v stik z njo. In takšne neprijetne situacije nas lahko naravnost silijo v to.

A sem ti vsaj malo razjasnila nebo? Upam in si želim, da se boš še kaj oglasila in povedala, kakšno pot si ubrala.

LP. Maja