Pozdravljeni.

Vidim, da ste tukaj edini, ki lahko razumete mojo zgodbo oz. mojo bolečino. Kar nekaj jih je, ki poskušajo to bolečino deliti z mano, a vedeli ne bodo nikoli – upam.

In to je najina zgodba…..

Začelo se je konec oktobra, ko sem opravila test nosečnosti. Bil je pozitiven. Kar malo naju je presenetil, ali pa tudi ne… S partnerjem sva razmišljala, da bi počasi že bil čas, da imava kakšnega otročka, a ne tako hitro. Kakšen teden sva bila vsak v svojem svetu. Premišljevala sem kako se nama bo življenje spremenilo, kakšne odpovedi bodo, a še več veselja. Ko sva novico povedala staršem in moji sestri smo vsi jokali od sreče… Cela nosečnost je bila prekrasna – idealna. Lepše nosečnosti si res ne znam predstavljati… Nikoli mi ni bilo slabo, nikoli me nič ni bolelo, nikoli nisem potočila nobene solzice (saj vse ženske vemo, da vsaj kdaj na leto pride kak trenutek, ko se moramo izjokati, pa čeprav za kakšno neumnost),… Celo nosečnost sem bila dobre volje, nikoli sitna (kot mi je povedala prijateljica, se ji je to pogosto dogajalo), vedno sem prav ponosno hodila z vedno večjim trebuhom in ga ponosno razkazovala. Vedno so mi vsi pravili kako mi paše, da sem noseča. In ob takih trenutkih sem vedno pomislila, da verjetno nikoli več ne bom noseča, saj sva s partnerjem rekla, da bo verjetno to edini otrok, glede na finančne probleme… Ko se je približeval dan »D« sva bila oba vedno bolj nestrpna in živčna. V sredo sem imela amnioskopijo in mi je moj gin. rekel, da bo zdaj zdaj počilo in mi dal na izbiro, če hočem rodit danes ali jutri. Raje sem se odločila za četrtek, saj nisem imela še nobenih popadkov in sem upala, da se bo pa mogoče čez noč kaj zgodilo. Nič… V četrtek me je fant peljal v porodnišnico. Jaz sem se še vedno počutila zelo v redu, lahko bi še marsikaj počela, tudi otroček je bil še vedno živahen. V porodni sobi sva se oba še hecala, slikala en drugega, v glavnem je vse potekalo tako kot treba. Ob 8h so me priklopili na umetne popadke in do 13 se še nič zgodilo. Potem se je zamenjala izmena babic in mi je rekla babica, da mi da samo še dve ure časa, da do takrat pa moram rodit. Meni je bilo vedno težje, bolečine so bile neznosne, vsa sem bila že izmučena, ko je malo čez 15 prišel moj gin. in predlagal carski rez. ŠOK. O carskem rezu nisem vedela ničesar, ničesar si tudi prebrala nisem o tem, saj sem vedno imela v mislih in tudi psihično sem bila tako pripravljena, da bom rodila po naravni poti. Cela nosečnost je bila tako idealna in verjela sem v to da bo tudi porod takšen. Nato se je vse tako hitro dogajalo, da si s fantom tudi lupčka nisva uspela dat. Sicer bi lahko še malo počakali s carskim rezom, a baje ne bi imelo smisla, saj je otroček ni pravilno spustil. Nato je sledila tema… Prvo kar se spomnim potem je bilo že na oddelku, ko je prišel fant k meni, ampak se tega bolj megleno spominjam. Ko pa sem se zbudila so bile prve besede, kje je MATIC. Kaj kmalu so mi ga pripeljali. To je bil najlepši trenutek v mojem življenju!!! Takoj sva se začela dojit in tudi dojenje mi je takoj steklo. Vse je bilo POPOLNO. Nato je prišla zdravnica in mi tudi vse razložila, koliko je bil težak in velik in mi povedala za oceno po abgarju – 9,9. Saj pravim POPOLNO. Potem so mi ga pripeljali še zvečer in sva se tudi dojila kakšno uro – kaj lepšega si v življenju nisem znala predstavljat… Mine noč in dopoldne so mi ga pripeljali vsega nemirnega. Samo jokal je in je babica mislila, da mogoče rabi samo mamico, da ga potolaži. Ampak ga nisem mogla potolažit, tudi dojit se ni hotel. Kaj kmalu so mi ga tudi odpeljali. Nato sem ga dobila še v času obiskov – HVALA ne vem komu, da so ga vsaj najbližji videli z menoj v mojem naročju. Takrat je nastala tudi edina slika na kateri smo vsi trije kot družina (saj slik je še več). In takrat smo tudi zadnjič slišali njegov jok… Zvečer pa je k meni prišla babica in je rekla, da so Matica priklopili na infuzijo, ker je bil tako nemiren in da ni nič hudega. Nekako sem se potolažila in zaspala. Mine jutro in to dopoldne bi jaz mogla it že na otroški oddelek k Maticu, ampak so mi sestre rekle, da bom šla popoldne, ker nimajo fraj postelje. Malo se mi je zdelo čudno, ampak dobro, če že tako mora bit. Okoli 11 pa pride k meni fant in sem mu povedala, da mi do sedaj niso še pripeljali Matica, pa je šel sam gor pogledat. Ko je stopil v sobo je bil ves slabe volje in jaz sem že takoj vedela da je nekaj narobe in sem začela samo jokat. Celo uro sva molče sedela en ob drugem in jaz sem samo jokala. Rekli so,da ga bojo za vsak slučaj odpeljali v Lj., ker sumijo na neko infekcijo in da bo do torka že nazaj. Nikakor se nisem mogla potolažit. Malo so me potolažili najbližji, da verjetno ni nič in da zelo veliko otrokom zamenjajo kri in da je potem vse v redu. S fantom sva se popoldne samo slišala, ker je delal in najbolj hudo mi je bilo, ko se je po telefonu začel jokat. To je bilo prvič, odkar sva midva skupaj, da se je jokal in se spraševal, kaj sva komu naredila, da se nama to dogaja. Proti večeru je še enkrat prišla babica in me skušala potolažit, da verjetno ni nič narobe, ampak, da je bolje, da so ga v Lj. peljali na pregled. Sama sem bila z vsemi temi mislimi, sama v sobi, saj so me namesto na otroški oddelek dali v posebno sobo, kjer sem bila sama. Pozno zvečer je pa še enkrat prišla k meni babica in mi povedala, da je pri Maticu stanje kritično, da pa še ne vejo zakaj gre. Sama ni mogla verjet, ker je bil Matic tako lep in se mu ni nič videlo, da bi bilo kaj narobe. ŠOK… MEGLA… TEMA…Ne vem več kaj točno se je potem dogajalo, samo to vem, da sem klicala fanta, ki je takoj prišel in je tudi lahko pri meni prespal. Prišla pa je takoj tudi moja mami. Takoj sva sama klicala v Lj. in so nama povedali, da so ga že oživljali in da mu bojo verjetno vso kri zamenjali, da pa sumijo na neko prebavno motnjo. Kako je minila tista noč, ne vem. Ponoči so Matica iz Pediatrične bolnice pripeljali v KC na otroško kirurgijo. Edino to vem, da sem takoj hotela k njemu. Najbližji so mi verjetno hoteli samo dobro, ko so mi rekli naj nikar ne hodim, da mu itak ne morem nič pomagat, hkrati pa so me hoteli zaščititi, saj sem bila komaj 3 dni po operaciji. Ampak moje misli so bile samo pri Maticu – kakšna mama pa bi bila, da ne bi bila tudi v najtežjih trenutkih ob njem. To so mi v porodnišnici sicer omogočili, ampak na lastno odgovornost in z lastnim prevozom!!! S tem se takrat sploh nisem obremenjevala, hotela sem samo k Maticu. Revež je bil ves priklopljen na vse mogoče aparature… Stanje je bilo zelo resno. Tudi v KC so ga še enkrat oživljali in napovedali diagnozo, da gre za metabolno oz. presnovno motnjo, da nima encima, ki bi prebavljal beljakovine. Tako nastaja amoniak, ki namesto, da bi se prebavil in šel skozi seč, se je kopičil v njem in se nabiral v možganih. Najbolj presenetljivo pa je to, da ima vsak človek povprečno 40-60 enot amoniaka v sebi, Matic ga je pa imel kar 4000!!! To pomeni, da so bili že vsi možgani okvarjeni. Nekateri, zelo redki ljudje lahko kratek čas živijo do 400 enotami amoniaka, s 4000 je pa nemogoče. Zdravniki pravijo, da sva imela to »srečo«, da je to edini tak primer v Sloveniji v zadnjih 30 letih in da naj bi bilo to gensko. Bili so še trije taki primeri, ampak z bistveno manj amoniaka. Ko so nama to govorili sploh nisem mogla dojet, da nama govorijo, da se to nama dogaja oz. najinemu Maticu…Dnevi so se vlekli, diagnoza je bila slaba. Naslednji dan so mu delali dializo in amoniak zmanjšali na 150 enot. Bila sva zelo »vesela«, a kaj kmalu so naju zopet postavili na realna tla, da Matic praktično nima možnosti, ker ima verjetno že vse možgane uničene. In tako sva samo nemočna stala ob njem in si delala spomine nanj. Na vsake toliko časa, ko sva ga božala se je pa premaknil; najprej je samo prst stisnil, nogico je premaknil… Nama je to zelo veliko pomenilo, še vedno pa so zdravniki trdili, da je to samo refleks, da ti ukazi ne pridejo iz možganov, ampak iz hrbtenjače od koder potujejo refleksi. Tekli so dnevi in jaz sem vsak dan odhajala iz porodnišnice – na lastno odgovornost!- s najinemu sinku. Stanje se ni nič izboljševalo, le še vprašanje časa je bilo. Po dveh dneh, ko so ugotovili diagnozo so ga prestavili v drugo sobo, češ, da tam nimajo prostora. Tukaj so ga potem samo še vzdrževali na aparatih. Zbral se je konzilij in odločil, da otrok nima možnosti za preživetje in da se tudi možgani nič ne odzivajo. Tako so se odločili, da ga bodo počasi začeli odklapljat. Še prej pa so predlagali, da bi mu naredili biopsijo jeter in bi ta vzorček poslali v London na preiskave. Nato smo se dobili z genetičarko, ki nama je razložila ves proces in tudi možnost zapletov. Predlagali so nama tudi, da bi pri naju vzeli kri in poslali V London na DNK preiskave. Seveda, pa tega posega niso smeli narediti brez najine privolitve. In kaj naj bi naredila, mlad par brez otrok… Seveda sva se strinjala z vsem, da če že Matic ne bo preživel, da bodo vsaj pri drugem otročku lahko kaj prej ugotovili, če bi že bilo kaj narobe. Poseg je minil brez težav. Ko sva popoldne prišla k Maticu so ga že prestavili v drugo sobo, tako brez oken, meni se je zdela soba kot neka čajna kuhinja, samo brez štedilnika. Seveda so se izgovarjali na to, da imajo gužvo in da ni prostora. Če sedaj na vse to gledam se mi zdi, kot da imajo vse to po fazah narejeno. Prva soba je bila zato, da ugotovijo diagnozo oz. če lahko zdravijo, druga soba je bila samo za vzdrževanje, tretja pa je bila za umiranje… Tisti dan, po biopsiji, je bil Matic stabilen. Hotela sva še z doktorjem govorit kako in kaj sedaj. Še enkrat nama je povedal vse to kar sva že vedela; da najino dete nima možnosti preživetja, da so možgani v celoti okvarjeni in da ga pri življenju drži samo še raspirator, in še tega bodo POČASI odklapljali. Takoj sem ga vprašala, koliko časa ga bodo pustili pri življenju oz. koliko časa lahko še zdrži? Pa ni nič odgovoril, samo v tla je gledal. Čez nekaj časa sem ga še enkrat isto vprašala, in mi tudi ni odgovoril. Direktno pa nama je povedal, da če se mu še enkrat srček ustavi, ga ne bodo več oživljali. Povedal nama je tudi, da ga imava možnost krstit. In sem rekla, da če ga zdravega ne moremo, ga tudi sedaj ni treba. Ko sva odhajala je imel raspirator priklopljen na 12 enot – 12x v minuti ga je »napihnil«. Tisti dan je bil čisto miren, brez kakršnih koli refleksov. Naslednji dan 6.7.2007 dopoldne sva še enkrat klicala na oddelek kako je z njim in nama je sestra rekla, da je stanje stabilno, ampak so mu raspirator zmanjšali na 10 enot. Dopoldne sta šla še od fanta starša k njemu in je tašča rekla, da jo je za malenkost stisnil za prst (refleks). Midva sva šla, kot ponavadi, popoldne k njemu, okoli 15.20. Ko sva prišla v sobo, sva prvo pogledala na monitor raspiratorja – bil je ugasnjen!!! Samo spogledala sva se in pogledala sestro, če lahko govoriva z zdravnikom. Takrat pa so začeli tulit alarmi, na monitorju za bitje srca se je pokazala ravna črta……pogledam sestro, in mi vsa solzna pravi: »poslavlja se….« in je UMRL.
Kot sva potem pogledala papirje, so ga odklopili že ob 13h, in revež se je še toliko časa matral, da naju je počakal….. O MATIC!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Prišel je zdravnik, da je uradno potrdil smrt. Prvo kar sem ga vprašala je bilo, če nama niso mogli to že včeraj povedat, da ga bodo danes odklopili, oz. da bi ob 13h vsaj poklicali, da so ga odklopili?! In se je izgovarjal na včerajšnjega zdravnika, češ da nama je to vse včeraj razložil in da sva samo kimala, da razumeva. Kako, ko pa je samo v tla gledal, ko sem ga o tem vprašala?!!!! In če bi vedela kaj bo danes sledilo tud s svojim avtom ne bi hodila v Lj!!! In njegove prve »tolažilne« besede so bile, da Matic itak ni imel možnosti da bi preživel, in da naj si greva pogledat na Ig oz. Sočo, te prizadete otroke in naj bova »vesela«, da se kaj takega ne bi nama naredilo, oz. če bi preživel kakšen bi bil…..In to naj bi bile besede zdravnika!!!!!
Sestra je nato prosila, če greva lahko ven za par minut, da ga pripravi. Z nama sta bila tudi moja starša. Očeta res še nisem videla tako jokat. Vedno si je po tihem želel, da bi bil njegov drugi otrok fant in sem bila jaz. Tudi edina vnukinja (od sestre) je punčka, in toliko bolj je bil verjetno vesel najinega Matica, ki pa nam ni usojen. Tudi pri tašči in tastu je bil to prvi vnuk (moj fant je edinec). Očitno bi nam bilo preveč lepo….. Čez nekaj minut smo šli lahko spet k Maticu……Bil je zavit v belo rjuho….. še vedno tako lep……kot da samo spi….. Postajal je vedno bolj hladen, vedno bolj bled…… Več kot dve uri smo bili lahko pri njemu, da smo se poslovili od njega….Najinega Matica…. Odpeljali so ga…….

Odločila sva se, da ne pustiva obdukcije, saj so ga že dovolj matrali. Nato sva naslednji dan doživela drugi šok…. Zjutraj bi morala it pogrebna služba po Matica na Žale. Ampak ga ni bilo tam, ker naj bi bil še na Patologiji – tam, kjer delajo obdukcije. Kar meglilo se nama je pred očmi kako, da lahko kaj takega spregledajo, ko pa sva še podpisala, da ne pustiva obdukcije!!! Takoj sva klicala v Lj. in so se nekaj zagovarjali, da mora bit tam, dokler tudi patolog ne podpiše nekih papirjev. In najin Matic je moral bit tam samo zato, da bo nekdo samo nekaj podpisal!!!??? Pa to se lahko samo pri nas v Sloveniji dogaja!!!!

9.7.2007 smo ga pokopali. Brez kakršnih koli ceremonij – samo pokop. Pogrebna služba nama je sicer svetovala, da bi bil prisoten vsaj duhovnik. Pa sva rekla, da ne, ker ne bi prenesla njegovih besed, da naj bomo veseli, ker ga je bog vzel k sebi in da mu bo tam še lepše. Ne vem, če mu je kje lepše, kot bi mu bilo pri nama…. izgubila sva še tisto malo vere, kar sva jo imela…. Sprašujem se, kje je pravica na tem svetu; ljudje, ki imajo zdrave otroke jih zavračajo, trpinčijo in ne vem kaj še vse, midva in še mnogo drugih, ki si pa srčno želimo otroke, jih pa na tak ali drugačen način izgubimo?!

In tako sva ostala spet sama…. Z mislimi pri Maticu in z željo po novem otroku…. Vem, da je vse to še prekmalu, saj se morava prej še posvetovat z genetičarko, ko pridejo vsi izvidi iz Londona, da sploh vidimo kakšne možnosti imava za naprej. Ampak, ko enkrat občutiš kaj pomeni biti mama, oče, kako je ko otroka dojiš, ga pestuješ, je želja toliko večja….
Dva dni po pogrebu smo vse Maticeve stvari pospravili. Ne vem, ali sem bila še toliko v šoku, da se mi je to zdelo čisto normalno. Kot se mi zdi »normalno«, da hodiva vsak dan na pokopališče k Maticu. Vse se mi zdi tako daleč…. vsa moja nosečnost, porod in smrt…. Spet drugič, ko pa bolj podrobno pomislim na vse, se mi pa solze samo vlijejo… Nato se zjokam in gremo dalje…. Imam pa to srečo, da imava ob sebi še vedno ljudi, ki so nama stali ob strani tako v veselju, kot v vsej tragediji in bolečini.

Ne dolgo tega, ko sem mislila da je že vseh šokov konec sva pa prejela vabilo za sestavo smrtovnice. Jaz vse razumem, da je to pač tak postopek in da imajo pri teh stvareh že vse v naprej narejene obrazce, ampak to je bil pa višek. Ženska, ki dela na občini, ki pozna obrazec in ki samo vtipka podatke pokojnika, je vseeno poslala tak obrazek kot je za vse pokojnike – bodisi da so stari 50, 100 let ali pa 1 dan. In ko je vtipkala datuma najinega Matica, je lahko razbrala, da je bil Matic star komaj 15 dni. In na tem vabilu so bili navedeni podatki katere potrebujejo za smrtovnico-oporoko; – podatke o pokojnikovem zakoncu, – podatke o pokojnikovih otrocih in potomcih že umrlih otrok, – podatke o osebi s katero je pokojnik živel v izven zakonski skupnosti, – ali je pokojnik zapustil pismeno oporoko,….. Da si pa kaj takega upajo naprej poslat!!!!!!!!! To sem pa znorela in si vzela čas in šla na občino k njej osebno in jo nadrla kar sem jo lahko – pa še sem jo premalo!!!! Najbolj žalostno pa je to, da je rekla da je že imela primere dojenčkov in da se še noben ni pritožil zaradi tega. Očitno je praksa, da take stvari pošiljajo naokoli. Če ne zaradi drugega, sem šla na občino z namenom, da se pa mogoče le ne bi še kateremu to zgodilo. Včasih se sprašujem, ali smo res tako preobčutljivi na take zadeve v taki situaciji…. Ampak nekje pa tudi mora bit meja….

Dolgo sem zbirala pogum, da sem vse to spisala, pa še to sem pisala nekaj dni, saj to te stvari še preveč boleče…. Upam in verjamem, da mi bo še enkrat dano, da bova postala mama in oče in še enkrat občutila to starševsko srečo. Do takrat pa »upanje umira zadnje« in kot je že nekdo napisal, da bolečina z leti ni nič manjša – le naučimo se živeti z njo. In mislim, da to drži, res pa je, da je še prekmalu, da bi lahko tako občutila. Jaz sem še vedno optimist in zdi se mi, da znamo mi oz. vsaj jaz, ki smo dali kaj podobnega skozi, bolj cenit tiste malenkosti v življenju. Veliko bolj se zavedam, kakšna sreča je, če ima nekdo zdravega otroka, bolj dojemam lepoto narave in se poskušam veselit vsake malenkosti, ki mi je ponujena.

Upam…….saj vem, da je Matic vedno in za vselej z nama…….

Najprej en objem in iskreno sožalje. Tudi jaz težko pišem, saj mi ob tvoji zgodbi kar lijejo solze po licih. Spominja na mojo, našo zgodbo, čeprav je bila naša krajša.

Vse kar ti lahko rečem v tem trenutku je le to, da sočustvujem s teboj in ti želim še veliko moči in upanja za naprej. Vredna si občudovanja, ker si še vedno optimist (in ostani taka!) in ker si že sposobna razmišljati o morebitni drugi nosečnosti. Jaz sem šele zdaj (po dobrih 6 mesecih od slovesa naše pikice)začela razmišljati o novi nosečnosti in sploh še nisem prepičana v to, da bi zmogla. Edino, kar bi ti rekla je, da ne se prenaglit, ker včasih nas take situacije povozijo šele čez čas. Tako se je zgodilo tudi mojemu možu – najprej se je kar držal, saj je moral skrbeti zame, ker nisem mogla niti stati sama, potem pa je sesulo tudi njega.

O tem kaj vse počnejo in govorijo zdravniki, ipd. ne bi govorila, ker me še preveč bolijo besede, ki so jih izrekli meni. Sprašujem pa se, ali je prav, da tiho požiramo te stvari in nič ne ukrenemo? Upamo, da jih bomo še potrebovali in smo zato tiho? A ne s tem na nek način dopuščamo, da prizadenejo še druge, ki jih doleti podobna tragedija, kot je nas? Res vsaka ti čast, da si zmogla in si šla nadret žensko na občini!!

Res je, kar si zapisala o bolečini, ki ne izgine nikoli, zato ti želim le, da bi se kmalu naučila živeti z njo, vendar pusti si čas tudi za žalovanje. IZkoristi tudi to, da imaš ob sebi še vedno veliko ljudi, kajti zelo hudo je, ko vidiš, da ljudje, ki so bi ti bili blizu, po tragediji odhajajo. Upam, da ti tega ne boš izkusila nikoli! Drži se jih in izkoristi vsako priložnost, da si olajšaš dušo, ko ti je hudo.

Veliko, veliko moči in upanja za naprej!!! In zapomni si, da boljše in bolj močne mame si Matic ne bi mogel želeti!

Res zalostna zgodba in vsakdo bi spremenil in popravil preteklost ce bi imel to moc..ostajamo nemocni,a vseeno upam,da bosta cutila ljubezen in podporo bliznjih in da boste ostali povezani z Maticem vse dokler se zopet ne vidite,tudi ta dan bo verjamem prisel. Tebi Matic zelim vse lepo tam kjer si sedaj,starsem in bliznjim pa moje iskreno sozalje in cimvec moci in ljubezni,ki vam bo pomagala skozi tezko obdobje..

Vsake toliko časa preberem tale forum in globoko sočustvujem z vsemi starši, ki so izgubili svoje otroke. Tudi vidva prejmita od mene topel objem in moje najlepše misli. Sama take izkušnje nisem imela, zato res ne morem vedeti, kako se počutita, si pa lahko predstavljam, kako je staršem, ki se morajo tako zgodaj posloviti od svojega tako pričakovanega in tako željenega otroka.
Vajin Matic je zdaj zvezdica na nebu in na tak način je še vedno z vama. Želim vama, da zdržita in skozi to strašno izkušnjo še okrepita svojo vez.

Nepredstavljivo, krivično, pa vendar žal resnično…

Izrekam vama iskreno sožalje ob izgubi Matica.KAr podožvljala sem vaše težke trenutke. Videti otroka umirati, joj, groza!
Najlbolj so mi ostale besede: ko enkrat okusiš materinstvo, je želja po otroku še bolj močna. Tako sem jo jaz tudi doživljala. Lažje bi ostala brez otrok, če ne bi bila nikoli noseča.

želim ti moči, moči in želja bo prišla, bolčeina pa bo za vedno ostala, le navadiš se nanjo in je bolj znosno.

Mislim na Matica in na vas.
F. s tremi angelćki viskoko tam gori

Moje izkreno sožalje!
Dejanj in besed zdravnikov in ostalih vpletenih pa raje ne komentiram, ker je bilo tudi pri meni prav”prijetno in polno razumevanja”!

Naj se Matic igra z najinimi angelčki visoko gori v deželi zvezd in lepote!

škratek

Iskreno sožalje tudi z moje strani.

Hudo je, ko se zgodi, kar se je zgodilo nam vsem, na tem forumu. Počasi bomo prebolele, pozabile pa nikoli. Naši otroci so vedno v naših mislih, čeprav nogoče kdo misli, da je vse vredu, da smo pozabili. Ne takih stvari se ne pozabi, samo sčasoma se naučimo živeti z njimi.
LP
silvya

Spoštovana!

Iskreno sožalje ob neizmerni in nepopisni izgubi! Nimam besed, ki bi potolažile,imam le tople misli, ki naj vsaj malo ogrejejo ranjeno srce!

Cesarica, iskreno sožalje. Dnevi, ki prihajajo, bodo hudi, zelo hudi. Žal ti ne morem reči, da bo bolje, ker tega niti zase trenutno ne verjamem. Jaz se s smrtjo svojega sinka soočam že 7 mesecev, pa ni nič bolje. Ni dneva, ni ure, da ne bi mislila nanj.

Edino, kar ti lahko rečem, je, da ne izgubi stika z možem. In ko ti bo najbolj hudo, joči, kriči, samo ne drži bolečine v sebi. Tudi jaz čakam na tisto: bolečina bo ostala, samo navadili se je bomo in zato ne bo več neobvladljiva.

Objem.

Hvala vsem za vse tolažilne besede…

Res je, da imam ob sebi same dobre prijatelje s katerimi se lahko o vsem pogovarjam, ampak razumet me pa ne morejo… Zato je “fino”, da se lahko tudi na tem forumu pogovarjam z vami o vsem, in vem da me boste vsaj ve razumele.

Jaz sem se po izgubi najinega angelčka kar zakopala v delo, napisala sem diplomo in bom naslednji mesec že diplomirala (upam) in zamenjala bom tudi službo. Saj v tej v kateri sem trenutno zaposlena, nisem bila toliko vredna, da bi mi poslali sožalno vizitko ob izgubi Matica. Tako, da upam da grem na bolje.
Zaenkrat mi je to vzelo kar nekaj energije, tako da sem se prebila skozi ta dva meseca. Ne vem pa kako bo naprej, sama imam še toliko pozitivne energije, da upam, da o tudi nama enkrat posijalo sonce… Fant je bolj črnoglede narave in ga vse takoj vrže iz tira in obupa, tako da moram bit vsaj jaz močna za oba… Ni vedno lahko, ampak ko ga vidim, da sem ga vsaj malo potolažila in tudi on zače gledat malo bolj optimistično, je moje delo poplačano.
Drage moje, ne smemo še obupat, ker bo potem naše življenje nesmiselno… so pa ljudje, ki nas še potrebujejo… glejmo samo naprej, saj bi tako želeli tudi naši OTROCI…

“In zapomni si, da boljše in bolj močne mame si Matic ne bi mogel želeti!”
Hvala ti aria::trv… Tvoje besede so mi segle v dno duše, ravno to sem potrebovala…

Danes je eden hujišh dnevov… Oba s fantom sva danes ful slabo spala in sem ga potem zjutraj vprašala kako to, da je že zbujen in mi je rekel, da se mu je nekaj sanjalo. Najprej mi ni hotel povedat, verjetno me ni hotel spravit v slabo voljo že takoj zjutraj in sem kar vstrajala. Sanjalo se mu je od Matica kako sta mravljice gledala in se z njimi igrala:((((. Cel dan sem imela to v mislih in bila na robu solz. Kar živo sem si predstavljala kako bi bilo….Sedaj pa ne zmorem več… Solze mi kar lijejo…. Pa tako dober oče bi bil…. Le zakaj tega ne bomo nikoli doživeli?!?!?!?!
Po drugi strani me pa mučijo vprašanja, zakaj jaz nikoli ne sanjam o Maticu – še nikoli se mi ni… Njemu pa večkrat. Se mogoče s tem preveč obremenjujem?
Še včeraj sem bila tak optimist….. Saj bo…. Kaj pa če mi v življenju ne bo nikoli več dano, da bi postala mama? Sicer sem še mlada in upam na najboljše, še vedno me pa malo razjeda, kaj pa če ne… Ko berem vaše zgodbe, vidim da ni rečeno da bi bilo v drugo vse dobro… Kaj bi dala za enega zdravega otroka!!!!!!!!!!!!!!
Mar res prosim preveč????

Draga moja prijateljica

Rada te imam. In vem, da bi bila vidva najboljsa starsa na svetu. Ce bi imela carobno palicico, bi si zazelela vajinega zdravega otroka. Le to, da bi bila za odtenek bolj srecna. Ne, nikoli si ne bom prav predstavljala, kako to boli. Ampak jaz te ful obcudujem. presenetila si me, kako si mocna in Matic bi bil/in je res ponosen na vaju.

Takšni dnevi pridejo, velikokrat, žal!
Tudi sanjala boš svojega Matica, verjemi in takrat bo hudo!
Jaz sem se najbolj bala da bom pozabila kakšen je bil Bine, njegov vonj, njegov obraz, nogice, rokice…….pa ne bom, še vedno ga vidim pred sabo, le da se ob teh trenutkih nasmehnam in sem hvaležna za bežen trenutek in toploto, ki mi ob tem oblije srce!

Veliko je že to, da lahko o tem pišeš, govoriš in se zjokaš!Si na dolgi poti žalovanja in čas upanja pride takoj za tem!

škratek

Draga Cesarica

moje iskreno sožalje ob izgubi tvojega Matica.

Ob tvoji zgodbi podoživljam svojo in jočem. Tudi moje punčke ni več. Pokopali smo jo takrat, kot vidva Matica. Upajva, da čas resnično celi rane in da bolečina postane znosnejša. Pošiljam ti topel objem v upanju, da bova nekoč lahko vso materinsko ljubezen dali bratcu ali sestrici najinih angelčkov.

Ljuba moja, iskreno sožalje. Sploh ne vem, kaj bi napisala, da se ne bi slišalo izpeto ali kaj podobnega … sama nisem mamica, ne še, ampak ko sem brala tvojo zgodbo, so se mi solze kar same vlile. Življenje res ni pravično. Izguba otročička pa je ena največjih krivic.

Drži se. Mislim nate.

Razumem tvojo bolečino, tudi jaz sem v 23 tednu rodila fantka, ki mi je umrl v naročju. Bil je najllepši in tudi vedno bo najlepši. Ko sem ga videla sem bila tako zelo srečna, ko sem se zavedla, da je njegovo drce ugasnilo, sem si želela umreti z njim. Še zdaj po 6 tednih je bolečina prav tako huda kot je bila. Enkrat bo bolelo manj in tudi takrat bomo me pripravljene na nov boj. Drži se in vedi da bo tudi nam uspelo imeti enkrat enega sončka, ki bo najlepši.

moje sožalje ,držim pesti za dobre rezultate

lp marija

Pozdravček.

Dolgo sem zbirala pogum, da se zopet oglasim. Ampak se moram vsaj javit, če sem že pred 2,5 leti objavila to žalostno zgodbo. Ne pišem prav pogosto, na vsake toliko časa se malo oglasim, redno pa spremljam vse te žalostne zgodbe.
Tudi jaz sem bila postavljena pred kruto realnostjo, kako “preboleti” otroka. Matica, ki sem ga rodila, ga pestovala, dojila…. Nato pa je umrl star komaj 15 dni…. In ko sva se s partnerjem malo pobrala in začela delat na drugem otroku, pa sva doživela – splav… Žalosti kar ni bilo konca. Ampak jaz sem bila optimist in sem vedela, da mora tudi nam posijat sonce – da bom tudi jaz enkrat pestovala zdravega otroka.
In res, novembra 2009 se nama je rodila punčka, ki je tako kot Matic, najina navečja ljubezen!!! Še ko sem bila v porodnišnici se nisem mogla prav veselit, ker smo čakali na neke preisakve, če je vse vredu, in nisem se mogla prav veselit dokler nisva prišle domov. Šele ko sva prišli domov in ko sem gledala tega angelčka v zibki so se mi vlile solze…. Saj sem se šele tedaj – po 2,5 letih, zavedla kaj sva izgubila!!!!! In še danes, ko jo gledam kako se že smehlja, ko jo previjam, crklajam pomislim na Matica, za kaj vse sva bila prikrajšana. Ampak se takoj zavem da me hči potrebuje veselo in dobrovoljno, in ne sme moja slaba volja, ki ob pogledu nanjo takoj zbledi, vplivati nanjo. In zavedam se, da je to prav poseben otrok, saj ima nekje Angelčka – starejšega bratca, ki bo vedno bdel nad njo.
In punce, na srce vam polagam, žalujte za svojimi otroki in ko pride pravi trenutek bodite pogumne in če se le da vstrajajte in sledite svojim sanjam, kajti SPLAČA SE!

Kako te razumem! Tudi jaz sem pisala na ta forum, ko je pred skoraj tremi leti umrl najin takrat dveletni Tomažek. Bil je hudo bolan.

Sedaj imava sedemmesečno hčerkico, najinega sončka. Zdaj vem, da nikoli ne bo nadomestila Tomaža in da bo Tomaž vedno ob nas, vendar sem po dolgem času spet srečna. Kljub bolečini v srcu.

Objem.

Kako čas beži. Tudi jaz sem že pisala tukaj, in žal bi še lahko pisala, pa je preveč vsega, da bi še zmogla. Zadnje čase samo berem. Sem ena tistih, ki ne moremo priti do zgodbe s srečnim koncem.
Pa vseeno bom rekla, da mi ni žal za noben poskus, ki je za mano. Splača se. Že zato, da veš, da si se dovolj potrudil, in da so določene težave, kljub vztrajnosti in trudu, nepremagljive.