katastrofa – nevzpodbudno poročilo – raje kar preskočite
Na kavču sedi moja švestra in moja nečakinja. Obe v samih majicah in spodnjicah gledata TV in jesta. Na mizici nema šta nema od samih mastnih in slastnih stvari. A vidim prav? Tamala si na en centi debelo maže becel na kruh in povrhu oblaga slanino. Jamčki jamčki jamčki… Malo ogloda, pusti na mizi. Gremo naprej… na slatkiše. Poje za eno opeko sladoleda. Potem prigrizne kos pice od včeraj. Na vse to nekaj zdravega. Ogloda hruško. Vmes poje eno kinder čokoladico. Si obriše roke v celulitična bedra. Nakar mora vstati. Komaj dvigne rit iz globokega sedeža. Hlačk se ne vidi izmed celulitičnih ritnic. Gledam jo… gledam… moj pogled opazi tastara in tamali reče, naj si obleče trenerko. Ne zdržim in jima povem, da sta pravi pujsi. Jesta isto in enako kot pusji, zapacani sta od brade do popka in ne morem pomagat, graužata se mi in jezna sem nanju. Moja švestra je bila včasih lepotica. Zdaj je kup sala, ki kar melje in melje in melje. Pa to še ni tako hudo. V kup sala je spremenila tudi mojo nečakinjo, kar ji ne bom odpustila. V času, ko bi punca morala spoznavati svet, žurirati s prijateljicami, ugotavljati kaj je prva ljubezen, sedi doma, osamljena, zagrenjena, zavistna, žalostna in tako rejena, da je že cela popokana od strij s kožo izmaličeno od celulita. Po vseh kotih se valja hrana. Zapakirana, napol odprta, obžrta. Povsod ležijo recepti in nasveti za hujšanje. Že stokrat sta neuspešno hujšali po tisoč in eni dieti in komaj čakali, da sta se spet vrgli na pladenj tort. Ne na eno tortico. Na cel pleh! Kdo, prosim lepo, kdo ju bo lahko čez vse te nanose masti pogledal v dušo? In rekel, da so lepe navznoter? Kdo, če tega ne zmorem (več) niti jaz. Leta prepričevanj, spodbujanj, trepljanj, objemanj, sočustvovanj niso obrodile sadežev. Zdaj ju zaničujem, obsojam in gledam stran, če le zmorem. Včasih pa mi oči same skačejo iz pecljev. Tako kot včeraj. In sem jezna in ju sovražim in prav nič usmiljenja in sočutja več ne čutim do njiju. Vse sta natolkli sami s svojimi zobmi, packi.
Tako, morala sem spraviti iz sebe. Upam, da se bo katere dotaknilo. Ni važno, da ste pametne, duhovite, vesele, dobre, izobražene, razgledane itd. itd. itd. Vsi na vas vidijo samo špeh. Ko se obrnete vas imenujejo “debele” in še kaj zraven kar se začne na pra… Tako je to v resnici. V realnosti. Prekleto!!!
Če je vse to res, pustite svoj naslov in jiju kontaktiram, sama se že 4 mesece uspešno spopadam s težo in jima mogoče lahko dam spodbude.pa da ne boš mislila, da imam 7okg.ne, jaz sem težka 130 kg,imela pa sem jih že 150.grozljivooo,vem sama.nisem se več kontrolirala, samo jedla sem in jedla.sedaj pa je prišel čas zame in vem da sem sposobna storiti velik korak.prosim, javi se in skupaj si lahko pomagamo.
Če je vse to res, pustite svoj naslov in jiju kontaktiram, sama se že 4 mesece uspešno spopadam s težo in jima mogoče lahko dam spodbude.pa da ne boš mislila, da imam 7okg.ne, jaz sem težka 130 kg,imela pa sem jih že 150.grozljivooo,vem sama.nisem se več kontrolirala, samo jedla sem in jedla.sedaj pa je prišel čas zame in vem da sem sposobna storiti velik korak.prosim, javi se in skupaj si lahko pomagamo.
Če je vse to res, pustite svoj naslov in jiju kontaktiram, sama se že 4 mesece uspešno spopadam s težo in jima mogoče lahko dam spodbude.pa da ne boš mislila, da imam 7okg.ne, jaz sem težka 130 kg,imela pa sem jih že 150.grozljivooo,vem sama.nisem se več kontrolirala, samo jedla sem in jedla.sedaj pa je prišel čas zame in vem da sem sposobna storiti velik korak.prosim, javi se in skupaj si lahko pomagamo.
Pujsa, I love you! Moj e-mail je [email protected]
Res moram sestavit strategijo, ampak ne vem kako naj to izpeljem, da se ne bosta čutili posiljeni, užaljeni, zamerjeni in v tem stilu dalje. Za pomoč se ti res zahvaljujem.
No evo, ko se v nekem drugem postu sprašujete, kako so ljudje tako kritični do debelih – nekdo ki to dela iz sebe se ne spoštuje in tudi spoštovanja ne more pričakovati od drugih. Je že prav, da se na forumu bodrite in bognedaj da bi kdo rekel kaj čez debele in to, ampak mogoče bi pa komu koristilo, da dobro pogleda, kakšen je, kaj počne, kakšno življenje živi in premisli, če je to res vredno človeka. Za začetek ugasnite TV. Ko se nažirate, glejte poleg, kako se nažirate in ne stran, v TV ekran.
Zivjo, zdravo!
mala piska.. glede svoje sestre bos bolj tezko kaj sama ukrenila, ker more clovek zmeri sam spoznat da to tko ne gre vec naprej in se mora sam spopadat s svojimi tezavami! To govorim iz svojih izkusenj, ker sm tut jst v svojih bom rekla *najbolsih* casih pocela take stvari kukr jih zdj tvoja sestrca.. pa so mi vsi hotel pomagat, samo jz pac nism hotla.. ker je biv men tak nacin zivlenja usec. Potem mi je pa kr en dan naredil v glavi KLIK in sm se vprasala kva men ni jasn da delam to iz sebe! in sm se vzela v roke mal ksno knjigo prebrala pa so sle tut kile pocas dol.. seveda z vstrajnostjo in trdim delom..primerna dieta in pa seveda dost rekreacije, taksne in drugacne. Drugac sm tehtala 116kg, zdej jih mam pa 81, sj ne recem da sm suha, ker to tut nikol ne bom, samo se pa velik bols pocutim v svoji kozi, pa sem sama s sabo zadovoljna. No to sm hotela povedat, upam da ne bos razocarana ker si v teh stvareh najbolj pomagas sam. Lahko se pa mal vec pogovarjata o teh stvareh, da bo spoznala da kar dela je narobe.
Lep pozdrav,
Ana
Ta post je verjetno nastal iz stiske, nemoči. Je pa brutalno iskren. Temu, s čimer se ubadata tvoja sestra in nečakinja, se reče zasvojenost s hrano in prenažiranje. Žalostno je videti. Jaz ne obsojam, ne kritiziram, se ne smejem in ne žalim. Samo žalostna sem. Ker vem, da si ljudje ne želijo biti taki, samo pomagati si ne znajo. Prvi korak je, da si priznata, da imata problem. Odlična je knjiga, pa se zdajle ne spomnim naslova. Malo pobrskaj med starimi temami. Ne govori o dietah, hujšanju, temveč razkriva razloge, zakaj se sploh bašemo. Jaz sem zelo hvaležna sosedi, recimo, ki si vzame čas in teče z mano, čeprav sama od tega nima nič, ker je že pred tem pretekla dva kilometra in mora upočasniti tempo. Največ lahko storiš, če ju spreviš iz hiše.
Ančka, ti pa si izurjena igrat na občutke krivde. Zakaj bi piško bilo sram, kar je napisala?Haaalloooo???!!! Ne rečem, da je napisala naslov,pravo ime, priimek po možnosti še emšo …In ne vidim nikakršne brutalnosti v njeni iskrenosti.Ko eni jedo čez mejo, drugi ravnodušno opazujejo, tretji se smejejo, četrti so žalostni, peti jih prezirajo itn.Ampak to je življenje.Svetovna zabava.Na zabavi vsake tolko stakneš tudi “mačka”. Ampak to te tudi pouči. Dokler sami ne pokažemo nek interes za spremembo drugi si lahk le domišljajo da nam pomagajo. Bilabong dej spomn se in napisi kaj je to za ena knjiga:)hvala
Sem našla. Ne kaj ješ, kaj te sili da ješ.
Jaz sem verjetno precej starejša od vas, meni so se kilogrami nabrali kasneje, v zadnjih letih malo preveč. Pred dvema mesecema sem se po dolgem času stehtala (kupila novo tehtnico, navadno, digitalno, brez prikazovanja kakšnih maščob) se lotila bolj resno ločevanja živil in rezultati so že tu. Iz 98 kg sem prišla na 93. To je zame že lep uspeh, brez lakote, vse lahko jem, le da ločujem, (ne jem skupaj beljakovin in ogljikovih hidratov ali škroba). Zjutraj ponavadi belo kavo (ječmenovo), ker prave ne pijem, potem kmalu dva enaka sadeža in potem če sem lačna pred kosilom, kakšno urco prej še kakšen sadež. Za kosilo, kar si pač takrat bolj želim pojesti, en dan raje jem pašto z nebeljakovinsko omako (paradižnikova z raznimi dodatki zelenjave) variant je nešteto, tisto kar rada jem). Popoldne če se le da, zopet sadje, včasih tudi dvakrat pred večerjo. Sadje je vedno ene vrste. Za večerjo, če mi paše kaj beljakovinskega (mesa ne maram preveč, kakšen puranji ali piščančji zrezek, ribe, tune) in zraven kaj zelenjavnega, možnosti je veliko, tisto, kar mi takrat paše. Mora pa bit doma vedno razna zelenjava in sadje, tako, da lahko izberem, kaj mi takrat najbolj paše. Rada pojem kakšen košček sira, pa zraven tudi dve rezini kruha, čeprav je to nepravilna kombinacija, toda to je dovoljeno tudi v strožji ločevalni dieti. Ali pa mi zapaše jogurt in košček kruha. Seveda vse v čimmanjših količinah. Če se mi zalušta en dan jesti riž, si ga skuham malo več in da imam še za večerjo, s kakšno zelenjavno omako ali prilogo, ali pa kar tako na belo, odvisno od moje trenutne potrebe.
Drugače pa hodim na daljše sprehode s psičko in zadnje čase uvajam zopet orbitrek. Ta je super, sem že enkrat preverila, ko sem ga redno uporabljala vsak dan in postopoma prehajala na pol ure dnevno, na koncu mi je prišlo to prav v navado in sem morala vsakodnevno gor. Verjemite punce pomaga. Če ne pa vsaka rekreacija je zelo učinkovita, le redno jo moramo prakticirati, na začetku se moramo pač malo prisiliti potem pa gre kar samo od sebe.
Kot je že nekdo zgoraj napisal, če počneš to skupaj z nekom je verjetno še bolj učinkovito in lažje. Nabavite si psa in boste primorane ven na dolg hiter sprehod. Dobile boste novega prijatelja in še pomagal vam bo shujšati.
Naj povem še to, da imam rada tudi sladko, čeprav zadnje čase mi je vse preveč sladko, raje imam temno čokolado, pa si jo ko me prime tudi privoščim kakšen manjši košček. Tako, da tudi če včasih malo grešimo, moramo naprej vztrajat in ko pridejo prvi rezultati, dobimo novo moč in motivacijo za naprej.
To so moje izkušnje, na kratko, upam, da bo katera kaj našla tudi zase, da se bo lažje odločila, kako naprej.
Naj povem še to, da se tako prehranjujem, ker mi ta način ustreza, ker ne maram strogih diet, ki se pri meni ne obnesejo in mislim, da tudi pri marsikom drugem ne. Mogoče samo na kratek čas. Jaz bom ta način prehranjevanja obdržala tudi za naprej, tudi ko bom dosegla željeno težo, ker se mi zdi najbolj zdrav, saj praktično ješ lahko vse, samo ne skupaj v enem obroku.
Samo začeti je treba. Nekdo je rekel motivacija pride, ko nekaj začnemo.
Dir Ančka, tudi jaz nič ne zavidam sestri in nečakinji. Glede moje malenkosti pa imaš rahlo napačno predstavo o mojih motivih in moji fizični podobi. Kje sem napisala koliko tehtam in kakšen je moj IQ? Kje sem objavila kakšno svojo sliko? Kako si torej prišla do zaključka, da bi lahko veljalo zame, da sem lepa, suha in pametna?
A če si upam pokazat kaj sem napisala na forum? Če bi res prebrala kaj sem napisala na forum bi morda opazila, da sem jima vse povedala v ksiht. Bistvo mojega pisanja na tale forum ni bil, da bom jaz izpadla fensi šmensi ampak da bi od ljudi, ki se soočajo s prekomerno težo izvedela za kakšno “finto”, s katero jima bom lahko pomagala in da bi ljudje dobili povratno informacijo, kako jih vidijo tisti, ki smo v konfekciji 36. Evo, zdaj sem se pa izdala, bemtiš!!! Brutalno, je napisala ena. Pa sem res jaz tista, ki je brutalna? Edini, ki izvaja nasilje sam nad sabo, je tisti, ki konkretno in z vso silo uničuje svojo žlezo slinavko, jetra, srce, ožilje, ki si nakopava cukrenko, srčno kap, trombozo… Brutalno res je tudi, da ne odobravam uničevanja jeter z alkoholom ali uničevanja ledvic in vsega ostalega s heroinom. A ni zanimivo? Če bi rekla, da đankiju ne dam za šprico,da ga ne bi mogla gledat kako se zadeva ali pa celo nosila domov drogo, bi me vsi razumeli. če pa rečem, da ne morem gledat kako se nekdo baše, sem pa nesramna. Ja pajade!
Odvisnost kot odvisnost, z bolj ali manj lepim truplom na koncu koncev. Jaz pa nočem, da bi moja sestra (hej!!! moja sestra) in moja nečakinja (!!!) končali kot dva mrtva knedla ene trideset let pred tistim, ko ju bodo resnično pokopali. Ne, ni me sram takega razmišljanja. Še enkrat ponavljam vprašanje, kako lahko kdo prenaša svojo težo,resnice o sebi pa ne?
mala piška popolnoma se strinjam s tabo … in ne Ančka jest nisem nek model, pa se vseen strinjam z malo piško!!! mam še vedno kakšn kilogram preveč, oklestila sem jih pa že 13. tko da če nekdo sedi na kavču in je in nič ne miga, je sam kriv, da ma preveč kg. tko k sem bla jest kriva, da sem mela preveč kg. sam večina ljudi je pol užaljenih in jeznih, če se kaj pove po pravici. ljubim svojga fanta, ki je iskren z menoj!! najino razmerje temelji na iskrenosti in ko sem rekla da bi rada zgubila kakšn kg in če mi bo držal čokolado stran – je rekel, da ni problema, da kakšn kg bi pa res lahko zgubila. pa nism bla jezna, ker sem vedla da ma prav. rad me ima zdaj, ko se lažja in enako rad me je imel, ko sem bila težja. ni razlike v odnosu. eni samo ne prenesejo, če se jim reče, da so predebeli in da naj manj jejo in več migajo. to je čudežna rešitev za izgubo kg. LP
Brutalnost sem omenjala jaz. Da si napisala brutalno iskreno. V pozitivnem smislu, seveda. Tako, kot pač je. Te popolnoma podpiram in razumem, ker sem kar nekaj let opazovala sestro, kako se širi. S to razliko, da ni ona nikoli jedla pred mano, pri otrocih pa zelo pazi, da zdravo jedo. So pa še majhni.
In ravno tvoje pisanje me je spomnilo na zgoraj omenjeno knjigo, v kateri so napisane izpovedi ljudi, ki so dali skozi kalvarijo prežiranja. Brez olepševanja. In res je to odvisnost. Najhujša, ker hrani se ne moreš odreči in jo imaš vedno na dosegu roke.