Hey!

Zopet sem se zatekla k vam.. in upam, da mi boste pomagali s kakšnim odgovorom…Namreč že nekaj časa nazaj sem pisala kako sem zopet izgubila nadzor nad seboj in svojo boleznijo (bulimijo)..Odkrito povedano je zdaj še slabše…ta razočaranost nad sabome je sedaj odnesla v začaran krog…ne bruham…ampak ne prenesem hrane…Grozno je,ko dobro veš kam te to pelje,ampak nisi tako močen,da bi se sam ustavil in rekel NE!Pri vsakem obroku se obotavljam in iščem izgovore…vem da je narobe!!!Imam terapevta,ampak se mu bojim povedati,da sem zopet na dnu…ker se bojim da bi zopet šla na zdravljenje…ker sem z zdravljenjem izgubila že leto šolanja… Kaj naj storim?Kje naj črpam energijo,da sama sebe ustavim in grem na pravi tir?prosim pomagajte mi

Draga zabika, ustavi se! Danes se še lahko, jutri se morda ne boš več mogla, pa tudi če bi se hotela…nočem te strašiti, niti soliti pameti, samo uživati začni življenje! Tako kot ga imaš, v taki koži kot jo nosiš in zato se ti ni treba spreminjati! Bulimija te ne bo spremenila le na videz, ampak ti bo spremenila oz. uničila celo življenje!Zavedaj se tega! Bulimija ni tvoja prijateljica, ki bi tipomagala do srečnejšega življenja, ampak te bo spravila naravnost v pekel! Nekaj tega si že okusila z zdravljenjem..zato s tem nadaljuj, zaupaj terapevtu, vendar tokrat zberi vso moč in voljo kar jo imaš in ne obupaj! Ni tako težko!
Lahko ti povem, da sem bila pred 7-8leti na začetku anoreksije in pa malo tudi bulimije, (shujšala sem veliko, vendar ni bilo kritično, ker sem imela prej nekaj kg preveč) vendar sem prenehala s tem takoj ko mi je zdravnica rekla naj začnem jesti in da naj se ne hecam s telesom!

Življenje imam odlično, sem srečna, nisem koščena kot sem bila nekoč, sem pa normalne športne postave in fantom zelo všeč!:)))
NAJ TE LEPE STVARI, TISTO KAR TE VESELI V ŽIVLJENJU, MOTIVIRA, DA PRENEHAŠ S TEM!

oglasi se še kaj, poročaj kako ti gre, pa upam da sem ti kaj pomagala….lp

Pozdravljena Žabika,

verjamem, da ti je težko soočiti se z vsem kar se ti dogaja. Po tem kar trenutno opisuješ upam trditi, da se stradaš. Anoreksija je resna stvar, kot tudi bulimija in vse kar je povezano z motnjami hranjenja. Verjamem, da te je strah, da bi s ponovnim zdravljenjem izgubila stike z drugimi, ki si jih komaj začela vzpostavljati, vendar ni rečeno, da bo zdravljenje takšno, da boš morala prekiniti s tem. Lahko hodiš tudi na individualno svetovanje. Sama veš, da si lahko pomagaš samo, če tako želiš. Pomembno je, da poveš terapevtu kaj se ti dogaja. ne bo te obsojal. Gotovo se dogaja kaj takega s čimer se ne moreš sprijazniti ali pa še nisi do konca predelala in se zato spet zatekaš k hrani in stradanju. Sama veš, da pomenijo motnje hranjenja način preživetja. Zaupaj terapevtu in skupaj poglejta kaj je tisto kar te žene v takšno hranjenje oz. stradanje. bojuj se zase. Izgubiš lahko veliko več če ne poveš terapevtu. Zaupaj se ljudem, ki te imajo radi in jih skrbi zate. Našla boš svojo pot. vztrajaj, ne obupaj. Srečno.

Tatjana

hei!

Verjamem da je težko. Kot sem lahko razbrala sama sebe stradaš. Velik uspeh je že, da sama veš da to ni dobro. Svetujem cti, da se zaupaš osebi, ki jo poznaš dobro in ki ti bo pomagala. Če nimaš moči da bi se zaupšala kaki osebi, ti predlagam naslednje. Največ boš naredila, če si boš sama pomagala, če bo le šlo. Jej malo po malo. Predstavljaj si, da imaš v sebi nekoga, ki ga moraš nahraniti. Prisili se. Sprva bo zelo težko, a potem ti bo vedno lažje. Za začetek lahko začnmeš s kakšno majhno jabolko. Poten pa vedno bolj nadaljuj. Verjamem da ti BO uspelo. Veliko nas je s podobnimi težavami, a zapomni si nekai:V SKUPINI JE MOČ!!!

veliko sreče, če pa boš rabila koga za pogovor, mi sporoči msn če ga imaš. Rade volje ti pomagam.

Draga zabika!
Zelo te razumem, ker vem kaj preživljaš.Zavedaj se, da je prav da se zavedaš, da je nekaj narobe. Le kje, se ti je zalomilo, da bi najraje nehala jest? Živet s tem je zelo težko in to vemo najbolje, le tisti, ki smo sami bili v tem peklu. Imej se toliko rada, da boš zase storila največ. Saj veš, da hrana ni kriva in je nujna, ker če ne je posledic preveč. Skušaj se malo potrudit in se zavedaj, da to delaš zase in si zaslužiš. Pusti študij, ker bo. Lahko mi pišeš, pa bova poklepetali. Ne čakaj, začni in to znova.
Držim pesti zate in verjamem vate!