ZAKAJ JE OKREVANJE DOLGOTRAJEN PROCES?

V sledečem prispevku bom spregovorila o vprašanju, ki svojce pogosto muči – zakaj gre tako počasi »to njeno reševanje motnje hranjenja«? Ali pa: »Zakaj ni že enkrat mir s hrano, ampak še vedno komplicira, čeprav obiskuje psihiatra in skupino že par mesecev?«

Poenostavljen, kratek odgovor na vprašanja, podobna naslovu tega sestavka, bi bil:

Okrevanje (ali reševanje ali zdravljenje, kakorkoli ta proces poimenuje posamezna stroka) je dolgotrajen proces, ker motnje hranjenja (MH, v nadaljevanju) nikakor niso le neustrezen odnos do hrane, ampak gre za cel spekter drugih težav, ki se skrivajo za navidez čudnim, težko razumljivim odnosom do hrane.
V procesu okrevanja mora oseba z MH doseči globlje razumevanje MH v povezavi z njenim življenjem, pa tudi uvesti v svojem življenju določene spremembe, da MH ni več nujna za preživetje. Kajti za mnoge posameznice, ki trpijo za MH, le-ta postane NAČIN ŽIVLJENJA, ki daje občutek živosti, če ne celo smisla, na nek način pa tudi pomaga preživeti neke stiske.

Okrevanje nikakor NI le in predvsem »normalno« hranjenje, ampak vedno tudi:
– odkrivanje, kaj se skriva za strahovi, povezanimi s hrano in težo ter
– spopadanje s težavami, ki so privedle do MH in tistimi, ki to vzdržujejo;
ZATO sta uvajanje sprememb v zvezi s hrano in odnosom do lastnega telesa le dve (sicer pomembni) od mnogih področij, ki zahtevajo energijo in čas osebe, ki okreva od MH.
Prvi korak pri okrevanju je ODLOČITEV, da »HOČEM ŽIVETI« – bolje, bolj polno in bolj pestro kot z MH. Posameznica mora v procesu okrevanja prepoznati, v čem ji je MH:
-sicer pomagala preživeti, a
– jo je tudi prikrajšala za nekatere možnosti doživljanja, čustvovanja in konstruktivnega reševanja problemov.

Naslednji pomemben del okrevanja je sprejemati NOVE IZZIVE, ki se pojavljajo ob razkrivanju ozadja MH, se soočati z novimi občutki, pa tudi z dogodki iz preteklosti in sedanjosti. To pa zahteva energijo, čas, potrpežljivost in prizanesljivost – tako osebe z MH do sebe, kot tudi njenih bližnjih do osebe, ki okreva.

Kateri so tisti novi izzivi?
-Če začnemo pri hrani, je to lahko: grižljaj običajnega, nedietnega sendviča, dodati žlico riža običajnemu kosilu iz pustega korenja in graha, privoščiti si sladoled. Bližnjim se morda zdi to lahko, za osebo z MH pa je to pogosto srhljivka.
-Velikokrat je izziv zaupati nekomu nekaj, o čemer še nisi govoril.
-Posebno težko je (pri anoreksiji) gledati dvig telesne teže in pri tem ostati trden v prepričanju, da telo rabi neko »zdravo težo« za svoje delovanje. Bližnji so navadno veseli dviga teže, oseba z anoreksijo pa dvomi, ali se bo številka na tehtnici sploh kdaj ustavila.
-Prav tako je izziv kako sprejeti svoje telo in videti njegovo lepoto – ne glede na težo.

Pri okrevanju je pomembno tudi iskanje in sprejemanje PODPORE. Morda okolica niti ne opazi, a MH človeka osamijo – preokupiran je s hrano in videzom, boji z grižljaji pa zahtevajo veliko njegove energije, zavzamejo veliko njegovega časa.

V bližnjem odnosu, ki daje podporo, naj bi dobili pozornost in spoštovanje, da se lahko učimo iskreno izraziti svoje misli in občutja, brez strahu pred obsojanjem. Vir podpore so lahko: prijatelji, člani neke skupine, ki jo obiskuje oseba, družina, partner/partnerica in strokovna pomoč – skratka ljudje, pomembni za posameznico z MH. Pomembno je, da le ta poišče nekoga, ki ji/mu nudi spodbudo in razumevanje, da lahko začne SAMORAZISKOVANJE (kdo je ona, kakšna je, kaj občuti, kaj potrebuje). Koga in kdaj bo prosila za podporo, pa je njena odločitev, odvisna od mnogih dejavnikov.

Zakaj je osebi z MH navadno težko sprejeti podporo?
-zaradi sramu, ker ima MH, ji je nerodno prositi za pomoč;
-ker je oseba navajena biti drugim v oporo;
-Če se počuti zelo slabo, ne želi deliti občutij in razmišljanj;
-Lahko ima več izkušenj, da je bila zavrnjena ali spregledana ob iskanju podpore in je v njej zraslo nezaupanje v druge;
-Nemalokrat je to strah – da če že najdeš podporo, te bodo silili delati reči, ki jih (še) ne zmoreš (kot npr. biti dobre volje, pojesti celo kosilo ali tortico)
Prav zaradi naštetega sprejeti podporo ni lahka naloga za osebo z MH, ampak od nje zahteva veliko napora, energije in časa.

Katera so še druga pomembna področja pri okrevanju:
-prevzem kontrole na pomembnih življenjskih področjih
-odraščanje in osamosvajanje (glede na stopnjo razvoja, starost, možnosti…)
-spopadanje s težavami, obvladovanje stresa in napetosti
-vzeti si čas in prostor zase
-sprejemanje, izražanje in obvladovanje (predvsem neprijetna so navadno naporna, kot npr.: jeza, žalost) različnih čustev
-spopadanje s posledicami morebitnih travm
-skrb za uživanje v življenju
-ukvarjanje z lastno spolnostjo
-nemalokrat tudi: novo iskanje smisla v življenju
Okrevanje je naporno, tako za posameznico z MH (četudi ne pokaže) in za bližnje. Vendar je pomembno za bližnje (če nimajo sami svojih hudih težav), da poleg svoje stiske vidijo in skušajo razumeti, da je stiska osebe z MH ponavadi še hujša.

PROCES OKREVANJA z vidika odnosa do hrane večinoma pomeni postopno opuščanje kaosa okoli hrane, preokupiranosti s kalorijami in kilogrami, občasno se pojavlja panika in obup ob vmesnih krizah, sicer pa: vsak korak = mala zmaga.
Okrevanje pa nikakor ni enako zgolj zdravemu, zmernemu odnosu do hrane (z običajno okupiranostjo s hrano in videzom – glede na današnji čas). Kot smo že omenili, je okrevanje povezano tudi s celo vrsto drugih nalog, ki se tičejo tako odnosa do sebe in drugih, konstruktivnega reševanja problemov, odraščanja in »iskanja mesta zase v tem svetu«.

Za konec bi nanizala še nekaj točk o tem, KAJ JE ZNAČILNO ZA OSEBO, KI JE OKREVALA?
-Se ne obremenjuje prev veliko s hrano, kalorijami in kilogrami
-občutek, da lahko obvladuje svoje življenje, ga živi ne le v skladu z možnostmi, temveč tudi po svojih potrebah in željah
-je sposobna sprejemati odločitve glede sebe, ki slonijo na njenih/njegovih zaznavah; kaj hoče in kaj ne
-spoštuje sebe in se zaveda svojih pozitivnih lastnosti (ne le negativnih), opusti pa nujo po popolnosti
-ni brez problemov (saj da bi lagali, če bi rekli, da je življenje brez MH raj brez konfliktov). Vendar pa probleme lahko prepozna, si jih prizna in se z njimi spopade konstruktivno, brez pomoči hrane.
-ima odnose z ljudmi, ki so bolj zadovoljujoči – obstaja prostor za izražanje čustev in potreb, obstaja spoštovanje različnosti, pa tudi meja posameznikov v tem odnosu
-zna prositi za podporo, kadar jo potrebuje
-občuti olajšanje in je ponosna nase, da je okrevala od MH.

Ana Ziherl, dipl. soc. delavka

Ojla!
V šoli delamo testne jedilnike za bolezni prebavil. Dobila sem temo anoreksija in bulimija. Zanima me, katere hranilne snovi morajo ljudje, ki imajo anoreksijo in bulimijo največ uživati in katere najmanj.
Hvala za odgovor.

Pozdravljena Deja,

teko ti ponudim konkreten odgovor na tvoje vprašanje, ker nismo zdravniki splošne medicine temveč se ukvarjamo s psihosocialno pomočjo, kar jwe povsem drugo področje.
Najbolje, da se obrneš s tem vprašanjem na zdravnika-lahko tudi svojega osebnega in ga povprašaš kakšne bolezni prebavil se sploh lahko pojavijo pri anoreksiji in bulimiji in kakšno prehrano v zvezi s tem predpisujejo. V primeru, da nimajo težav s prebavili kakšnih resnih pa je pomembna zdrava prehrana, ki vključuje vse hranilne snovi – tako kot za vsakega človeka na tem planetu.
osebe, ki imajo težave shrano in ki zbolijo za anoreksijo ali bulimijo morajo uživati vse hranilne snovi, imeti uravnoteženo prehrano. Sploh ni bistvo v tem kaj naj bi jedli več ali kaj manj – itak, da je bolje za pridobitev telesne teže, če bi začeli takoj z vnašanjem tistih snovi, ki bi vplivali na povečanje telesne teže, vendar je napredek že, če se lahko dogovorimo, da pojedo nekaj več kot običajno, ali prenehajo s kakšno telesno vadbo, ki jim služi kot nadzor telesne teže. Napredek je počasen in okrevanje dolgotrajno in se ne nanaša zgolj na prehrano. Oseba, ki ima izredno majhne obroke na začetku je dobro, da poje več obrokov manjših čez dan-ker tako omili občutek pritiska v želodcu in tudi počasi pridobiva nazaj zaupanje, da pridobivanje telesne teže ne pomeni konec sveta ali to, da je nihče ne bo maral. Konkretnega jedilnika ti ne morem sestaviti – najbrž imaš v mislih tudi posamezne bolezni, zato bo res najbolje, da se obrneš na kakšnega zdravnika.

Drugače pa lahko prebereš tudi knjigo Prehrana od Anite Naik ali pa poskusiš dobiti odgovore pri diatetiku – strokovnjaku za prehrano. Sama ne poznam nobenega, mogoče bo tudi to vedel tvoj osebni zdravnik.

Veliko sreče z nalogo ti želim,

lp

Tatjana

pozdravljeni…
Imam probleme, oz motnje hranjenja… sem stara 17 let in se je do sedaj ponvljalo kar eno leto in pol da se krvavela na blatu, letos pa sem temu naredila konce in se končno va preplašena odpravila k zdravniku! takoj sem morala oditi v ljubljano na pediatrično kliniko, kjer sem ostala 3 dni na raziskavah… na koncu so ugotovili, le da so za to krive motnje hranjenja (pretrdo blato, povzroči krvavenje), zdravila pa se naj bi na tem da zdravo hujšam! velika sem 169cm in teška 85 kg… imela sem jih sicer 91 in mi je uspelo u tem času od konca julija do danes izgubiti 6 kg! imam pa vprašanje glede moje kože, prebrala sem v eni literaturi da otoci s prekomerno telesno težo imajo temnejšo košo okoli vratu in podpazduho(kot bi bila malo umazana)-prebrala pa sem da so to prvi znaki pomankanja inzulina…oz.da je večja možnost da zbolim za sladkorno boleznijo, malo sem se ustrašila, in bi raje bla prepričana, kako je s tem?? sem v nevarnosti da zbolim za sladkorno boleznijo (temno kožo opazim tudi na notranji strani stegen-umivam se redno, poskrbim za higieno)…
hvala lepa že v naprej, upam da mi boste lahko odgovorili

Pozdravljena Nina,

včasih je strah pred tem kaj bo kakšen pregled pokazal res grozen. Je pa super, da si uspela to premagati in sedaj vsaj veš na čem si.

Pri motnjah hranjenja je stvar v tem, da ti samo dieta ne bo pomagala. Dobro bi bilo pogledati, kaj je tisto, kar te žene v to. Dieta ti bo pomagala le v tem, da zgubiš nekaj kg, vendar, če ne pogledaš bolj natančno kaj je tisto, kar te žene v tvoj način prehranjevanja, se ne bo kaj dosti spremenilo. Hrana je zgolj zunanji dejavnik tega kar se z osebo dogaja. Malo se opazuj kdaj ti ješ, kaj dobiš s takšnim načinom prehranjevanja. Dobro bi bilo, če bi se vključila v podporno skupino za osebe z motnjami hranjenja. pri nas začenjamo s to skupino 16. oktobra. Več o namenu delovanja skupine si lahko prebereš na vrhu spiska sporočil. Lahko nam pišeš tudi na [email protected] in se bomo dogovorili kaj in kako glede vključitve, če se boš odločila za skupino.

Vedi, da če ne boš reševala svojih stisk in težav, ki so v ozadju hrane, ti tudi dieta ne bo pomagala.

To, da imaš trdo blato je posledica nepravilnega prehranjevanja – kot je ugotovil tudo zdravnik. Vendar so motnje hranjenja bolj kompleksne. Za začetek ti predlagam, da si prebereš knjigo Prehrana od Anite Naik. V njej poleg drugih stvari opisuje tudi nekaj o MH, lahko pa prebereš tudi Ne kaj ješ kaj te žene, da ješ. Marsikaj ti bo bolj jasno.

Se pravi, da se ti bo uredilo odvajanje blata, je potrebno da poješ poleg ostalih hranilnih snovi tudi dovolj vlaknin – pomagajo sadje, zelenjava, jogurti in v njih ovseni kosmiči(majhna žlička) ali žlička lanenih semen (to lahko za redno prebavo ješ vsak dan naslednje pol leta), lahko 2 dc donata na dan in pa seveda gibanje. Primerno je, da se giblješ najmanj 20 min. na dan, čeprav je to sprehod. Važno je, da je vsaj nekaj. Nekaterim pomagajo suhe slive ali suhe marelice. Zavedaj pa se, da moraš še vedno zaužiti tudi ostale hranilne snovi – beljakovine, maščobe, oh.

Kar se tiče tvojega vprašanja glede madežev, ki se ti pojavljajo na koži je to lahko povezano z drgnjenjem kože ob kože in pri tem pride do prekomernega znojenja. Nima pa veze z inzulinom in morebitno sladkorno boleznijo. Si lahko kar mirna glede tega. če pa te res skrbi pa pojdi do osebnega zdravnika, zdravnice in se prepričaj še sama. Oni ti bodo tudi najbolje vedeli svetovati kaj še lahko narediš.

O skupini premisli. Dobro bi bilo, če bi se še kam vključila. Sicer je res potrebno delati na zmanjšanju kg, vendar zraven urediti tudi ostale stvari. Drugače se ti bo vse ponovilo. Preberi si omenjeni knjigi, ti bodo marsikaj razjasnili.

Lep pozdrav,

Tatjana

pozdravljeni!
tudi jaz sem ena izmed nesrečnic,ki se ubadajo z motnjami hranjenja.imam bulimijo in to že 1 leto in pol.začelo se je ko sem spoznala fanta s katerim s katerim sem v razmerju še danes in on tudi ve za moje težave.začela pa sem bruhati ker so mi t.i. “prijateljice”vbile v glavo,da ima rad suha dekleta,a on sam mi tega nikoli ni namignil.po prve pol leta sem zelo shujšala in so me vsi hvalili,pa tudi sama sem se počutila lepšo.a ko sem bila sama doma sem mislila le na hrano.letos poleti pa sem ugotovila da tako ne gre več naprej.šla sem do psihologa a ta mi ni znal pomagati,kakor sem želela.prebrala sem tudi nekaj knjig n se res trudila.a m še vedno ne uspeva.zredila sem se za 6 kg(visoka sem 159 cm in imam 54kg) in se sicer ne obremenjujem tako zelo a še vedno preveč jem in bruham samo zato da mi teža ne bi narasla.do zdravnice si ne upam.rada pa bi našla neko pomoč,ker vem da moji problemi izhajajo iz zgodejšega otroštva in ne sedaj.

vprašala bi vas če mogoče kdo ve za kakšno skupino ali psihijatra na območju celja?

ker imam te bolezni čez glavo in bi se res rada naučila normalno jesti in obnoviti občutek sitosti.ter z užitkom jedla ne da bi potem zbežala na stranišče.

hvala za odgovore…

čao

Pozdravljena,

edina psihiatrinja na območju Celja za katero sicer vemo je Nadja hriberšek (03/543 44 47 – nisem prepričana ali je št. čisto prava), ki deluje v psihiatričnem dispanzerju v ZD Celje , vendar nimamo nobenih izkušenj z njo in ne poznamo njenega dela in pristopa. Žal ne vem za nobeno podporno skupino na območju celja.

V MB je sicer v MISC Infopeka začela delovati podporna skupina za osebe z MH, pa tudi individualna svetovanja za osebe, ki se ne želijo vključiti v skupino in za njihove svojce. Svetovanja in skupino vodi Vasja Smole Dubrovnik. Spodaj imate še nekaj informacij o tem.

INFO: Mladinski informacijsko-svetovalni center INFOPEKA, Ob zeleznici 16, Maribor, tel. 02 300 68 50, 041 481 246, [email protected], http://www.infopeka.org.

Psihosocialna pomoc osebam in svojcem oseb z motnjo hranjenja
Motnje hranjenja so v zadnjem casu vse bolj pogost pojav med mladimi. Vzrokov za nastanek tovrstnih motenj je veliko, zato je pristop oziroma obravnava le-teh z integrativno terapijo, ki jo izvaja zunanja strokovna sodelavka, ga. Vasja Smole Dubrovnik, prof. def., psihoterapevtka, supervizorka integrativne gestalt psihoterapije, zelo primeren. Cilji terapevtskega dela temeljijo na osebnostni rasti, razvijanju samopodobe, na oblikovanju identitete in so vecplastni. Program temelji na dozivljajskem aktiviranju, iskanju in najdenju smisla odprave motnje, resocializaciji, vzpostavljanju temeljnega zaupanja, ki je najpogosteje mocno poruseno, razvijanju identitete ter osebnosti, in na skupinski dinamiki ter delu s starsi.

V MISC INFOPEKA nudimo osebam, ki imajo motnje hranjenja, in njihovim svojcem ter ostalim bljiznim naslednje oblike pomoci:
· moznost vkljucitve v Skupino za pomoc dekletom z motnjami hranjenja,
· individualno svetovanje za tiste otroke in mladostnice/ke, ki se iz kakrsnih koli razlogov ne zelijo prikljuciti skupini,
· individualno svetovanje za starše in ostale bliznje.

Otrokom in mladostnikom z motnajmi hranjenja ter njihovim starsem ponujamo v prvi vrsti razumevanje, podporo, strokovno pomoc in priloznost, da spoznajo, da s svojim problemom niso osamljeni. Prisotnost starsev, prijateljev, partnerjev, sodelavcev, profesorjev… in ostalih bliznjih osebe z motnjami hranjenja je zelo pomembna, saj so prav oni pomemben motivacijski dejavnik pri okrevanju osebe z motnjo hranjenja.

Informativni sestanek v letosnjem solskem letu bo v ponedeljek, 20.10.2008 ob 16. uri v prostorih MISC INFOPEKA.

Individualno svetovanje otrokom, mladostnikom in starsem

Otrokom in mladostnikom z ucnimi tezavami, tezavami v komunikaciji in medsebojnih odnosih je v MISC INFOPEKA na voljo individualno svetovanje, ki ga izvaja zunanja strokovna sodelavka, mag. Alenka Barbiric, prof.def., ped.spec. Glede na izkušnje iz preteklih let se strokovnega anonimnega svetovanja posluzujejo mladi ljudje, ki zelijo izvedeti vec o sebi oziroma o zivljenju nasploh. Za pogovor potrebujejo strokovnjaka, ki mu zaupajo, in okolje v katerem se pocutijo varne in sprejete. V MISC INFOPEKA sta oba pogoja zadovoljena, zato je svetovanje uspesno.

Otroke in mladostnike vabimo vsako sredo v popoldanskem času na prijateljski, zaupen in hkrati strokoven pogovor. Pomoc je brezplacna.

Imam eno uprašanje, sicer ne vem če pišem na pravi forum…
Imam anoreksijo in si želim ozdraveti. Naredila sem že kar veliko, vsaj jaz mislim tako.
Sedaj jem VSO hrano, raznoliko, ne spuščam obrokov in jem dokaj brez skrbi, vendar ravno toliko da ostajam na isti teži (164cm, 45 kg). zrediti bi se mogla nekako na 50 kg, vendar ne vem kako. Pojedla bi lahko več vendar nočem ker se bojim ”špeha- maščobe”, ki naj bi se začela nabirati po nogah, trebuhu. Kako se zrediti v mišice? SAMO V MIŠICE. želim si imeti čvrsti telo s čimmanj maščobami..

še eno uprašanje mam… pred kakšnim tednom sem dobila menstruacijo, ki je bila sicer zelo šibka in je trajala 3 dni. ali je to mogoče zaradi tabletk po spolnem odnosu? vzela sem namreč eno ko sva se s fantom bala da bi lahko prišlo do zanositve. ali je zanositev brez menstruacije sploh mogoča? zadnjo menstruacijo (pred to, ki je prišla pred 1 tednom sem imela kakšno leto in pol nazaj.)

Zahvaljujem se za odgovore.

Pozdravljena,

kar se tiče menstruacije imaš prav. Razlog so tabletke, ki si jih dobila in vzela po spolnem odnosu. Te vedno ob prenehanju jemanja povzročijo menstruacijo – namen tega, da ne bi prišlo do oploditve. Če je zanositev brez menstruacije mogoča-nisem pravi naslov za to vprašanje. To ti predlagam, da preveriš pri svojem ginekologu – ti bo dal vse dogovore na vprašanja, ki jih še imaš.

Kar se tiče prehranjevanja pa imam vprašanje zate. Po eni strani praviš, da ješ vso hrano, po drugi strani, da se nočeš zrediti. Tvoja sedanja teža kot sama veš je prenizka. Dejansko greš sama sebi v nasprotje. Če bi res jedla brez skrbi, potem se ne bi obremenjevala s tem, da bi se zredila oz., da bi dobila odvečno maščobo.

Da bi pridobila na kg in s tem obdržala željeno podobo, ki jo imaš – ne vem, kako to narediti. Ker pridobivanje mišic v bistvu pomeni imeti tudi večjo težo in pač uporabljati takšne vaje, na katerih gradiš svoje telo ne da bi pri tem izgbljal telesno težo. Kar sicer je možno, vendar pod ustreznim vodenjem. Vendar iskreno pri tebi tega sedaj ne svetujem. Zredila se boš, če boš res jedla vso hrano. Še vedno šteješ kalorije? Če ja, koliko kalorij dnevno zaužiješ?

Glede na to, da se ukvarjaš s temi vprašanji bi ti svetovala, da greš k svetovalki h kateri si hodila ali še hodiš in se z njo pogovoriš o teh vprašanjih. Namreč takšno razmišljanje je pokazatelj, da se še vedno ukvarjaš s hrano kot problemom in še potrebuješ usmerjanje in pomoč v skrbi zase.

Prednost vsega tega je, da si upaš postaviti ta vprašanja in preveriti kaj to zate pomeni. Tako, da je to korak naprej in ne nazaj.

Vse dobro ti želim,

Tatjana

jooooj tko mi je hudo za menstruacije 🙁 sm je bla že vesela.. 🙁

glede prehranjevanja lahko povem da jem res vso hrano (tudi tiste ”mastne in kalorične stvari” kot so burek, kebab, čokolada.. ampak ne v nekih ogromnih količinah ampak samo vsako tolko), kdaj naredim tudi kak ”prekršek” (npr. hrana ponoči- niso velike količine vendar je hrana, npr vege jufka, sladoled, kakav,.. itd).. hotela sem povedati, da jem ravno toliko da se ne zredim.
aja pa za prekrške in kosila, zajtrke se sekiram.. vendar jih pojem. nekako se prisilim in želim jesti normalno- kot vsi v moji družbi. še vedno razmišljam kaj bom jedla naslednji dan za zajtrk, kosilo, večerjo itd…

kalorij nisem nikoli seštevala zelo natančno in jih tudi zdaj ne. točno vem koliko kalorij ima kaka hrana ampak nikoli ne seštevam kosila + zajtrka in takih prigrizkov, nočem še tega.
mislim da pojem dovol kalorij, ker jem obroke podobne maminim -mogoče kakšen dan kaj manj, drugi dan več, kak prigrizek več/manj.. trudim se jesti nekako vse in kadarkoli.

k psihiatrinji al karkoli je hodim še vedno. k dvem. ena me samo vaga in se mi ne posveča prav veliko (v šempetru pri ng), druga je pa v ljubljani na pediatrični kliniki mislim da (obiskujem jo da se pogovarjam in povem vse kar si želim, uprašam različne stvari.. približno vsake 2-3 tedne sem pri njej)
se vam zdi to v redu?

Hvala za odgovor.

T.

Živjo,

kar se menstruacije tiče je tvoja telesna teža prenizka, da bi jo že dobila nazaj. Ko boš prišla na težo vsaj 50 kg, pa verjetno lahko upaš nanjo. Celo ravnovesje v telesu se je porušilo. In trenutno telo nima dovolj goriva-če lahko tako rečem-da bi s to hrano, ki jo dobi lahko pridelalo še menstruacijo. Ne hecam se. Dejansko sama praviš, da ješ toliko, da se ne zrediš, se pravi ohranjaš trenutno težo. Ampak je super, da si to upaš priznati. Samo težava je v tem, da potem ne boš prišla na kilažo ki jo omenjaš-50 kg.

Tudi tvoje misli okoli hrane, nesproščenost pri obrokih, ki ostaja, kaže na to, da še nisi predelala vsega, da bi do hrane vzpostavila odnos kot ga ima nekdo, ki nima težav z motnjami hrnajenja – da bi jedla brez krivde, kar bi ti zapasalo tisti trenutek, ipd.

Jaz osebno ne vidim smisla v tehtanju. Poleg tega te kg obremenjujejo. Ravno zaradi tega ga ne priporočamo. Ker glavni vzrok za te težave tako ni v hrani sami ali v tvoji teži. Vzrok je v nečem kar je sicer del tebe, odnosov z drugimi, pogleda nase ali kaj drugega. Težko je reči. Super, da hodiš na pogovore. V tehtanju res ni smisla, v pogovorih pa. Vendar menim, da je za resen napredek potrebno vsaj tedensko srečevanje in konkretna terapija. Ne misli, da ti govorim, da to kar si do sedaj počela ni pomembno. Pa še kako je. Že to, da si hodila k tvojima svetovalkama je dobro. V nečem ti je gotovo pomagalo. Vendar je včasih potrebno narediti korak naprej. Od tega kjer si sedaj npr. Sama sem mnenja, da so potrebna redna tedenska srečanja, v katerih se pogleda kako se soočaš s stiskami oz. s pritiski okolice, svojimi pritiski, z življenjem na sploh in v katerih primerih ti hrana pomaga. Ko najdeš vzrok in ga začneš reševati, tudi težave s hrano postopoma izvenijo. To je sicer povedano res poenostavljeno, vendar drži. Hrana je le zunanji pokazatelj da se nekaj dogaja – prvo vidno, vendar v resnici nikoli ne gre le za hrano. Je pa pripomoček pri soočanju s svetom, način kako lahko imaš kontrolo vsaj nekje in še marsikaj drugega.
Razmisli malo o tem. Pogovori se o tem s svojo svetovalko, s katero se pogovarjaš. Mogoče bi lahko razmislila o tem, da te napoti kam drugam – mogoče KOMZ v Ljubljani ali h kakšnemu psihoterapevtu. Če pa ti je pri njej všeč in dobiš to kar rabiš, pa kar vztrajaj. Važno je, da delaš na sebi in se boriš. Je pa to proces, ki traja nekaj časa in ne gre čez noč. Vendar iskrene čestitke, da si upaš priznati kaj se v tebi dogaja. To je res ogromno.

Vse dobro,

Tatjana

Hčerka je stara 27 let, visoka 160 cm, ima 46 kg. in motnje hranjenja in zelo poredko menstruacijo. Začela je obiskovati psihiatra, ali bi za rednejšo menstruacijo resnično morala pridobiti nekaj kg? Ima fanta že peto leto, ali to pomeni da obstaja možnost da ne bo mogla imet otrok?

Pozdravljeni,

izguba menstruacije pri motnjah hranjenja je posledica prenizke teže. Menstruacija se povrne, lahko, lahko pa tudi ne, ko oseba pridobi telesno težo, ki telesu ustreza. Lahko ima določeno težo tudi nekaj let preden se povrne menstruacije, ker telo potrebuje čas, da se zave, da je diet konec in d ane bo ponovnih šokov, lahko pa tudi le nekaj mesecev.
Mislim, da bi morala pridobiti vsaj 5 kg na svojo trenutno težo, da bi se ji menstruacija povrnila, vendar to ni recept, ki bi zagotovo veljal. Pri vsaki osebi je to malo drugače.
Lahko se zgodi, da ne bo mogla zanositi, vendar zopet ni zagotovila, da ne bo mogla imeti otrok kot tudi, da jih bo lahko imela. Dejasnko bo čas pokazal svoje.

Vendar pri vsem tem to ni najpomembnejše. Pomembno je to, da bi vaša hči zopet začela imeti sebe rada takšno kot je in bi do sebe vzpostavila odnos sprejemanja. To, da hodi k psihiatru je super, vendar tam ne more dobiti takšnih pogovorov kot jih potrebuje. Svetujem, če je možno, da se z njo pogovorite o tem, da bi tedensko hodila na svetovanja. Lahko na Žensko svetovalnico v Ljubljani, če ste iz Ljubljane, lahko tudi kam drugam. Možnosti je kar nekaj.
Če bi želeli kakšno št. za drugo društvo ali organizacijo pišite.

Kako pa ste drugače izvedeli, da ima hči motnje hrnajenja? Vam zaupa? Kako vi gledate na vse to?

LP

Tatjana

Hčerka mi zaupa ampak sama se dolgo nisem zavedala da je to VELIK PROBLEM. Vse sem povezovala z drugimi telesnimi težavami in boleznimi ki jih ima. Se pa zdi tako da se sama tega še ne zaveda in se ji ne zdi potrebno poiskati še kakšno dodatno pomoč, čeprav sedaj jaz sama razmišljam drugače in ji to tudi govorim, ne morem pa je prisiliti v nič, tudi zato ker ima že fanta in živi z njim.

Bom pa vseeno poskušala še vedno jo nagovorit za dodatno pomoč, res bi bilo škoda, velika škoda, da je ne bi sprejela. Hvala vam za odgovor.

Že to, da vam zaupa je ogromno. To je začetek. Res vam svetujem, da se obrnete na Žensko svetovalnico in na gospo Ano Ziherl. Tam potekajo tudi skupine za svojce, 1x mesečno. Poleg tega vam lahko svetujejo kako ravnati v odnosu do hčerke. Tel.št. je 01/25-11-602 ali pa pišite na [email protected]

Vso srečo,

Tatjana

Pozdravljeni,

ali v Mariboru še deluje svetovalnica, ki ste jo omenili? Pri 15-ih letih sem bila na začetku anoreksije (174/47), a so me z grožnjo po bolnici uspeli prepričati, da sem pričela jesti in se počasi rediti. Nato sem prišla do 174/70 kg v roku 3 let. Od takrat že kakšnih 12 let izmenjujem obdobja hujšanja in rejenja, vmes pa se iz leta v leto vse bolj ukvarjam z bulimijo. Zadnja leta se sicer redno ukvarjam s športom (a tudi za to mi zmanjkuje volje) in delujem zdrava in uspešna, a hrana je prva stvar, na katero pomislim zjutraj in zadnja, na katero pomislim pred spancem. Vmes so seveda ure in ure notranjega boja in organizacije jedilnika, ki ni niti v okvirih takšne kot bi izgledal jedilnik običajnega Slovenca (ne časovno, ne količinsko, ne hranilno…). V zadnjih mesecih sem doživela intenzivne spremembe v svojem življenju (področje kariere, izobraževanja) in stvar se samo še slabša. Ker prav tako ne uspem oblikovati zdravih odnosov (v moške zadnja tri leta nimam nikakršnega zaupanja in običajno po nekaj srečanjih opustim zanimanje), si resnično resnično želim nekaj ukreniti. Prosim za nasvet!!! Skupinska terapija je pod vprašajem, prav tako nimam pretiranih sredstev za redna individualna srečanja.

V naprej hvala za odgovor!
Mariborčanka

Pozdravljena,

v mariboru še vedno vodi skupine ga. VASJA SMOLE DUBROVNIK, ki deluje v okviru društva INFOPEKA V MB, TE. 041/855-926, kjer vodi skupino za samopomoč in ima individualna svetovanja. Kolikšna je cena teh svetovanj ne vem – vendar preden v naprej rečete, da je predrago s epozanimajte koliko stane, če sploh kaj. Namreč v marsikaterem društvu v skladu z dogovorom tudi znižajo ceno ali se prispevku v celoti odpovejo, če oseba res nima sredstev, da bi si takšno pomoč omogočila s kakšnim prispevkom. V kolikor bi se pokazalo, da takšen dogovor ni mogoč, vam svetujem, da razmsilite o svetovanju preko Frančiškanskega inštituta v Ljubljani, kjer vodijo psihoterapijo brezplačno – nisem pa prepričana, če delujejo tudi v MB. je za razmisliti in za pobrskati.

vsekakor je odločitev za pomoč pravilna. V življenju nas seseujejo različne stvari in pomoč drugih oseb nam lahko pomaga, da se postavimo nazaj na svoje noge in na novo postavimo svoj pogled na življenje. Razmišljate v pravi smeri, sedaj pa se usmerite še v dejanja. Poskusite in si dajte možnost za okrevanje.
Že to, da ste si priznali, da sami ne zmorete je ogromno. Nasleden korak je pomoč in sprejetje le te. Torej, kaj boste storili?

LP

Tatjana

Spoštovana ga. Tatjana,

hvala za odgovore! Nekaj bo res treba narediti, a kot ste verjetno že neštetokrat slišali, je sram največji sovražnik nas samih, ki se s tem ubadamo. Vprašanje obsojanja odmeva v glavi vsak trenutek. Držite pesti, da priznanju, ki je prisotno že več let, en trenutek zares sledi akcija!

Lp

Mariborčanka

Pozdravljena,

pravzaprav se z občutkom sramu v svojem življenju vsi srečamo vsaj enkrat, zagotovo pa večkrat. Sram se ponavadi prikrade, kadar nam kdo govori, da počnemo nekaj kar je narobe, ali pa da izstopamo in bodo drugi zaradi tega o nas govorili – o tem lahko razmišljamo.
Torej sram je dober takrat, kadar npr, nekaj ukrademo, da se pokesamo in gremo naprej. Če pa nas ovira na naši poti življenja pa nam škoduje. Kako se spopadati z njim? Hja, vedno gre za en proces. Vendar vedi, da to kar se ti dogaja je bolezen, bolezni pa se ne rabiš sramovati, ker zbolim lahko tudi jaz. Ti ne počneš nič narobe, ker to kar delaš, delaš predvsem sebi in ne zato, ker bi to hotela, temveč ker ne moreš drugače. Kot sem rekla, je to bolezen. Sram je običajno čustvo, ki se pojavi tudi pri motnjah hranjenja. Terapevti in svetovalci, kot tudi gospa, ki dela v MB, se zaveda, da je to bolezen. Tvoja skrivnost bo pri njej popolnoma na varnem, ker že po zakonu mora čuvati osebne podatke. Nikomur ne sme nič povedati o čemer se pogovarja s svojimi strankami. Po drugi strani pa dobro razume težave s katerimi se soočaš.
Vendar kot si rekla sama. Odločitev je v tebi. In verjamem, da bo nekoč dozorela, do te stopnje, da boš rekla sama sebi – VREDNA SEM POMOČI IN KER JO POTREBUJEM NISEM SLAB ČLOVEK IN SE NIMAM ČESA SRAMOVATI.

Ko bo čas za akcijo boš vedela.

Srečno.

Tatjana

Pozdravljeni,

nisem prepričana, če je to pravi naslov, ampak ne vem če ta sploh obstaja. Zanima me kako pomagati prijatelju/fantu pri okrevanju pri motnji hranjenja…povsod najdem veliko podatkov o ženskah z motnjami hranjenja, vendar mislim, da je pri moških stvar vseeno malo drugačna. ali pač?
Bistvo je, da sem zaradi svoje nemoči tudi jaz že precej na robu obupa in res rabim pomoč.

Hvala