Ne vem če je moj post primeren za to rubriko ampak moj problem vpliva tudi na odnos s sedanjim partnerjem, zato bi vas prosila za pomoč. Ne vem kam naj se obrnem, ker nikoli nisem razmišljala, da bi karkoli storila glede tega ampak sedaj je prislo že tako daleč da čutim da je skrajni čas da nekaj storim, ne samo zaradi mene ampak za vse tiste mlade punce ki se jim je zgodilo podobno.

Stara sem 28 let in ko mi je bilo 15 let, me je moj lastni oče posilil. Že od kar pomnim me je oče otipaval in spolno nadlegoval. Do svojega 10 leta sem spala na zakonski postelji pri mami in očetu (če me vprašate zakaj tako dolgo spati v isti postelji pri starsih ne vem, saj sem imela svojo posteljo v drugem prostoru.) Velikokrat sem se zbudila sredi noči in sem začutila otipavanje in njegova roka je bila vedno v mojih hlačah, na mojem spolovilu in prst v n….. En dan mi je bilo tega zadosti, ker se mi ni zdelo normalno in sem mami rekla da nočem več spati pri njiju, nisem pa povedala razloga. Po tem je bilo nekaj časa vse uredu, dokler nisem začela postajati ženska. Po 13 letu me je začel spet otipavati in ni me pustil pri miru, čeprav sva se nekajkrat zaradi tega hudo sprla. Mami tega nisem nikoli povedala, saj mi je vedno dajal občutek da je to nekaj normalnega in bilo me je sram. Nihče ni razumel zakaj tako sovražim očeta, saj so ga drugi imeli za spoštljivega človeka. Pri 15 me je posilil, zgodilo se je takrat in nikoli več, saj nisem nikoli več dopustila da sem bila kdajkoli dolgo sama z njim doma. Zagrozil mi je da me bo ubil če komerkoli povem in da mi itak nihče ne bo verjel, saj je bil zelo ugleden in imel službo na visokem položaju.
V šoli sem začela pešati, zapirala sem se vase, tako da sem izgubila vse prijatelje, nisem hotela hoditi nikamor. Nihče ni razumel kaj se z menoj dogaja, vsi so si mislili da je kriva puberteta. Otipavanje in drugačno zlorabljanje, kazanje njegovega penisa pred mano, samozadovoljevanje pred mano in govorjenja “saj vem da ga hočeš polizat…” se ni nikoli končalo, dokler sem živela pod njegovo streho. Imam še eno nekaj let starejšo sestro ki se je poročila zelo mlada. V bistvu načrtno zanosila s fantom ki ga je poznala pol leta, ker se je hotela odseliti. Nikoli mi ni hotela povedati zakaj se je tako močno hotela odseliti. Velikokrat sem jo spraševala če je tudi njo oče nadlegoval, ampak je to močno zanikala in mi zabičala da se o tem noče sploh pogovarjati. Vendar ko sem bila majhna sem večkrat videla da je otipaval tudi njo in ji vdiral v kopalnico, ko se je tuširala. Seveda vse to ko mame ni bilo doma.

Od 20 leta dalje nisem več živela doma, saj tako nisem več mogla živeti. Ali sem živela pri fantu ali prijateljih. Naj povem da nikoli nisem imela zdravega odnosa z moškimi. NIKOLI. Sovražila sem vse moške. Kako naj ljubim fanta, če je pa moški?? Nikoli nisem nobenemu fantu povedala kaj se je zgodilo doma. Imela sem kar nekaj fantov, vendar sem se do njih obnašala zelo grdo, ker se enostavno nisem znala do moških lepo obnašati. Zame so bili vsi krivci, hinavci…..

Končno sem spoznala nekoga, za katerega je vredno živeti, ki me ljubi iz vsega srca in tudi jaz njega ljubim ampak tu se je zopet zapletlo.

Mama je 3 leta nazaj hudo zbolela. To je vse zelo šokiralo. Rabila je pomoč, nekdo je moral skrbeti za njo, ker sama ni več mogla. Ker imam mamo zelo rada, sem ji z veseljem priskočila na pomoč in na koncu me je prosila, naj se preselim nazaj domov, da naj bom z njo v njenih zadnjih mesecih življenja. Ob misli na to mi je bilo grozno, zaradi očeta, a po drugi strani sem se zopet hotela zbližati s svojo mamo, saj sva se zaradi očeta zelo oddaljile. Preselila sem se domov in skrbela za mamo. Z očetom sem se pogovarjala samo nujne stvari. Sem mislila da je že vsega konec ampak se je vse skupaj zopet ponovilo. Otipavanje, kazanje spolnih organov pred mano, brskanje po mojih stvareh in slikah, vse ne bom naštevala. Čisto sem bila šokirana in vsa zgodovina mi je prišla nazaj. Kako lahko kaj takega počne, ko pa je njegova žena na smrtni postelji. Tudi do mame se je zelo grdo obnašal. Zopet sem se oddaljila od fanta. Nekega dne mi je prekipelo in sem vse povedala mami. To mi je sedaj zelo žal, saj sem jo obremenjevala s problemi pred smrtjo, a nikogar drugega nisem imela. Mama mi sprva ni verjela in sem bila zelo razočarana. Če mi lastna mati ne verjame, kako bi mi lahko verjel kdorkoli? Kasneje mi je začela verjeti in se mi opravičevala zakaj ni več storila zame in mi pomagala. Obema je bilo zelo hudo.

Trenutna situacija: Mama je umrla, jaz sem še zmeraj doma, ker sem čustveno čisto na koncu, s fantom se ne razumeva in ne morem iti nazaj k njemu, nočem da me gleda tako, duševno uničeno. Bojim se, da bo najina zveza propadla, ker trenutno ne morem prenesti nobenega dotika moškega, pa čeprav ga ljubim. On seveda nič ne razume, ker nič ne ve kaj se dogaja. Sem mislila da se bo oče spremenil po mamini smrti. A nasprotno postal je še hujši. Nadleguje me skoraj vsak dan, se samozadovoljuje pred menoj, me zmerja s kurbo, mi govori da hoče sexat z mano, saj ti bom plačal pravi, hodi nag po hiši in se pri tem obnaša kot da je vse normalno. In kaj jaz? Zaklepam se v sobo, spim cele dneve, se bojim tudi stopiti v kuhinjo, tako da si tudi kuham ne več. Ne morem verjeti kako lahko en človek tako močno vpliva na življenje drugega.

Ta človek mi je dobesedno uničil življenje, ne pomnim da sem bila kdajkoli srečna. Ali sem res jaz kriva, da se je vse to zgodilo? Nočem otrok zaradi njega, ker si kar naprej predstavlam da bo moj mož enako delal z mojo hčerko, nimam prijateljev, postala sem lažnivka, saj do fanta nisem odkrita, z mamo sem bila dolga leta oddaljena zaradi njega, z edino osebo ki sem jo imela rada. Psihično sem čisto na tleh, nimam moči niti za delo, nimam nikogar, ki bi mu zaupala. Ali lahko sploh karkoli naredim? Ali naj se samo tiho umaknem in skusam pozabiti na vse in prekiniti vse stike z vsem.

Ali se proti takim bolnim in zlobnim ljudem res ne da nič storiti? Verjetno nisem edina ki sem to doživela. Če se je to dogajalo v naši družini, se lahko dogaja kjerkoli. Na zunaj smo bili ugledna, spoštljiva družina. Nihče nebi niti pomislil kaj se dogaja doma za štirimi zidovi.

Prosim za kakršen koli nasvet. Kako naj nadaljujem življensko pot, vseh teh traum se ne da kar tako pozabit. Je kakšna pravna pot, ga lahko tožim ali kaj pa vem kaj naj naredim. Ali res taki ljudje lahko gredo skozi življenje brez kazni? Pa ne mi govorit, da ga bo bog kaznoval prosim. Koliko je mladih punc na svetu, ki se jim ta trenutek dogaja isto in ne naredijo nič, ker jih je sram in se bojijo? Tako sem jezna, trenutno me samo še jeza drži pokonci. Moram nekaj narediti, moram, ker čutim da drugače ne bom mogla zaživet. Za tožbo tudi denarja nimam in tudi trdnih dokazov ne, tako da… ali se da sploh še karkoli naredit?

Kje naj najdem pomoč zase? Do psihiatra nisem nikoli šla, vedno sem mislila da sem močna, da bom zmogla to, pa vendar nisem. Sploh pa sedaj ne, ko moje edine zaveznice mame ni več. Ima kdo kakšen naslov na koga se naj obrnem?

Hvala za pomoč. Vem da je zmedeno napisano in polovico sem spustila, ker drugače bi bil post dolg par kilometrov. A bistvo je tu.

L.p.

Spoštovani!

Vaša zgodba je grozljiva. Najprej bi vam rekla, da niste umazani vi, kakor ste se podpisali, ampak so umazana, podla, gnusna dejanja, zlorabe, ki so se vam zgodile in se še vedno dnevno dogajajo. Vaša situacija je, najblažje rečeno, težka. Težak je občutek ujetosti in veliko je vprašanje, ali se sploh da temu ubežati in kaznovati.

Sprašujete se, ali ste res kriva za vse to, kar se vam dogaja. Odgovor je NE! ZA NIČ OD TEGA NISTE KRIVI! Vam je pa oče vedno znova vcepljal ta občutek, da je tako močan, da včasih tudi verjamete. Dejstvo je da je za ves ta gnus odgovoren oče. Vsa, še tako “majhna” nagibanja k spolnosti do vas, so kaznjivo, kriminalno obsodbe vredno dejanje in obsodbo in kazen si tudi zasluži. In ja – so mehanizmi za to, da se ta dejanja kaznujejo. Vendar pot žrtve nikoli ni lahka – kar pa ni v primerjavi s tem, kar se vam dogaja sedaj!

Prvo, kar je, je potrebno, da se fizično umaknete iz stanovanja. Poskusite se povezati z vašim fantom in najprej od tam oditi. Poskusite mu povedati, kaj se vam dogaja, ga nagovoriti, da potrebujete pomoč in razumel bo, da glede na to v tem času, ko ste bili v središču dogajanja in žrtev zlorabe, niste mogli ohranjati vajin odnos. Verjamem, da se bo v zvezi s tem hitro našla rešitev. Pomembno je, da se o zlorabi začne govoriti.

V vas se je začela nabirati jeza, nabira se moč, poiskali ste pomoč.
Svetujem Vam, da se obrnete na ZDRUŽENJE PROTI SPOLNEMU ZLORABLJANJU, pokličite na njihov brezplačni telefon 080 2880, čimprej, ko boste imeli možnost, prosite za gospo Katjo Bašič. Dostopni so med tednom od 9.00 do 13.00 ure, ter ob sredah od 17.00 do 19.00 ure. Njihovi prostori so na Masarykovi 23 v Ljubljani. Tam boste dobili tudi vse potrebne informacije in konkretno pomoč kar se tiče prijave, tožbe, pravne pomoči.
Svetujem Vam tudi, da pokličete na Frančiškanski družinski inštitut na tel. št. 01 200 67 60, kjer dobite ustrezno terapevtsko oporo, vendar je morda dobro da poveste, da je situacija akutna (dopusti) (v oktobru se pod vodstvom dr. Christiana Gostečnika začne tudi zaprta skupina za spolno zlorabljene). Vse to je za vas brezplačno!

Vse to, kar se vam je zgodilo, se vam dogaja, je neznanska krivica! Verjamem, da se počutite nemočno, obenem pa tudi verjamem, da si zaslužite, da se ta umazanija opere iz vas! Zaslužite si pomoč, vendar, da se vam bo lahko pomagalo, bo potrebno spregovoriti.
Dolgo let ste sami v sebi živeli s to grdo in kruto resnico. Ko ste namignili sestri, ni zmogla o tem spregoviti, poiskala je svojo pot.
Dodatna krivica je, da ste, ko ste se najmočneje povezali z mamo, mamo tudi izgubili. Vendar to sporočilo, ki vam je pustila je najmočnejše in najvrednejše! Niste vi umazana, mama vam je verjela, žele vam je pomagati. Žal ni imela te možnosti. Je pa to najmočnejše, kar imate od nje. Naj vam to daje moč, da verjamete vase, v svojo resnico! Morda bo v tej situaciji tudi možnost, da se povežete s sestro, ji sporočite vašo izkušnjo z mamo, da je mama verjela in želela pomagati. Morda se bo tudi sestra odločila, da gre na to pot skupaj z vami!
Če boste karkoli potrebovali, morda kakšne podatke, naslove, iz drugih koncev Slovenije, sporočite!

Želela bi vam še reči, da, (tako, kakor žal verjetno niste sami s tako izkušnjo) tudi niste sami na tej poti, za katero se odločate! Verjamem, da za vami stoji vsa ekipa med.over.neta!

Z Vami,

Pozdravljena,

ne bi si upala razlagati kako se pocutite ali kaksen odnos naj zavzamete do osebe, ki vas je tako prizadela in izrabljala – vi edini veste kako se ob tem počutite in kaj vse takšni dogodki potegnejo za sabo – notranje boje, odpor, strah, osamljenost. Recem vam lahko le to: čimprej najdite pot iz tega začaranega kroga, v katerem ste ujeti. Ob tem pa se spomnite tega, da niste sami, da je na vaši strani vsak kdor ima kaj dobrega v srcu in da tudi vasa zgodba ni osamljena zgodba – te stvari se dogajajo v mnogih domovih, le da otroci nikoli ne spregovorijo – prav tako kot o tem ne spregovori vaša sestra – zanje je to, kar so doživeli najverjetneje tako boleče, da so lažje sami z bolečino, kot da bi o tem govorili – tveganje je namreč veliko, kajti tako bolečo stvar nekomu zaupati in če te ta nekdo, za katerega si upal, da bo vendar razumel, ne razume ali ti ne verjame, je nova rana zadana na rano, ki je bila z dejanji storjena. Vi pa veste, da so ljudje, ki razumejo, so ljudje, ki vam verjamejo in da niso vsi tako bolni, kot je bil človek, ki je vse to počel. Človek, ki namreč to počne, mora bit v sebi zelo bolan in mnogokrat so to osebe, ki so jih zlorabljali kot otroke, čeprav to nikakor ni izgovor ali opravičevanje za storjena dejanja, naj vam pa to dejstvo, da so ta dejanja bila dejanja bolnega človeka, pomaga, da boste lažje razmejila: njega in njegova dejanja na eni strani in zdrave ter ljubeče odnose, ki so možni vstran od njega – zberite tudi pogum in najdite stik s svojim fantom, dajte mu priložnost, da vam pomaga – naj vam bo za začetek dober prijatelj, saj boste po vsem tem tudi potrebovala najprej prijateljstvo in zaupanje, ter boste lahko šele nato vstopala v odnos ne več kot samo prijateljica, ampak tudi kot ženska. Po vsem tem rabite čas in vzamite si ga, hkati pa se odločite za zaupanje v tiste, ki so ga vredni – ne dovolite preteklosti, pa naj bo še tako blizu in živa, da vas preplavi z nezaupanjem do tistih, ki vam prihajajo dobrohotno nasproti – odločite se pa tudi odločno odvreči tisto, kar zaupanja nikoli ni in nikoli več ne bo vredno.

Predvsem ne pozabite, da ste pogumna in močna in da vi ta boj zmorete izbojevati do konca.

Srečno,

Sitaja

Temu moraš narediti konec čimprej. Če ne gre drugače se odseli v Indijo. No, saj razumem, da tega verjetno ne boš storila, ampak tvoja dolžnost je, da poskrbiš zase in nehaš biti žrtev.
Želim ti veliko poguma in upam, da boš našla topel objem pri fantu.

Draga punca!

Nikoli se ne bi smela bati, še posebej ne svojega očeta. Ko je prvič storil nedovoljeno bi morala takoj povedati mami, če ne bi posredovala, v šoli svoji učiteljici ali socialni delavki. DRAGA DEKLICA, veš veliko bolečine bi si prihranila. Ampak kar je je. Takoj še to minuto se odseli, ni važno kam, ali k kakšnim sorodnikom ali prijateljem. BEŽI!

Vso srečo ti želim!