Stara sem 25 let, pravtako tudi moj fant. Skupaj sva že 8 let, za oba je to prva resna zveza. Oba sva diplomirala, delava že eno leto. Napočil je trenutek, ko se odločava za skupno selitev, gospodinjstvo in življenje. Po vsej verjetnost se bova odločila za nakup nepremičnine. Skrbi me, če ni taka odločitev preuranjena, morda bi bilo bolje nekaj časa živeti v najemniškem stanovanju in videti kaj in kako. Sicer imava lepo zvezo in odnos, se spoštujeva in imava rada, vidiva se vsak dan, skupaj preživiva ogromno časa. Ampak še vedno so tukaj pomisleki, kaj pa če to ne bo to, pa še sama sem tak človek, da se težko odločim za spremembe.

O tem se moraš odkrito pogovoriti z njim, ima vso pravico vedeti za tvoje strahove. Načeloma pa razmišljaš povsem odgovorno !

Vsekakor sem mnenja, da je bolje, da par za leto, dve zaživi skupaj, preden se do grla zakreditira, naknadno pa ugotovi, da skupno življenje ni tako, kot sta si ga predstavljala. Najemnine sicer niso nizke, definitivno pa je bolje, da si skupno življenje najprej “skusita” na ta način. Ob morebitnem neuspehu je kasnejši razhod precej manj kompliciran.

Srečno!

Seveda jeprenagnjena, saj ni rečeno, da bostaostala skupaj, kaj pa je8 let, poznam večino parov, ki jih je rano skupna selitev odtujila in spoznali so, da sploh niso za skupaj, Svetujem, davsak živi na svojem domu pri svojih starših z mamico in atijem pa da hodita na nedeljska kosilavsak vikend k drugim . Le to jeključ za srečo na dolgi rok.

Popolnoma normalno je, da je ob taki prelomnici, ki je pred vama prisoten strah. Odločata se za korenito spremembo: zaživeti skupaj, poiskati nekaj, kar bo vajin dom, ga izbrati in se zanj zavezati.
Ob tem pa je v ozadju še odhod od doma vaju obeh, ki pa je ravno tako čustveno naporno, pa se morda tega takrat niti ne zavedamo. Ko se na nek poseben način poslavlajta od staršev in se odločata za še bolj samostojno in Vajino odraslo pot. S tem zastavljata sebe in garantirata z vajinim odnosom. Za seboj pa puščata bogato obdobje ob starših in bratih, sestrah… Ob tem, ko nekaj na novo pridobita, je občutek, da tudi nekaj izgubljata. Poraja se strah. Kakšen bo vajin status? Kako bo prihajati domov? Kako bo spet od tam oditi v vajin dom? Take spremembe so res težke, saj so nabite s čustvi, s strahom, negotovostjo, pa tudi žalostjo in veseljem.
Vajina skrb ob prenagli odločitvi je v to močno vpeta. Strah vas je, kako bo zgledalo, če prav razumem, do sedaj še nista živela skupaj. Skrb, ali bosta zmogla, ali bo šlo, ali se bo kje zalomilo…

Vsak odnos ima svojo rast in normalno je, da sta začutila potrebo, da zaživita skupaj. Res je, da nikoli zares ne vemo, kaj nas čaka naslednji dan. Imate pa osem let izkušenj lepega, spoštljivega, ljubečega odnosa. Kar pa je tudi izhodišče vajine odločitve.
Dobro je, da o vseh teh starhovih, dvomih, kar se vam ob tem poraja, pa tudi o Vajinih temeljih, med sabo veliko govorita.

Želim Vam vse dobro in Vas lepo pozdravljam!

sama nisem nikoli podvoimila v najino odločitev, da zaživiva skupaj. če imata do sedaj res tak odnos, kot ga opisuješ, potem so vsi dvomi odveč.

sem pa enkrat slišala dober nasvet: če imaš na poročni dan samo en dvom, v ta zakon, se nikar ne poroči!

Brez zamere, ampak če po 8 letih sama od sebe ne veš ali se preseliti skupaj (oziroma iti skupaj v nakup stanovanja) potem je morda res bolje, da ne greš v to. Kajti do sedaj bi morala že točno vedeti in biti prepričana kaj si želiš. Saj ni rečeno, da se bo točno to izšlo točno tako kot si zamisliš – pa kaj? boš zato čakala do smrti, da boš 100%, da bosta skupaj celo življenje?

Ojoj, brez zamere, xenna_Warrior, ampak saj dekle ni reklo, da ne ve, ali si želi preseliti skupaj ali ne. Dvomi le o pravilnosti odločitve za takojšnji nakup nepremičnine.

Kar se mi zdi zelo pametno. KOliko parov se je imelo neskončno rado, pa so se razšli po 5, 10, 20 ali več letih. Iz tvojega odgovora se bere, kot da s tem, ko ni prepričana v takojšnji nakup nepremičnine, dvomi v svojo ljubezen, ki traja 8 (kot pravi) čudovitih let.

Veliko ljudi si lahko privošči nakup le ene nepremičnine v življenju. Denar, ki je vpleten v tako odločitev, se zdi večini navadnih smrtnikov nedosegljiv kupček. Res ne vem, kaj je narobe s tem, da najprej ugotovi, če s partnerjem funkcionirata v vsakdanjem življenju, preden se odloči za tak finančni podvig. Funkcioniranje v vsakdanjem življenju je ponavadi daleč od tega, kako živimo, ko dnevno preživimo nekaj uric skupaj. Takrat se ne ubadamo z vsakdanjimi težavami, nismo slabe volje (ker če smo slabe volje, se raje ne dobimo s partnerjem), nimamo kupa posode za pomiti, ne čaka nas na eni strani kup perila za polikati, na drugi strani pa lepo vreme, ki vabi v naravo, itd.

Deliti več tisoč evrov samo zato, ker smo se prenaglili z nakupom nepremičnine je težje, kot dati nekaj tisoč evrov več eno leto kasneje.
Itak ti nihče ne more garantirati, da ostaneš vedno skupaj, lahko pa si bolj prepričan v pravilnost svoje odločitve.

Hvala za vse nasvete. Problem mi je zlasti, ker nakup nepremičnine skupaj pomeni tudi, da če gre karkoli narobe, je treba vse prodati pa še ponovno se seliti drugam. Poleg tega jaz ob delu delam še magisterij in so tudi tukaj finančne obveznosti. Odločila sva se, da ne moreva več čakati, da je treba iti v odnosu stopničko višje in se bova selila. :))

Pozdrav,

zakaj pa ne bi za začetek poskusila zaživeti skupaj v podnajemu,
stanovanje lahko še vedno kupita – tako bo pritisk manjši,
pa še s vprašanji, ki se v stanovanju in okrog nepremičnine pojavijo
bosta bolje spoznala in se tako kasneje lažje odločila kakšno
stanovanje želita in na kaj morata biti previdna, ko kupujeta.
Predvsem se boš lahko razbremenila strahu, kaj bo če se razideta – podnajem je lažje reševati, kot pa kupljeno stanovanje, hkrati pa je prav zaradi tega, ker ne boš obremenjena s tem strahom bolj gotovo, da vama lepo steče v vajinem odnosu.

Vse dobro,

Sela