… nikjer ne dela oz. občasno mu uspe zaslužit nekaj cvenka za sproti, sicer pa sama finančno oskrbujem stanovanje in otroka, v gospodinjstvu seveda tudi nič ne primakne, za punčko skrbim predvsem sama … veliko gleda tv, bere časopise, visi na internetu, zjutraj vsaj za moj okus spi predolgo …
trenutno sem na porodniškem dopustu; sicer pa sem zaposlena, občasno delam honorarno še na eni drugi instituciji, delam tudi magisterij, sem pridna, delovna in ambiciozna… kako mi je uspelo dobiti takšnega moškega? Pomagala sem mu iskat delo, celo dobil ga je, a se je spičil, in potem je dobil še eno delo in se še enkrat spičil. dnevno mu uspeva, da pride v konflik s trgovko, mimoidočim …
poskušala sem govorit z njim, mu povedala kako se počutim ob tem, nekajkrat sem mu celo napisala … včasih je celo dober odziv, a napredka nobenega… ne prenesem ga več in gre mi grozno na živce … njegova mama pa svojemu 44letnemu sinu govori: moj dečko, moj zlati sinek …
počutim se tako nemočno … naj si za začetek sama poiščem pomoč?

Itak, pa še na tla se ulezi, da bo imel kam čevlje obrisat! Oprosti, če sem malo nesramna, ampak če si tako pametna, da delaš magisterij, res ne bi smela spraševati takih neumnosti.
Žal si si nakopala maminega sinčka, ki je za nameček očitno še kronični lenuh. Vsi delamo v življenju napake, zato si ne očitaj za nazaj, ampak raje poskrbi za svojo in otrokovo prihodnost brez takega parazita. On se lahko spremeni edino sam, ti ga prav gotovo ne boš, še najmanj s tem, da mu daješ potuho.

Te popolnoma razumem. Zakaj si naletela na takega moškega: mogoče je vzrok iz tvojega otroštva…ali…Predvsem pa mislim, da je brez smisla iskati vzrok. Raje glej naprej. Tudi sama sem ti podobna in tudi moj je bil tak. Deloma sem bila kriva sama, ker sem mu to tudi dopuščala…saj sem za vse poskrbela sama. Bil je popolnoma brez odgovornosti. Ko sem bila še študentka in on redno zaposlen, sem sama poskrbela za gospodinjstvo…saj te razumem, če bi čakala nanj da bi kaj naredil, bi verjetno prej umrla.

Zdaj moraš pri sebi razčistiti: ali boš živela tako do konca svojega življenja- boš njega zalagala. Ali si toliko samozavestna, da odločno poveš in stojiš za svojimi odločitvami.

Z njim sem živela pet let, na podoben način, kot ti. Na koncu najine zveze sem imela enake občutke, kot ti…šel mi je na živce. Jaz sem se trudila, za sebe in tudi zanj…tako se njemu ni bilo potrebno, ker sem mu delala potuho. Zdaj sem sama z otrokom in mi je veliko lažje in tudi finančno boljše shajam.Moraš pa biti odločna v pogovorih, da te bo jemal resno, ker drugače boš mučila samo sebe, ker bo vse jemal zlahka.

Pri moških pa je tako, da imajo občutek, da so kljub temu glava družine…in če dejansko ni tako, mu privre na plan občutek manjvrednosti- iz tega se pa nikoli ne izcimi nič dobrega..

Vsak mora enkrat odrasti…mislim pa da imaš vse, da se lahko osamosvojiš in zaživiš, kot sama želiš. Saj konec koncev ima vsak človek pravico, da lahko to uresniči.

Je pa očitno, da mu njegova mati ni podarila vseh vrednot, ki bi mu lajšalo življenje…ampak to ni tvoj problem, s tem se mora ukvarjat on…ti mu lahko samo pomagaš.Če seveda gre in če se on sploh zaveda vsega.In dvomim, da je to med vama taprava ljubezen- brez zamere.

Pa še enkrat dovolj odločno mu povej in stoj za svojim mišljenjem!

Čao.

Prej je zanj skrbela in “delala” njegova mama, zdaj pa ti.
To, da si dobila takega moškega, si sama dovolila, očitno je v tebi to, da “moreš za nekoga skrbeti”. Tako boš sedaj vzgojila tudi svojega otroka. Pretirano boš skrbela in delala namesto njega! S tem početjem pa “zdraviš” nekaj pri sebi.
Torej: niso drugi krivi zato, da dopuščaš, da ljudje tako delajo s teboj!

Verjetno je njegova mama imela tudi takega moža (slabiča-očeta tega sinčka), da je bilo vedno vse po njeno, da je “morala” za vse poskebeti. Vzgojila je lenuha in nergača. V konflikte z ljudmi se zapleta zato, ker se vedno čuti ogrožen, ker je prej vse pač uredila mama. Zdaj, ko je “velik fant”, pa se želi postaviti zase.
On tak je in tak bo ostal.

Zase in za otroka pa si sedaj odgovorna ti (on ga bo težko vzgojil, če nima pravega vzorca od doma, finančno pa verjetno ne bo “zmogel” pomagati)

Če boš ostala z njim v vezi, moraš postaviti svoje meje. Če mu bo do tega, te bo začel spoštovati in se bo prilagodil tako, da bo vajina veza vzdržala. Če nima volje (če ne bo zmogel), se bo moral vrniti k materi.

Pozdravljeni!

Ste polna nemoči, obupa, gneva, jeze in osamljenosti. Sama ste za vse. Na vaših ramenih je vsa odgovornost – za dom, družino in finance. Na partnerja se ne morete zanesti. Deluje brezbrižno, odsotno, na okolico reagira z gnevom, jezo, nemirom. Vse to vas še dodatno obremenjuje, saj se ob tem počutite nelagodno in, hm, morda tudi osramočeno. Želite se potruditi, partnerju pomagati, pri iskanju službe, doma… pa ne gre. Ob tem še dodatno obremenite sebe, si naložite še več dela, saj se zavedate, da družina mora preživeti. Medtem, ko partner deluje sproščen ob tv, internetu, časopisu, postajate vi nemirna, besna. Gre vam na živce, da tega ne želite več niti gledati.
Koliko vas je sram, da imate ob sebi takega moškega? Ki ne poskrbi za vas, se nič ne zanima, se ne približa vam in hčerki? Sprašujem se, kaj čuti partner… Koliko je pravzaprav sram moškega, ki ne zmore obdržati službe, ki ne zmore poskrbeti za družino, katerega žena ima magisterij in dve službi…? Koliko gneva je v njem? Koliko njegovega prostora v njegovem življenju zasedajo ženske, kakšno vlogo pri tem ima njegova mama? Težo odnosa z njegovo mamo čutite tudi vi.
Sprašuejte se, kako vam je uspelo dobiti takega moškega. Vprašala bi vas, koliko ste pravzaprav v življenju navajeni za vse poskrbeti, in je bilo to kar normalno in logično, da ste vedno poskrbela zase in še za koga?
In se zdaj v partnerstvu zgodba samo še nadaljuje. Le s to razliko, da partnerstvo obljublja odrešenje starih bolečin. In ponuja toliko upanja, “počitka” od starih preodgovornih vlog, ki so pridobljene v otroštvu. Da bo pa končno nekdo poskrbel in se boste lahko odpočili, sprostili, končno bo nekdo, ki mu ne bo vseeno… In ko se to ne zgodi, rane oživijo in se morda prvič zavedamo, da nas boli in kaj nas boli. In nam gre morda prvič nekaj ne živce.
Vse to je krivičo do vas, kakor tudi do vašega partnerja. Verjamem, da sta oba razbolela v teh vajinih vlogah, ki nista vajini. Kot da sta obrnjeni. Sta jih pa zelo navajena. Tako, kot si vi zaslužite, da partner v polnosti poskrbi za vas in hčerko, da lahko začutite varnost in mir, si vaš partner zasluži, da si končno da možnost in poskrbi za svojo moškost, saj tokrat ne boste vi tista ženska, ki bo ta prostor odvzela. Kako bi se bilo prepustiti, zaupati da takrat, ko boste vi nehali za vse to skrbeti, bo za vaju poskrbel vaš partner? Verjamem, da se zdi nemogoče in vas vprašanje jezi. Res je težko, saj sta v odnosu zelo razbolela.
Morda bi bilo dobro, če se skupaj odpravita po pomoč, da bosta lažje o tem spregovorila in razbremenila.
Vse dobro želim!