z možem sem ločena 2 leti in pol in pred 6 leti se nama je rodil sin.sedaj sem ponovno poročena niti eno leto in imava z možem sinčka starega 7 mesecev.problem je zaupanje,ker bivši mož je imel med tem časom drugo in po enem letu sem jaz to izvedela in še kup drugih stvari je bilo,da sem se odločila,da se ločim od takega idiota.sedanjemu ne zaupam,oziroma bojim se mu odpret,sprostit,ker strah me je,da če mu začnem zaupat me bo zapustil,pa vem,da me ima rad,me razume in mi pomaga,a jaz si tega ne dovolim,ker sem preveč trmasta,ker kotiček v duši pravi,da če mu bom zaupala me bo izkoristil,kot me je prejšnji mož,pa vem,da niso vsi moški enaki in vem tudi,da če ni zaupanja,da se ne obnese dobro zakon.kaj naj naredim,ker včasih je to zelo boleče in se kregam brez veze in vidim,da to občuti starejši sin,ker ubogi je že videl prej dovolj kreganja,ampak jaz ne morem,da ne pozabim tega.jaz vem,da če bi mu zaupala bi bila najbolj srečen človek.včasih tudi mu mečen na pladenj za njegove bivše,pa vem,da nima stikov,ampak mu očitam kaj je delal prej z bivšimi.res boli,ko si ne upaš zaupat,ker non stop sem na preži,gledam mu v telefone,sprašujem vse kar ne vem,to prej pri bivšemu možu nisem delala.sem morda bolana????prosim pomagajte mi.

Ženšče, nikarte me zastopiti narobe, toda – ti si v maničnem depresivnem stanju in to cel čas. Ja, po tej difiniciji si na svoj način “bolana” in verjetno si sama kjub dobrim napotkom tukaj ne boš znala pomagati. Poišči strokovno pomoč, ni to nobena sramota !

Nikakor si sploh ne znam predstavljati tvoje zveze; na čem pa sploh ta temelji ??? Katere vrednote si sposobna sprevideti razen da te ima rad ? Čutiš drugače samo neko pripadnost, varnost ? Stiske ki se ti dogajajo (se ne upaš odpreti, kar je zelo narobe) se bodo le še stopnjevale. Če v partnerstvu ni zaupanja, komunikacije in minimalnih medsebojnih upoštevanj vrednot – to ni zveza, to je NIČ !

Slabe izkušnje iz preteklosti si prenesla v to zvezo; kje je bil sploh mejnik da si sedanjemu nekoliko zaupala ? Morda pa na to zvezo sploh nisi bila še pripravljena, posledice pa so sedaj jasne. Kaj je imel sedanji partner v preteklosti in s kom ali s kolikimi, to je definitivno brezvezen podatek. Če z večimi, morda tudi toliko bolje (velja tudi obratno po spolu); odkrivanje večih egotov pomeni več izkušenj. Definitivno. In “znanje” ceniti bljižnega in spoznavanja njegovih vrednot.

Naredi nekaj zase ker v tej zvezi trpiš; odpri se ker niso vsi ljudje slabi, kregi so čisto nepotrebni in vodijo samo navzdol. Nikar si ne dovoli tega !

Srečno !
Cec

Ja, hude težave imaš sama s seboj. Prva največja napaka, ki si jo storila pa je, da si se prehitro vezala in spočela otroka z novim partnerjem, če mu niti zaupati še ne moreš.

Res je, da kogar je pičila kača se boji zvite vrvi, a morala se boš odločiti, kajti z ljubosumjen, nezaupanjem ali te vara ali ne, ga boš TI odgnala točno tja kjer najbolj boli, v naročje druge. Zato se resnično vzemi v roke in razčisti ali si mu sposobna zapuati ali ne.

Nekaj manj kot leto ste poročeni s sedanjim partnerjem, v odnosu s katerim se pojavlja nezaupanje, strah pred izgubo, prevaro, bojite se odpreti… Vse te težave pa nastajajo na podlagi preteklega odnosa in izkušnje biti prevarana žena in mati. Tega se zavedate, vendar si ne morete pomagati. Vsa ta občutja, ki vas trenutno napolnjujejo so zelo močna in neobvladljiva, s tem pa tudi razdiralna za sedanji zakon in odnose v družini. Kot sami opažate vsa ta očitanja in dvomi nimajo neke konkretne podlage v sedanjosti, ampak temeljijo na vašem globokem strahu, da boste tedaj, ko se boste v polnosti predala, kar naenkrat ostala ponovno sama z razbitim srcem. Kakor razumem je to vaša najhujša groza, ki pa se je enkrat že uresničila. Ob vsem tem doživljanju pa vas zaseda tudi krivda, saj se zavedate, da je zaupanje temelj odnosa in zakona, kar pa še potencira vaš strah.

Iz napisanega sem razbrala, da ste se za nov zakon in družino odločili nekje leto po koncu prejšnjega zakona. Koliko časa in možnosti ste imeli v tem času zase in za vsa ta občutja, ki jih prinaša prevara? Za vse to kar ste čutila v sebi kot prevarana žena in zapuščena mama? Za gnus, prezir, sram, togoto, jezo, gnev, ogorčenje, nezaupanje, krivico, osamljenost, izigranost, zapuščenost, strah…?
Ali je bila kakšna priložnost za ovrednotenje vaše stiske? Koliko je bilo priložnosti, da ste bivšega partnerja soočili z vsem tem? Kajti on je tisti, ki je bil odgovoren za prevaro in s tem tudi za posledice.
Sklepam lahko, da te možnosti ni bilo, ali vsaj ne dovolj. Ali pa je ta izkušnja pravzaprav potrdila stare stare strahove?
In vsa ta občutja močno živivjo v vas. Od kdaj? Od kaj ves ta strah? Zakaj je potrebno dejansko s tem živeti? Zakaj se ne da zaupati? Kakšno je tveganje? Od kdaj in od kje raste ta zel nezaupanja in strahu pred zapuščenostjo?

In zdaj vse to veje in ruši kot vihar vaš nov odnos.
Naši odrasli partnerski odnosi obljubljajo varnost in razrešitev starih bolečin. Vendar se dejansko te stare bolečine premnogokrat popolnoma ponovijo in tako ponovno zaživijo in še bolj bolijo. Še toliko težje je, ker v osnovi partnerski odnos ponuja toliko upanja. Zgodi pa se najhuje. Res pa je, da imamo nadzor le nad svojim mišljenjem, čustvovanjem in vedenjem in le za to smo odgovorni. Vendar ne moremo mimo tega, da nas vedenje bližnjega v taki situaciji ne zaboli, tako, kot je vas.
Ravno tako ste sedaj vi odgovorna za to, kaj boste z vsem tem naredila, kako boste ta čutenja razmejila in jih usmerila tam, kamor res sodijo. Le vi veste in čutite, iz katerih odnosov in izkušenj, vsa ta občutja izhajajo. Kako boste poskrbeli za svoje vedenje in čustvovanje?

Ob sedanjem partnerju so se vsa ta čutenja tako močno prebudila in tu je tudi možnost, da jih dokončno premagate, ovrednotite. In glede na to, da ste zapisali, da vas mož razume, verjamem, da je prostor za pogovor o tem, zakaj doživlajte take stiske, katerih korenine so daleč nazaj.
Kako bo tvegati in spregovoriti o vaši najgloblji bolečini, strahu pred zavrženostjo? In odprt pogovor o tem vaju lahko najgloblje poveže in ustavri nov stik, kjer je tudi zaupanje in mir.

Dajte si možnost.
Lepo Vas pozdravljam!

vem,jaz vse to vem in se zavedam,da s tem nezaupanjem bom samo zrušila kar sem gradila.jaz če se pogovarjam o prejšnjem zakonu,se včasih težko,ker mi gre na jok in se ne morem več pogovarjat.boli,boli me to,da takrat otrok je bil še majhen,imel je 4 leta in vse te razlage,zakaj je ati šel,če se bo vrnil,takrat sem bila sama in tega,ko je zapustil stanovanje in otrok je jokal,tega ne morem pozabit,bolj bolečine otroka,ker on ima travme,jaz jih imam po svoje,ma mi sedanji mož nekako pomaga.ampak otrok ne vem,solze mi tečejo verjemiti mi,niso to heci,to me boli v globini duše in na začetku,ko sem spoznala sedanjega moža nisem bila taka,cmerava,sem se
bolj prepustila,potem lani,ko se je rodil dojenček sem postala taka.
midva z bivšim se še sedaj kregava po telefonu,ker mi ne plačuje preživnine,a zahteva pa otroka,oziroma vedno obljubi za preživnino in se tega ne drži,tako da potem imam skakanja na sodišče vsak mesec.z njim pa itak se ne da nič zmenit in itak za njega sem bila jaz “kurba”,vedno sem bila ja za vse kriva,on nikoli ni priznal nič,vse je vedno zanikal.
res pa je,da nisem imela veliko časa razčistit pri sebi,ko sem nagnala bivšega moža,mogoče je res prezgodaj,oziroma še sama včasih se sprašujem,zakaj sem se zaljubila tako hitro v sedanjega moža in zakaj sem tako hitro šla v to novo življenje,če si nisem zjasnila še za prejšnjega,ampak tako je,ta me spoštuje,me razume,mi pomaga,kolikor se mu dovolimi in jaz ga imam tudi zelo rada in dobro je v tem,da ima on empatijo,da ve kako se počutim.
ni pa opravičila,da on zaradi tega trpi,ker si ne zasluži,ker mi je dosti dobrega naredil,že to sem ponosna na njega,da je sprejel mojega sina za svojega,marsikateri ga ne bi in to me drži zelo pokoncu.najbolj boleče bi bilo sedaj,da izgubim moža in ostanem spet sama,ker ne vem,kako bi jaz reagirala,še bolj pa bi se bala,kako bi reagiral moj prvi sin,to se najbolj bojim in tu je moja šibka točka,otroci.

Velika bolečina je v vašem srcu, v katerega se je zarezal jok in stiska vašega otroka ob odhajanju očeta. Neutolažljiv jok. Kako to razumeti, da oče kar odhaja od malega sina? Kako otroku razložiti, kar še sami, kot žena in mama niste vedeli? Kako ga potolažiti? Postavljeni ste bili v neznosen položaj, pojasniti otroku dejanja očeta, ki zelo bolijo. Za dejanja, ki jih lahko razloži le oče, saj se je on tako odločil. Res je to travma, za vaju oba. Koliko jeze se vali na tej bolečini, da vas je pustil v taki situaciji, da ste morali vi poskrbeti za otrokovo stisko, za katero niti niste imeli odgovora? Ob tem pa tudi za svojo ranjenost.
In še vedno se ta boj in pogajanje za pravico nadaljuje, še vedno je veliko jeze, besa in hkrati nemoči v vajinem odnosu – v tem, ko se morate kar naprej boriti za preživnino. Za nekaj, kar otroku pripada, kar je v otrokovo korist. Borite, da bi otroku ohranili očeta, vsaj v tem oziru. Kar pa je skrajno krivično! Ob tem pa vedno znova dobite le porcijo ponižanja.

Ko ste v drugo postala mati, se je vse to, kar je do takrat nekako ostalo obvladljivo, ponovno prebudilo. Takrat je oživela stiska starejšega sina in tudi vaša. Zgrozili ste se, kaj vse sta izkusila. In tega ne bi želeli nikoli več. Vsi ti dogodki so postali zelo živi, zarezani v vaše telo. Kam vse seže v vašem življenju prizor odhajajočega očeta in bolečina malega bitja, ki proti njemu steguje roke in ga neuspešno kliče nazaj? Ste bili tudi vi kdaj ta otrok? Kaj za vas pomeni ostati sama, zapuščena, pozabljena? Kako daleč seže ta spomin, ta občutek, ta bolečina?

S sedanjim možem ni potrebno govoriti o preteklem partnerstvu in o tem kakšen vse je bil bivši partner. Je pa možnost govoriti o vaši bolečini, ki jo čutite sedaj, ob sedanjem partnerju, ko se zavedate, kaj vse imate, in se ob tem zbudijo težka občutja strahu, da ostanete sami, z dvema nemočnima otrokoma. Ob partnerju, ki ponuja empatijo, bližino in čustveno razpoložljivost je varno sploh kdaj tako močno se to začuti. In tukaj vam lahko partner najmočneje pride nasproti. Da vas sliši v tej vaši stiski. Ko date ta občutja v vajin odnos in na tem zgradite še trdejše temelje tega odnosa. Ko tudi partner zaupa, kaj zanj pomeni ta strah, ki ga vi opisujete.
Sprašujem se, ali se lahko glede preživnine in težav v zvezi s tem, obrnete na Center za socialno delo.

Želim Vam vse dobro!

Ga. Melita med drugim navaja: “S sedanjim možem ni potrebno govoriti o preteklem partnerstvu in o tem kakšen vse je bil bivši partner.”

S tem se načeloma strinjam ravno toliko kot se ne. Zakaj ? Stvarnost je precej drugačna od teorije. Tudi obravnavanje svoje preteklosti, pa štejmo tukaj svojo mladost, študij in dotedanje življenje – če vsega tega nekomu ne moremo izpovedati, čisto laično vedoč pomeni da mu NE ZAUPAMO. Pretekle zveze, v tem primeru zakom, to so sigurno neka daljša življenska obdobja v katerem se je dogajalo marsikaj, doživelo in pomnilo. To niso samo negativne izkušnje, definitivno je bilo tudi pozitivnih veliko. Slabe izkušnje so morda povod in končna konsekvenca zveze ali zakona.

Zakaj mora ta ženska sedaj govoriti s sedanjim možem samo o svoji bolečini ? Ta seveda iz nekje izhaja ! Treba je iskati vzroke, prav tako kot v medicini postavljanje diagnoze ali v psihologiji in psihiatriji ko se iščejo korenine anomalij. Prevedeno to pomeni da ima sedanji partner VSO pravico tudi do tega vedenja, končno usklajevanje zveze bi bilo na ta način sigurno bolj plodno kot da dobi občutek da mu partnerka marsikatero stvar zamolči.

“Polna luna 13”, ne bom olepševal zadev, predvsem glede tvojega bivšega moža. Tukaj imam osebno zelo stroga merila in nek gnus in upor se mi porodi ko slišim ali berem da nekdo za svoje otroke ne plačuje preživnine. Tukaj definitivno vzrok ločitve ne igra nobene vloge. Kdor ne dela tega, ta je slab oče, o čem drugem tukaj nima veze razpravljati. Je pa tako da morda tudi on čuti neko užaljenost in dela dejanja ki niso primerna. Tudi po razvezi morata bivša partnerja poiskati NAČIN medsebojne komunikacije; ta je potreben LE zaradi skupnega starševstva. Ta se ne konča z razvezo, precej bosta še morala sodelovati skupaj tekom odraščanja otroka, šolanja,…

S sedanjim partnerjem boš morala vzpostaviti precej bolj prsiten odsnos kot ga imaš sedaj. V to (celo zakonsko) zvezo si res vstopila (pre)kmalu, nisi se še “otresla” preteklosti. Po eni strani sam smatram da ti je sedanji mož celo bolj prijatelj v stiski, pa čeprav se to morda s tvoje strani razume celo kot nesramnost. Vedi da ni. Sedanji mož je v zelo težkem položaju; on s teboj ne more živeti polnega življenja, vidva oba trpita ob tvoji preteklosti. Žal, moja videnja te zveze niso obetujoča, naredi sama vse v tej smeri da bo in da nimam prav. Drugače bo spet ranjeno srce in otroci brez očetov…

Spoštovani Cec,
s tem, kar ste napisali imate popolnoma prav in se strinjam z vami.
Morda je bil moj stavek prehitro zaključen v tem pogledu. Da se malo dopolnim – Vsekakor je prav, da je sedanji partner seznajen, vendar – želela sem nekako nakazati, da je dobro, da se stvari razmejijo. Kakor lahko razberem je prejšnji odnos v določenih, predvsem v bolečih delih še zelo živ. Glede na nepripravljenost bivšega partnerja za sodelovanje, je težko pričakovati, da bo kmalu kaj drugače. In se dogaja, da prejšnji odnos in pretekla izkušnja prerašča sedanjost in sedanji odnos, se s tem ohranja in krepi, sedanji odnos pa nima tiste prave priložnosti, prostora, da po svoje zaživi.
Zato je potrebno razmejiti v tem smislu, da se te vsebine, ki so za njiju pomembne, vnesejo v sedanji odnos na drugačen način – da ni v osprednju preteklost, da, ampak le v smislu, kaj zdaj to pomeni za njiju in njuno sedanjost. Kaj pa lahko s tem naredita sedaj, kje si lahko prideta nasproti? In tukaj lahko sedanji partner dobi drugačno vlogo – da ne rešuje le bolečine preteklega odnosa, ampak ponudi nekaj svojega.
Da si oba dovolita dati možnost zaživeti drug ob drugem, sedaj, in ne v preteklih odnosih – ja so bili in so bili tako dobri, kot slabi. Vprašanje pa je, kako se bomo odločili zaživeti sedanjost. Ni potrebno, da je enaka boleči preteklosti. Imamo izbiro, ki pa mnogokrat, kjub temu, da si želimo drugače, ni lahko.

Vse lepo pozdravljam!

Se strinjam. Definicija in obravnavajne takih stanj so precej kompleksne zadeve in življenje vsekakor ni pravljica. Medsebojni odnosi so žal veliko bolj komplicirani kot morda kaka tehnična iznajdba, nanj vpliva mnogo dejavnikov.

Jaz upam in mislim da bo lunca iz vseh teh odgovorov potegnila neko ločnico, vsekakor pa ji (ti) želim lepo in kvalitetno partnerstvo in življenje z vsemi svojimi ljubljenimi.

Cec

cec,kaj po vaše sem ženska za bit sama,ker tako trpijo drugi ob meni,namesto,da bi živeli lepše življenje?

Ojej, ojej…. !
No, iskreno mi je žal da iz vsega napisanega nisi potegnila kakega pametnega sklepa kot je ta beden in celo napačen. No, pa dajmo po domače odgovoriti: NE !!!

Pa preberi si v tem smislu še enkrat tole kar sem ti prej napisal:
“Jaz upam in mislim da bo lunca iz vseh teh odgovorov potegnila neko ločnico, vsekakor pa ji (ti) želim lepo in kvalitetno partnerstvo in življenje z vsemi svojimi ljubljenimi.”

Cec je na TI, OK ?
(v tej temi se ne bo več trudil)

sorry,cec!

Nič užaljen – ker nimam biti za kaj.
LP

Lunca, bom zelo kratka in direktna. Bivši mož je uničil tvoj prvi zakon in uničuje tudi drugega. On upravlja s tvojim življenjem in življenji tvojega sedanjega moža in obeh otrok, ti pa to dovoljuješ. Videla si, kako je tvoj starejši otrok trpel ob razpadanju zakona in ločitvi, zdaj pa si na dobri poti, da bo takšno travmo doživel še enkrat. Neodgovorno je, da živiš v preteklosti, pestuješ stare rane in ne dovoliš, da se zacelijo. Zberi se, ženska, vzemi življenje v svoje roke, to si dolžna možu in otrokoma. In nikar ne vij rok in ne stokaj, da ne zmoreš. Moraš!