Lepo pozdrav vsem!
Prebrala sem veliko tem na tem forumu, v veliko zgodbah se tudi delno najdem. Še vseeno pa imam velike probleme s hrano.
Na kratko bom poskusila opisat problem. Komentarji,nasveti seveda dobrodošli.
Začelo se je v 7.razredu OŠ ko sem začela čisto nedolžno hujšati. Počasi A vztrajno sem hujšala..na koncu vedno hitreje,vedno manj jedla,samo o hrani sem še razmišljala. po koncu 8. razreda sem pristala v bolnici na Vrazovem trgu s 45kg/169cm. Niti nisem bila med najbolj suhimi notri, vednar zgledala sem obupno saj imam bolj močno konstitucijo telesa,širše kosti in že s 60kgji zgledam suho,da mi kolki in ramenske kosti grdo gledajo ven. Potem sem v enem dobrem mesecu pridobila nekaj kgjev,da so me izpustili 1.septembra v gimnazijo(res sem si želela prvi dan v šolo), pojedla sem vse malica, ki so mi jih dali s seboj,samo da sem lahko hodila v šolo,nakar so karnaenkrat rekli,da so se ‘zmotili’ in da je bolje da pridem šele malo nazaj. Takrat je biu z mano oče,ki mu je tudi prekipelo,saj bi me moral peljati v šolo( zjutraj se morala hoditi na tehtanje in zajtrk), tisto jutro sem bila zandjič v bolnici.
Potem se je šele začel boj.. po dveh letih matranja z mami,sem začela normalno jesti(dokaj),tako da sem imela neki h 50-55kg in bila sem tudi precej zadovoljna s postavo.Le hrano sem imela pa še vedno v mislih nonstop,bila sem obsedena z zdravo hrano,vendar pa sem jedla dovolj,tako da ni bilo problemov. Kilogrami so počasi še vedno rasli..občasno sem pojedla preveč..preveč zdrave hrane.. v 3.letniku sem začela jesti tudi sladkarije..vedno več sladkarij..kgji so še kar lezli gor. Danes imam okoli 80kg(še vedno 169cm) in sem zaključila 1. letnik faksa. Počutim se obupno. Nažiram se, vendar kilogrami ne grejo več tako hitro gor(od novega leta imam konstantno +-2kg) predvsem na račun moje ljubezni do športa s katerim se ukvarjam že vse življenje.. rekreativno sicer,ampak vsak dan, res uživam v športu(edino v času anorreksije nisem,takrat sem imela v glavi samo kalorije).
Želim si shujšati recimo 10-15kg. Ne želim si biti več suha,samo normalna,saj zdaj vidim da mi mal kil sploh ne pristoji.
Vendar ne gre in ne gre..velikokrat obupam in se spet poberem,pa spet pa spet. Imam prijatelja, ki mu res zaupam,zaradi njega mi je lažje in me večkrat povleče iz depresije,zamorjenosti,a vseeno mi ne uspe shujšati. Pripravil me je celo do tega da sem šla k psihoterapevtki, vendar tudi to ni pustilo nekega efekta, razn to da sem se mal ‘spucala’. Večinoma sem ji kar sama povedala kaj so vzroki za nažiranje..za moj nesamozavest,samodestruktivnost itd… večinoma se je vedno strinjala z mano, povedala mi je tudi nekaj novih pogledov na vso situacijo, vendar rešitve mi ni povedala. To da me oče daje v nič, da mi daje vedt da sem najslabš hčerka na svetu,kljub temu da sem bila vedno zelo neproblematičen priden otrok s katerim ni bilo nikol problemov(razen anoreksije), da se doma ni nič spremenilo,kkljub temu da sem starša s svojo anoreksijo želela opozoriti,da me motijo stvari,da v takem ne morem živeti… in še marsikaj… prebrala sem res velik gradiva o motnjah hranjenja in mi je res veliko stvari jasnih,hkrati pa sem tako nemočna kar se hrane tiče. Enostavno ne vem več kaj naj naredim.Strokovna pomoč je bila zadnja stvar in tudi to sem sedaj naredila.
Razmišljam o tem, da se preselim od doma,vendar v študenta ne morem pridt,saj živim v lj, začsno imam možnost it k teti,kar bom verjetno tudi naredila, da vidim če je to rešitev zame,ker nad domačo sceno sem enostavno obupala, jaz ne morem nič spremeniti, staršema pa je zgleda vseeno tudi če bom morala spet u bolnico zaradi prekomerne teže..
Pa da ne bo pomote,vse to sem mami tudi povedala…vendar ona ne more nič,kot ona pravi. Z očetom se pa ne da pogovarjati, ne zna poslušati,vedno ima prav in po njegovem je bila moja anoreksija izpred let zgolj ‘delanje scene’… tudi z mamo se ne moreta kaj prida pogovarjati.
Kakršnakoli ideja,misel,komentar,nasvet…dobrodošli!!
Hvala že vnprej!

Živjo,

verjamem, da se ti zdi brezizhoden položaj, ko vlagaš toliko truda v reševanje težav s hrano, stvari pa se skoraj ne premaknejo na boljše ali pa se premikajo počasi.

Iz napisanega vidim, da si začela reševati težave tudi s pomočjo strokovnih oseb kar je prav. Nikar ne obupaj. Potreben je čas. Pri tebi se je anoreksija prevesila v prenajedanje.

Vidim, da je tvoj odnos z očetom pomembna tema v tvojem življenju. Če sem prav razumela imaš občutek, da te ne sprejema takšne kot si in da karkoli narediš zanj ni dovolj dobro. Motnje hranjenja so kot zdaj veš že sama način, da pritegneš pozornost drugih – dajejo ti občutek, da imaš le tako kontrolo nad svojim življenjem, so pa tudi način preživetja – z nekaterimi stvarmi se ne moremo soočiti in potem čustva s stradanjem ali s prenajedanjem potlačiš, da ne rabiš razmišljati o njih.
Ne glede na to, da stvari razčiščuješ praviš, da so s hrano še vedno problemi. Zavedati se moraš, da se te težave ne bodo spremenile hitro, da to lahko traja. Očitno še vedno nekaj nisi razrešila v sebi, se z nečim ne moreš sprijazniti-zato še potrebuješ hrano, da ti pomaga določena čustva potlačiti.
Odnos z očetom je pri tebi se mi zdi velik problem. Najti boš morala način, da sprejmeš sebe. Ko boš sprejela sebe takšno kot si, ne boš hotela biti takšna kot te želi videti tvoj oče. To je težka naloga. Želimo narediti vse za ljubeč osdnos s svojimi starši, vendar pa njih ne moremo spremeniti. Spremenimo lahko samo sebe. Čeprav bo to zelo težko, boš morala najti način, da te očetove besede ne bodo bremenile, sprejeti boš morala, da karkoli natrediš zanj ne bo nikoli dovolj, najti boš morala način da bo dovolj dobro zate.
Ti si tista, ki je pomebna, ne oče. On ima svoja prepričanja, ki jih ne bo spremenil. Spremeni sebe-svoje prepričanje. Lahko živiš brez nejgovega odobravanja. Lahko, da se, vendar je težka pot do tega. Sprejeti boš morala sebe, najti način, da boš živela s tem, da tvoj oče takšen je in da se ne bo spremenil niti zaradi tebe. Ne jemlji mu tega v slabo. Takšen je. To pa ne pomeni, da te nima rad. Pomeni, da je bil verjetno sam frustriran od svojih staršev, da kar je naredil on ni bilo za nikogar dovolj dobro in to čuti še danes, čuti da on ni dovolj dober, ne ti in zato se obnaša kot se.
Nadaljuj s terapijo. Mogoče razmisli še o kakšni odnosni terapiji – ne boj se, vse se da pomagati. Boš videla, da bo s časoma šlo tudi s hrano na bolje. To da ne gre sedaj pomeni le, da so še vedno stvari, ki te bremenijo, hrana pa to potlači. Preden se boš naučila novih ravnanj boš hrano še uporabljala za tolažbo ali tisto kar ti pač nudi.
Pomembno je da pogledaš kaj je v ozadju (s hrano hočeš pridobiti pozornost-kaj je tisto kar ti manjka), zato je potrebna potrpežljivost, da počasi spremeniš vedenje. Daj si čas, da vidiš stvari , najdeš nadomestilo za to kar ti manjka-namesto hrane in da si priznaš žalost-zaradi nečesa kar nisi dobila.
Poleg tega razišči slike otroštva tvojih staršev-da bolje razumeš, zakaj ti niso mogli dati nekaj kar ti potrebuješ (npr. topline, pozornosti,ljubezni, odobravanaj,…)
V družini prevzemamo vedenje svojih staršev -dejansko smo takšni kot oni. Ko se želimo spremeniti naletimo na odpor-naenkrat smo slabi otroci, ne odobravajo našega početja-potrebno je najti način kako spremeniti to vedenje v takšno, ki ustreza nam-brez občutkov krivde, da rečemo ne,…pri tem ne boš dobila aplavza, uprli se bodo, vendar je potrebno vztrajati.
Razmisli o odnosni terapiji-nekaterim pomaga razrešiti odnose s starši. Več o tem si poišči na internetu. Če boš imela pa še kakšno vprašanje pa kar piši.

Sedaj sem jaz tebi napisala cel roman. Upam, da boš našla zase kaj koristnega.

Srečno,

Tatjana

Hvala Tatjana za trud:) Ja vem,tole z očetom je velik problem… veliko sem se o tem pogovarjala s prihoterapevtko.. vse kar si napisala tudi ti mi je več ali manj jasno, sam narediti sebe tako močno, da me zaničevanje lastnega očeta ne prizadane je pa res strašansko težko. Vem tudi to da sem s temi motnjami želela pozornost.. in ker je nisem dobila se ni nič izboljšalo. Vem da moram delati na sebi,predvsem samozavest mi manjka,kar je itak značilno za nas z motnjami.. Samo rešitve pa ne najdem..včasih mi uspe da si ne ženem k srcu,samo veliko prevečkrat se pa totalno sesujem.. Še bolj me pa boli,kako lahko mami vse to prenaša.. ker oče se tako grdo obnaša tudi do brata in tudi do nje. Zgleda se je odločila da bo kljub temu ostala z njim. Jaz tega ne morem prenašat, vem da sem dobra oseba, če me kdo drug zaničuje,grem stran,od očeta pa ne morem.. Njemu ne morem rečt pejt se solit. Včasih sem mu nazaj kaj rekla,pa sem se potem samo še slabše počutila,tako da vem da to nima smisla. Z mamo se načeloma dobro razumem drugače.Razen zadnje čase mi zmankuje energije da bi bila prijazna z njo..logično.
Glede njegovega otroštva pa se bom malo pozanimala,zanimiv predlog.
S terapijo pa nadaljujem septembra verjetno,vendar nekako nimam občutka da mi bo pomagala, čeprau vem da to ni čez noč.
Hvala še enkrat res, se še aj oglasim,lep pozdravček!

Pozdravček,
verjamem, da ti je tezko gledati svojo mamo, ko jo oče zmerja ona pa se ne postavi zase oz. ji ni do tega da bi odšla ali karkoli spremenila. Res je tžko sprejeti dejstvo, da si oseba ne želi pomagati sama, po drugi strani pa tarna in prosi za pomoč-najbolj očitne rešitve, da bi odšla pa ne želi sprejeti. Razlogov je več in ve jih samo tvoja mati. Mogoče se boji, da je nihče ne bo maral, mogoče ima kljub vsemu še preveč rada tvojega očeta ali pa si misli, da je treba v zakonu potrpeti ne glede na vse in upa, da se bo nekoč še vse spremenilo. Kakorkoli tebi je težko, ko gledaš iz dneva v dan njuno početje, ne moreš vplivati na to, da bo bolje pa če želiš ali si še tako prizadevaš za to. Nisi odgovorna za to kar tvoji starši počnejo. Oba sta odrasla človeka in sta dolžna poskrbeti sama zase. Nista otroka stra 5 let, ki se ne zna zaščititi. Ne želi spremembe, navajena je takšnega življenja in čeprav ji ni všeč se je s tem sprijaznila. Seveda pa ji ti skušaš stati ob strani, saj si njena hči in si misliš, da si to dolžna storiti. Nisi. Če tega ne želiš. Je pa to lažje reči kot storiti. mami lahko poslušaš, če to želiš, če zmoreš, lahko pa ji rečeš, da kakšen dan tega ne zmoreš in pustiš, da govori v prazno.Sej je ni treba slišati če nočeš. Ona pač nekomu mora govoriti in če si tam ti bo tebi.
Sesula se boš še večkrat, če boš hotela ali ne. Si samo človek. Potrebovala boš čas, da odkriješ kaj ti pomaga, kako si lahko bolj prizanesljiva do sebe, do staršev, kako povečati samozavest. Ne vem, mogoče bi bilo dobro, da bi se udeležila kakšne delavnice o treningu asertivnosti-kako reči ne, predvsem brez občutka krivde-tako je tudi naslov ene knjige v knjižnici pa si jo izposodi in preberi je dobra pravijo. Lahko pa se vključiš tudi v delavnico za izboljšanje telesne samopodobe-body image, ki jih imamo pri nas na ženski svetovalnici. Več o njih najdeš v priponki na prvi strani sporočil kot obvestilo. če se odločiš, da bi se udeležila enega lai drugega treninga nam piši na [email protected] in navedi za katero delavnico pa te bomo prijavili, ko jo bomo izvajali.
Veš kar se tiče terapije, se nam zdi dostkrat ko za nekaj časa prekinemo, da nam ne pomaga, ko pa redno hodimo ali pa smo tam, pa vidimo, da je zlata vredna. ne obupaj, pa lepe poletne mesece še naprej ti želim,

Tatjana