Pozdravljeni.

Mojemu otroštvu je botroval očetov alkoholizem. Oče je sicer »prijazen in dober«, vsaj dokler ga vidijo drugi in v smislu, dokler mu nese pogled. To pa, resnici na ljubo, ni prav daleč. V bistvu je hladen, nedostopen čustveni invalid. Ki nikoli ni videl nikogar drugega, razen sebe. Mama je poskušala z vso srčnostjo nadomestiti še očeta – v vsakakršnem smislu. In garala, odločena, da njenima otrokoma ne bo manjkalo ničesar. Pa nama je, meni in bratu. OČE!
Sedaj je situacija takšna, da brat pri svojih poznih 20ih še vedno živi doma. Sama sem odšla pri 19ih letih (vmes sem enkrat za dobro leto prišla nazaj domov), se zaposlila in ob tem še diplomirala. Našla sem službo, ki je bolje plačana in kupila stanovanje. Sicer je res, da sem se zakreditirala do vratu in še čez za zelo dolgo dobo in da v bistvu komaj shajam iz meseca v mesec. Ampak, sem vsaj na svojem! In kaj me boli? To, da kljub vsemu nisem vredna nič! Da me imajo za naivno trapo, ki živi kot princeska, a se vseeno smili sama sebi. Nihče noče slišati, da je tudi meni kdaj hudo in da sem morala marsikaj pretrpeti (in še moram), da sem dosegla to, kar sem. Brat pa je »ubogi revček«, kateremu je zaradi tega vse prinešeno k zadnji plati. Pa v bistvu niti ni tako, tudi sam je kar nekaj dosegel.
V zadnjih nekaj letih je med nama dvakrat prišlo do spora, ki se je prvič končal s fizičnim nasiljem z njegove strani, zato sem se tudi v drugo odselila (skorajda na cesto). To staršev ni pretirano zmotilo, mirno sta tolerirala rekoč: »Eh, saj veš, kakšen je.« Takrat sem mu odpustila, saj ga po svoje razumem in se mi smili. V drugo pa se je konflikt zgodil pred nekaj meseci, od takrat ne grem več domov. Ga ne želim več srečati, ker ne želim dopuščati takšnega ravnanja z mano. Vem, da je poln jeze, ki izvira iz otroštva. Do staršev in do mene, ljubosumen je na moje dosežke. Ker si tudi sam želi odseliti, vendar ne zmore. Kriva sem potem jaz. In sem tarča njegovih izpadov. Ok, do tu še nekako razumem. Ne razumem pa staršev. Da vse to tolerirajo, povrh vsega pa ima vse, v kratkem bo dobil še njuno stanovanje. Kar tako, brez truda. Jaz pa sem sama, brez njunega razumevanja in podpore. Ker jaz bom že nekako, saj sem sposobna. In to me boli! Boli me, ko me oče sredi debate o pomembnih življenjskih stvareh prekine s stavkom, kaj mu je brat vse kupil. ??? Ja, oče je pač materialist, ki ljubezen meri na podlagi cene kupljenega mu darila. Dražje je, bolj ga imamo radi. Oprosti, oči, ravnokar sem ti razlagala, kako mi je hudo, ker mi bo vsak čas zmanjkalo denarja za kruh. Ali pa, kako me je včasih strah prihodnosti. Ker sem tako prekleto SAMA!!!
Mami kaže nekoliko več razumevanja. Sem in tja mi celo finančno pomaga, vendar naskrivaj. Ker oče tega ne dovoli, brat pa je potem ljubosumen. Ona nekako manevrira med dvema ognjema in ji je hudo. Res je zlata, vendar pa me vseeno boli, ko vidim, kako mi ne zaupa. Več kot desetletje skrbim zase in se preživljam, ona pa dvomi celo v mojo izbiro partnerja. In to, še predno ga je spoznala! Včasih se mi zdi, kot bi živela v eni veliki komediji… Saj sploh več ne razumem…

Ne vem več, kaj bi. Po svoje razumem, da so moja družina in jih imam rada. Po drugi strani pa se počutim kot črna ovca, kot da so vsi proti meni. In se vprašam, ali sem mogoče vseeno čudna jaz… Na srečo imam zelo dobre prijatelje, s katerimi se poznamo že od otroštva in krasnega fanta. Oni nadomestijo mojo družino. Moji starši pa so ljubosumni na njih (predvsem oče). Na vsak trenutek, ki ga preživim z ljudmi, ki me poslušajo, razumejo in me imajo radi. In mi stojijo ob strani tudi v najtežjih trenutkih. Starši verjamejo, da imam prijatelje raje kot njih. In si ne pustijo dopovedati, da to ni res in da gre tu za popolnoma drugačen odnos. Zakaj je prišlo do takšnega konflikta med nami? Zakaj drug drugega ne slišimo in smo prepričani, da smo neljubljeni??? Kako presekat ta začarani krog?

Žal mi je, če sem bila predolga in če je pismo zmedeno, ampak trenutno se mi po glavi podi toliko stvari… Upam na kakšen nasvet, kako iz vsega skupaj potegnit vsaj nekaj dobrega in vsaj malo okrepit te ranjene odnose… Ker to je moja družina, ki jo imam rada in mi ni vseeno!

draga žalostna,

ne morem verjetni koliko stavri imata najini družini isti: ljubosumna sestra/brat, drugi uspešnejši otrok- dobesedno pobegnil od doma, oče sicer ni alkoholik, je pa deloholik, najini težki trenutki, ob katerih nama noben ne stoji ob strani, noben ne prizna, da nama je tudi lahko hudo in da imava pravico biti kar sva, mama- edina, ki kolikor toliko skrbi za naju, potihem nama da za prav,a nikoli v pričo njih, potihem nama daje denar, ker ve, da nimava, pa vsi, ki naju imajo res radi, niso kaj prida. samo oni so sveti, oče materialist in sorojenec.

veš, imam še eno prijateljico, kejr se odvijajo podobne zgodbe. skupaj še nisva odkrili, zakaj starši v nedogled ščitijo drugega otroka, se kot levi borijo, da mu ne bi kdo skrivil lasu, kako da ga moj jok, srd, bolečina, nemoč ne ganejo, za drugega pa bi prodali lastno kožo. zakaj je moja bolečina manj vredna kot soroječneva? mislim, da se starši bojijo NEČESA. akj je to, nimam pojma in MI NI VEČ MAR. zavedam se, da je moja vest čista, da sem bila vedno nezahteven otrok- morda pa je bil ravno to moj problem? moja vest je čista, jaz bom znala in znam živeti s svojo vestjo, moj spanec je in bo miren. tako kot pri tebi, v svojem stanovanju, kupljenem z lastnim denarjem.
vsa razmišlajnja zakaj so taki, mene niso pripeljala daleč. švigalo mi je po mislih marsikaj, tudi odhod iz tega sveta, pa to zdaj ni več važno. morda se bojijo za tvojega brata, se jim zdi premalo samostojen, manj iznajdljiv, ti vse zmoreš in ne rabiš pomoči, morda gre za globlje zamere, za katere niti ne veš, jaz sem doglo študirala, če mi nekaj zameri, ker sem prvorojenka in sta se zaradi mene poročila..

res, še sedaj, ko sem na svojem, ko sem naredila celo 4 mesece pavze z njimi brez vseh stikov in jim prej povedala da poniževanj z njihove ali sestrine strani za brezvezne stavri ne bom prenašala, sedaj pa imamo stike, ki pa so bolj da so in so se malo tastari unesli (tu je pomagal upor in brezkompromisna zahteva po normalnem spoštljivem odnosu so mene)- NE VEM, zakaj se strarš, nevede ali nehote, me en drek briga zakaj, odloči, da bo zeleno luč imel eden od sorojencev. nejga vedno razumejo, vedno podpirajo, celo ko je očitno kriv. kaj je to za en mehanizem v staršu? ali se s tem skrivajo druge stvari v zakonu?

veš, ne pišem ti, da bi ti pametovala, gre bolj za moje razmišljanje in občutke in kot vidim, nas ni malo, ki smo se počutili odrinjene in oropane ljubezni staršev, še posebej ko smo prosili za pomoč, podporo.

moji starši mi nikoli niso prizanli, da so z vzgojo zgrešili in da sami nosijo velik delež krivde, da se s sestro ne razumeva in se nikoli zares ne bova. danes vem, da mi sestra ne rabi bit najboljša prijateljica, pri drugih pa vidim, da različnost karakterejv ni nujno razlog za sovraštvo.
morda mi ne priznajo, da so zajebali, ker bi s tem priznali svoj poraz, oni pa so preponosni..

želim ti tudi čestitati, da si tako močna, da si šla od doma (kjer ne dvomim, da nisi imela več psihičnega miru) že pri 19. jaz sem izgubila enih 6 let več. ne sprašuj se, akj si narobe naredila, ne prosi jih za pozornost, ne meči se po tleh- ker te ne slišijo. če čutiš, da nisi pripravljena na stike, jih pač opusti. jaz pravim, ne rini tam, kjer te ne marajo.
je pa težko, tudi po več letih… saj imaš kakšnega prijatelje, moža, v življenju ti bo vedno ostala neka praznina, neizpolnjeno hrepenjne po brezpogojni ljubezni. težko je, ko veš, da moraš skrivati infromacije – dobre in slabe, da zaščititš sebe, da ne moreš biti zaupljiv, iskren, ker te bodo prizadeli.

danes 100% stojim za svojo odločitvijo da ne živim doma, da grem od doma in mi je mar, ali kdaj kaj dobim, mar mi je da sestra špancira po hiši kot car in nič ne pomaga, čeprav dela magisterij…. najti moraš zadovoljstvo sama s sabo in sprejeti, da od staršev ne moreš pričakovati razumevanja in tega, kar si najbolj od njih želiš. taki so in zakaj bi se spreminjali. oni očitno super laufajo drug z drugim. no, tukaj ti povem, da danes jih gledam bolj z distance, z njimi nisem več v čustveno napetem stiku, se ne zapletam čustveno, res. žalostno, a sedaj vidim, kako zelo so ubogi. kako to ni moj svet in da mi z njimi nikoli ne bi uspelo postati to, kar sem.
fantu lahko pokažem svoj pravi jaz, njim nisem mogla ali smela. danes vidim, da starši trpijo s sestro, prav nič bolje se ne razumejo, čeprav sem jaz kot krivec vsega šla stran. a ni zanimivo? pač nimajo interesa delat na tem, noben od njih se ni bil pripravljen malo prilagodit, sploh kaj narest.

a to je njihov problem. danes mi starši poskušajo vlivat slabo voljo s tem, kako se bojijo kdo bo skrbel za njihovo hišo ali zanje (torej ne zaupajo sestri, kateri so toliko zmetali v rit, mene so po svoje prodali), zdaj pa mislijo, da jih bom poslušala.
starši gor dol, niso se kaj dosti spremenili, poskušajo še vedno vplivati name, mi sem pa tja poturit očutek krivde za nekaj, kar so si sami zakuhali. me sploh ne zanima, kako sedaj živijo in akj bodo s hišo, bremen imam jaz dovolj svojih.

no ja, počasi prerasteš, pozabiš nikoli. jaz čutim v srcu, da jim glede na vse, ne morem zaupati. od njih niti ne pričakujem več, da mi bodo kaj čestitali, stali ob strani, me tolažili in bolje se razumemo zaradi tega.

predlagam ti da si prebereš knjigo strupeni starši. mene je zbudila.

vse dobro ti želim!