prosim, če mi pomagate.
verjamem, da se vam zadeva ne bo zdela ne vem kako velika, a vseeno,
ko si noter, je groza. skupaj sva 7 let, ravnokar poročena, imava se zelo rada, načrtujeva družino (a ne gre vse po planih, a vseeno to ni ravno problem) (starost- oba okol 30 let).
gre namreč zame za partnerjeve izhode s prijatelji. Sploh ne odhaja ven pogosto, recimo povprečno enkrat na mesec ali nekaj takega;
problema sta dva: ko gre ven pride domov mrtvo pijan (ne vedno,a zame popolnoma prepogosto) – meni pa se ob tem meša in problem, da vsakič, ko gre ven, me pograbi obup: nenormalno histerična postanem, komaj diham, sploh ne spim, cela se potim… skratka dokler ga ni domov, ne morem nič. sedim in gledam v televizijo, a nič ne vidim. trpim, ko nora. res.
Zato vsakič,ko omenja katerekoli odhode se doma dogajajo teden prej in potem totalne scene z moje strani, ne morem se ubraniti tistega grozljivega občutka strahu,nelagodja, al ne vem, kaj to je, za katerega vem,da bo nastopil vedno, ko bo šel ven.

Delno je to vezano na to, da je verjetnost, da bo prišel pijan domov izjemno velika, sama pa tega organsko NE PRENESEM. res ne. NE vem, kako je lahko drugim puncam vseeno, če se ga fantje napijejo, meni to enostavno ni. NE zmorem tega predelat.Že vonj po pivi mi dvigne želodec, ker je povezan s celonočnimi kreganji. Kljub temu, da mi vedno obljubi, da tokrat ne bo pijan in včasih res ni (takrat želi, da ga pohvalim, -halo? kaj ni to nekaj najbolj normalnega?pohvalit za normalno vedenje?), včasih pa je spet isto pijan. Potem celo noč bdim ob njem, da se ne bi zadušil ob lastnem bruhanju, ali pa ga hodim iskat 50 km daleč ob 5h zjutraj ipd. Potem se počutim zlorabljena, izigrana, polna nezaupanja, ki se kot kuga seli na vsa druga področja najinega življenja. Pravi, da se trudi in da dela na tem, a vidim, ko sem kdaj ob žurih ob njem, to je nalivanje, preprosto nalivanje, samo da gre po grlu dol. sploh nič nimajo od tega. Saj tudi sami priznajo, a vseeno: to se ne konča. Pijančevanje in pijančevanje. Želja po biti bolj odgovoren ostaja samo želja, do dejanj ne pride.
On pa tega histeriranja ne zdrži več (ravnokar je za nama vikend kreganja,hudega kreganja), ker pravi, da ga omejujem, da ga nihče več ne kliče zaradi mene, da je izgubil prijatelje, da se tega ne gre več, da bo zdej kar šel ipd.(“oni se dobivajo vsak teden, mene sploh ne kličejo več, kr vejo, da me ne bo,itd”)
Ne morem več tako naprej. Želim si, da me ne bi brigalo, da gre ven, kje je in kdaj pride, kakšen pride. Želim si, da bi bil to njegov in ne moj problem, a si ne morem pomagat. Res ne. Ne vem, kaj naj naredim. Ko ponovno pride do “možnega izhoda”, me občutek grozljive anksioznosti ponovno popade, nič ne morem delat in mislit, hodim po sobi in komaj diham. Ne vem, kaj mi je.
NE morem več. Sama tudi ne hodim ven, ker nimam ravno dosti tovrstnih prijateljev (živijo vsi drugje),zato sem večinoma obsojena na “biti doma”.
Prosim za kakršenkoli nasvet, ker to uničuje najino vezo do konca. Mislim, da je neumno se ločiti (po letu zakona?) zaradi takih stvari, a gre v to smer.

Kaj naj naredim z mojim odnosom do alkohola? In kaj naj naredim, da ga ne bom ovirala in da bo lahko izhajanje in druženje s prijatelji normalen del življenja in ne nočna mora za oba.

Verjamem, da je zelo zmedeno napisano, a tako je v moji glavi, kaos totalni.
PROSIM POMAGAJTE. hvala

Občutek imam, da nisi povedala vsega.
Če gre dec s prijatelji ven 1x na mesec je to najbolj normalna stvar na svetu. Normalno je tudi, da kaj spije in pride domov v rožicah. Vsi dedci to počnejo. Pa ne samo dedci.
Ni pa normalno, da pride mrtvo pijan, da ga vlačiš 50 km daleč, da spi v lastni bruhariji…
Tu vmes ni povezave, nobene logike…
No, kakorkoli že, jaz tega nebi prenašala. Tudi moj dec gre s kolegi ven, bolj pogosto, a še nikoli nisem lezla po njega, še nikoli ni bil mrtvo pijan in še nikoli spal v lastnem bruhanju…

Pozdravljena, Portugalka! Žal ti moje pismo ne bo v kdo ve kako pomoč, a bi ti rada napisala, da te preprosto popolnoma razumem in se lahko poistovetim s tvojim strahom ali kakor pišeš – anksioznostjo!!! Popolnoma, res.
Namreč pred zdajšnjim možem sem imela partnerja, s katerim sva tudi živela skupaj in so se dogajale popolnoma iste stvari. No, s tem, da je on odjadral ven še bolj pogosto. 1x na teden ali 1x na dva tedna. Domov je prihajal pijan, zakajen. Z eno besedo – OGABEN! In ravno tako kot ti, sem doživljala prave travme. Pravzaprav se mi je na koncu že tako “trgalo”, da nisem niti več vedela, kaj lahko pričakujem! Ali ga bodo pripeljali policaji ali me bodo zgolj obvestili s policije ali urgence, da je partner preminil. In ravno tako so bile seveda tudi pri nama podobne scene – kričanje in histerija z moje strani. Pripeljalo je tako daleč, da sem ga znogirala. In še sedaj, po tolikih letih smatram, da je bila ta poteza ena najbolj modrih v mojem življenju. KAjti živci so mi v vseh tistih letih krepko popuščali!
Morda je smiselno da omenim še to, da sem posledično s težavo začela zaupati svojemu naslednjemu partnerju – svojemu možu. On je podobne narave kot jaz sama – ne pije, ne ponočuje, nima pijanskih kolegov. In ja – mu popolnoma zaupam. Se pa bojim, kakšna bi bila reakcija, če bi želel s kakimi (redkimi) kolegi na žur. Mislim da bi podoživljala vse travme iz preteklosti. Kaj pa vem… Na srečo nima niti želje, je pa res, da se bom najbrž prej ali slej mogla soočiti tudi s takšno njegovo željo.
Žal ti težko dam kak pameten nasvet, vseeno pa naj poudarim, da ravnaj v skladu s “šparanjem svojih živcev”. Poskusi se resno pogovoriti z njim in mu temeljito razloži, kakšne psihične travme ti povzroča njegovo pijančevanje. Če mu pa ne bo prišlo do živega bi bilo pa smiselno razmišljati o kaki alternativi….
Vso srečo in – pazi nase!!!

hm, to ko hodiš nekoga sredi noči iskat mi je zelo znano, kreganje okrog alkohola tudi, vse ostalo sem pa pozabila, ker sem šlaaaaaaaaaaaaaa

težko bi rekla, da se imata zelo rada, če praviš da se kregata……. mogoče pa družina načrtuješ samo ti, on pa ti prikimava

skratka tam kjer je alkohol še nikoli ni bilo sreče

ne razumem sicer tiste tvoje panike, ko ga čakaš in to, vse ostalo pa mi je kr znano, tudi pričakovanje prihoda pijanega težaka domov

marsikdo bi okolici naredil veselje, če bi se zadušil s svojim kozlanjem, ne pa da trpi toliko ljudi okrog takih bolnih debilov, ki so se šli igrat družino. družina je skupnost, ne pa bojno polje kjer vse vse vrti okrog nekoga….. evo portugalka tut jaz ratala jezna pa bom preskočila tale izraz k sem se ga namenla napisat :))))

nimate otrok – dobro razmisli
mislim, da se take stvari z otroki spremenijo na slabše – vprašaj kakšnega strokovnjaka. ti čudaki se potem ustrašijo še odgovornosti in kar naenkrat ima ženska veliko dela: otrok, vse doma – potem malo težje ponoči igraš taksista, zelo si ranljiva takrat in te bojo take stvari še bolj sesule kot prej – ma sej ne rabiš tega a ne. naj kakšno leto proba bit normalen če je lahko…

Dokler se bosta kregala, ne bosta ničesar rešila.
Poskusiti boš morala vzpostaviti “normalen” pogovor o vajinem problemu. Vajinem. Tvojem v toliko, ker zganjaš histerijo, očitke in nadzor in mož potem še bolj skriva in naklepa in misli, da ga dušiš.
Njegov, ker nima kontrole nad seboj, ko pride v družbo. Očitno nima mere, verjetno je že od prej navajen samo takega načina zabave. Je tudi kdo od njegovih staršev imel take navade, oče?

Ko se bo situacija malo umirila, ga prosi za en miren pogovor, brez kričanja. Ti povej svoje občutke, strahove, probleme. On naj pove svojo stran, pogled, občutke. Vprašaj ga, kakšen odnos ima do teh svojih prijateljev, kaj mu pomenijo. Se tudi sicer druži z njimi, ko potrebuje pomoč, pogovor..ali samo ko gre za zabavo-prekomerno pitje alkohola?
Kaj počnejo med tem žene in dekleta teh fantov? Kaj njemu pomeni ta družba? Kaj mu pomeni alkohol? zakaj gre rad z njimi?
Mirno mu povej, da ti nebi imela nič proti, če bi on odhajal enkrat na teden, za kako uro, s prijatelji-pa prihajal domov trezen in normalen. Če bi mu lahko zaupala, nebi delala takih scen.
Naj poskusi kdaj iti v družbo, pa si naročiti brezalkoholno pijačo.
Mogoče bi te svoje prijatelje lahko motiviral drugače, organiziral ekipo za kak šport. Tako bi se on lahko redno družil s prijatelji, nebi pa se opijal.
Problem je verjetno tudi v njegovi družbi. Fantje ga zbadajo, da ga žena komandira in ker je mož precej nesamozavesten in vodljiv, jim poskuša dokazati, da upa in se jim podredi. Najbrž tudi niso vsi v družbi na mrtvo pijani. Uživajo pa, da on dokazuje, da se te ne boji.

Predlagam ti tudi, da gresta kdaj skupaj ven. Navežeta stik s kakim drugim parom, več pari. Tudi v takih družbah se lahko spije kako pivo, vendar nihče doma ne čaka živčen.
Pri načrtovanju družine bodi pa previdna. Dokler ne rešita te situacije, otrok ne priporočam. Takim fantom se rado zgodi ravno to, da ko pride otrok, se žena posveti njemu, oni pa začnejo bežati v alkohol. Potem je pa verižno: doma jezna in nezadovoljna žena, polno skrbi in dela, očitanje in prepir in za njega je spet izhod- alkohol, gostilna, pivski prijatelji…začaran krog.

Poskusi se bolj vključiti v okolje, pridobiti kake skupne prijatelje…
Predvsem pa mora on razmisliti, kaj mu v življenju več pomeni, kaj mu da več zadovoljstva. Prijatelji, ki to niso ali družina in prijetna družba.

Le naj gre kdaj sam ven, s svojo družbo- le razmisli naj, kaj ima od tega, da se ga do mrtvega napije. Mogoče bi oba šla tudi do kakega zakonskega svetovalca.
Tak problem, kot je vajin je zelo velik in oba pripomoreta k temu, da se to dogaja in le skupaj ga lahko rešita!

Srečno in lp

Ne gre za to, kaj bos ti naredila s svojim odnosom do alkohola. Gre za to, kaj bo on naredil s svojim odnosom do alkohola. Oprosti, ampak tvoj moz zame je alkoholik. Pa ceprav se tako napije samo enkrat na teden. Ce nekdo ne zna iti ven in se vrniti vsaj relativno trezen, je alkoholik. Ce ne zna nadirati svojega pitja, je alkoholik.

Nikomur ne maram svetovati, naj zvezi naredi konec, ampak ce bi jaz bila na tvojem mestu, bi naredila prav to. Izkusnje kazejo, da gre samo na slabse. Z vsakim letom so taksni izhodi pogostejsi in alkohola se vec.

Jaz osebno imam prag tolerance do alkohola enak 0. Ce je moski na prvem zmenku narocil pivo, mi je bil lahko samo prijatelj, fant ne.

Najlepša hvala za vse misli. Imate prav. Vsak po svoje.Res.
V glavi je zmedeno, res. ne vem, kaj naredit.
s tem se ukvarjam že leta in mi poka film.
Situacija je pa taka, kot sem napisala.
Gre ven poredko, recimo, da pride nekako 3-5x na leto mrtvo pijan domov, v drugih primerih pač mogoče samo v rožicah ali pa še to ne.
Enostavno se je v meni vse uprlo, da bo mogla še tolerirat normalne izhode – zadnjič sem popenila, ko je spil 1 pivo in naredila cirkus. Vem, ni več normalno moje vedenje, ampak enostavno je bolečina že tako velika, da se ne kontroliram več.
Že vonj alkohola me ubija. Sm postala preobčutljiva.
On pa se po takih kreganjih zapre, umakne in sva tujca cel teden. Vmes gredo mimo dnevi ovulacije (ja, skušava imet otroka, ker si ga želiva, verjetno pa imate prav, a to težko sprejmem, kr nočem več čakat) in to me še bolj prizadene, ker se ne neha trmat “zavoljo otroka” in se noče pogovarjat niti met nič z mano. mentalno in fizično odide.Ob tem se pa meni meša, ker nisem tip za “odhajanje”.
V svetovalnico noče. Pravi, da moram it jaz.Ja verjamem, sama ga rabim, kr se mi že meša,a problem je skupen in tega se zavedam.

Kako naj se tega lotim. Pogovori ne zaležejo več.
Ali bolje: sklenjenih dogovorov je bilo že preveč – v ključnih trenutkih pa so se veselo prekršili. Torej, kot da se ne bi nič dogovorili.
Ne vem več, kaj naj naredim.

V vseh drugih ozirih je krasen in ga imam neizmerno rada. res. Ob tem pa sem popolnoma nemočna. Ne zdržim več. Ne vem, če ga lahko zapustim. Ne vem, če bi to zmogla. groza… sicer pa so potem problemi tudi, kam naj grem, kam naj se preselim (domov nočem, kr mi je bedno bežat v domače naročje)…
ojej…

jaz imam tudi prag tolerance do alkohola enak 0, ampak očitno ga moram prilagajati.
Nenehno pa poslušam, da “vsi drugi lahko in da druge punce, žene ne težijo toliko kot jaz”.

Lepo prosim, moški del bralcev, je vse to res? Iskreno.

Kaj pa on misli o tem, da bi šla narazen?

Pa mislim, da pri vama ni vzrok tisto pivo enkrat na teden. Ni vzrok pijanost petkrat na leto….
Vzrok je v tebi.
Predstavljaj si, da bi ti zelo rada pojedla kako čokoladico, enkrat na teden, on pa bi bil alergičen na to in takoj, ko bi zagledal ovitek ali čokolado, ali te zalotil, da jo ješ….začel z očitki.
Je to tvoja krivda, da imaš rada čokolado? Si se dolžna njemu na ljubo za vse življenje temu odpovedati??? Kaj si ti njemu, da bi mu prepovedovala pitje piva???

Prej sem razumela, da ima on tako družbo, da veliko pijejo, da se vedno napiej…etc…
Potem pa napišeš, da si “znorela” zaradi enega piva??
Mogoče pa res najprej ti rabiš pogovor s strokovnjakom, zakaj te to tako moti…imaš slabe izkušnje od prej(starši)?

Dejansko mu mora biti težko, če ga žena maltretira s tem.
Če človek popije eno pivo….zakaj panika?

In mislim, da ni alkoholik, zdaj pije že nalašč. Verjetno imata še druge probleme in ne samo tega, da tebi smrdi mož, ki popije pivo.

Verjetno je zanj že to, da ve za vsako tvojo ovulacijo, da se čuti neuspešnega, ker ne more zaploditi otroka….tudi to je zanj velik pritisk, ni samo zate. On se sprošča na tak način, da popije s prijatelji kako pivo, včasih celo preveč, ampak parkrat na leto…..naj nebi bil tak problem.

Še en vic, malo za šalo, malo zares: (potegni kaj iz njega)

Žena pride k zdravniku in pravi, da jo mož tepe. Vedno, ko pride domov pijan, jo pretepe.
Doktor razmišlja in potem reče: Vedno, ko mož pride domov, popijte malo vode in jo žvrkljajte v ustih, dokler on ne gre spat….

Ženska od takrat naprej …ni bila več tepena….

Malo črni humor, pa vendar;
če se boš zadržala, namesto da ga kregaš, zajemi svežega zraka, pojdi na sprehod ali pa spat…..po enem pivu bi znal biti on še bolj zagret in mogoče vama uspe celo narediti otroka….

Nikakor ne podpiram pijančevanja do onemoglosti, vendar pa me je v tvojem pisanju zmotilo marsikaj. Predvsem v tistem delu, ko ti je tako težko pohvalit ga, če se iz žurke vrne domov trezen. Saj ge ni potrebno ne vem kako hvalit, vsekakor pa bi moral začutiti, da je pri tebi zaželjen tudi kot moški in oseba. Ker, glede na vse tvoje pisanje, se nekako zdi, da ti je več do vseh drugih stvari, vključno s tvojimi ovulacijami, on pa ti predstavlja samo sredstvo, s katerim želiš svoje želje po otrokih in familiji doseči in ga za to primerno preoblikovati in prevzgojiti.

Glede na to, da je precej naklonjen pijači in glede na to, da to nekako tudi sluti, lahko v bodočnosti pričakuješ le še bolj pogoste izhode in pijančevanja do onemoglosti.

Predpostavljam, da vzrok teh tvojih strahov in odpora do pijače izvira iz tvoje družine, kjer se je kaj takega dogajalo in vodilo v nočne prepire in si zgrabila prvo priložnost, ki se ti je ponudila, da zaživiš na svoje. Si se kdaj vprašala, če do njega res gojiš prava čustva aliti predstavlja zgolj rešilno bilko? Vedela si tudi za to njegovo “napako”, še preden si se poročila. Si se kdaj vprašala, zakaj si izbrala prav njega? Oprosti, vendar se mi zdi, da ga ne ljubiš, ampak ti je samo potreben.

Še preden se odločiš za otroka, predvsem dobro razpucaj svoja resnična čustva do njega. In, če ugotoviš, da je vse to res, potem je bo najbolj pošteno, da gresta narazen. V nasprotnem primeru, pa ne bo potrebno le, da se samo on spravi v red, temveč tudi ti.

Kako lahko primerjas cokolado s pivom? Kako lahko alkoholizem primerjas z ljubeznijo do cokolade?

Ce nekdo na mrtvo pijan hodi domov, pa cetudi za zdaj samo nekajkrat na leto, ima tezave z alkoholom. Kdor zna piti, se nikoli ne napije na mrtvo in nikoli ni potrebno ob njem prezdeti noci, da se ne bi zadavil v lastnem bruhanju.

Kdor ne zna piti, je alkoholik.

Pika.

Mirella – te toliko bi rada replicirala: da se mi zdi tvoja primerjava s čokoladico zgrešena, res. Menim, da ne gre primerjati alkohola in čokolade. (Ok, s predpostavko da imaš do sladkarij “normalen” odnos n ne kakih prehranskih motenj)
Jaz Portugalko resnično popolnoma razumem, kakšna občutja jo prevevajo. Ne, najbrž res ni normalno “ven pasti” in kričati ob popitem enem pivu. A žal je notranji strah, da partner ZOPET ne bo imel mere in se ga bo do mrtvega opil prekleto močen. Premočen.
Vsekakor pa se morata za dobro zveze temeljito pogovoriti in vreči odprte karte na mizo. Mislim, da če si bosta ustvarila družino (spočela otroka) preden bosta razčistila, bo časa za prilagajanja, kompromise in dolge pogovore še manj. In se bojim, da se bo odnos med vama tako le še slabšal.
Srečno!

Menim, da Portugalka ne bi tako padala ven, ce ne bi bila v nenehnem strahu, da bo to eno pivo vodilo k popolni pijanosti. Strah pa jo je, ker je taksno pijanost pri svojem mozu ze velikokrat videla. Jaz bi z otrokom se pocakala, vsaj kaksno leto, da vidis, kako se bodo stvari razvijale naprej.

Tvoj strah je glede na njegova dejanja čisto opravičen, morda le nekoliko preveč paničen.

Pri njem je treba iskati vzroke tega: ali je odvisen od družbe (ga potegne vanjo), ali od alkohola – nekje v tem grmu tiči ta zajec. Z tvoje strani bo potreben nek bolj zrel in temeljen pristop (on je žal pajac); vljuden in načelen pogovor v katerem mu boš povedala KAJ te moti in ZARADI česa, kaka OBČUTJA se ti ob tem dogajajo in naj temeljito premisli KAM to vodi. Že sedaj ko sta brez otrok, kaj šele bo… V končni fazi tudi vprašanje zate: kje se v tej zvezi vidiš ???

Tako primerjavo sem dala zato, ker se mi zdi, da punca močno pretirava.
Vprašanje je, če so bile tiste pijanosti res takšne, kot jih je opisala..ali jih je ona videla tako, ker ne prenaša, da mož pije. Pri drugih je alkohjol ne moti, torej gre za nekaj, kar jo moti samo pri njenem možu. Njemu taki izhodi očitno pomagajo pri samopotrjevanju.
Prepričana sem, da ta isti fant pri ženski, ki bi imela do vsega drugačen pristop, ki nebi zganjala histerije že na začetku..ampak bi moškemu drugače pokazala, da ji ni všeč če se opija….nebi imel take želje po iti ven.

Razumem odpor do alkohola, čeprav nimam izkušenj. Razumem, da če te piči kača…se bojiš zvite vrvi…ampak on ji skozi nekaj dopoveduje! Druge žene ne težijo, druga dekleta so dobra, ona pa ga duši???? Zakaj beži potem on ravno v to? Zakaj si potem še bolj želi piva, kljub temu, da ve, da jezi svojo partnerko???

Ta par nima problemov z alkoholizmom-ne še (sta pa na dobri poti)…ona bo vedno bolj histerična, ga bo zmerjala in poniževala, on bo vedno več odhajal in se potrjeval tam, kjer čuti, da je sprejet-v družbi, ki se zabava samo, če je pod vplivom alkohola!

Predvidevam, da je to samo maska za vse njune dejanske probleme.

Ženska mora razmisliti, zakaj ta njena histerija in strah? Res zaradi enega piva? Dvomim!

Problemi v tem odnosu so bolj globalni od pijanosti trikrat na leto!!!

jaz te pa popolnoma razumem, portugalka, ker doživljam isto kot ti. Človek ima take pijanske enkrat mesečno, bi jih pa imel sigurno še več, če bi imel priliko (ga poznam v nulo.). Midva imava malega otroka, ki je večinoma na mojih ramenih.
Moj je sicer ok družinski človek, ampak ko pride družba in dva kozarčka, se mu fučka prav vse in mu potegne. takrat ni važno, kaj jaz mislim, kako to vpliva na našo familijo, kdaj bo prišel domov, kako bo vozl pijan po cesti in ogrožal druge (groza!!!)… Skratka, če ga ni in sumim, da pijančuje, ne spim cele noči, živčna sem, ne jem, nič ne počnem, gledam v TV , ampak nič ne slišim in nič ne vidim…takrat si ob sebi ne želim nikogar, ne prijateljice, ne mame, ne otroka…skratka…se mi prav meša in po glavi se mi podijo vsi stavki, ki bi mu jih takrat izrekla (a ostanejo neizrečeni). Včasih celo sama s seboj na glas govorim.
Se bojim, da bom celo življenje to prenašala in da se mi bo zmešalo.
Mi je s tem pojedel že veliko živcev.
panično ga kličem na telefon, da preverim kje je…največkrat se sploh ne oglasi ali pa se oglasi in mi pravi, da spet težim….
Verjetnost, da bo prišel pijan domov je ogromna…ko vem, da bo nekam šel, se že bojim.
Najbolj pa me jezi, ko sredi tedna sredi belega dne z nekom zafura dan s pijančevanjem….jaz pa otrok, pa kuhaj, peri, pomivaj, vrtnari, pucaj, briši prah, vlagaj zelenjavo, kihaj za drugi dan, kopaj otroka, postelji posteljo, peglaj…skratka, neke pomoči od njega pa nimam…..on pa svoj hobi fura dalje

Portugalka, naročita se pri kakšnem dobrem zakonskem terapevtu, drugače ne bosta zlezla iz skupnih vozlov. Kot ugotavlja Mirella, so problemi v vajinem odnosu veliko bolj globalni od pijanosti trikrat na leto!

Mirella, po tistem, kar jaz gledam okoli sebe, se moski ne zapijejo zaradi zenske, je pa zenska dobro opravicilo za to, da so se eni zapili. Poznam en primer, kjer je bila zenska trideset let kriva za to, da on pije in je skratka bila najhujsa (bog se usmili, da bi ga zapustila, bi ubil sebe in njo). Ko pa se je zgodilo nekaj, da je on skoraj umrl, se je spametoval, sel zdravit … In zdaj je zena najcudovitejsa na svetu. Pa je vedno taksna bila. In tekom dveletnega zdravljenja mu je stala ob strani. In mu nikoli ni ocitala, da ji je s pijanstvom unicil trideset let zivljenja.

Zenske si rade prikrivajo, kako zelo hudo je. Mogoce si gospa prav vsake pijanosti sploh noce priznati, kaj sele da bi jo priznala nam.

Definicija, ali je nekdo alkoholik ali ne je takšna: Alkoholizem je, kadar je pitje moža (ali žene) moteče in razdiralno vpliva na partnerski ali družinski odnos. Mogoče je v tebi res malo več panike kot pri večini žensk, a to še ne spremeni veliko. Mož že precej uspešno obeša za svoje pitje krivdo tebi, v kar te bo čisto potegnilo. Takšni tipi zelo radi prenašajo odgovornost na svoje žene in jih prepričajo, da niso vredne boljšega moža. Verjetno ti je tvoja biološka ura zameglila vid in si v želji imeti družino oz. otroka, spregledala, da je potencialni oče alkoholik. Alkoholizem ni zgolj napijanje in treznenje, kot sama doživljaš, je še vse drugo, ki hromi in uničuje odnos dveh ali več ljudi.

Mislim, da je najpametneje v tvoji situaciji si priznati, da si naredila napako in izstopiš, še preden je tukaj otrok in narejeno še več škode. Pri 30-ih in še ne tako zlomljenega duha, si boš lažje ustvarila novo življenje kot pri 40-ih ali kasneje. Vem, da te skrbi “kaj bodo drugi oz. doma rekli” a to je zgolj egovsko rzamišljanje, od katerega nimaš nobene koristi. Prav gotovo greš domov ali kam drugam na svoje lažje zdaj kot kasneje.

Govorim ti iz svojih izkušenj, dolgo sem iskala vse mogoče rešitve, upala na nekaj, kar pri alkoholiku nikoli ne pride. Za to sem žal rabila več kot 20 let. Vsak mora dati svoje učenje skozi, želim ti, da boš ti bolj učljiva od mene.

Portugalka, pozdravljeni.

Opisujete, kakšno stisko vedno znova doživljate ob moževih izhodih, ki jih povezujete tudi z pijančevanjem. Oblije vas groza, strah, obup. Ti izpadi, ki jim pravite histerični, so tako močni, da izgubljata stik, povezanost. Partner se v vseh pogledih oddaljuje.
Sprašujete se, kaj taka situacija pomeni za druge punce in žene. Ja, vsak doživlja drugače. Nekdo temu res ne polaga velike pozornosti, kdo drug že malo več, nekdo pa, tako, kot vi, ob tem doživlja veliko stisko, tesnobo.
Pomembno se je vprašati, zakaj vi vse to doživljate na tak način. Sprašujem se, kaj za vas pomeni gledati moža, ki odhaja od vas, vas pušča samo, pričakujete, da se bo na mrtvo napil, da ga boste morali iti iskat, da ne veste, kaj se bo zgodilo, da ne veste, kaj lahko pričakujete, ko pride domov, ali se bo v spanju v bruhanju zadušil…? In ponavadi se ta katastrofalna pričakovanja tudi uresničijo. Koliko groze, strahu, sramu, gnusa, napetosti je v tem pričakovanju? In počasi vse to naraste do take mere, da je že eno pivo znak smrtne groze. Alkohola, vonja po njem in pijanosti organsko ne prenesete. Od kje ta velik odpor, od kje si je celo telo tako močno zapomnilo? kolikokrat ste svoje starše morda gledali v podobnem položaju? Koliko strahu in napetosti je bilo, ko je oče odhajal in je mama čakala? Kakšno vlogo je imel alkohol? Ali pa morda še kakšno generacijo nazaj?
Morda se je potrebno iskreno vprašati, kaj alkohol pomeni v vašem življenju in zakaj ravno to? Kaj pomeni ostati sama doma in čakati.
Ostajate sama s starhom in zagrenjenostjo, ki se je naselila v vajin odnos.
Ko si postavite ta vprašanja in si na njih iskreno odgovorite, poskusite ta spoznanja sporočiti vašemu možu. Ali lahko mož spoštuje ta vaša občutja ob tem, jih poskuša razumeti? Verjamem, da niso nekaj, kar bi želel s svojim odhodom v vas povzročiti. Kako je njemu, ko vas pušča samo, vso razbolelo in iz njegovega zornega kota tudi napadalno? Ali lahko ta občutja prevzamete nase, da je to nekaj, kar vi ob takem njegovem vedenju doživljate, kam vse to sodi? In kaj on doživlja ob vašem odzivu na njega? In počasi posušata poiskati skupno pot, način, ki bi vas pomiril in bi se lahko vključili v družbo vajinih prijateljev.
Seveda ne pravim, da alkoholizem ni problem. Nobena opitost ni zanemarljiva in je potrebno o njej spregovoriti.
Vse to bo potrebno nasloviti, o tem spregovoriti, da bo vajin odnos temeljil na varnosti in mož je tisti, ki poskrbi za občutek varnosti pri ženi. In šele, ko je v odnosu varnost, lahko nastane prostor za otroka. Ali si lahko dasta možnost, da se v miru naslonita drug na drugega?

Želim Vam vse dobro!