Do prejšnjega tedna sem živela v veri da se nekaj takega pri meni ne more zgoditi.
Naj povem da sva s partnerjem skupaj 11 let, stara sva 30 let.Praktično sva v času najine zveze skupaj doživela veliko prelomnih stvari v življenju(diploma,služba,stanovanje) in dorasla skupaj. V času študija sva živela v najemu vsa leta,v svoje stanovanje sva se preselila pred 4 leti.
Pred 1 tednom mi je po prepiru,za katerega sem že takoj začutila da je bolj resen kot bi na prvi pogled izgledal(moje ljubosumje in posesivnost-obstaja a ni pretirana).
Čez nekaj dni mi je v joku priznal,da se v odnosu počuti čudno,da ni več pravega feelinga med nama,da ne ve ali bi še ostal z mano ker ne ve kaj čuti do mene.Ima občutke krvide,ker si jaz že nekaj let želim družino on pa je s tem odlašal z raznimi izgovori-štalca kravca,saj je še čas,..
Jaz sem potrpežljivo čakala,vendar sem občasno nanj “pritiskala”.On je vedel da jaz trpim,za to mu je danes najbrž tudi hudo.Pa tudi v 11 letih sva imela veliko lepega-ki po njegovem prepričanju ne more izginit-čeprav tega trenutno ne najde v sebi.
Pravi da muje hudo ko me vidi da zdaj trpim,ampak ne ve kaj je prav-me zapustiti(bojazen da bo čez čas ugotovil da je bila napaka) ali ostati in podaljševati ta njegov in zdaj tudi moj nevzdržen položaj.
Jaz sem bila prepričana v najina čustva in živela v veri-on je moški mojega življenja in jaz ženska njegovega.To,da mogoče ta trditev ne drži me je popolnoma vrgla iz tira-ne spim,ne jem,v službi nimam glave,vse me tišči.Njemu nočem preveč pokazati in jočem tako da me ne vidi-nočem mu vzbujati občutka,da me ne sme zapustiti ker bom “umrla ” od žalosti.
Realno se zavedam in želim da je z menoj zaradi ljubezni in ne sočutja,nočem biti njegova nesreča.Te dni sva se veliko pogovarjala-realno ni trezno,ugotovila kje sva delala napake v vsakdanjiku,kaj sva zanemarila.A problem s njegovimi čustvi ostaja.
V zadnjih 2 letih živiva res rutinsko -umirjeno življenje-služba in dom.Ne pohajava skupaj,tiščiva veliko doma.Romantiko sva pozabila nekje v kotu,čeprav je najin odnos veliko temeljil na fizičnem stiku ljubkovanja.
Sam mi je povedal,da ima cca.1,5 meseca prijateljico ,ki je poročenain se pogovarjata,pošiljata SMS-e,katerih vsebine seveda ne poznam,ona ga razume,povedal ji je najine težave.To me je zelo prizadelo,saj je ne poznam,razgalil je nekaj najinega-prej kot meni.
Zelo mi je hudo, ampak moram priti do resnice.pripravljena sem se truditi za to zvezo-a le pod pogojem da ima on čustva do mene,on pa pravi,da je čisto izgubljen in ne ve kaj čuti.
Moram povedat,da je bil vedno dober in ljubeč do mene in mi ni dajal nikoli resnih dvomov o zvestobi,tudi zdaj pravi da ta oseba ni razmerje (tudi fizično ne).Jaz mu zaenkrat vrejamem.
Težko je čakati,meni se je življenje obrnilo za 500%.pred nekaj meseci sva se dogovorila,da začneva z ustvarjanjem družine poleti-zdaj pa ta šok.
Vsake iskrene besede bom vesela,nasveta ali izkušnje.Sem naivna ker še nekako gojim upanje ali sva prišla do končne postaje?
Sem malce dolga!xx***

Čisto vsaka zveza pride kdaj pa kdaj v krizo, če nista imela nobene resne tako dolgo, sta še dobra. Kar takoj ni za obupat, saj se očitno še vedno veliko pogovarjata, praviš da te partner spoštuje, še vedno vse zaupa, tudi to o prijateljici. Če bi bilo v tem kaj sumljivega, ti o njej gotovo ne bi sam pripovedoval, morda pa glede na to, da sta se pripravljala na ustvarjanje družine, pri njej išče odgovore na dileme, ki ga mučijo. Moj ima tudi prijateljico, s katero pravi, se lahko marsikaj pogovori, poznam jo, ona mene, pa ne zganjam nobenega cirkusa.( No, enkrat sem ga, ker sem bila v zelo občutljivi fazi, pa sva tudi to rešila)
Če vama znese, si privoščita malo daljši skupni oddih, razbremenjena pritiskov okolice bosta najprej ugotovila kako je z vama.
V vsaki daljši zvezi pride slej ko prej do rutine, ki pa po drugi strani pomeni tudi občutek varnosti, ne predstavljam si življenja, nenehno polnega adrenalina, saj bi me do tridesetega leta že kap. Ravno tako je ubijajoča nenehna monotonost. Za zlato sredino pa moramo sami skrbeti sleherni dan.
In prav nič naivna nisi, če gojiš upanje. Če bi vsaka zveza razpadla ob večjih krizah, se ne bi niti en par skupaj postaral. Upam, da boš poročala o srečnem koncu.

Mogoče ne bo slabo če v roke vzameš knjigo Dr. John Gray: Moški in ženska pred novim začetkom. V njej tudi avtor opisuje da je bil tudi sam na stopnji ko sta se z partnerko sicer lepo razumela, a sta na eni točki prišla do spoznanja da si nista kompatibilna za celo življenje.

Nekako tako je sedaj pri vama; čeprav do sedaj ni bilo nekih prevelikih razhajaj in sta zvezo lepo “furala”, je prišel partner do spoznanja in ti ga tudi fer izpovedal. Vidava sta v bistvu skupaj odraščala, nič kaj probala drugačnega življenja in to je to. Da se je on izpovedal tisti ženski je samo neka normalna oblika komunikacije ko iščeš uho ki te bo poslušalo, seveda v tvojem videnju to izveni drugače. Za kak flirt mislim da ni niti sposoben, je bolj na dnu z čustvi.

Obstajata seveda dve varianti za naprej – ostati in oditi, vse bo odvisno od vaju, ne tukajšnjih mnenj in napotkov. Lahko ostaneš, se boriš za zvezo, seveda le pod pogojem da on pokaže neko vsaj mini pripravljenost ostati v zvezi, drugače je fer da se razideta. Mogoče čez čas, v katerem bi delovala spet neka navidezna harmonija in spoznanje da to ni to, bi samoobžalovala “zapravljen” čas, živce in čustva. Verjemi, nobena odločitev v življenju ni kar lahka in refleksna (te so ponavadi slabe), venomer ostaja tisti – kaj pa če….

Kako je z vajino zvezo, kdaj je prišlo do preobrata, seveda sama lahko čutiš na kvaliteti zveze, spolnosti, skupnih dejavnosti in še marsikaj. Rutina pomeni negativnost. Glej na zadevo realno, ne obupuj in bodi močna, pa bo marsikateri korak in solza morda – lažji.