Po 18 letih zakona , dveh majhnih otrocih sem se znašala na neki poti , ki ima dva razcepa. Stojim na križišču in se ne morem odločiti v katero smer naj grem .

Ali malo bolje : naj upoštevam srce, ki ga neizmerno ljubi, ali naj upoštevam razum, ki mi pravi , da si zaslužim boljše življenje?

Vem , da se moram sama odločiti, želim si le en namig , nasvet ,… kako naj se k stvari spravim , … skratka želim se prav odločiti ! Kaj je prav ?

Kakšen nasvet, lepo besedo ,. karkoli bi mi ta trenutek prav prišlo.

Hvala in lep dan vsem

Kakor je razbrati ste se resnično znašli pred veliko dilemo, kakor ste se tudi podpisali.
Življenje nam vsakodnevno, vsak trenutek ponuja priložnosti za večje ali manjše dileme in odločitve. Mnoge med njimi so avtomatske, manjše, da niti ne zaznamo, da se odločamo. So del vsakdanjika. Življenje v določenih obdobjih pa prinese tudi situacije, ki so zahtevnejše, je potrebno bolj premisliti, pretehtati, globlje pogledati vase. To je pravi proces, ki pa zahteva določen čas in prostor.
Iz napisanega razumem, da so v vašo dilemo posredno ali neposredno vključeni tudi vaši najbližji, tako mož, kakor tudi otroci. Kadar je tako, ko je dilema močno čustveno prežeta je to še toliko težje.
Težko je dajati kakšen nasvet. Iz tega pa razumem, da se odločate tako kot ženska, kakor kot mama. In samo, ko je ženska zadovoljna in čuti polnost v svoji ženskosti, je lažje in bolje mama. To pa ne pomeni, da mora ženski del biti močnejši. Nikakor ne. Pomembno pa je, da se te potrebe ne spregledajo, saj je potem ta ženska, kot mama zagrenjena in nezadovoljna, ne čuti se polna.
Lahko rečem le to, da je pomemben pogovor o tej vaši dilemi s tistim, na katerega se to nanaša. Če je to mož, družina, je najbolje, da v tem partnerskem odnosu poskušate nasloviti in predelati ta občutja zmede, ranjenosti, bolečine. Če se z vsem tem ukvarjate sami, vas samo razjeda in ne morete priti do zaključkov, saj zmeda samo še narašča.
Pravite, da ljubite, vendar si zaslužite več. Na eni strani je srce, na drugi razum. Eno brez drugega ne gre. Zaslužite si oboje. Predvsem pa spoštovanja v tej vaši potrebi. Kako bo iti po poti, kjer ni srca? Ali po poti, kjer ni razuma, razsodnosti, spoštovanja? Koliko ste lahko mama brez srca ali brez razuma? Mama si zasluži oboje, če tega nima, je polna žalosti, ponižanja, sramu, praznine…
Ne pravim, da je najbolje, da uberete srednjo pot. Ampak, da si daste toliko možnosti, toliko vrednosti, da si kot prvo, zaslužite oboje in v to v odnosu, na katerega se nanaša tudi naslovite in si poiščete.
Želim vam, da najdete odgovore, ki jih iščete!

Vsak si želi nekaj boljšega…saj je to komaj dovolj dobro za nas.

A nevarnost je ta naša iluzija!
Ko mislimo, da bo boljše, a se potem samo ponavljajo iste reči..saj v bistvu ni za pričakovati kaj drugega.

Tale vaša odločitev pa ja samo vaša, le vi najbolj veste zase.
Vem, da se boste prav odločili.
LEP POZDRAV!