Nepravičnost sem dal v narekovaje zato, ker v bistvu so starši do mene bili vedno v redu, me imeli radi, me došolali, me podpirali v vseh pogledih.

Problem nastane sedaj zaradi mlajšega brata ki je vedno bil bolj luzer, sam sebe sicer kliče umetnik. On ni naredil šole, nima niti namena, nima nekih ciljev v življenju, nima službe imel je probleme z alkoholom. Pred leti se je za kratek čas odselil od doma s punco in so mu starši kupili stanovanje, kao, saj ga bo tako ali tako rabil, če ne zdaj pa pozneje, tebi bomo pa pomagali ko boš rabil. No brat se je po dveh mesecih priselil nazaj domov in sedaj stanovanje oddaja že par let. Na začetku sem parkrat omenil da bi bilo fer da bi recimo tudi jaz dobival kaj od tega stanovanja,..pa sem izpadel kot največji materialist itd, saj je seveda njegovo stanovanje HALOO, v redu sem se sprijaznil da ko bom rabil bodo pomagali tudi meni.

Potem sem naredil faks, se zaposlil in sedaj se moram odselit, pojavi pa se problem. Ko sem doma omenil da bi mi prav prišla sedaj kaka pomoč za najemnino ali pozneje za nakup me samo začudeno gledajo, kaj pa hočeš saj imaš službo, zdaj si odrasel, boš že sam kupil kakor smo si tudi mi morali?? Hallo? Kaj pa vaše besede kako mi boste pomagali kot ste bratu, pa da on že 5 let dobiva najemnino! On je pa bogi ker nima šole on si nikoli ne bi mogel česa takega kupit sam, ti imaš šolo imaš službo blablabla. Ko omenim cene in da si ne bom nikoli mogel kupit kaj takega samo poslušam kako so si pa oni lahko itd. Seveda bratovo stanovanje je 3 sobno v šiški in je vredno kakih 50 mio sedaj, oddaja ga pa za 700E, jaz pa imam 800 E plače in dajem 350 E za najemnino za 1-sobno?

Kaj mislite? Imate kakšen predlog kako bi prepričal domače da pri teh cenah služba in šola skoraj ne štejeta, ker je prav vseeno ali imaš 100 ali 200 E večjo ali manjšo plačo če nimaš svojega stanovanja?

Res ni pravično! Ampak pomisli malo drugače. Kaj ti skozi ta odnos nudi življenje? Katero lekcijo je za osvojit, katere vrednote za prevrednotit? Zakaj bi še vedno tekmoval z mlajšim bratom, ki si je že v izhodišču izbral mnogo bolj okrnjene možnosti za uspeh v življenju? Starši ga le še dodatno onesposabljajo za samostojno kreativno pot, medtem ko se tebi prav ta na široko odpira!! Poleg tega ne veš, kakšna presenečenja te čakajo v poslu. Lahko da se boš še šolal ali specializiral in napredoval, lahko se ti odpre možnost za novo službo z višjo plačo, lahko da te prime in greš v tujino….in tudi kar se stanovanja tiče, si lahko čez čas zgradiš celo hišo! Zato prosim, nikar ne trati energije za izračunavanje, kaj vama z bratom še vedno podarjajo starši. Kamor usmerjamo energijo, to gojimo, to raste. Zato raje svoje misli preusmeri v kariero, v partnerstvo, v izgradnjo lastne sreče, ki ni odvisna od nikogar drugega kot izključno od tebe! Zame bi tole bil dovolj velik privilegij, ki odtehta ves podarjen denar, saj je neprimerno slajše razpolagati s sadovi svojega dela kot živeti na grbi koga drugega.
Obstaja več podobnih primerov, ko starši enemu otroku nudijo vse, drugemu pa le minimum. Ampak praviloma je tisti, ki dobi manj od staršev, neprimerno bolje obdarjen s strani življenja! Tako da se na nek način vedno vse izravna.

Dvigni glavo s ponosom, poglej svoje dosezke v zivljenju, pozabi na to, kaj so ti dolzni drugi in nehaj razmisljat o tem. Starsi so pac taki kot so. bodi jim hvalezen, da so bili do tebe vedno v redu, ti pomagali in te dosolali. Poglej se, kaksen v redu clovek si postal. to se vidi ze iz tvojega prvega stavka, saj si se o starsih zelo stvarno in zrelo izrazil.

Mislim, da na splosno ne brat ne ti ne moreta pricakovat od starsev, da vama kupijo stanovanje, ker ja, tudi sami so si morali svoje kupiti. V tem imajo cisto in absolutno prav. Mislim, da njihovo postopanje do tebe v primerjavi z bratom sicer ni bilo najbolj fer – ampak kar das, das in zdaj je prepozno. Ce je bila njihova odlocitev pac taksna, ne mores storiti nicesar. Prej ko se bos s tem sprijaznil in spremenil svoj odnos do tega, bolje bo zate.

Resnicno resnicno RESNICNO bodi vesel in ponosen, da nisi luzer kot brat. Da bos vse, kar bos imel, pridobil z lastnim trudom in ne bos nikomur nic dolzan. Vse v zivljenju imas se pred seboj. On v zivljenju ne bo naredil nikakrsnega napredka, nikamor ne bo prisel, vseskozi bo vegetiral s starsi v stanovanju kot en parazit. Napredoval ne bo ne kot oseba ne kot umetnik. Kjer ga vidis danes, bo tudi cez dvajset let; njegovo zivljenje je zelo kratka, predvidljiva in dolgocasna knjiga. Verjemi, starsi so nate globoko v sebi gotovo veliko bolj ponosni kot pa na brata, tudi ce se tega se ne zavedajo. Ko bodo ob koncu zivljenja delali racunico, bodo rekli, vsaj enega smo dobro vzgojili in mu omogocili, da samostojno naredi nekaj iz svojega zivljenja, drugega pa smo ocitno nekje zafurali, ampak vseeno smo mu pomagali, kakor smo pac vedeli in znali. Saj ce bi znali in vedeli drugace, ga ze v globalu ne bi zaribali in mu omogocali, da je postal to, kar je danes.

Jaz dvomim, da bi bila sposobna tako odraslega odziva kot zgornja dva sogovornika. Ze res, da starsi nobenemu od vaju niso dolzni kupiti stanovanje, ampak ce so ga kupili enemu … Ne pravim, da bi ga morali tudi drugemu, verjetno ga tudi ne morejo, ampak … Povsem se strinjam s teboj. Ti lahko koncas se dve fakulteti, pa ti dandanes ne bosta vredni toliko kot trisobno stanovanje v Siski. Do katerega ti ne bos s placo 800 prisel nikoli, ce moras placevati najemnino. Ce ti je pa ne bi bilo treba, potem bi mogoce do taksnega stanovanja prisel tam nekje do petdesetega leta. Seveda ti ne priporocam, da zdaj zagrenjeno hodis skozi zivljenje in se nenehno obremenjujes samo s tem, ne priporocam ti pa tudi, da mucenisko pogoltnes to krivico. Nimas pa drugega, kot da igras na slabo vest starsev in mogoce ti uspe. Seveda je lepse, da si nekaj sam ustvaris, ampak … Je vredno, da se trideset let odrekas prav vsemu (in s placo 800 evrov in najemnino se bos), da se bos pri petdesetih lahko tolkel po prsih in govoril, da ti si si pa sam kupil garsonjero? Po moje ne. Vendar pa ne pozabi, tebi starsi niso dolzni kupiti stanovanja. So pa verjetno dolzni obema otrokoma dati enake moznosti in priloznosti.

Se strinjam z Zogico. Pa tudi rešitev je v teoriji zelo preprosta – prodajte veliko stanovanje v šiški, denar ima lepo lastnost, da se da pravično razdeliti 🙂 Ti pa lahko prijazno pozabiš na to, da je brat še vedno dobil več, glede na to, da je živel doma in kasiral najemnino.
Res da bo brat najbrž užaljen, ampak ti imaš pa izvrstno izhodišče – svoje majhno stanovanje, faks in službo!

Nepravičnost? Odvisno, s katerega konca pogledaš. Z izhodišča malega ega, kjer se odvija boj na nivoju zob za zob, bi smel od staršev zahtevat enake materialne možnosti, kot so jih nudili bratu. Samo odštej kompletne stroške šolanja in študija, kar ostane, pa jim pomoliš pod nos kot dolg.
Z izhodišča namena življenja pa to izgleda čisto drugače. Kaj vemo, kaj si medsebojno dolgujemo, ker skozi mnoga življenja se tega veliko nabere. V vsakem šolskem dnevu (posamičnem življenju) se po učnem načrtu (karmi) naučimo točno določenih lekcij, ki nam jih omogočijo doživeti bližnji ljudje. Gre za učenje vrednot, tj. ljubezni in razumevanja, spoštovanja in empatije, samopozabe in izražanje volje…..Itak globoko v sebi veš, kakšen pristop je v tem trenutku najbolj pravi. Če čutiš, da opisane krivice ne boš prebavil, staršem mirno predoči, kaj od njih pričakuješ. Čim pa iz tvojih globin prihaja mir in harmonija, kdo ti potem kaj dolguje?

Dvomim, da gre tukaj za majhen ego. Gre za to, da se nekateri ljudje vecino zivljenja odrekajo vsemu, da bi zbrali za taksno stanovanje. Enemu lenuharju pa je bilo podarjeno. Medtem ko se drugi brat trudi, koncal je fakulteto, delo … In taksnega projekta ne bo mogel izpeljati. Starsi pa so ga zaradi truda kaznovali. Kar se mene tice, je on kaznovan za svojo marljivost.

Zamenjava za 2 majhna stanovanjca bi bila pravična in realna.

Se strinjam z Zogico.
Mislim da pri tako ocitni nepravicnosti in ogromnemu znesku denarja,ki se ne da prisluziti mimogrede, se mi zdi prav,da bi starsi tudi njemu kaj dali. Seveda v življenju veliko štejejo vrednote,ampak samo na podlagi njih se tudi ne da ziveti…oziroma… zdi se mi da je tezko z njimi presečt tako nefer situacijo. In to od lastnih staršev!!
Tudi brat je imel moznost solanja (kjer bi ga podpirali starsi) pa je ni izkoristil. In medtem ko se je jože šolal in so ga starši podpirali, so starši podpirali (pri brezdelju!!!) tudi njegovega brata.Ne morem pa reči koliko so dali v šolanje (a dvomim,da stanovanje+700 Evrov na mesec)-sploh ce se je solal redno.

Lp

Točno tako, Zogica! Zadetek v črno! Starši bi se morali močno zamislit nad dano situacijo.

Pozdravljeni!

Biti mlad in živeti v današnjem času, resnično ni lahko. In vsakršna pomoč staršev je dobrodošla, saj je skorajda nemogoče kupiti stanovanje ob 800 E plače in 350 E najemnine. Velika krivica se vam dogaja, saj so vašemu bratu stvari kar položene pod noge. Živi pri starših, od najemnine za stanovanje, ki so mu ga kupili oni. Ta fant bo zelo težko odšel v svet, ali pa se bo iz njega vedno znova vračal mami, ki mu bo obvila rane. Koliko ste besni in jezni na starše, ker tudi za vas ne poskrbijo, vas ne razumejov v vaši stiski?

Zelo boleče je biti odgovoren in odrasel otrok, brez otroštva, ki mora vedno poskrbeti zase. Vendar se boste zaradi teh modelov lažje znašli v življenju, saj vi nimate nikogar, kamor bi se vrnili. To so zelo boleče stvari, ki te postavijo na noge, da se boriš in ne propadeš. Vaš brat pa bo zelo težko našel pot v svet. Njegov alkohol govori o njegovi globoki odvisnosti in bolečini, o nesposobnosti biti samostojen in odrasel moški. Saj le to ne sme postati, ker bi najverjetneje ogrozil mamo in njen čustveni svet. Vaš brat je ujetnik in zelo težko bo sploh kdaj prišel iz svoje celice, ker ne ve da je v njej.

Starši se bodo zelo težko spremenili. To kar se dogaja v vaši družini so zgodbice, ki so zelo stare in vas bolijo že zelo dolgo. Morda so sedaj prišle bolj do izraza, ko ste odšli od doma in iščtete še zadnji blagoslov. Verjamem pa, da ni lahko, ostati v tem svetu sam in stati na svojih nogah. Je pa cena, ki jo plačaš za samostojnost, ki je vaš brat ne bo nikoli imel, ker je preveč zaseden z potrebami in čustvenim svetom svoje mame.

Želim vam vse dobro v življenju.

Sabina Stanovnik
spec. ZDT

Tudi jaz se strinjam s tem kar je žogica napisala,je mar on boljši od tebe ,slabši -ni pomembno ,pomembno je samo za vse enako ali nikomur nič.
Pravica za vse enaka za lenuharje,marljiveže..itd..brez izjem in brez izgovorov.Je mar tebe štorklja prinesla ali kaj,mar nisi tako njun otrok kot brat-halo..bori se za svoje pravice,ker če je bila njemu podarjena pravica pripada tudi tebi,moralneže pa pusti,oni ti nebojo položnic plačali dragi fant.Lp

“Nepravičnost” o kateri pišete, je žal pogost pojav.
Kar nekaj takih osebno poznam, lahko bi napisala cele zgodbe.

Je pa žal res, da veliko staršev prekomerno podpira tiste otroke,
ki so bolj “luzerji”. Žal.

In nič se v konkretnem primeru ne da narediti: če starši sami ne bodo spoznali svoje zmote (bojim se, da jo bodo, ampak mnogo prepozno), uradno
ne moreš nič od njih zahtevat. Razen v primeru dedovanja lahko uveljavljaš
pravico do večjega deleža, ker je brat že prej nekaj dobil – ampak težko.

Starši, ponavadi celo nehote, zaradi svojega ozkega razmišljanja
povzročijo cele zdrahe in zamere na relaciji starši-otroci-bratje….

Naj povem, da nisem prebrala vseh komentarjev, vendar ti naj povem, da imam podobno zgodbo. V družini nas je bilo 6 otrok in nismo imeli nikoli vsega na pretek, vendar sem bila edina zapostavljena tako materialno kot tudi čustveno. Vsi moji brati in sestri so dobili svoje kolo, smučarsko opremo , pozneje so jim plačali vozniški izpit, poleg štipendije so dobivali tudi dodaten denar, oblačila po želji itd… Jaz sem morala preživeti brez kolesa , se sprijazniti da nikoli ne bom znala smučat, s štipendijo sem morala priti skoz mesec,po končani šoli sem s pripravniško plačo naredila vozniški izpit si kupila star avto in odšla od doma. Znam delat skoraj vse, v kar me je prisililo življenje, ne bojim se nobenega izziva imam najnižjo izobrazbo v družini in kljub temu vodim svoje podjetje in to uspešno.

Zato ti povem ne oziraj se na to kaj je dobil tvoj brat in kaj še dobiva ustvari si svoje življenje po svoje, postavi se na lastne noge in staršem dokaži da si sposoben preživeti brez njih. Vem da krivica boli in to hudo boli, ampak ko bodo starši prišli do spoznanja da si sposoben živeti na svojem, (kar pa brat verjetno ni) in bodo spoznali zmoto in se ti skušali na vsak način približati jih lahko gladko zavrneš češ “ničesar več ne rabim” To najbolj boli vendar v sebi pa čutiš tisto zmago ki je drugi gotovo ne nikoli. Ne misli da pravim da moraš starše sovražit samo ne prosi jih več in tudi bratovega stanovanja ne omenjaj več.

Življenje je kruto ampak če živiš zato da čakaš kaj ti bo kdo dal bo še krutejše

Želim ti lepo stanovanje, dobro plačo predvsem pa srečno življenje

Ko berem tvojo zgodbo,se spomnim na družino z štirimi otroki.
Prva je bila punca,nato dva sina, cca.po 2 leti starostne razlike in nato še četrti “njihov sonček”-še en sin.
Punca je bila nezaželjena s strani matere,drugi sin zbolel in so ga sterali iz hiše,nato še tretjega.Oba sta si želela hišo delat,v upanju da jima bodo dali vsaj parcelo,ampak nič od tega.Vse je ostalo za “njihovega sončka”.
Ostal jim je edini in najmlajši.Pije,žura,stolkel je že 2 avta (oba so mu starša kupil-in še zdaj tretjega ki ga še vozi)v enem letu,edino šolo bo naredil(verjetno).Zanj je vse ostalo,od hiše,gozda,njiv…ni pravice!!!
Velikokrat starši naredijo ogromno napako,ampak se tega sploh ne zavedajo,ali pa se prepozno.
Zato vedi da si z svojo plačo(čeprav je majhna) si ustvaril tisto kar si si želel,in jih nisi ničesar prosil.Vse enkrat pride na svoje,zato ti želim polno samozavesti,upanja in sreče,naj ti uspe v življenju…
LJUBO DOMA,KDOR GA IMA!
sREČNO,N.

Bodi še naprej dober do sebe, starši so krivični, pa jih ne boš spremenil,najdi si pridno deklico, da bosta skupaj usvarjala in srećo boš našel v ljubezni. Kako misliš, da smo začeli včasih. Iz nič, le kredite se je dalo dobiti, vendar je šlo tako na tanko, da nisem vedela kaj bom dala naslednji dan v lonec. Hiša stoji, otroka sta odrasla, ostajava pa spet le midva, s spomini in delava na tem, da nama bo preostanek življenja skupaj lepo.