otroci iz prejšnjega zakona-tokrat z druge strani
Pozdravljeni!
Na temo otrok iz prejšnjega zakona je bilo že precej napisanega, sedaj pa en primer ločene mame z otrokom, ki ima samskega partnerja.
Imam 12 let staro hči, ki živi pri meni. Pred 4 leti sem spoznala sedanjega partnerja, ki nima svojih otrok. Ker je bil na začetku odnos med njim in mojo, takrat 8-letno hči, dober, sva se odločila, da bova živela skupaj. Takrat pa so se pričele težave, hčerka je začela jezikati, se grdo obnašati itd. On mi je očital, da je razvajena, da je vse po njenem, da njega ne upošteva itd. Zato sem vsakič v prepiru potegnila z njim, kar pa je hčerko še podžgalo v uporništvo. Po kakem letu je uvedel kaznovanje, sicer nikoli fizično ampak npr. za vsak prekršek določeno število dni brez televizije in brez računalnika (za manjše prekrške manj dni, za večje več dni). Ne bi naštevala, kaj se je ob tem dogajalo (hči je jokala, se drla, loputala z vrati). Meni je bilo zelo težko, ker sem bila med dvema ognjema, hči se mi je smilila, njega pa nisem želela izgubiti.
Zadeva je prišla tako daleč, da sta se zasovražila. Med sabo ne komunicirata. Ko hčerka pride domov, gre direkt v svojo sobo in sploh ne pride ven do naslednjega jutra, ko mora v šolo, ker ve, da če bo prišla ven in bo spet kaj narobe naredila, bo kaznovana. Zato se ga izogiba.
On kar naprej govori, da ga hči sovraži in da jo jaz pri tem spodbujam, ker hčerki ne stopim na prste. Poskušala sem mu dopovedati, da sistem kaznovanja ne deluje, da se vse skupaj samo slabša in da bi morala poskusiti drugače.
Očitala sem mu, da je bil do nje vedno hladen, nikoli je ne pohvali, v 4 letih ji je samo 1 krat kupil darilo (za novo leto), vsa ostala je preskočil in tudi vse rojstne dneve.
Odvrnil je, da se ji on ne bo prilizoval z lepimi besedami in darili.
Ko ju poslušam vsakega posebej, imata dejansko vsak prav. Ona je res razvajena in se grdo obnaša, kar ni dopustno. Kljub temu pa mislim, da je on precej pripomogel k temu s svojim nedostopnim obnašanjem.
Na koncu pa oba krivita mene za nastalo situacijo.
V bistvu sem res jaz kriva- zato, ker dovolim, da oba hodita po meni, ker se jaz obema prilagajam, samo da bi bil mir v hiši, ker mi je hudo, kadar se prepiramo. Poskušala sem ju spraviti h kakemu terapevtu ali svetovalcu, pa ne eden ne drugi noče iti.
Pozdravljeni!
K svetovalcu s svojo hčero, ki je sedaj stara 12 let, lahko greste samo vi. Kako to, da ste temu moškemu dali toliko moči, da on vzgaja hčerko in jo kaznuje? Vas pa v tej vlogi vzgoje sploh ni. Komu se vi resnično prilagajate? Mislim, da hčeri ne, ker vas lastni otrok ne more zapustiti. Lahko pa vas zapusti partner in za ceno tega strahu, ste dali odnos s hrerko, ki v svojem besu in nenehni stiski kliče mamo, da bi jo zaščitila in jo enkrat resnično objela kot mama. Vaš partner ne more vzgajati vaše hčerke, to je vaša naloga in naloga očeta. Očeta od deklice niste omenili, zato ne vemo kaj se dogaja tam in kaj otrok doživlja. Gospa, to je otrok, ne razvajena smrklja, ki kliče po stiku z vami, da bi jo vi enkrat v življenju začutili, kako ji je, brez očeta, ob mami, ki jo je zapustila, ker jo je strah lastne zapuščenosti. Ta punčka je zavržena od očeta, ker je odšel in še od vas. V sebi je zelo sama, na razpolago in uboganje nekomu tretjemu, ki z njo nima sploh nobene veze.
Ko se boste vi prenehali v sebi bati, da boste zapuščeni, boste lahko zaščitili tega otroka in ji dali tisto varnost in ljubezen, razumevanje in toplino, ki jo tako krvavo išče. Vsak njen izbruh je klic na pomoč.Ločitev otroka notranje toliko poškoduje, da je zaznamovan za vse življenje. Vsi njeni odnosi bodo v življenju zaznamovani s to zavrženostjo. V resnici pa je to vaša zavrženost, ki ste jo nekoč nekje že doživeli, pa je prehudo, da bi spet srečali punčko v sebi in njeno bolečino.
Vi sami poiščite pomoč terapevta, če ona ne bo želela iti z vami. Mislim pa, da bo z vami šla. Saj ona dobro ve, da s tem moškim nima tam kaj početi. Ta konflikt je vajin odnos, to so tiste boleče stvari, za katere ona ni imela nikoli ob vas prostora, da bi vam jih povedala.
Upam na vse dobro za vas v prihodnje in za vajin odnos. Če s hčerko ne boste spregovorili in razrešili stiske, bo vsak dan divjala bolj. Prihaja puberteta in vas je najverjetneje že kar malo strah, kako boste zmogli. Saj vi zmorete, četudi verjamem, da je težko, ker tudi vi s svojo mamo najverjetneje niste našli stika, vendar vi to zmorete, ker ste mama.
Sabina Stanovnik
spec. Zakonske in družinske terapije
Hvala za odgovor.
Lani sva enkrat šli k svetovalki, vendar drugič hčerka na noben način ni hotela več z menoj (poskusila sem vse možne načine…).
Njen oče je po ločitvi prekinil stike z menoj in še danes ne komunicirava. Hčerka gre 2 krat mesečno za vikend k njemu (živimo v oddaljenem kraju), vendar ne komentira dosti, kako je tam. Včasih samo pripomni: ah, saj veš, kakšen je ati…
V petem razredu smo imeli tudi težave v šoli zaradi njenega jezikanja in arogance, vendar se je stanje letos malo umirilo (res pa je, da sva tudi doma malo “pritisnila” nanjo, da s takim obnašanjem ne bo nikamor prišla).
Upam, da si svoj post še enkrat spočita in v miru prebrala – in se ZGROZILA !
Pod streho si vzela nezrelega, ne modrega, prepotentnega ega, ki je grobo
posegel v tvojo nežno vzgojo. Zaradi nezrelosti in pomanjkanja omike in modrosti, se verjetno niti ne zaveda, kaj povzroča nežni, otroški duši.
Zdaj je čisto zadnji trenutek, da jo rešiš pred psihičnim nasiljem, saj sledijo zelo naporna leta najstništva.
Kaj storiti, si pa verjetno že razbrala. Takšno obnašanje tudi ni ljubezen…Zagotovilo : NIČ ne boš izgubila, če se pobere iz vajinega življenja. Za maltretiranje jih je vedno dosti!
Sandra, meni se zdi, da imas ti dva otroka. Hcerko. In partnerja, ki se vede kot otrok. Oba kuhata mulo, vsak na svoj nacin. Ti pa si ujeta med dvema ognjema. Gotovo mu hcerka discipline ne bi tako zelo zamerila, ce bi do nje kazal tudi ljubezen. Da otroku, s katerim zivis, ne kupis darila za rojstni dan … Ne vem, cuden patron. In me cudi, da ti nikoli nisi zahtevala (ce ze sam ne ve, kaj je prav), da to naredi … Samo komentar. Ne bi si upala nic svetovati. Najbolje da poslusate gospo Sabino, ki je strokovno podkovana.
Lepo pozdravljena,
upam, da ste razumela odgovor moderatorke, čeprav iz vašega drugega odgovora to ni najbolj razbrati.
Poglejte – če jo kdo naj vzgaja ste to vi in nikakor ne – zanjo – tuj možakar, ki ste ga izbrali vi, in ne ona, da bo del vajinega življenja. sama sem imela to izkušnjo, da sem morala živeti s partnerjem moje matere – in ko se je en dan zdrl name – me je prizadel do dna srca, kajti on nima pravice dvigovati glasu nad mano – za to sta oče in mati, da vzgajata in ne nekdo, ki …..upam, da vidite iz vašega napisanega, da je vaš možakar resnično nezrel – očetovskih čustev ne pozna – ni oče in po obnašanju bi rekla, da tekmuje za moč in pozornost z vašo hčero – pa saj on je vendar odrasel moški in ne nek otrok,….
Pa da ste potegnili z njim – a se vi sploh zavedate, da ste ne samo izdali, v tistih trenutkih zavrgli hčer – če ste torej morali potegniti z njim – a se vam je zdelo, da on rabi vašo oporo ali kaj – je bil tako ubog in prizadet, tako velik otrok, da je rabil vašo oporo – kaj pa hči – kdo pa je potegnil z njo – a ona ni potrebovala opore – imeti v hiši tujega moškega, ki se mu moraš podrejati, ob tem pa še mati potegne z njim – oprostite ampak, da ona to zmore mora biti zelo močna – mislim, da jo je to utrdilo, da je močnejša od vas. a ne pozabite – nekaj te utrjuje, a če traja predaleč, te na koncu tudi zlomi.
Poskrbite vendar, da ne poškodujete hčere še bolj, začnite se z njo pogovarjati – postanite njena prijateljica – in ne pozabite, če ob tem vaš partner ne razume kao zelo ona to potrebuje – je nezrel in ni vreden ne vas , ne njene prijaznosti. Otrok je vedno prvi in to bi vi kot mati vendar morala čutiti.
Ni to kritika, je pa namig, da se zbudite in raje še postavite kakšno vprašanje, da vam kdo odgovori, če vam vse skupaj ni jasno, kot da bi nadaljevali po starem. verjamem da je od začetka težko dojeti kaj se dogaja, a le pogumno.
Zelo malo samopodobe si imela takrat ko si partnerju dala “preveč pooblastil”, sama pa vehamentno spremljala situacijo. Zakaj sploh ? Da bi ga obdržala ? S tem si izgubila hči. Hči, v svojih krhkih letih ! Izpostavljeno dušico ki je ostala brez očeta, morda pripravljeno da v tvojem partnerju “najde” drugega očeta, pa je le razočarana. In zaradi tega so “težave z njo”.. Ne, z njo ni dobesednih težav, kakor jih razumeš ti, ona se posledično samo tako odziva.
Partner, brez svojih starševskih izkušenj, ta nikoli ne bo mogel niti razumeti niti kvalitetno sodelovati pri vzgoji “tujih” otrok, pa čeprav ima morda še tako dober namen. Padel je takoj na prvi izkušnji. Otrok zelo dobro ocenjuje in je nepristranski sodnik, pa čeprav tega navzven ne pokaže. Skratka, ne zadostuje samo kimanje partnerja otroku, kupovanje čokolade in podobno. V takih zvezah sta le dve možnosti – da otrok sprejme partnerja ali pa ne. Pri slednjem se lahko vprašaš kako boš sama funkcionirala z njim, pa tukaj lepo prosim odmisli trenutna zadovoljstva in pozitivnosti v te zvezi ter se zazri v prihodnjost. Čas bi že bil !
Hvala za vse odgovore.
Hčerka je sedaj pri očetu, tako, da sva včeraj lahko razpravljala o tem. Od njega sem zahtevala, da nemudoma spremeni obnašanje in postavila piko. Malo se je zamislil nad tem, ko sem rekla, kar je posejal, to žanje. In če misli, da je lepa beseda prilizovanje- a to pomeni, da se tudi v službi en drugemu prilizujemo, če govorimo “civilizirano” in se ne deremo drug na drugega? A se potem tudi v trgovini prilizujemo prodajalki, kadar lepo rečemo: “Eno štruco kruha, prosim?” ??
Zame je to civiliziran pogovor, vreden človeka. In če mu ni pokazala spričevala, ko je prišla iz šole, je za to sam kriv- ker nikoli ni pokazal zanimanja zanjo.
Kakorkoli, naj se odloči. Jaz sem se. Dala sem mu vedeti, da zahtevam drugačen odnos, tudi za ceno najinega partnerstva.
Pozdravljeni!
K vašemu pismu bi dodala samo to, da poiščite stik s hčerko. Dajte ji prostor, da bo govorila o sebi, o tem, kaj ona doživlja. Dejstvo je, da ona že ves čas govori o sebi na zelo boleč način. Ker ni nikogar, ki bi znal slišati krivico, ki jo čuti. Karkoli vam reče, poskušajte to dojeti kot nekaj, kar ona doživlja in ne kot kritiko vam. Zelo pomembno je, da ji date prostor za čutenja, ki jih ne more izraziti. Ljudje se velikokrat doživljamo krivi, če nam drugi povedo, kaj doživljajo ob nas.
Da ste se pogovorili s partnerjem in je začel razmišljati, ste že naredili prvi korak. Tudi njegov odnos do otroka je pomemben.
Predvsem pa bi vas rada opozorila na nekaj. Vidva bosta sedaj do nje prijazna, naredila bosta vse drugače kot do sedaj, ona bo pa divjala še bolj. Poskušajte vzdržati, ker bo vse naredila, da bo videla ali bosta resnično vzdržala. Ali mislita resno. Upornik kot je ona, bo najverjetneje odreagirala na ta način. To vzemite kot prehodno obdobje, ki bo minilo. Iz nje bo udaril ves bes in sovraštvo, vsa krivica, ki jo nosi. Samo vzdržite, če želite obdržati hčerko. Verjetno bo težko, vendar verjamem, da vi kot mama zmorete začutiti otroka v njegovi stiski.
Sabina Stanovnik
spec. Zakonske in družinske terapije
Če ti je bil partner pipravljen prisluhniti in bo odprl srce tudi v najbolj nemogočih trenutkih, ter potrpežljivo in z ljubeznijo nudil varnost in oporo punčki, bi bilo dobro, če bi si pomagal tudi z branjem knjig o tem. Jaz vama priporočam :dr.Harville Hendrix:Zdrav otrok in ljubezen staršev, in isti avtor:Najina ljubezen. Ko se človek s polno zavestjo pretolče skozi obe knjigi od prve do zadnje črke, spozna sam sebe in svoj namen, zakaj je na svetu. Zares vam želim, da vam uspe.
Arogantno in nesramno obnašanje pri teh letij je izključno izraz, da v družini nekaj ne štima, otrok glasno kliče na pomoč in včasih : ste me opazili? tudi jaz sem samo človek in ne sprogramiran robot! me ima kdo vsaj malo rad in me sprejema takšnega, kot sem ?
Ona ZARES ni NIČ kriva, temveč VIDVA, zato je edina rešitev akcija v imenu ljubezni! Srečno!
Sandra, samo tole, v razmislek.
Sama sem bila v podobni vlogi kot vaša hči, živela sem z mamo in njenim (precej starejšim in oblastnim) partnerjem, ki je vedno in povsod vzpostavljal svoj red. Stvari so bile vedno take kot je rekel on, on je določal kaj in kako jaz lahko ali ne smem, kako se moram vesti in podobno. Upirala sem se, seveda, pa veliko prejokala v svoji sobi. S puberteto so stvari postale nevzdržne, očital mi je, da se vlačim naokoli, bil ljubosumen name, mi prepovedoval druženje s sošolci, občasno smo imeli prave besedne vojne, ki so nekajkrat prerasle tudi v fizično nasilje (klofute). In kaj je ves ta čas počela moja mama? Trudila se je ostati “nevtralna”, če me je kdaj poskusila zagovarjati, jih je slišala tudi ona in večinoma mi je govorila, da res ne razume, zakaj ga tako izzivam in ji počnem vse to. Na koncu je izpadlo, da je največja “žrtev” ona sama in da trpi in se žrtvuje, ker sva midva (vsak na svoji strani) tako nemogoča.
Šele mnogo let po tem, ko sem se uspela odseliti od doma sem počasi predelala večino te svoje izkušnje iz otroštva in mladosti. Danes lahko grem na obisk in se nevtralno pogovarjam z njima. Zanimivo je, da sem jima poskusila povedati, kako sem se počutila kot otrok, pa sta oba reagirala popolnoma nereflektirano in globoko užaljeno – češ, vse smo ti dali, a si bila mogoče kdaj lačna, zdaj nama pa nekaj očitaš… Smešno, ampak to je njun domet in jaz ju ne bom spreminjala. Sta pa zdaj na stara leta zelo nesrečna, partner psihično maltretira mojo mamo, ona pa še vedno ne vidi ničesar razen tega, kakšna žtrev da je ona in s čim si je zaslužila, da jo bog tako kaznuje…
kaj je bistvo te moje dolge zgodbe, Sandra? To, da ko danes razmišljam o svojem otroštvu in svoji primarni družini od vsega še vedno zamerim le svoji mami to, da me nikoli ni znala ali hotela zaščititi in se postaviti na mojo stran. Tudi za ceno partnerstva, ki je itak že ves čas gnilo. Njen strah je bil prevelik, to danes razumem. Ampak vendarle, ali ni bistvo materinstva, da zaščitiš svojega otroka in mu nudiš čustveno oporo?
Razmislite svojo zgodbo s tega vidika in predvsem še enkrat preberite prvi odgovor gospe Stanovnik…
Želim vam, da najdete svojo notranjo moč in hčeri stojite ob strani,
Tisa
Sandra..
Bila sem enkih let kot tvoja hči ko je moja mama spoznala partnerja..in moram povedat da ga na začetku tudi nisem hotela sprjeti iz nekega ljubosumja, ki ga sedaj pripsujem svojim letom vendar se je on potrudil in poskrbel da mi postal drugi oče in poiskal pot do mojega srca da sem ga sprejela..Ne pozabit da je hči otrok in v času pubertete in razvoja…kar bi mogel tudi on razumeti..in glede nato da si kaznovala njo vedi da se situacija samo poslabša….in da bo mogel marsikaj narediti da se ji približa…če že ni prepozno….
Poskrbi da on najde pot do nje ne pa ona on bi mogel bit tisti če bi žele da ste srečni…če ne pa išči pot drugje sama z hčerjo in ne krivi hčere če ne uspete kajti če se oče in mati ločita tudi ne krivita otrok da so zato krivi…in naj bo vedno otrok prvi kajti on je edinstven
Lp
Enkrat za spremebo mislim, da prvič lep odnos pastorka – očim, mi je polepšal dan,zanimivo bi bilo , da bi se javilo še več pastorkov m/ž in opisali svojo pozitivno izkušnjo z očimom, da ne beremo samo hudih izkušen. Morda pa si kdo vzame za vzorec kakšno pozitivno izkušnjo, saj se vse življenje učimo!
Tudi sama sem se razšla z očetom svojega sina in si po nekaj letih našla novega parterja. Se pravi imava podobno zogodbo, razlika med nama je samo v tem, da kar se tiče vzgoje otroka nisem prepustila partnerju, temveč sem bila mama in oče svojemu sinu, novemu partnerju sem povedala, da je lahko sinov prijatelj, v kolikor bo imel kakršne koli težave z njim, naj se obrne name in bom sama s sinom rešila zadevo….danes smo že 10 let skupaj in morem reči, da se partner in sin odlično oz. vredu razumeta. Nikoli nisem iskala očeta za sina, tamveč partnerja zase….to je težava današnjih samohranilk, da išče očeta za svoje otroke….žal ne gre tako, otrok ima očeta in mamo…in ne more se vsak vtikat v njegovo vzgojo…tako je moje menje