Še ena zgodba več…o zasvojenosti s hrano, ki se vleče že 8 let in mi uničuje življenje…oziroma si ga sama.
Začela sem z bulimijo..načrtno, da bi pritegnila pozornost določenih ljudi in pokazala, da le ni vse tako, kot je videti. In, ušlo mi je iz rok, bulimija je postala moj način sproščanja jeze in bolečine. Z veliko truda sem se je rešila…ne bruham več že 4 leta, čeprav me včasih prime..ampak si ne dovolim. Sedaj pa je prišel problem prenajedanja oziroma že kar traja nekaj časa..ves čas. Hrana je moja droga in zatiskanje oči pred realnostjo. In me ubija…resnično. Drugače sem športnica, v družbi cenjena..človek bi rekel da mi nič ne manjka..pa vendar…
Trenutno sem v fazi prenajedanja…lahko bi rekla žretja…. Pojem abnormalne količine hrane..da komaj diham, odmikam se od ljudi, zapiram vase in životarim…vseeno mi je zase, vseeno za vse. V enem tednu sem šla gor za 4 kg in si grem na bruhanje, a ne naredim ničesar. Ne morem, da ne bi metala vase vse kar vidim in vse v moji glavi se vrti samo od hrane…GROZA!! Res sem žalostna in razočarana nad sabo…že res izgubljam upanje za vse,prevečkrat se je že ponovilo vse skupaj in res sem utrujena od vsega tega. Dva meseca mi je šlo tako dobro, brez problemov….evo danes pa..najrajši bi izginila. Vedno vse zafrknem in očitno prav uživam v mučenju sama sebe. Enostavno se Ne razumem več.. že preveč časa se vrtim v začaranem krogu, čustveno sem otopela, razmerjem z moškim se izogibam, ispuščam življenske priložnosti iz rok, zvečer mi ni da se stuširam ali umijem, izogibam se ljudem, čeprav sem drugače zelo družaben tip človeka….ne razumem kako mi je lahko tako vseeno zase in se mučim s tem…in se uničujem???
Iskreno…ne vem več kaj naj naredim, minilo me je vse..zakaj toliko ne spoštujem sebe, da se ne bi uničevala? Tako lepo bi lahko živela in uživala, a si ne dovolim…vem da sem sama odgovorna za vse kar se mi dogaja, nikogar ne krivim za nič…sama sem se odločila in si izbrala to pot..in vem , da se bom morala sama izvleči ven…ne vem pa kako imeti rad samega sebe? Na živce mi gre, da vedno gledam le na druge in jim skušam ugoditi, tudi v svojo škodo. Rada bi razvozlala kaj je takega v meni, kar me zaustavlja in da povod, da žačnem z prenažiranjem. Vedno bolj se mi zdi, da so to ljudje okoli mene in delovno mesto, ki je močno povezano z mojim prvim ljubezenskim razočaranjem, čeprav me kao ne gane več…ampak še vedno se vrtim okoli tega.
Kako naj spremenim odnos do sebe…kako? Res ne vem kaj si želim in sem zmedena…in zato nikoli nobene stvari ne izpeljem do konca. Nekaj začnem…a stvari ne dokončam, pride že neka nova ideja in potem tako samo bluzim nekaj. In res si želim, da bi se nehala nažirat in izrabljat hrano za potešitev čustvene lakote. Vem, da ni problem hrana sama po sebi, ampak nekaj globoko v meni. Trenutno se res slabo počutim, zopet sem se prenehala ukvarjati s stvarmi, ki jih kao rada počnem inse bažem…počutim se slabo, boli me koža, depresija….res je škoda časa za to, ampak jem pa še kar.
zelo bi bila hvaležna za kak nasvet…ker sama res nisem več dovolj pametna za vse skupaj..čezdalje težje se spravim nazaj v normalno stanje in tudi nihanja teže so kar velika v kratkih časovnih intervalih, veselit se pa tudi ne znam več ničesar…vse je kr neki….

Hvala in vsem veliko moči pri reševanu svojih težav.
Čimbolj pozitivno…

Pozdravljena,

ko berem tvoje pismo, čutim tvojo bolečino. Res ti je hudo, kajne? Razumem, da misliš, da ni izhoda iz tega kar se ti dogaja, vendar je. Težko pa boš uspela narediti naslednji korak brez odločitve, da resnično ne želiš več početi s sabo tega kar si počneš.
Kot sem prebrala, vidim, da dobro razumeš kaj bi se lahko skrivalo za prenajedanjem. Nekaj naštetih stvari je gotovo vzrok za tvoje težave. Ti sama se najbolje poznaš. Je pa res, da se ljudje težko soočimo s težavami, ki jih imamo, jim ne pustimo blizu-ker bi lahko preveč bolelo.

Imeti rad samega sebe je nekaj kar naj bi dobili v otroštvu. Če čutimo kot otroci, da smo vredni ljubezni, da smo lahko ponosni nase, bomo to čutili kot odrasli. Malo razmilsi od kje bi lahko izviralo tvoje pomanjkanje ljubezni do same sebe.
Lahko si pomagaš na različne načine. Jeseni, septembra se začnejo skupine za osebe z motnjo hranjenja-trenutno zaradi dopustov in počitnic skupina ne deluje. V skupino se lahko vključiš ali pri društvu Muza ali pri Ženski svetovalnici. Zaželjeno je, da prideš na prvi informativni pogovor, kjer skupaj pogledamo katera oblika pomoči bi bila najboljša zate. Poleg tega se lahko v vmesnem času vključiš v individualno svetovanje. Ta svetovanja trajajo enkrat na teden ali na dva tedna, po 50 minut. Obdelujemo teme, ki jih ti prineseš s sabo ali teme za katere skupaj vidimo, da so pomembne zate.
Tudi med počitnicami bodo razne delavnice na različne teme, ki se jih lahko udeležiš. Predvsem društvo Muza ima počitniški program kar pester. Najbolje, da pokličeš po telefonu in preveriš kaj imajo ter se odločiš kaj bi rada.Lahko pa prideš k nam, na žensko svetovalnico in ti bomo pomagali pogledati kaj bi ti najbolj ustrezalo. Naša tel. št. je 25 11 602 ali piši na mejl [email protected], podatke od svetovalnice muza pa imaš navedene spodaj.

Društvo MUZA
Kongresni trg 1
(pritličje, soba 10/11)
1000 Ljubljana

Uradne ure: v sredo in
četrtek od 13h – 14h

Tel: 01 425 03 38
Fax: 01 426 22 71

E-mail: [email protected]

Kontakni osebi
(vodji svetovalnice):

Andreja Modrin Švab,
univ. dipl. psih.

Vesna Šolar,
dipl. soc. del.

Nikar ne obupaj. Zagotovo se lahko najde način, da ti bo vsaj malo lažje. Srečno.

Lep pozdrav,

Tatjana

Tudi sama sem premagala bulimijo in sem zelo ponosna nase. Gotovo je moralo biti nekaj močnega v tebi da je tudi tebi uspelo in vrjamem da lahko to moč poiščeš še enkrat. Sama se še vedno učim sprejemanja sebe, učim se kako se ljubiti in razvajati in ob tem neznansko uživam, pa čeprav imam tudi sama obdobja ki me napadejo tako kot tebe. Kar moraš narediti je to, da spet poiščeš tisto moč v sebi tako kot si jo takrat ko si se dokončno odločila premagati to grozno bolezen. Ko ti enkrat uspe, ti bo tudi poslednič. Veš da si sposobna, znaš razmišljati, veš da moraš prevzeti odgovornost zase in zavedaš se posledic. Ko padeš se pobereš. Tudi če padeš že stotič, vsakič ko se boš pobrala te bo okrepilo bolj in enkrat bo tvoje vztrajanje poplačano. Samo smrt je dokončna in dokler je človek živ se da vse popraviti. Želim ti veliko sreče.

Pozdravljeni,

res hvala za vse informacije in nasvete. Res že sama razmišljam, da bi se udeležila kake skupinske terapije, saj se v svoji okolici težko pogovarjam o teh zadevah, ker ljudje ne razumejo in dejansko tudi ne znajo poslušati…vsi samo pametujejo in sploh ne poslušajo kaj jim želiš povedati. Žal…je danes tako.
Res je zadnjič iz mene izhajala huda bolečina, najbolj me jezi to, da vem da to ni uredu, kar delam, ampak v tistem trenutku mi je vseeno. In potem imam dva do tri mesečno obdobje, ko se odlično počutim, treniram, delam na sebi…vse se mi zdi mogoče…nato pa nek klik in popolnoma druga situacija, ki se vrti samo okoli hrane. Moram priznati, da je takih obdobji vse manj, ampak ko so, so toliko bolj intenzivna.

Vem, da je veliko vzrokov za to v otroštvu, ločitev staršev, naši odnosi…ampak s tem se se že davno nazaj sprijaznila…nikoli jih nisem obtoževala…konec koncov,je to njuno življenje, res pa je, da mi zaradi svojih težav, nista nikoli dajala občutka pomembnosti, ljubezni… Že pri 14-ih letih sem bila samostojna in nisem več potrebovala njune pomoči… in tako je še danes, ampak mi ni žal.

Rada bi samo sama sebe postavila na prvo mesto…vedno pač dajem prednost drugim, potem se pa za štirimi stenami jezim nase in sem zaradi tega žalostna. Pa opažam tudi, da velikokrat ne povem svojega mnenja in sem raje tiho in si mislim svoje…

Pa vedno bolj ugotavljam, da se ne družim s tapravimi ljudmi…nimamo skupnih interesov…in meni se res ne da posedati samo po kavicah in se obremenjevati z drugimi…. s tem res nimam težav, da bi se primerjala z drugimi….samo sama od sebe hočem več, vem da je to življenje nekaj več.
In še to…v sebi čutim neko praznino, pa ne znam razvozlati kaj to je??

zavedam se tega, da bom sedaj vedno podvržena problemom s prehrano in da bom vedno morala paziti in se kontrolirati…morda mi pa enkrat res uspe, upanja še nisem povsem izgubila..bom se borila, samo včasih se vprašam ali je sploh vredno vse skupaj…dejansko je…

Hvala še enkrat,

Lep pozdrav

živjo,
ne bi vedla kaj bi praznina v tebi pomenila. Gotovo pa je, da so se ti zgodile nezavidljive stvari v življenju, ki si jih opisala zgoraj in je to v tebi pustilo nekaj posledic. Sama praviš, da si jih že predelala. Vseeno ti svetujem, da premilsiš o vključitvi v skupino ali o svetovanju. mogoče se ti bo odprlo še kaj novega-boš videla.
Praznina pa je lahko tudi znak premalo ljubezni v otroštvu, znak nesigurnosti, otopelost, želja po ljudeh, da bi ti stali ob strani-kaj točno je, pa boš ugotovila edino ti sama. Razmisli. Boš videla. Kakorkoli se boš odločila, se odloči zase.

Pozdravček,

Tatjana