Pozdravljeni,

pišem, ker želim predvsem strokovno mnenje in kakšen nasvet, kako lahko odnos izboljšam.

S partnerjem sva ustvarila vse pogoje za skupno življenje in se zares lepo razumela, posvečala drug drugemu in rodil se nama je otrok – od takrat pa vse drugače. Je sodeloval pri porodu in ko sem se vrnila domov sem čutila še večjo pripadnost njemu in seveda malčku.Čutila sem, da ga imam še bolj rada in da bi naj bili vsi trije eno. Čutila sem veliko potrebo po izkazovanju nežnosti, ko si je telo opomoglo tudi po spolnosti, po pogovoru. A vsega tega ni, otrok pa je star eno leto.

On pa ni kazal nobenega navdušenja, razen do otroka, s katerim se tudi danes zelo lepo ukvarja, tudi previja, gre na sprehod itd.

Problem je nastal, da me je v postelji zavračal, govoril da sem zahtevna, zdaj je to preraslo v to, da mi govori da mu še samo težim, da naj mi nameni več nežnosti in pozornosti.

Sprašujem se kaj se je s porodom zgodilo, kaj je drugače, saj je pred otrokom bil zelo pozoren.

Dvakrat sem se skušala resno pogovoriti z njim, a nikoli nisva prišla do zaključka. Prvič je sicer kazalo, da se bova skušala pobrati in si nameniti lepši dan, vendar ni uspelo. Vse večjo potrebo ima, da odhaja od doma – kar pomeni, da bom tudi za vedno več stvari sama.

Ker se sama ne znava pogovoriti in nekaj spremeniti v pozitivno smer, sem mu predlagala tudi, da bi se obrnila na strokovno pomoč in bi se pogovorili vsi trije ali pa posamezno – kakorkoli. A je odklonil.

Prosim vas za kakšen nasvet kaj bi lahko naredila, da bi spet vzpostavila ravnotežje, saj ne moremo živeti skupaj samo zaradi otroka, ker mislim, da je na prvem mestu še vedno potrebno ohraniti partnerstvo, saj le tako lahko ima otrok nekaj od staršev.

Hvala za mnenja,
s*

Pozdravljena,

s*, ti sploh ne zavidam situacije. Sem se pa ob branju tvojega posat spomnila prijateljice, ki je imela podobne težave, vendar sta jih s pogovorom in časom, rešila. Po porodu jo je mož ravno tako zavračal, se izogibal fizičnim stikom in nežnostim. Spolnih odnosov nista imela celi dve leti po porodu. Ko sta končno spregovorila o vsem skupaj, je prijateljico (in tudi mene, priznam), vrglo na rit, ko je izvedela za razlog.
Mož je pri porodu videl preveč. “Popačeno” spolovilo, kri, ….in to ga je odbilo tako, da ni bil sposoben imetio z njo odnosa. Poleg tega jo je po porodu začel sprejemati drugače: kot mati svojega otroka. In matere so seveda matere: ne naredijo nič slabega, grdega, packastega, perverznega…. In zato ji seveda ne pritiče spolnost.
No, zadevo sta razčistila, se spopadla s težavo, saj je po dveh letih le povedal v čem je problem.

Ne bom trdila, da je pri tvojem enako, ampak morda bi pomislila malo v to smer, koliko je videl pri samem porodu, kakšno ima mnenje o mami, …

Upam, da sem dovolj razumljivo napisala.

Lep dan

Se povsem strinjam s pumo. Zelo mozno! Moj oce je vseskozi hrabro trdil, da bo pri porodu, potem se je pa izvil par dni prej, ces da moja mama dobro ve, da on krvi ne prenese itd. Po moje se dobro, saj bi v glavi gotovo razvijal kaksne ojdipovske filozofije, saj je bil doma delezen zelo konzervativne vzgoje in vse skupaj ne bi dobro vplivalo na njun odnos. Tako pa imata danes tri otroke in sta srecna skupaj.
Po drugi strani pa je mozno, da je vse to za tvojega enostavno prevec. Ampak v vsakem primeru rabita strokovno pomoc, da se bosta lahko pogovorila. Nikakor ni sprejemljivo, da odhaja od doma in da bos zdaj kar za vedno vec stvari sama. ce je porocen, mora vecino prostega casa biti doma in se posvecati tebi in otroku. ce potrebujeta strokovno pomoc, je nima kaj odkloniti; druzina je njegova glavna naloga. Ze to, da je odklonil, je resen razlog za alarm. zato cimprej po strokovno pomoc, preden zunaj zapade v kaksno skusnjavo in si najde koga. Potem bo situacija veliko bolj zapletena, saj bo se veliko bolj razdvojen in bo zraven razen vase druzine trpela se kaksna oseba.

Pozdravljeni!

Veliko hrepenenja je izraženega iz vaše strani za odnos, za pogovor, intimo, pa vendar čutite, da je vaš partner nekako odsoten. Ne zmorete ga priklicati v odnos, kot je to bilo nekoč, preden ste rodili otroka. Postati družina je velika sprememba za par. Ves svet se spremeni. V odnosu se rodi nežnost in skrb za drugega.

Zelo težko je reči po enem pismu, kaj vaš partner doživlja, dejstvo pa je, da je tam neka stiska, za katero ne najde besed. Tudi vam zmanjka besed, da bi prišli do konca. Pomoč terapevta bi vama veliko pripomogla k vpogledu v vajin odnos. Vendar kot pravite, je partner odklonil pomoč, lahko se pa odločite in greste sami. Veliko stvari se vam bo razjasnilo, življenje in sebe boste uzrli v drugačni luči. Morda se vam bo čez čas pridružil.

Vse dobro v prihodnje vam želim.

Sabina Stanovnik
spec. Zakonske in družinske terapije