Pozdravljeni,

obračam se na vas, ker trenutno ne vidim več pametnega izhoda, razen da vse požrem in grem naprej, kar pa pomeni, da bi bila še naprej nesrečna.
S partnerjem sva skupaj 5 let in imava pol leta staro hčerkico, ki je pravi sonček. Najini odnosi pa so vedno slabši.
Vzrok iščem v meni, ali sem preveč doma (porodniška) ali pa je z nama res nekaj narobe in res nisva za skupaj, kot trdim že vsa leta. Pride trenutek oz. obdobje ko se imava super, fino, fajn in nato spet pride obdobje ko se skregava in sva v slabih odnosih. To pomeni, da meni kaj ne paše ali pa da se on tisti čas tako spremeni. Naj povem par primerov, zakaj se skregava. Pravim mu, da nima nobenega očetovskega čuta, saj se za hčerko bolj malo zmeni npr. ko pride domov jo redko pozdravi in jo pogleda, vedno me sprašuje ali je lahčna, ali je za previti, ko pa bi to sam lahko vedel, če je pač minilo že nekaj ur od kar je nazadnje jedla ali bila previta…..vse to me jezi. Mislim tudi, da me ne spoštuje, saj se ne zmeni za moja čustva in občutja. Z njegovo tišino je pripeljal do tega, da mu ne zaupam več, saj se z mano ne pogovarja. Pravi, da se 2x ne bo pogovarjal o enih in istih problemih. uf….veliko je še takih stvari.
Moja napak je, da vedno, ko sva si navzkriž rečem, da naj greva narazen in da naj se odseli – pa se noče. Sama pa ne zberem toliko poguma, da bi šla. Zdaj sem mu rekla, da sem se obrnila na odvetnika pa mu je vseeno in pravi naj anredim tako kot se mi zdi prav.
Prosim usmerite me k pravilnemu razmišljanju, da bi rešila ta zame velik probem. Ali bi bilo prav, da bi šla k terapevtu? Mogoče tudi oba skupaj?
Hvala vam.

Na zadnja dva vprašanja bi vsekakor odgovoril pritrdilno. Možen vzrok tvojega nelagodnega počutja je verjetno deloma tudi res ker si sedaj večinoma doma sama (in za vse), partner dela, domačih opravil pa “ne vidi”. Kot pretežno isti vzrok vsem težavam je pomanjkanje komunikacije, ali pa je ta v “napačnih trenutkih”. Mogoče vama manjka kanček nečesa da bi bila sreča bolj popolna, imejta voljo to spoznati in doživeti skupaj. Ne gre zavrečti partnerstva, družine, skupnega starševstva kar tako; potrebna bo seveda volja in moč. Isto in še več bi ali boš potrebovala če gresta narazen.

cec, res je, hvala. Obrnila sem se na CSD, kjer nama bodo pomagali s posvetovanjem in terapevtom. Sporočim, kako in kaj bo.

Ne boš verjela … sama imam enake probleme.

Skupaj sva že 7 let in imava hčerko, ki bo stara 5 let. Tudi on se ne zmeni zanjo… edino, ko pride domov jo pozdravi… mogoče se cmokneta, vendar pa potem nič in tišina. Na dan ji ne nameni tudi 10 min. ne, da bi se kaj pogovarjal z njo, se ukvarjal kakorkoli…. pa tako si je želel otroka.
Tudi sama imam še dosti različnih problemov s partnerjem, kar me žre in teži že odkar je hčerka prišla na svet. Tudi sama sem ga že parkrat nagnala, pa noče it. Pravi da naj kar grem! In bom tudi šla…

Po moje te terapije in svetovalnice ne pomagajo kaj dosti … sčasoma je po moje vse isto….

Tudi mene težijo ravno take stvari kot tebe, … otroku ne posveča tudi 5 min. na dan ne pozornosti, ne pogovorov, nič, nič… in to me mori. In če ga vprašam, zakaj si je želel otroka????

Sama mislim, da ti neki terapevti ne morejo veliko pomagati … vsaj za dolgo ne …

Pa kaj so ti ljudje roboti ??? Ma, da ne morem včasih več verjet, sorry opazki. Kam to gremo ???

Ne vem, ali so ga klicali iz CSD ali zakaj kar na 1x posveča več pozornosti njej!!! ???? Ne vem. Mislim pa, da je doumel, da je res kriza. Jutri gremo za teden dni na morje, nato pa ima razgovor na CSD s svetovalko. Jaz pa po tem le pokličem, kako in kaj naprej. Bom videla, kaj bo. Vam sporočim.
Močno si želim, da bi se vsi skupaj pobrali in zaživeli pozitivno in optimistično veselo življenje.
Problem pri meni ni samo ta, da se ne ukvarja s hčerko, ampak tudi ta, da med nama ni prave komunikacije (npr. čustva, bolečine, veselje….problemi….), ampak samo nujna (gospodinjstvo, opravki, …..).
Kaj pa pri vas?

Še to sem hotela dodati, da če se bo tudi on strinjal, da greva k terapevtu, bom rade volje šla. On je zrastel ločenih staršev v dveh familijah in mogoče ga bo terapevt odprl ali kaj podobnega, mene pa naučil pravilne komunikacije.
Hm…bomo videli.

Ja, predvsem pravilne komunikacije se morate naučiti!

Če se moški ne znajde najbolje v vlogi očeta, ga je treba na to naučiti, mu približati vse to, česar se iz določenih vzrokov prej ni navadil(primarna družina).
Vaša reakcija, ko ga obtožite, da nima očetovskega čuta, ni ravno taktna. Ne da ga zagovarjam, ker če bi bilo vse normalno, naj bi se oče enakovredno ukvarjal in zanimal za otroka kot mama. On tega ne zna, mogoče se je obrambno umaknil, ker je v sebi čutil, da ni pripravljen na otroka. To so zapletene zadeve, ki so v človeku, izvirajo iz njegovega videnja, čutenja svoje vzgoje. (njegovih staršev)

Taki ljudje, večinoma gre za moške, ker mama otroka tudi nosi in raste v njej, zato ima ona več čuta za otroka, se odtujijo, preložijo skrb na mamo, partnerko…ker se sami nekako ne znajdejo v taki vlogi.

Toplo priporočam pogovor (oba partnerja) s kakim svetovalcem, terapevtom. Dobro je, da obema pove tretja oseba, da z vama ni nič narobe, ni on kriv, da se boji, niste vi kriva, da ste tako odreagirala. Naučiti se morata le prave komunikacije in razumevanja, zakaj do takih odnosov pride.

Glede tistih pogovorov, kjer en drugega podite…zato, ker ne izpolnjuje vaših pričakovanj…to je tudi obširna tema, na katero vama bo spet lahko odgovoril terapevt. Za tako obnašanje so vzroki.

Ženske se počutimo bolj odgovorne za otroke, ker smo že po naravi bolj povezane z njimi in tudi navadno več časa preživimo z otrokom. Do partnerja imamo avtomatično določena pričakovanja, ko začnemo vezo. To pa na dolgi rok ni dobro. Partnerja se ne trudimo razumeti, zakaj je tak, zakaj reagira tako…ampak ga obtožimo, kregamo, se pritožujemo.
Moški se obnaša avtomatično obrambno- se umakne, je tiho.
To so tipični primeri, pogosti med ljudmi. Pomanjkanje lastne samozavesti, strah pred osamljenostjo…človeka žene v to, da si v svoji glavi ustvari neka pričakovanja, ideale. Ko jih partner ne izpolni, pride razočaranje, obup in grožnje, da ga bomo zapustili, naj odide, da ni dober starš, partner…no, s tem pa samo še prilijemo olja na ogenj. Saj partnerju pokaženo nezaupanje. Sploh moški se počuti ponižan, ker partnerka ne verjame vanj.
Najslabša rešitev takih odnosov je obtoževanje! Nikar ne govorite moškim (tudi moški ne ženskam); ti si kriv, nimaš rad otroka, nimaš očetovskega čuta, zaradi tebe…nesposoben si, ne potrebujem te, brez tebe nam bi bilo bolje….s tem samo potiskate moškega v “njegov varni svet” – odziv je tišina, umik v k delu, prijateljem, gostilno…..

Predstavljajte si, kako bi se sama počutila, če bi vam nekdo, ki ga imate radi, ki ga dobro poznate, ga spoštujete, ljubite….rekel…nisi sposobna, ne znaš, ne potrebujem te….(globoko v sebi pa bi se zavedala, da dejansko tistega ne obladaš ali se ne znajdeš v tisti vlogi dobro)

Srečno!

Pozdravljeni!

Poiskati pomoč nekoga tretjega, pomeni odločiti se za odnos in medosebno rast. Terapevt vama lahko pomaga do uvida v vajina notranja svetova in v probleme, ki jih imata. Vajini problemi so rešljivi in imajo pot v lepši odnos, le če se bosta v sebi resnično odločila, da želita drugače.

Če potrebujete naslove terapevtskih centrov po Sloveniji mi prosim pišite.

Želim vam vse dobro v bodoče.

Sabina Stanovnik
spec. Zakonske in družinske terapije