Iščem zdravnika
Prispevek iz leta 2007:
Zdravnik mi je pozimi svetoval, naj neham jemati antidepresive. Ko je bilo lepo vreme, sem se počutila kar dobro. Zelo veliko sem delala. Ves dan, od petih zjutraj pa do večera. včasih tudi ponoči, če je bilo treba. Ker dopoldan v hrupu, ob telefonih in sestankih nisem skoraj nič naredila, ker je bila moja koncentracija skoraj na nuli, sem delala doma, pred službo in zvečer, tudi ponoči, če je bilo potrebno. Ko pa se je začelo slabo vreme, sem se počutila vedno slabše. V torek me je bolela glava, v sredo mi je bilo slabo, pa sem vseeno delala, da bi končala delo do četrtka, ko je bilo teba oddati projekt. Komaj sem še sedela za mizo, vtrelo se mi je, šlo mi je na jok. Ko mi je študent rekel, da gre on pa v drugo smer in da ne more v kopirnico (sama sem ravno prišla od tam), ki je čisto blizu, sem se zadrla nanj: “Fukn tiste papirja na mizo, pa pejt!” Vzela sem papirje, šla v kopirnico. Tam sem se za pultom zjokala, nekaj jecljala, da ne morem, da sem bolna … vzela kopije in šla nazaj v biro. Počutila sem se tako zelo bolno, nesposobno misliti in zaznavati okolico okrog sebe. Hčerko sem doma prosila, naj me pusti pri miru, ker je nisem mogla poslušati. Naslednji dan sem imela namen obiskati zdravnika, pa sem bila preslabotna. Ko sem končno v petek zjutraj prišla do ambulante, je tam na vratih pisalo, da ima doktor do 26. 6. dopust. Krasno, kam pa naj grem sedaj? Zdravnica, ki ga nadomešča, je tako malo “nora”, kar sem občutila na lastni koži. Enkrat mi je že postavila napačno diagnozo tako, da sem si jo po treh mesecih bolečin postavila sama, ko sem slučajno brala časopis. Ko sem iskala pomoč za 90-letno mamo, mi je rekla, da smo si starše sami izbrali in da jaz pa res ne vem nič o duhovnosti.
Res se ne počutim sposobna za umsko delo, mislim, da bom kar nekaj časa doma. Morda bom spravila skupaj dovolj energije, da bom pospravila obleke, ki ležijo v spalnici.
Zdelo se mi je, da mi gre kar dobro, pa sem se sesula. Počutim se zopet na začetku. Tako sem sita svoje bolezni, tišči me pri srcu, na jok mi gre. Tako sem se trudila, da sem se znebila kandide, sedaj sem dobila pa nazaj 6 kg in kandido. Navadila sem se že, da nemočno ležim na kavču in si rečem: bom že med vikendom pospravila, ko se bom počutila bolje. Ko se pa zjutraj zbudim, pa tudi nisem za nobeno rabo. Morda mi uspe kaj oprati in pospraviti čez vikend, potem pa sem kmalu spet na istem. Mislim, da imam sama sebe dovolj.
Najprej bom izbrala drugega zdravnika, pa ne vem, kam naj grem. Morda mi lahko kdo svetuje zdravnika, ki ima kaj pojma o fibromialgiji, da bi šla tja (1x samoplačniško), potem bi pa videla. Stanujem v Ljubljani za Bežigradom. Mislim, da zelo potrebujem antidepresive, ker se počutim res bedno.
Breda
Svetujem ti dr Popoviča, ki se ukvarja s fibromialgijo. On te bo še najbolj resno jemal. Dela v Ljublani, tukaj: https://www.ordinacija.net/members/www-pzs.php?mg_pzs_id=186&lang=
Več: https://www.viva.si/Strokovnjaki-odgovarjajo/247/Ko-boli-povsod-fibromialgija.
Vse dobro Lenča
Lepo pozdravljeni!
Zaenkrat velja, da je FM revmatično obolenje, za postavitev diagnoze pa naj bi bili primarno pristojni revmatologi.
Depresija je pogost spremljevalni simptom sindroma FM, lahko se pojavi tudi posledično kot reakcija na kronični stres (kar bolezen, spremljana s permanentnimi bolečinami, prav gotovo je).
Ne glede na to, ali gre za primarno ali sekundarno depresijo, je pomembno, da jo čim prej prepoznamo in jo pravočasno zdravimo. Brez zdravljenja ima depresija lahko kronični potek in bistveno poslabša kakovost bolnikovega življenja.
Znano je, da dolgotrajne čustvene težave znižujejo bolečinski prag. Človek v stresu bolečine težje prenaša. V raziskavah so dognali, da približno 50-odstotkov ljudi z revmatičnimi boleznimi doživlja depresivna obdobja. Ugotovili so tudi, da pri ljudeh, ki so depresivni, bolezen huje poteka, njen izid (in prognoza) pa je slabši kot pri tistih, ki depresije nimajo. (Vir: iz knjige “Kako živeti z revmatizmom”, poglavje o psiholoških vidikih pri revmatizmu, M. Kos-Golja, 2005)
Psihični dejavniki vplivajo tudi na imunski in hormonski sistem, zato depresija tudi na ta način poslabša potek bolezni.
Pri zdravljenju revmatičnih bolezni je potrebno vedno upoštevati tudi psihične in socialne dejavnike, ki lahko vplivajo na nastanek in potek bolezni. Celosten pristop k zdravljenju zato vključuje po potrebi tudi psihiatra. Antidepresivna zdravila vam lahko predpiše splošni zdravnik, lahko pa obiščete psihiatra (kamor imate dostop tudi brez napotnice; mirno premagajte morebitne predsodke. Za več informacij lahko obiščete forum Psihiatrija, tukaj: … )
Ne pozabite na možnosti, ki jih imate sami (čimveč sončne svetlobe, fizične aktivnosti, druženja z ljudmi, samouresničevanja na različnih interesnih področjih … ipd. Vaš predlog o namakanju in druženju v Atlantisu, ki ste ga priporočali v spodnjem prispevku, se mi zdi nadvse primeren; upam, da se vam pridruži kdo iz lokalne bližine.)
Negativizem je normalna posledica občutka nemoči, ki se bo z obvladovanjem depresije gotovo zmanjšal. Bolniki, ki ostanejo kljub bolečini optimistični, bolečino laže prenašajo in z njo laže živijo.
Želim vam uspešen spopad z boleznijo in še se oglasite s kakšnim sporočilom!
Lepo nedeljsko popoldne!
Veronika
Hvala za prijazne besede. Malo sem že prišla k sebi. Revmatolog mi je pred leti rekel, da mi ni nič, dr. Popovič pa mi je čez nekaj mesecev postavil diagnozo. Moj zdravnik je sicer prijazen, o FM pa na žalost nima pojma. Počne samo tisto, za kar dobi uradne napotke. Sama sem mu nosila članke o FM, SKU in kandidi. Zato imam namen zamenjati zdravnika.
Kar se tiče pa optimizma, je pa takole: Meni, ki sem bila rojena športnica, so, ko sem bila stara 14 let, odkrili prirojeno srčno napako. Operirali so me malo pozno – pri 33-tih. Rekli so mi, da sem ozdravljena, jaz pa sem se šele takrat začela počutiti tako zelo bolno. Konec je bilo z vsemi športi, ostala mi je samo še hoja, pa še to bolj po ravnem.
Nimam pojma, kaj se je z menoj dogajalo, morda sem že takrat zbolela za SKU. Vso utrujenost sem najprej pripisovala srcu. Zdravniki pa so mi rekli, da sem ozdravjena in jih moja utrujenost ni zanimala. Ko sem zdravniku kazala vneto grlo in mu govorila o trajajoči povišani temperaturi, je bila njegova diagnoza eno leto: viroza. Nekaj let sem mu govorila, da me boli v vratu (ščitnica), pa izvidi niso nič pokazali. Potem sem končno dojela, da me verjetno bolijo bezgavke, zdravnik pa nič. Sedaj me že en teden boli ves vrat. Zato iščem novega splošnega zdravnika, ki se mi bo morda malo bolj posvetil in naredil tudi kakšno preiskavo.
Bila sem pri psihiatru pred leti, pa se mi ni zdel(a) dovolj pameten, in sem nad njim obupala. Morda bom poiskala kakšnega novega.
Breda
Pozdravljena Breda,
ne morem si kaj, da ti ne bi napisala nekaj besed. Tvoje pisanje me je presunilo in me spomnilo na nekaj mojih preteklih peklenskih let. Ja, res je. Tudi sama sem doživljala in preživljala podobno, iskala biljko rešitve, čarobno zdravilo, “superzdravnika” za vse moje tegobe in se spraševala zakaj, zakaj, kako to, da se mi je kaj takega sploh zgodilo. Pa nisem našla nič od zgoraj naštetega, našla sem le SEBE. Lahko tudi z gotovostjo trdim, da sem najbolj pereče zadeve pozdravila sama. Recept je sila preprost: treba je živeti in delati s 75% zmogljivostjo, in ne s 150% – zato pregorimo. Treba se je odmakniti “od ponorelega sveta” v naravo (iz nje se lahko, če hočemo, naučimo vseh naravnih zakonov), jogo, ali vsaj v meditacijo v najmirnejšem kotičku stanovanja. Treba je UBOGATI svojo dušo in telo. Za telesno zdravje je najbolj pomembna zdrava hrana (preproste, skromne jedi, ki so jih kuhale naše babice). Tudi dušo je potrebno nahraniti in sicer tako, da pač počnemo tisto, kar nas veseli in kar nas spravlja v dobro voljo. Nekje sem prebrala lepo misel – “dobre misli in dobra dela prinašajo veselje” … pa je res.
Kar se tiče zdravil – sem kar velik skeptik. Na lastni koži sem se prepričala, da lahko nekatera bolj škodujejo kot pa koristijo, ne vem.
Sama sem se bolj obrnila v zeliščne pripravke, ki jih v vrtu sama nabiram in sama pripravljam (pa me zeliščarstvo prej nikoli ni nič kaj posebej zanimalo).
Toliko. Sicer nisem ravno prepričana, da ti bo to moje razmišlanje na glas ravno v veliko tolažbo, pa vendar.
Želim ti, da bi se čimprej pozdravila in zadihala.
Lp Ana
Draga Ana,
hvala za spodbudne besede. Res ne znam prilagoditi svojega dela svoji fizični zmogljivosti. Vedno sem v zaostanku, v časovni stiski, ker moje telo toliko ne zmore, kot bi rada in, kot drugi od mene pričakujejo. Na žalost večino svoje energije porabim za delo, za zabavo in rekreacijo pa je ni več. Si pa vzamem vsaj pol ure časa za pasji sprehod, ker kužkom ne moreš reči ne.
Breda
Včeraj sem slučajno naletela na video od dr. Berga o vitaminu B6. Ne prvič. Kot že nekajkrat prej sem si rekla, da rabim vitamin B6. Pa sem brskala o B6 in fibromialgiji in zopet naletela na SHINE PROTOKOL v angleščini. Pa sem pomislila, da bi ga bilo dobro malo osvežiti. Vem, da sem morda 10 let nazaj kar nekaj strani napisala o SHINE protokolu, toda tega prispevka ne najdem. Naslov je bil Zdravljenje … Našla sem samo tole: https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?t=11087486
Pa sem med brskanjem naletela na tale svoj prispevek iz leta 2007, ko sem tudi sama stokala, da me vse boli in da ne zmorem.
Veliko ljudi misli, da jaz kar nekaj tja v tri dni pišem, da je meni lahko to delati, ker nimam pojma, kaj je to kronična bolečina 24 ur na dan. Zelo dobro vem. Vem, kaj so hude bolečine.
Leta 1983 sem bila operirana na srcu, stara 33 let. Takrat se je končalo moje lepo življenje. Razprli so mi prsni koš, potem zaprli in sem imela zato tako hude bolečine v hrbtu, da sem se komaj premikala. Komaj sem vstala s postelje. Zdravniki so 3 dni po operaciji menili, da sem ozdravljena in ne potrebujem nobenih zdravil. Mene je pa tako bolelo, da nisem nič spala. Ponoči sem sedla za mizo, položila blazino na mizo in nanjo položila glavo in tako ležala. Ob 4h zjutraj, ko sem na smrt utrujena malo zadremala, se je mojemu srcu zmešalo. Kot bi kilska utež butala na vse strani v mojem prsnem košu. Trajalo je celo večnost in res čudež, da takrat nisem umrla. Medicinska sestra mi je dala neka pomirjevala. Pa se je ponovilo to razbinanje srca naslednji in potem naslednji dan … Končno, po treh hudih nočeh, je tudi zdravnik na viziti izvedel, da z menoj nekaj ni v redu. In sem dobila kup zdravil.
Za zdravnike sem bila ozdravljena, tega, da sem se pa od neprespanosti sesula, pa niso opazili. Moja leva roka je bila nekaj časa neuporabna, kot mrtva, pa sem morala po dveh mesecih v službo za risalno desko, ki je bila vodoravna in načrt je bil čez celo mizo in jaz sem se ves dan stoje sklanjala nad to risbo in risala. Moja rebra so bila skupaj zvezana s šestimi žičkami, bilo mi je, kot bi mi nekdo obesil veliko utež na grodnico, ki me je vlekla dol. Desna dojka je bila omrtvičena, cela leva roka me je bolela, v obraz sem bila rdeča od bolečin. Šef seveda ni ničesar opazil. On je videl samo projekt. Svoj dragoceni dopust sem koristila, vsak dan po dve uri, ker nisem zmogla delati več kot šest ur skupaj. Ker mi je vzela vožnja z dvema avtobusoma precej časa, za kolo pa sem bila preslaba, sem si kupila tomos avtomatik. V mladosti sem bila nad njim navdušena in sem veselo dirkala po Ljubljani. Toda po operaciji, ko je bilo moje telo slabo, pa seveda tudi živci, je bilo tresenje med vožnjo in tudi hrup motorja zame zelo stresno. Ko mi je potem še motor crknil sredi polja in sem ga, slabotna kot sem bila, da sem skoraj dušo spustila, rinila do doma in je sosed rekel, da so se zapacale svečke, mi je bilo dovolj in sem motor prodala. Dve leti je trajalo, da sem se za silo pobrala. Bila sem sama kost in koža. Niti šef, niti mož, niti osebni zdravnik niso razumeli, da moje telo ne zmore več. Da sem preveč utrujena. Ni mi bilo lahko. Ni bilo interneta, da bi tam kaj izvedela, tega sem dobila šele 10 let po operaciji.
Pa sem sklenila, da bom sama našla rešitev za svoje težave. In sem do zdaj napisala že 1190 objav.
Breda
Če dobro pomislim, nikoli nisem bila zdrava. Naporen porod (ker je bila mama zelo slabotna). Takoj po rojstvu se je začelo z alergijami, najprej na mleko in potem na drugo hrano, potem prirojena srčna napaka, zastrupitev s hrano … Bila sem slaboten otrok z modrimi ustnicami. Ko naj bi operacija srca rešila moje težave, je bilo pa še slabše …
Breda
In potem, ko sem bila “ozdravljena”, je bilo vse narobe. Prej nisem vedela, da imam srce. Po operaciji pa sem stalno čutila bitje srca, čisto se mu je “zmešalo”, ponoči nisem mogla spati, ker je tako močno bilo. Včasih se je ustavilo, da sem se vsa prestrašena zbudila. Morda sem prenehala dihati, ne vem. Podnevi je večino dneva razbijalo brez razloga. Ko sem se pa naprezala, je delalo prepočasi. Vse je bilo narobe. Malo obrnjeno. Nikakor se nisem mogla pobrati. Trajalo je leta, da se je moje srce umirilo. Vsaka malenkost me je vznemirila.
Skoraj do fakultete mi je spomladi vedno tekla kri iz nosa. Posebno na šolskih izletih, ko smo hodili po soncu. To je znak za slabo vranico pri otrocih, sem pred kratkim prebrala. Vranica ne “prebavlja” samo hrane, temveč vse tvoje misli in čustva.
Že od osnovne šole me je vsaj pol leta bolel želodec. Spomladi in jeseni. In potem na fakulteti in kasneje, dokler mi niso odkrili helikobakter pylori. Stalno sem morala imeti dieto. Nič alkohola, cvrtja … Tudi želodec je zelo občutljiv na stres in ga vsaka malenkost vznemiri. Ko te enkrat boli, sta samo mir in počitek zdravilo.
Ko bi takrat poznala tapkanje, bi lahko zavestno pomirila svoje srce in želelodec in vranico …
Vsi ti organi, srce, želodec in vranica so zelo občutljivi na stres. Jaz sem bila pa v stalnem stresu. Stroga vzgoja, naporna šola … Bila sem preobčutljiva na stres. Zdravniki mi niso kaj dosti pomagali. Pa tudi jim nisem govorila veliko o svojih težavah.
Ja, zakaj sem vse to napisala? Ker nekateri, ki berejo moje prispevke, mislijo, kako je meni lahko kar nekaj pisati, da nimam pojma, kaj je kronična bolečina … In to tudi napišejo.
Breda