Spominjam se časov, ko sem si želela biti bulimična bolj, kot karkoli drugega. Zdelo se mi je kot popoln izgovor za pomanjkanje moje samodiscipline, nekaj, kar bi bila sposobna.
In potem sem nekega lepega dne porinila prst v usta in sem bruhala. Postopek sem ponovila čez kakšen teden. Potem sem začela bruhati vsak drugi dan. Potem vsak dan Kmalu že vsak obrok.
In zanimivo, vsakič, ko sem kaj pojedla, sem pomislila,…hm,..mogoče mi bo tole uspelo zadržati, mogoče je nastopil čas, da bom zdrava. Ko sem končala s hranjenjem, me je obšel poznan občutek slabosti, ki me jue odvlekel v kopalnico. Zavedaš se nemoči in totalnega pomanjkanja samokontrole, da bi se obrnil drugam in počel kaj drugega. Sledi pogled v ogledalo, zavedajoč se, kaj boš naredil. Zaželiš si, da bi bil mrtev, ko se znova nagneš čez školjko, rineš čimveč prstov v usta, da bi bil čimprej očiščen. Zvenenje v ušesih, zategovanje mišic na vratu in kože na obrazu, lica mokra od solz in prsti od bruhanja. In medtem pride najbolj ogaben trenutek, ko tako sklonjen čez školjko izločiš en velik kos, ki pade, in voda pomešana s tvojim bruhanjem te pošprica po obrazu. Tebi pa je vseeno in nadaljuješ. Dokler nista tvoja tanka roka in zabit nos že tako ogabna in dokler ti v glavi ne začne že tako zveneti, da ne moreš več. S kupom papirja pobrišeš sledi in vodo potegneš vsaj dvakrat, da gre vse stran. Med umivanjem rok se s krvavimi izbuljenimi očmi pogledaš v ogledalo. Razmazana maskara teče po rdečem, utrujenem obrazu in obljubiš si, da je bilo zadnjič. Z ledeno vodo si umiješ obraz in izpiraš usta, da bi bilo vsaj malo bolje, da ne bi čutil več tega pritiska v glavi….
Lagala sem, najbolj grozen občutek pri bulimiji je, ko prideš iz kopalnice – ko si prazen, očiščen, pa vendar umazan in nikakor ne zadovoljen. Ker če bi bilzadovoljen s sabo, s svojim življenjem, tega ne bi pravkar naredil.
Bulimija je grozno zasvajajoča, pravi pekel. Zasvoje si od tega cikla žretja, bruhanja in sovraštva do sebe. Ko si v tem krogu je skoraj nemogoče prenehati, ker ko enkrat začneš, se ti zdi vse tako enostavno, kmalu pa bruhanje ni več odločitev ampak postane dejstvo. Gre do te mere, da greš v trgovino po najljubše in enostavno bruhalne jedi z namenom, da jih boš zbruhal. Ujet si na vrtiljaku pekla in dlje kot se na njem vrtiš, hitrejši je in težje skočiš dol.

Moja bolezen je tako trajala več let. Iz bulimije je prešla v anoreksijo in spet nazaj, nazadnje so bile že tako prepletene, da sem zbruhala edini grižljaj hrane, ki sem si ga v dnevu dovolila. Danes lahko rečem, da sem ozdravljena. Od vseh terapij, skupin pa do antidepresivov, najboljše zdravilo si je človek sam. Ne bom vam lagala, da sem bila sama tako močna, ne, moje telo je bilo že tako shirano, da je prišlo do tega, da če sem enkrat bruhala, naslednjih 24 ur nisem bila sposobna normalno funkcionirati. Bolel je ves prebavni trakt, glava, najhujša pa je bila utrujenost, ko sem se počutila, kot da bi najmanj pretekla maraton. Danes imam 6 kg več in obožujem svoje obline (hm, pred tremi leti bi rekla, da to rečejo samo debeli ljudje), in spoznala sem, da je vse v glavi, če si ti rečeš in vsakodnevno tupiš, da si predebel, potem se boš tako počutil in tudi drugi bodo začutili tvoje nezadovoljstvo in ti bodo nezavedno manj nakljonjeni in potem si ti spet nesrečen in…vidiš…si že spet v krogu!
Vprašaj se, po čem resnično hrepeniš in stremi h temu cilju, teptaj ovire, ki so pred tabo, ker ti to zmoreš. Pomisli na stvari, za katere si resnično hvaležen, ozri se okoli sebe – cel svet je tvoj!

J.L.Galeb: Nikar ne verjemi tistega, kar ti govorijo oči. Kažejo ti samo omejitev. GLEJ S SVOJO DUŠO, ODKRIJ TISTO, KAR ŽE VEŠ IN VIDEL BOŠ, KAKO JE TREBA LETETI!

oj, vitaebella..

prideš še kaj tukaj na forum? Prosim če boš gor se oglasi, rada bi slišala še kaj s tvoje strani.

lp

Bravo Vitaebella,

čim več takšnih zgodb! No, ne mislim, da želim čim več takšnih izkušenj ;), amapk še vedno se premalo piše o pogubnosti motenj hranjenja in načinih zmage.
Danes, ko ne mislim več na diete, ko sem zadovoljna s svojim telesom in so mi resnično pomembnejše druge stvari, nosim s sabo posledico preteklih 2 desetletij – kronični erozivni gastritis. Zelo zoprno! In sem jo še dobro odnesla.

Punce, če hočemo premagati zahteve okolice, je najprej treba odstopiti od vloge žrtve.

Vse dobro! 🙂

Lepo napisano in zelo realno. Svojih življenje ne bomo morale spremit. Lahko pa poskusimo živeti z njimi.Vse naše zgodbe imajo grenak priokus po nečem, kar se skriva globoko v nas. Z anoreksijo in kasneje še bulimijo sem bila in še bijem boj dobrih dvajsetih let. Vedno si lahko na začetku, tega začaranega kroga. Moje telo je od večne anoreksije že tudi močno načeto. Imam hudo osteoprozo, nisem mogla donosit, alergije na hrano…
Pa še bi lahko pisali. Hvala bogu, da danes imamo kam.
Imet se moramo neskončno rade in vse bo še enkrat ok.
Vse dobro in lepe trenutke!
Ni vredno življenje slabih.