Ojla! Moj boj z anoreksijo se je začel pred 8 leti. Takrat me je bolezen tako vsrkala vase, da sem se popolnoma izolirala od zunanjega sveta. Nisem imela ne časa ne energije za druge. tudi zaupanja ne. Zdaj mi pa manjkajo socialni stiki, ki sem jih prej tako zavračala. Rabila bi kak nasvet, kako vzpostaviti odnose. Zrd okrevanja sem vezana na 6 obrokov dnevno, ki jih zaenkrat še ne zmorem jesti v družbi. Tako mi ostanejo tiste 3 urce vmes. Če spoznam koga s katerim se mi zdi, da bi lahko razvila prijateljstvo sem v dilemi. Ali naj povem? Ali bodo razumeli? Kako bom izpadla? Se bodo še hoteli družiti z mano? Ali naj nekaj časa prekrivam pa potem povem? Hvlal za kakršnkoli nasvet!

Zivjo, kar dolg boj z anoreksijo je za tabo. Oz. moram dodati, da precejšen del boja, ne pa še ves. kot praviš, te je anoreksija zelo izolirala oz. si se sama v tahudih časih, povezanih z anoreksijo.
Zdaj parviš, da ti precej časa požrejo obroki. Logično, da v začetni fazi to tako je. Vendar bi ti rekla, da poskusi omejiti čas priprave obrokov, pa tudi uzivanja hrane – da ne ješ več kot pol ure, morda kosilo 45 minut. Res imamo polno opravkov in dela v tistih 12 ali 16 budnih urah, da ga zna kar zmanjkovati za druženje. Vendar ni problem le v tem, kot praviš, ampak v KAKO SPET NAVEZATI STIKE?
Ni tako enostavno, a sčassoma zna biti še težje, zato je pohvalno že to, da si poiskala pomoč na forumu. Prvo je seveda to, da si zaslužiš pozornost drugih, da pomisliš, zakaj bi lahko bila drugim zanimiva. Potem je dobro jit ven – ali v kako skupino ljudi, kjer te nekaj zanima ali veseli, da se nečesa lotiš. Morda pa se lahko priključiš tudi kaki skupini za ženske z motnjami hranjenja, morda “nadaljevalni”, ali kaki delavnici – npr. tukaj na forumu omenjena delavnica Body imidž.
Ko srečaš ljudi, pa še ni konec. Treba je kar nekaj poguma, da človek kaj reče, naveže stik in se odloči, kaj o sebi bo povedal. Bi rekla, da je vseeno, ali poveš o anoreksiji ali ne. Zanesi se na svoj občutek – če te zamika povedati, povej, če ne pa počakaj. In dobro je, da človeka potem vprašaš, kaj pa on misli o tem. Vedno smo veseli, ko koga to zanima.
Le pogumno, če imaš obroke si veliko že naredila na poti okrevanja, zdaj pa so se oglasile le druge, prej skrite potrebe po normalnih človeških stikih, ki jih vsi rabimo.