Pozdravljeni,
tudi jaz sem se znašla v krizi s partnerjem. Skupaj sva že 25 let, imava dva čudovita otroka. Partner mi je pred časom povedal, da ne čuti nič več do mene in to že dolgo. Sprejela sem tako, da sem začela jokati in prositi, ker sem se bala, da ga bom zgubila. Začela sem razmišljati kaj sem delala vsa leta narobe. Mislim, da ni bilo ne vem kakšnih hudih stvari, samo to da sem mu večkrat očitala, da ni pozoren do mene, da ga ne briga zame, da mi ne izkazuje ljubezni. On pa je zaprt človek, ki nikoli ni govoril o svojih čustvih, problemih, nima prijateljev. Nikoli nisem doživela z njegove strani pripadnosti, zaupanja, rada bi kaj več vedela o njem, ampak ne o sebi ne govori. Na začetku zveze je bil nežen, pozoren, potem vedno manj, vse bolj se je odtujeval, vedno bolj ga je zanimala služba kot družina. Z otroci je tudi le oče na papirju, ni tistega, da bi se z njimi pogovoril, jim svetoval, jih spodbujal… Rajši prepusti vse probleme, da se rešijo sami.
Vem, da sem sama veliko kriva, ker sem vse probleme povezovala z njegovo službo, da je zelo zaposlen itd. Mene zelo boli to, da ni nikoli povedal kaj si želi, kakšne težave ima. Tudi jaz sem imela težave, pa jih ni videl oz. če jih je, se je naredil, da jih ne.
Poleg tega, da mi je povedal, da nič ne čuti do mene, je pred dvemi leti odšel delati še v tujino, tako, da se poredko vidimo. Jaz sem tukaj sama z otroki. On kot, da se ga nič ne tiče, razen finančno. Ko se pogovarjamo po telefonu čutim njegov hlad, nima nas več kaj vprašati. Po telefonu govorim večinoma jaz, mu pripovedujem kaj delamo, o otrocih itd., z njegove strani pa so samo odgovoi aha, da,ne…
Ko je odšel na delo v tujino je bil prvo leto zelo evforičen, sedaj ne več, se zapira, velikokrat čutim v njem tesnobo, strah…
Jaz zelo trpim, ne vem več kaj narediti, saj sem ga prosila, jokala, da naj se mi zaupa, da bova skupaj provala rešiti težave. Nič ne pomaga, samo še bolj se je zaprl. Tudi ko pride domov, živi v svojem svetu, kot kup nesreče.
Ne vem več kaj naj naredim, toliko sem se sekirala, da sem že postala kot okostnjak, shujšana. Po koncu me držijo samo še otroci. Bojim se, da ne bom zdržala več dolgo v taki situaciji. Rada ga imam. Naj še dodam, da že nekaj mesecev ne govorim z njim več o najinem problemu. Mogoče sem ga dvakrat v 8 mesecih vprašala, kaj smo mu naredili, da je do nas tak. Pa ni odgovora.
Čutim, da je tudi njemu hudo, ampak kot vedno tega ne pokaže.
Če imate kakšen dober nasvet mi svetujte kako naj grem naprej.
Hvala vam vsem skupaj

Težko, dokler bosta na vezi samo preko telefona.
In še težje, če je prišlo že do tega, da vam je povedal!
To, da tak moški, ki je zaprt, ki ne govori o sebi, zbere toliko poguma in svoji dolgoletni partnerki direktno pove, kako čuti, je za njega velik korak.
On je povedal svoje, čaka na vaš odziv. S strahom. Opazil je, da ga vi ne boste mogla spustiti, da ga nočete razumeti. Posledica, njegov hlad, umikanje.
Otroke imata že večje, sklepam. Vi ste že nekaj let “sama”. Vaš zakon je že dolgo samo na papirju.
Jaz se na vašem mestu nebi slepila. On se je poslovil. Želi samo še vaš “blagoslov”, potrditev, da je konec.
Glede na to, da z njegove strani ni čutiti nobenega interesa za reševanje vajinega zakona, nima smisla več razpravljati o tem, kako rešiti zakon.

Na vrsti je iskren in dolg pogovor o tem, kako bosta nadaljevala življenje vsak po svoji poti in kako bosta skupaj poskrbela za otroke.
Brez obtoževanja, ker s tem ste ga delno že v preteklosti še bolj odbijala. Ko ste čutila, da se oddaljujeta, ste ga napadla, da je on kriv. To pa ga je samo še bolj oddaljilo. Na žalost.
Lahko mu poveste, ga ga vi niste nikoli nehala ljubiti, da pa ste ga močno pogrešala, tako v vlogi očeta, kot moža. Poveste mu lahko vse to, kar nam…da ste krivila njegovo službo, delo…pa vendar upravičeno. Služba mu je bila zatočišče. Tja se je umikal od vas.
Vzpodbudite ga, da se izjasni o svojih načrtih za prihjodnost, gotovo je o tem veliko razmišljal. Mirno ga poslušajte, naj končno pove, kaj je on pogrešal pri vas, kje je bil on razočaran in kako bo poskrbel sedaj, da bosta končala to poglavje za oba na čim manj boleč način.
Verjetno je tudi njemu hudo, vam še bolj. Prihodnosti pa ne more biti, ker se je on že odločil!

Lp

Vem v kakšni situaciji sem in da se je on odločil. Sprašujem se, zakaj ne izpelje vse do konca, če ne želi imeti z mano nič več. Nekoč sem mu rekla, da tako naprej ne more iti več, pa je ostal kar presenečen ko sem omenila zakaj se ne loči. Zanj je dobro edino to, da ga pustim na miru in se o problemu ne pogovarjam, to je pa itak že vsa leta. Tudi ko sem rabila njegov objem, njegovo podporo ga ni bilo nikjer. Priznam, da sem sama kriva, ker nisem to drugače izpeljala, ampak takrat tega nisem vedela kako, oziroma se potem s tem navadiš in se umakneš.
Tudi do otrok se obnaša isto kot do mene, nima kaj vprašati, kaj predlagati. Razumem ga, ker ga zelo boli tudi to, da je sam ugotovil, da so v življenju tudi padci in ni vse tako, kot je dokler imaš vse postlano z rožicami. To omenjam bolj zaradi tega, ker se mu službene zadeve vedno bolj zapletajo in ni tako kot je predvideval. Nekoč je izjavil, da gre v tujino, da bomo lahko potem mirno živelei, ker bo tam veliko zaslužil. Ampak ni tako. Jaz sem tukaj sama vse peljem naprej, poskrbim za otroke… On pa misli, da naredi vse če da denar.
Vem, da je dober, moti me to, da ne govori o svojih problemih, da je zaprt, ne pokaže čustev.
Jaz na sebi delam, si pomagam z raznimi knjigami … Poskušam to, da bi mu pokazala ljubezen, mu povem, da ga pogrešam.
Vem, da sem na mrtvi točki, izgubiti nimam kaj več, lahko samo še zakon na papirju.

POzdravljeni!

Veliko upov in hrepenenj ste vložili v vajin odnos. Človek, ki ljubi, nikoli ne neha upati in hrepeneti. Boli vas, ker se mož ne odziva, vam ne stoji ob strani, ko ga potrebujete kot žena in mama. Tako ostajate za vse sama. Mož se je umaknil v tujino, vam je pa ostala žalost in bolečina. In vsa ta čutenja, ta mora, ki leži na vaših ramenih, je bolečina vašega moža. Natanko tako, kot se vi počutite ob njem, se on počuti v sebi. In ker so ta čutenja zanj preveč ranljiva, jih je zatrl, ostala so del otroškega sveta, kjer je otrok v njem zelo razbolel in osamljen. V tej tišini ga nihče več ne bo prizadel. Takšen odnos, kot ima sedaj on do svojih otrok, so ga imeli starši do njega. Kako se počutijo vaši otroci ob odsotnem očetu? Vprašajte jih, kako je imeti očeta v tujini. Vem, da odgovor zelo boli in vi niste krivi, niti ne morete nadomestiti očeta v njegovi vlogi. Oče se bo moral sam odločiti, da bo oče, zaradi sebe. Ta občutja, ki jih nosijo otroci niso njihova, so del očetovega sveta, njegove otroške zapuščenosti in zavrženosti, za katero jaz ne vem od kje prihaja, vem pa da je zelo hudo.

Občutek imam, da ste veliko prosili v tem odnosu, iskali in hrepeneli, pa je na drugi strani bil samo odmev. Koliko to boli, ko si sam in zapuščen ob nekom, ki si mu dal sebe, svoje življenje. Koliko ste v sebi ponižani, ko prosite moža, naj vas vendar vidi, saj ste njegovi? Ste del njega, njemu pripadate, vsi. In on tega ne zmore začutiti. Sprašujete, kako priti do njega. V sebi se boste morali umiriti in poskrbeti zase. Nagovorite bolečino, ki jo čutite ob njem, zelo dobro bo vedel o čem govorite, saj je njegova. In predvsem poskrbite zase. Uredite se, ne dovolite si postati okostnjak. Živite zaradi sebe in naredite prostor (čustveno) možu, da vas poišče. Morda je to rešitev.

Vse dobro v prihodnje.

Sabina Stanovnik
spec. zakonske in družinske terapije

Trudiš se na vse možne načine in dokler se trudi le ena oseba,žal ni sprememb,če se ni pripravljen potruditi in mu je zakon le kos papirja,ali probaj imeti ti tudi svoje živlenje,tako kot on,ali pa tisti končni rez.Razmisli kaj so minusi in plusi pri obeh varjantah.Pa srečno ti želim pri odločitvi kakršna koli že bo.

Pozdravljeni,
hvala vam vsem za vaša mnenja, predvsem ga. Stanovnik, ki je zelo lepo napisala. Tudi sama čutim tako in mislim, da je najbolje, da se pri sebi umirim in pustim vse času. Najbolje se počutim, ko sem resnično umirjena in to se mi dogaja vedno pogosteje, včasih pa jočem, jočem. Živim naprej, lepo mi je z otroci, gremo na dopuste. Hudo je včasih, ko pomisliš kako bi bilo lepo ko bi bili kot družina vsi skupaj, ampak tako se mi je zgodilo.

Naj še dodam, da mojega moža ne priklepam nase. Pred približno slabim letom sem mu tudi predlagala, da bi bilo najbolje, da se ločiva,če ne želi, da bi se pogovarja in reševala, pa ga je kar posedlo. Ko je ugotovil, da ne mislim resno je spet vse po starem. Vidim, občutim na sebi, da zelo trpi. Ampak si bo moral sam pomagati, če ne želi nobenega spustiti k sebi. Veste kako je to hudo, da niti svojim otrokom ni zmožen reči, da jih ima rad, da jih pogreša, da komaj čaka, da jih vidi.

Pa še, zakaj nikoli nobeden ne napiše kakšno pozitivno mnenje, kako je rešil svoje probleme na dobro… Včasih tudi lepa beseda lepo mesto najde in človeka pomiri.

lep pozdrav in še enkrat hvala.

Pozdravljeni!

Veliko sem razmišljala o vas. Svetovala vam bi, da sami obiščete terapijo. S tem boste prišli v stik s čutenji, ki so vas pripeljala v ta odnos. Tudi moža boste doživeli na povsem drugačen način. Ko boste nekatere stvari pri sebi predelali, bo morda čez čas tudi mož pripravljen sodelovati. Ko se čutenja v sistemu družine sprostijo in predelajo, družina zaživi drugače, posamezniki družine najdejo stik, to je pa ravno tisto, po čemer vsi tako hrepenimo.

Želim vam, da bi našli to, kar resnično iščete.

Sabina Stanovnik
spec. Zakonske in družinske terapije

Spet se oglašam. Moj mož je bil doma dva tedna. Skupaj smo odšli tudi na dopust. Ostaja zaprt, sam s sabo, čeprav mislim, da je bilo vse skupaj malček boljše kot zadnjič. Do otrok se obnaša kot do mene. Sploh ni tiste topline… Povedala sem mu kaj si želim, kaj sem pričakovala in še pričakujem. On pa ostaja sam s sabo. Vsaj to mi je priznal, da sem mu res zaupala. Mislim, da ga je strah, da se zave kaj je meni in otrokom naredil, ampak ne more čez svojo črto. Skoraj sem prepričana, da me je varal že večkrat in to tudi pred leti, čeprav jaz tega nisem opazila.
Lepo na miren način sem mu povedala, da če ne misli več graditi z mano in družino, lahko tudi gre za vedno, ker jaz na tak način ne morem več živeti. Čutim kako iščejo otroci pri njem vsaj eno lepo toplo besedo, spodbudo in vse kar bi morale od očeta dobiti.
Ne vem kako se bo odločil, če se sploh bo. Meni počasi postaja vseeno, ker nimam več moči in niti načina ne vem več kako mu pokazati, da ga imam rada, da ga potrebujemo vsi.
Rekel mi je tudi, da naj se ne smilim sami sebi. Pa sem mu odgovorila, da se ne, še zdaleč ne, prej sem nase ponosna, ker za vse skrbim sama, za hišo, otroke, služba itd.
O ločitvi pa pravi, da to ni nič takega. Odgovorila sem samo ja in dodala, da če je to že dedno verjetno res ni (v njegovi družini jih je večina ločenih).
Ko bo kaj novega javim.
Lep pozdrav

Mene pa nekaj zelo moti. Pravite, da ste skoraj prepričani, da vas je varal? Ne razumem, zakaj potem toliko vztrajnosti iz vaše strani. Do vas ne čuti nič, otroke ignorira, pa še varal vas je (mogoče). Ste ga morda vi prvi? Ker vse skupaj je malo preveč za lase privlečeno. Vi torej niste nikoli ničesar storili narobe? Ne verjamem. Tako ne pišejo zrele osebe brez konkretnega občutka krivde. Pač, nekaj tu smrdi.

Odgovor za opazujem odgovor,

da sem skoraj prepričana, da me je varal, ne želim pa tukaj o tem razlgati. Zakaj potem toliko vztrajnosti z moje strani, rada ga imam. Nisem ga nikoli varala. Naredila sem da, tudi jaz veliko napak, če malo bolje preberete. Očitala sem mu večkrat raznorazne stvari, bila včasih jezna nanj. Nisem vedela načina kako mu pokazati, ko sem iskala pozornost zame, želela, da bi tudi mene kdaj videl. To ni samo v tem zadnjem času, ampak že leta. Nisem se znala z njim pogovoriti in mu povedati kaj rabim, ker me je bilo strah. Strah me je bilo, da me bo zavrnil, sram me je bilo prositi… in še bilo lahko naštevala. Želela sem njegovo bližino, njegove pogovore, njegovo odločnost. Vem, da sem delala napake, ki se jih zavedam, opravičila sem se mu. Želela sem, da bi me razumel, da sem tudi jaz samo človek, da imam tudi jaz svoje želje, potrebe, ne da sem tam kjer sem, samo zato, da sem.
Lep pozdrav

Draga Novidan. Če pa je tako, kot ste napisali je res zelo koristno, da poiščete kakšno pomoč. Ni važno, ali je to psihiater, psiholog, prijateljica, kdorkoli, ki vas bo postavil na realna tla in vam pomagal, da se začnete bolj ceniti. Ker to morate storiti, zase in za svoje otroke. Veste, še žival potrebuje ljubezen in če je vaš partner mnenja, da si je vi ne zaslužite, boste morali narediti VI odločilen korak. Še vedno pa lahko vztrajate v tako mrtvem zakonu in se sprijaznete z nastalo situacijo. Odločitev je vaša, želim vam da vam uspe najti najboljšo pot.

Lep pozdrav

Pozdravljen novidan,

glejte, zadnjič ko je bil doma pri nas, sem mu lepo razložila, da če ne more več graditi z mano in z družino, lahko gre. Nisem dobila odgovora. Mislim, da več kot sem naredila ne morem. Odločitev je na njegovi strani. Jaz rabim pomoč, zato sem se tudi obrnila na ta forum. Lahko vam povem, da sem bolje kot pred letom dni, veliko bolje. Počasi se postavljam na svoje noge. Samo tako boli pri srcu vsakič, ko se spomnim.
Zaenkrat toliko, se bom še kaj oglasila, ker se mi sedaj mudi v službo.

Hvala vsem in lep pozdrav.

Novidan pozdravljena

Zdej, ne bom komentiral prejšnjih vaših postov in modroval, kaj sta delala narobe a ne, ker preteklost je pač taka kot je in je ni moč spreminjati. Vprašanje je, kaj lahko storite vi in vidva ta trenutek, sedaj. Zbodel me je stavek v vašem zadnjem postu “odločitev je na njegovi strani”. Tak način razmišljanja kaže na prelaganje odgovornosti za vašo srečo ali nesrečo na njegova ramena. Če ste na enak način delovali ves čas zakona, si predstavljam, daje vajina komunikacija temeljila na očitkih “spremeni se, glej kaj mi delaš, zaradi tebe sem karkoli že, nesrečna sem, ker si ti tak in tak, to in to…pa tko”. Eni se na očitke branijo, eni napadajo nazaj, eni se pa umaknejo…nihče se pa ne pogovarja, ker to ni pogovor, ker je to ali prepir ali enostranski napad. Razlika med pogovorom in prepirom je, da v prepiru izgubljata oba. Vedno.
Evo, pa sem vseeno modroval in bluzil, čeprav sem dejal da ne bom.
Pravzaprav sem vam želel povedati, da je za vas, za vaše življenje, za vašo prihodnost pomembno, kako se boste odločili vi…ne mož. Vaša je izbira in s tem odgovornost /z vsemi posledicami vred/, kako se boste vedli ta trenutek in v bodoče. Boste trpeli dalje in prelagali odgovornost na moža, mu boste predlagali, da skupaj poiščeta pomoč pri usposobljenih terapevtih, boste sami poiskali pomoč, boste prekinili zvezo, ki vas onesrečuje, ali pa boste izbrali kaj drugega…je vaša odgovornost, vaša izbira s posledicami vred.

Želim vam, da se odločite najbolje kot znate in zmorete.

en bk

Tale pogovor teče že kar nekaj časa in upam, draga Novidan, da boš to prebrala. Če pomislim nase, si mislim, da človek v taki situaciji noro išče izhode.
Ko sem brala tvoje odgovore je bilo, kot da bi opisovala moj zakon – moiega moža in mene. V bolj ali manj se že 4 leta valjava po nekem blatu iz katerega sem se zelo trudila izvleči (sebe , moža in otroke), ampak človek, ki se ne trudi, mu ne pomaga nobena terapija.
Veliko sem se naučila v tem času, veliko sem morala doživeti, da sem videla svari, kot jih vidim danes.
Moja odgovornost za tak odnos? Da ostajam, se trudim, neglede kako se mož do mene obnaša. Nič več. Kot so ti že povedali poskrbi za sebe in otroke in pojdi naprej. Ne rešuj moža, ker ga ne moreš (niti si tega ne želi) rešiti. Tudi alkoholiku ne more nihče pomagati, dokler se sam ne odloči za pomoč.
Da pogledaš na svoja dejanaj z ‘novimi’ očmi pa ti predlagam nekaj literature:

Sanja Rozman …. (Sanje o rdečem oblaku, ….), Wood: Ženske, ki preveč ljubijo in Dr. Susan Forward: Moški, ki sovražijo ženske in ženske, ki jih ljubijo.

Upam, da ti bodo knjige pomagale, da se postaviš na svoje noge, prenehaš upati, pogumno zakorakaš v srečno življenje in odpreš vrata novim srečnim in zdravim odnosom.

Vse najboljše ti želim, Lučka

Živjo,
hvala vsem za spodbudne besede. Veliko delam na sebi, veliko berem, upam, da mi bo počasi uspelo se postaviti na svoje noge vsaj do te točke, da me njegova dejanja ne bodo več prizadela. Lučka hvala za priporočeno literaturo, tega pa še nisem prebrala, pa bom.
Res iz srca hvala vsem, da me spodbujate.

pozdrav

Pozdrav vsem,
ko sem mislila, da bom pa le počasi izlezla ven iz vsega me doleti. Ugotovim, priznam, da sem že itak sumila prej, da živi v tujini z drugo.
Nikoli ni maral doma, če so mu hčerke želele pripraviti kaj za rojstni dan, da bi praznoval. Tu v tujini pa z novo vabi še druge na praznovanje, ki ga bo pripravila njegova punca.
Doma smo mislile, da nas bo konec ta dan. On tega ni vedel, da smo zvedele. Starejša hči ga je po mailu vprašala kako je praznoval z novo punco?
Po tem dogodku se ni javil 3 dni, nato dobim jaz na mail, vprašanje kako naprej?.
A veste, da prvič po dveh letih nisem jokala, edino kar mi je prišlo na misel je bilo, reši sebe in otroke iz teh pokvarjenih odnosov.Nisem se več zbala kako bom, ampak sem se vprašala kaj bo z otroci, ki sta tega dne jokale in jokale celo popoldne.
Njemu sem odgovorila na mail, da kako naprej ve samo on zase, nas pa itak ne bo pogrešal.
Od takrat, že več kot mesec dni, se ni več oglasil. Nič ne vemo o njem.
Drugače se doma počasi spravljamo k sebi in čutim, da ni več tistega pritiska, ki je vladal do sedaj. Včasih si zaželim, da bi bil pri nas, ampak počasi pozabljam. Prosila sem otroke naj ga kaj pokličejo, ampak nočejo. Jaz tudi priznam, da me ni več strah in da mi je vedno manj mar za njegova dejanja.
Še se bom javila kako bo naprej.
Lp

Še enkrat se oglašam,
Moj mož je prišel iz tujine za 14 dni, ampak ne domov, mislim, da je odšel v hotel. Prvi teden se ni oglasil. Drugi teden je prišel v hišo zjutraj ko ni bilo nobenega in spet odšel. Nato sem ga jaz poklicala in ga prosila naj pride pogledati otroke. Potem je vseeno prišel in še dodal “saj si me ti klicala”,kot, da sem ga klicala zaradi mene. Želela sem se pogovoriti z njim pa kot vedno besed ne najde. Pravi, da tako je in to je vse. Da on bo prišel pogledati otroke na 2 meseca en dan. Rekla sem mu, da je to verjetno zanj najbolj idealno. Večinoma z ljubico in ko se mu zljubi pride pogledati otroke. To je edino kar je v bistvu imel za povedati. Kar sem ga vprašala je bil večinoma tiho. Mene pa tako hudo boli, da mu vse drugo nič ne pomeni. Tolaži me edino to, da verjetno trpi še bolj kot jaz, samo si tega noče priznati.
Jaz sem mu dala vedeti, da mi je zanj in njegova dejanja vseeno.
Pri sebi sem že sprejela vse to. Ampak boli me to, ker je do vsega brezbrižen. Za otroke skrbim, hišo, služba. Ne vem kaj bi sploh rad od mene. Verjetno si želi še to, da njemu ne bi bilo treba prav nič, da bi jaz zahtevala ločitev. Vseeno mi je ali je na papirju ali ne.
Svetujte mi kako tako brezbrižnega človeka sploh lahko premakneš z mrtve točke. Da ga bodo vsaj otroci zanimali. Punce so v teh najstniških letih in bi ga potrebovale. On pa nič, nič. Ali je najbolje, da se niti zato ne sekiram več in ga pustim kot, da ne obstaja več.
Lep pozdrav

Ja, točno tako – pusti ga. Je že itak pri sebi prazen v duši, malo si povzdiguje samozavest z ljubico in – to je vse. Otroci pa so največji sodniki, tako da lahko verjameš da bodo znali presoditi kdo je kdo. In vse ob svojem času !!

Srečno ! Si jo zaslužite !

Novidan, če rešujemo praznino v odnosu z ljubicami, potem samo praznino samo poglobimo. Ljubice, ljubči … to je začetek konca odnosa.
Upam, da se zavedaš, da je konec. In da je najbolje kar ti ostane – delo na sebi.

Veliko ste mi v pomoč ker me spodbujate, hvala vam vsem. Veliko mi pomeni že to, da lahko vam povem to kar me stiska in ko tukaj pišem mi je takoj bolje.
Zdaj je že 5 dni spet v tujini, pa se ni niti enkrat oglasil. Žalostno vendar resnično. Tudi če je vse to povezano z mojim možem zelo, zelo na ničli, se jaz pobiram in čutim v sebi vedno več moči. Ne jočem več, ker vem, da si tega nisem zaslužila.

Lep dan vsem skupaj.