Tudi jaz bi najraje postavila vprašanje, če je to nasilje…pa je moja situacija že tako nesmiselna, da ploh ne vem več, kako naj vprašam…
Poročila sem se pred dvajsetimi leti. v družini so me vsi, razen moža, prezirali, imeli za manj vredno podeželsko dekle. to so mi neprestano dajali vedeti. Nič ni mopamagalo niti, ko sem naredila več šol kot oni vsi skupaj, nič ni pomagalo, ko sem se trudila biti prijazna in potrpežljiva z njimi v upanju, da bodo nekoč spoznali, da le nisem tako slaba. Vmes je bilo eno obdobje, ko em mislila, da se stvari počasi spreminjajo, da me počasi sprejemajo…potem sem pa ugotovila, kako zelo grdo me ogovarjajo in o meni govorijo popolne neresnice. To me zelo boli. Nekajkrat sem poskušala tašči lepo razložiti, da nimam rada, če se me ogovarja …Zanikala je, da bi to ona kadarkoli počela in izpadla sem kot popolna trapa.Vendar sem že isti dan slišala, kako zelo grdo je o meni govorila – tega niti ne skriva. Kar pri odprtem oknu, ko ve, da sem doma, nalašč to dela…Bilo mi je, da bi pogledala skozi okno in ji kaj rekla, pa me je mož prepričal, naj tega ne storim, ker bo spet tako obrnila, da se bom samo jaz sekirala, ona pa ne. Mož ji je že neštetokrat rekel, naj tega ne dela, pa je bilo vedno samo še slabše. Saj bi človek vse to “vrgel čez ramo” nekako, čeprav težko, ampak kaj, ko opažam, da me vsi znanci čudno gledajo…očitno je to ogovarjanje obrodilo obilne sadove. Občasno mi tudi kdo kaj reče – češ kakšna sem….očitno jih je tako “zastrupila”, da mi ni več pomoči. saj si rečem, da kdor ji verjame, ji naj pač verjame…a kaj! Ni lahko! Kaj naj storim? jaz sem že tako zmedena, da vem več kaj je normalno in kaj ne. Napišite mi, prosim, kako bi vi odreagirali…

Pozdravljeni!

Težko bi rekla, da je to nasilje, verjamem pa, da vam je zelo težko živeti v takšni sredini, kjer se ne počutite zaželjeno, kljub temu, da se trudite in nikomur ne želite nič slabega. Vidim, da ste k problemu pristopili in ga želeli rešiti s pogovorom, a kot ste sami ugotovili, vse skupaj ni bilo uspešno. Pozitivna stvar v celotni situaciji je ta, da vam mož stoji ob strani in da se je zavzel za vas v pogovoru z mamo. Žal mi je, da vse skupaj ni pomagalo in da je odnos z vašo taščo še slabši. Občutek imam, da tašči ni ravno v interesu, da bi sploh uredili odnos.
Iz vašega pisma ni razvidno, če živite skupaj, zdi se mi, da ste sosedje? Drugače se mi zdi, da tašča nima ravno namena prenehati z ogovarjanjem in da si na tak način zapolni svoj vsakdan, vam pa svetujem, da ji ne pustite, da vam pokvari vaš vsakdan. Vem, da je v takšnih trenutkih treba imeti precej debelo kožo in se prepričati, da vam je vseeno za njena ogovarjanja in mnenja, a morate zdržati. Mož vam stoji ob strani, ne ukvarjajte se z njo, vsi tisti prijatelji in znanci, ki vas imajo radi, pa vedo, da ste dobri in verjamejo vam. V takšnih trenutkih boste tudi spoznali, kdo je vaš pravi prijatelj.

Osredotočite se na stvari, ki vas veselijo, bodite z ljudmi, ki vas imajo radi in ne pustite, da nekdo usmerja vaše razpoloženje. Kar pogumno naprej!

Srečno!

Draga “adriana.pika”!

Zelo sem vesela, da si nam pisala, nisem pa tako vesela, da se ti dogaja, kar se ti dogaja. Vendar, naj ti takoj povem, da je vsaka slaba stvar za nekaj dobra-pa če se bere še tako oguljeno. Dobra v tem smislu, da jo lahko izkoristimo za svojo osebnostno in duhovno rast.

Poglej, poskušala si že z vsem možnim, da bi jih prepričala, da si v redu. Najprej, zakaj bi jih sploh morala prepričati, da si v redu? Zakaj pa? Če so se oni že vnaprej odločili, da ti bodo metali polena pod noge. Mislim, da je v življenju tako, da nam nekateri pašejo, drugi pa niso naša krvna skupina. In se lahko na glavo postavimo in si ne bomo všeč.

Morda lahko poskusiš s tem, da se ne trudiš več zanje. Trudi se zase in bodi ti v redu- do tistih, ki ti to dovolijo!!! Tudi jaz kot socialna delavka lahko pomagam samo tistim, ki mi to dovolijo, tistim pa, ki tega nočejo in so morda že na robu propada, pa NE MOREM IN PIKA!

Pa še ena plat te zgodbe je. Večkrat sem že slišala, kako so ženske jamrale, da jih moški tepejo, one pa so bile tako dobre in sladke do njih. Potem so pa povedale, da so tudi one postale “žleht” in so jim vračale njihov tepež, verbalno ali pa tudi fizično. Poglej, morda imamo v sebi zakopane kakšne slabe stvari. Morda kot otroci nismo mogli pokazati jeze, žalosti, veselja, ljubosumja… in smo se zamrznili, da smo preživeli. Te zadeve smo zakopali nekam globoko vase in pozabili nanje. Potem pa kot odrasli naletimo na nekoga, kot je tvoja tašča, ki nas skos provocira. In nas bo tako dolgo, dokler ne bomo zgrebli zakopanega ven iz sebe. In takrat bomo “ozdraveli”! Kajti za kvalitetno življenje potrebujemo tako pozitivna kot negativna čustva. In kakor se paradoksalno sliši, je tašča tvoja učiteljica in zdravnica obenem. Morda ne dobesedno, v prenesenem smislu pa gotovo. Dostikrat je v življenju tako, da moramo stvari obrniti na glavo, da vidmo pravo sliko.

Z dopovedovanjem pa je tako: NE POMAGA!!! Bolj boš nekomu govoril, da ne, bolj bo on ja in obratno. Ne splača se. Škoda energije. Usmeri se nase! Ukvarjaj se s sabo! Opazuj se, če se kje drugje do koga drugega ti obnašaš kot tvoja tašča-da ga ogovarjaš ali pa, da nekoga ne sprejmeš, pa če se še tako trudi. Ljudje so ponavadi naše ogledalo, da o sebi spoznamo kakšne stvari, ki jih drugače ne bi videli. Mislim, da nihče od nas ni samo čisto dober ali pa samo čisto slab.

Upam, da boš v pisanju našla kaj zase in da se bodo stvari obrnile v pravo smer! Oglasi se še kaj!

Lep dan ti želim! Maja

Najlepša hvala obema za odgovor, misli ter želje…
Da, tašči niti slučajno ni v interesu, da bi se stvari uredile. To se je sedaj, po enem mesecu, lepo videlo…
Mož mi sicer stoji ob strani, ni pa bilo vedno čisto tako, ker mi ni čisto verjel, kajT Take občutke je sicer imel tudi on, vendar je še vedno mislil, da kaj “takega” sploh ni mogoče – vedno je govoril, da so, ko še ni imel punce, govorili, da bodo oni zadovoljni z “vsako”, pa čeprav c……(ne bi rada napisala cele besede, da ne bi bila žaljiva do koga; zame nismo civili in c….., beli in črni, lepi in grdi…zame smo vsi ljudje predvsem in edino ljudje, vrednost pa si ustvarjamo le in izključno glede nato, koliko smo dobri, pošteni, delovni, pa še na to poskušam gledati skozi rožnata očala). Jaz sem torej zanje tiso najslabše in najnizkotnejše, kar si oni sploh lahko zamislijo! Ne, za to mi ni vseeno, lagala bi, če bi rekla, da me ne prizadene.
Živimo v isti hiši, v svojem stanovanju, katerega lastnica pa je tašča. Mi smo v to stanovanje vložili ogromno denarja, zato trenutno sploh nimamo nobenih možnosti, da bi se preselili.
Res je dobra stran te situacije, da sedaj lepo vidim, kdo so moji prijatelji. Vse, kar se dogaja (ko se nekateri obračajo proč od mene), mi sicer ne ustreza, me boli…Za mnoge sama pri sebi iščem izgovore in jih sama pri sebi opravičujem – saj sem tudi res prepričana, da mi ne želijo ničesar slabega, le zavedeni so…ampak to njihovo obnašanje boli in krivično je!
Saj se poskušam osredotočati na stvari, ki me veselijo in se družiti s pozitivnimi ljudmi, a glede na situacijo, da živimo v isti hiši in da je žoževa družina močno okrnila naš odnos z okolico, je to že malo težje. Res nihče od nas ni samo dober nihče ni samo slab, le jaz v vsej tej zgodbi predstavljam utelešenje samega zla…V celem zadnjem mesecu dni, kolikor je od mojega pisanja minilo, ni tašča niti enkrat prišla k nam na obisk. Meni je svak že pred časom dejal(ob priliki, ko se nisem strinjala z njegovim mnenjem, je začel kričat name, očitno je samo iskal nek izgovor za to…), da pri njih nisem zaželjena in to njihovo mnenje pač “spoštujem”… Če bi se slučajno morali srečati, je hitro skočila vstran…Mene to boli!Sedaj se je očitno odločila, da niti navidezno ne bo več prijazna z menoj – razen pred drugimi, če sem jaz zraven. Ko sem jo lepo vprašala, kaj sem storila, je zavijala z očmi…Rekla sem “pa vi me ne prenesete” – je pogledala dol in se nasmehnila ter čisto očitno pokazala, da je to res! Tako je potekalo najino edino srečanje cel mesec! Moža je “lovila” in mu govorila, da njej zelo ustreza stanje, da mene ne vidi, le on da bi lahko kdaj pa kdaj prišel naokrog, pa otroci! Ali je to normalno?!

To stanje se mi zdi zelo podobno mobbingu, le da se ne dogaja na delovnem mestu, ampak v širši družini, kar je po mojem še bolj stresno, saj težje odmisliš težave, ker so tisti, ki te prizadenejo, blizu ljudem, ki jih imaš rad. Stanje se stopnjuje, jaz sem vse bolj čustveno prizadeta in vse več možnosti je, da ne bom vedno naredila vsega čisto tako kot je po vseh merilih lepega vedenja prav, vse težje sem dobra…
In pravzaprav vse težje tako živim, vse manj imam veselja do življenja…ma, kakšnega veselja! Pravzaprav mi je takšno življenje le še ena muka!

Kaj bi mi torej lahko še predlagali? Hvala vam za kakršenkoli nasvet.

Pozdravljena!

Lepo, da si se ponovno oglasila. Verjetno se ti zdi, da se ni nič spremenilo oz. je šlo vse skupaj na slabše, moje mnenje pa je, da morda pa to, da se tašča ne pogovarja s tabo, ravno ni tako slabo. Dejstvo je, da nimata dober odnos in zakaj bi se pretvarjali, da je vse v redu? Moti me le, da se pred drugimi dela, da je vse v redu in je prijazna. Iz tvojega spročila sem razbrala, da se še vedno trudiš in da ti je hudo, iščeš poti, kako se ji približati, mislim pa, da se tukaj s tvoje strani ne bo dalo nič storiti oz. ne bo nič pomagalo. Vem, da zadeve težko odmisliš, ampak res se moraš osredotočiti na druge odnose.
Drugače pogrešam vlogo tvojega moža, ki bi moral stati za tabo tudi v trenutkih, ko ona poskuša manipulirati z vabili, da pride sam z otroki k njej ipd. Jasno bi ji moral povedati, da ste vi družina, da se naj sprijazni s tem, da si ti njegova žena in da se to ne bo nikoli spremenilo. Če je njej prav ali pa ne. Tudi svaku oz. bratu bi moral to povedati. Pogovori se z možem.
Drugače bi pa rada še nekaj dodala. Praviš, da se bojiš, da ne boš kaj naredila, kar ni po merilih lepega vedenja in da ne boš več dobra…adriana.pika, skrajni čas je že, da pokažeš, da ne more vsak hoditi po tebi, da se imaš rada in da ne pustiš, da se tako dela s tabo. Bori se zase! Vzemi celotno situacijo kot priložnost, da se utrdiš in si pridobiš bolj debelo kožo. Verjetno ti bo na začetku neprijetno in si boš mislila, kakšna si, ampak ti samo vztrajaj! Boš videla, vaja dela mojstra in ko boš sama pri sebi spoznala, da nihče nima pravice, da se tako obnaša do tebe, bodo tudi ostali videli, da jim ne pustiš do živega.
Ne pusti, da drugi uravnavajo tvoje življenje!

Želim ti obilo poguma in moči!

Srečno!

Danila

Draga “adriana.pika”!

Tudi jaz sem vesela, da si se spet javila, ni pa mi vseeno, ko berem o tem, kaj se ti dogaja.

Tašča je, kakršna je, čisto v stilu stereotipov, kajne? Ti povem en hec: 1x berem Lady, ko moj reče: “O, tvoja mami!” Pogledam in vidim na sliki Liz Taylor in sem najprej ponosna: “Aja, moja mami je tok lepa!” Pa pogledam bolje in piše: HUDOBNA TAŠČA. Kok je blo to enga smeha… Pa moja mami ni prav nič ne hudobna ne tašča (ker nisva poročena).

Poglej, tašča je kot stena, v katero se zaletavaš z glavo. Tvoja glava je že čisto potolčena, ti pa kar vztrajaš. Zakaj ne bi raje našla vrat in šla ven iz sobe, v kateri ti ni dobro? Pusti njo, vsaj za1x, pri miru. Vso svojo energijo usmeri nase. Če si resnično motivirana za rešitev, imaš neskončno možnosti na razpolago, da si pomagaš.

1x sem že dala na Forum v enem izmed odgovorov predlog, kaj je fino pre-brati, da bolje razumemo sebe in druge:

– DRUŽINE IN KAKO V NJIH PREŽIVETI (R. Skynner, J. Cleese)
– reviji AURA in O OSEBNOSTI

Že samo s tem lahko doživiš čudeže. To je tako imenovana BILIOTERAPIJA. Za kaj več pa je kar fajn, da si poiščemo strokovno pomoč. Terapevti so kot neki “post-starši”-česar nam niso znali dati starši, nam omogočijo oni. Če to seveda želimo, hočemo, moremo, znamo…

Torej, ko sem brala tvoje sporočilo, mi je prišlo na misel, da bi se morda lahko obrnila na FRANČIŠKANSKI DRUŽINSKI INŠITUT, kjer znajo po mojih sicer strokovnih izkušnjah človeka zelo lepo pripeljati iz slepe ulice. Njihovo telefonsko gotovo lahko najdeš na internetu. Jaz je pri sebi žal nimam in ker ti zdaj pišem odgovor, ne morem sama do tja.

“adriana.pika”, to je še malo več konkretnih “priporočil”. V novi številki revije O osebnosti Katarina Stojanović reče: SAMO VZTRAJNI ZMAGUJEJO! In to je tako res. Tašča od tebe “zahteva”, da daš vse od sebe. In ko boš to naredila, se ti bo odprl čisto nov svet in takrat ji boš morda zelo zelo hvaležna. Prijateljičina mama je komentirala svojega zdaj že eks-soseda: “V vsakem raju je kača!” Ja, a brez kače ne bi vedeli, da je raj raj.

V razmislek… LP. Maja

Glavni problem je da živite skupaj z njegovo družino in povrhu vsega še v njenem stanovanju.

Ko boš rešila ta problem se bojo rešili tudi drugi. Takšne ljudi ne moreš spremeniti ampak se moraš preprosto oddaljiti od njih. Čimmanj stikov.

Moj predlog je ta, da čeprav sta z možem vložila veliko denarja v taščino stanovanje (upam, da je to dokazljivo z računi) začneta varčevati za svoje stanovanje ali manjšo hišo.

Vem, da bo zelo težko ampak na koncu bo vredno truda.

Uff, kar zmrazilo me je, ko sem tole brala. Zakaj se pustiš, da tako pometa s tabo? Udari po mizi končno in povej, da tega ne boš prenašala. Naj neha z ogovorjanjem in ti pove v obraz, če ji kaj ni prav! Z možem pa se zmenita, da uredite glede lastništva hiše, drugače te bo vešča izsiljevala s stanovanjem do konca življenja. Daleč najbolj zdravo bi bilo, da se odselita, ampak če praviš da zdaj te možnosti ni, potem pač to ni opcija. Čeprav jaz mislim, da možnost vedno je. Naslednja najbolj zdrava stvar bi bila, da v svoji glavi z njo zaključiš in ostaneš na vljudnih dober dan, lahko noč in nič več! Predvsem pa ne dopusti, da tašča vpliva na to, kako se ti počutiš glede sebe. Delaj na samozavesti, ker je več kot očitno nimaš dovolj, glede na to, da se lahko vsakdo spravi nate, ti pa le tiho upaš, da bo svet videl kako dobra si! Japajade, če sebe ne spoštuješ dovolj, te tudi drugi ne bodo.

Pri vsej situaciji pa me nekaj zelo moti – kje je tu tvoj mož, ki bi uredil s svojo materjo in ji dal vedeti, da je nedopustno da tako ravna z njegovo ženo??? Ali ima tudi tvojega moža pod kontrolo? Če ji samo nežno dopoveduje, to ni dovolj. Pravi mož bi se odločno postavil za svojo ženo, na spoštljiv, vendar jasen način.

Vedi samo to: ljudje delajo s tabo točno tako, kot jim sama dovoliš! Najdi moč v sebi in prekini s terorjem, ker živiš samo enkrat. Od tebe je odvisno kako boš to življenje preživela. Pa srečno. In še enkrat – odselita se in prekinita nočno moro. Če bi to res storila, potem bi videla, kako sladka bi bila nenadoma tašča. Ker naslineži so vedno globoko v sebi največje reve in bojazljivci. In ja, do tebe je psihično naslina, vendar zato ker ji ti to dovoliš. Odrasla ženska si, zato se končno postavi zase.

Predvsem ne obupaj. Očitno si postala tarča kamor nekateri od tvojih bližnjih projicirajo kdo ve kaj vse. To pomeni, da je to samo njihova projekcija in da mnogo od tega sploh ni res če sploh kaj. Če si je tašča izbrala tebe kot nekoga, ki ga obrekuje to pokaže na njen vzorec, da mora nekoga obrekovati. Nanjo lahko pogledaš z razumevanjem, vendar verjamem, da to ni tako lahko, ker se ti sprožijo čustva. Prav tu pa je tvoja priložnost zate, kajti ravno tu se lahko vprašaš, zakaj dopuščaš, da se določena čustva sploh pojavijo. Če se želiš zares spoštovati, potem ne boš dovolila, da bi te npr jeza, ki se pri tem pojavi, obvladovala. Tu imaš veliko na razpolago, ki ti lahko pomaga osvoboditi se tega. Ko se ti globoko v sebi zares spoštuješ, te nobena govorica ne more zmotiti. Enostavno veš, da to ni res. Tu zadaj je morda kaj drugega. Česa se v resnici bojiš? Ona je kakršna je, ni ti všeč, kaj dela vendar vseeno poskusi spremeniti svoj odnos do tega kar dela in posledično do nje. Kajti v tistem trenutku, ko te bo spet obrekovala in jo boš ti slišala boš lahko odreagirala drugače in se morda samo nasmehnila in zamahnila z roko, v sebi pa ostala trdna. Lahko boš nadaljevala z delom, ne da bi to vplivalo nate. To je res najbolj idealna scena, ko si do ljudi, s katerimi je ona prej govorila ti še naprej prijazna in tako daš njim priložnost, da vidijo in sami presodijo kaj je res o tebi.