pozdravljeni;

najprej na zacetku..poskusite brat moje sporocile,cetudi bo z nekaj(upam,da samo nekaj) napakami,namrec,moja slovenscina je pocasi v pozabo,sumnikov na racunalniku nimam…

hja, tako je.sem se osamosvojila.zivim zase, v avstriji.novo zivljenje,novi ljudje, ki me ne poznajo.ne mojih fehlerov od prej, ne mojih bolecin.najlepse kaj se mi je zgodilo je bilo to,da sem imela moznost it, vstran iz slovenije, kjer me prakticno nihce ne bo poznal in lahko zacnem na novo.prakticno sem se iz slovenije preselila zaradi stvari ki bi jih v zivljenju rada pocela in te moznosti pri vas ni.in to mi je super.opravljam cudovito delo.sanjsko.sem med cudovitimi ljudmi,ki me imajo radi.nic mi ne manjka.nihce me ne obsoja za napake , ki sem jih storila prej, ker jih nihce ne pozna.redko kdo tukaj ve, da sem se zelooo doolgo ´borila´ z anoreksijo in tu pa tam celo bruhala.seveda, mi je blo zmeraj lazje rect nebom jedla, ko pa da bi jedla in sla bruhat, pri tem pa nikoli vedela,ce je slo vse ven iz mene ali ne.zgodba se je nadaljevala v bolnici ….psihologi, terapije…trajalo dolgo in ucinkovito.postala zdrava, normalno vagala..in vsi so pozabli, da sem probleme s hrano sploh imela.super. se odselim. zazivim na novo.srecna.delam kar zelim.nihce me ne nadzira.ucim se kuhat, veliko casa posvecam temu.in ko se vrnem v slo, obiscem svojega psihologa, da se mu ´pokazem´ in pohvalim kak dobro in super mi gre, mi pove,da je name ponosen, da sedaj izgledam kot prava zenska,zrela, samostojna…
popolna jaz.
in sedaj..
ne kuham ze skoraj dva meseca.nevem kaj me je popadlo.ves cas razmisljam samo o tem, kak se tisto malo kaj pojem crtam iz jedilnika.vage tukaj nimam, in je niti ne zelim, ker vem, da bi me se to dodatno vrglo iz tira. si pa na messto tega oblacim hlace,katere so mi krepko premale in po tem primerjam, koliko mi je ze slo dol.dan prezivim s tremi litri vode, jogurtom kakim s müsliji, seveda onim ko ma skoraj manj kot nic mascob, s kavami, in skoraj dvema skatlama cigaret.to mi jemlje apetit oz me nasiti,da nimam potrebe da bi karkoli jedla.k starsem nisem sla na obisk ze dva meseca,z izgovorom, da nimam casa, da mi ne gre skozi.vsako soboto rutinsko opravim shoping z hrano..ki jo drugo soboto preden se odpravim na novi shoping vrzem proc, ker je ze pokvarjena.in kupim novo.ljudje , ki jih imam tukaj.ma ne morem jim zaupat kaj me muci. enostavno se bojim da bom padla spet nazaj.se tolazim ,da je to spet ena faza, ko me prime enkrat naleto, da nimam nekega apetita.ampak.sej mene, gospodicni popolni se to ja ne more vec zgodit?!
vstanem ob petih, skuham kavo, za zajtrk se je ja prezgodaj. grem vezbat(ukvarjam se z glasbo), pol pridejo vaje,med pavzo grem rajs na cik ko pa na malco..ker ne traja dolgo pavza. pol kosilo preskocim, ker se mi ne da kuhat in ker raje grem na se eno kavo s kaksno kolegico, pol pa domov, kjer se vlezem v posteljo malo pogledam telvizijo in dalje vezbat do vecera, ki ga morda prezivim v druzbi svojega dragega(tudi glasbenik),pogledava kak dober film, greva na srehod, na pivo, karkoli.jeva malo malo krat skupaj, ker nama urnik dnevni tega enostavno ne dovoli..jaz skuham, in ko pride k meni, je sam, ces da sem jaz jedl ze prej ker sem bla prevec lacna da bi ga cakala.namrec , ne ziviva skupaj.se nisem pripravljena ,da bi svoje zivljenje enostavno z nekom delila, ker nikoli nevem, kam me bo moja pot zanesla dalje.mogoce se jutri odlocim,grem na avdicijo v kako drugo drzavo in ce jo opravim spakiram kufre in grem takoj.enostavno.kariera mi je prvo.sej konec koncev zivim samo zato.in zato moram biti perfektna.v igranju,v pogovoru,vizualno.in…se malo,pa se bo zgodilo to, da mi bo poknil dekl.ker..nevem komu naj povem.da me je strah da se bom vrnila.vem da sem izgubila nekaj,kr nekaj kg,me nihce ne upa tu vprasat.ker so to osebne zadeve,avstrijci pa se neradi vtikujejo.mojemu ne morem,nevem kak mu naj razlozim, ker ne zelim panike.pa ker upam,da bo me minlo.

malo dolgo sporocilo.ampak se sedaj malo,cisto malo boljse pocutim.
lep pozdrav

Pozdravljena,
zveni kot da se ti že 2 meseca vleče resna kriza s hrano, v smislu anoreksije. Edino prav, da si se nam oglasila in nisi čakala, da bo kar samo od sebe minilo.
Tvoja slovenščina je krasna in čisto lepo razumljiva.
Hm, kaj naj ti rečem: treba se bo vprašati, kaj te gloda, muči, kaj skrivaš globoko v sebi, kar te mori, kaj ti manjka? ne bo šlo drugače. Saj ti lahko rečem, da moraš jesti in skrbeti tako za pestrost prehrane kot tudi dobvolj energije v prehrani, a – to verjetno že sama veš, da je pomembno, pa ti ne pomaga, ker je problem drugje (na enem ali več koncih).

Kaj bi ti rada še povedala? Da mi zveniš hudo osamljena, predana karieri in morda v tem preveč perfekcionistična, da tvoji manj popolni deli sploh ne pridejo do izraza – niti utrujena zaspanka, niti jezna plat, niti žalostna kraljična, naveličana princeska – če se malo pohecam, ali karkoli tekega je še v ozadju, kar ne pride do besede…

Za začetek bo nujno nehati igrati “misperfekt” – tako fantu, kot tudi psihologu in staršem. če že hodiš k psihologu, nehaj igrati neko popolno punco, na katero je lahko ponosen. če si v krizi, si v krizi in le tako jo lahko res začneš reševati, da si jo priznaš – no, pa drugim tudi.
Če boš hotela, se še oglasi.

..upaš, da te bo hitro minilo, si rekla.

Ravno ker ti je kariera na prvem mestu, “moraš” poskrbeti za fizično kondicijo in predvsem za zdravlje, ker posledice lahko udarijo ravno takrat, ko ti zalaufa v življenju in te prizadanejo na mestih kjer bi onemogočile nadaljni razvoj tvoje kariere ali česarkoli drugega. Telo si zapomni!!

Kadar človeku ni do nobene stvari na tem svetu, razumem ko zanemari sebe do skrajnosti, ampak ti že imaš zastavljen cilj, naj te le ta tudi drži pokonci. Ko boš naslednjič šla nakupovat, vzemi si sadje, kakšne vitamine, šumeče tablete (sej ena ima samo 7 kcal no;), boš videla da te bo postopoma začelo ponovno skrbeti za svoje zdravlje. Sprašuješ se zakaj ponovno lezeš na to pot, pot stradanja.. Mi vemo da je vse v naših glavah. Tisti ko je enkrat zbolel za kako bolezen psihičnega izvora, vedno bo ostajala možnost, da se zadeva ponovi. Dovolj je en majhen vzrok, nekaj da te prizadane in se naenkrat ponovno znajdeš v začaranem krogu. Če bi bilo tako lahko pretrgati ta krog, potem ljudje sploh ne bi imeli psihičnih in problemov na sploh. Veliko ljudi tega ne razume, vendar eni pa le “štekamo”..