Pozdravljeni
Prosila bi vas za nasvet in sicer gre za problem ki ga imam z mojimi starši.
Namreč moji starši niso iz mesta v katerem stanujemo (jaz, mož in hčerkica stara 4 leta) in ker so v finančni krizi sta si dobila službo v našem mestu, da pa ne bi plačevali najemnine sta sedaj oz. že 8 mesecev v našem stanovanju, zadnji mesec sicer manj ker jima je delodajalec dal dopust ampak danes se ža vračata nazaj. Z mamo ni težav ker je precej razumevajoča ampak občasno tudi dominirajoča oseba, oče pa samo kadi in ga nič drugega ne zanima. Mož ni seveda navdušen nad idejo da sta tukj ampak ker esm ga prosila je privolil da ostaneta še 4 mesece, po pravici povedano tudi mene že motita, saj ne morem v stanovanju niti se pošteno po gatah sprehajat kaj pa šele kaj več (intimnosti med naju je smo še ko za kakšen vikend odideta domov). Nisem pa dovolj kurajžna da bi jima kar povedala, da je sedaj pa res dovolj, ker vem da me bo potem tako pekla vest, potem se bom verjeto kar na sebe znašala in bila jezna. Sej vem da sta ona dva za mene naredila vse da bi me šolala in lepo vzgajala, ampak ne vem do kgaj bo pa mož še potrpežljiv (čepreav zadnje čase vse bolj pogosto sprašuje še kolk bosta delala, pa sem zato ga prosila če zdrži še par mesecev oz. do septembra in da jima bom jaz do takrat rekla naj se ali odselita in gresta pod najem ali naj gresta nazaj domov). Hudo me skrbi da sem nehvaležna hčerka ampak se bojim da bo to če se nadaljuje, kr slabo za moj zakon, sej me skrbi in eno in drugo in je taka huda ambivalentna situacija, da mi je včasih kr slabo.
Hvala za odgovore oz. nasvete in lp

Kak nasvet ti bo težko kdo dal. To so zadeve, ki se tičejo vas 4.
Lepo je, da si pripravljena pomagati, tudi prav je, da določite (se pogovorite) do kdaj nameravata ostati.
Verjetno se tudi starša ne počutita tako zelo dobro, posledica tega je, da očetu ni do ničesar in samo kadi (tudi njun odnos je bolj tako-tako).
Ni pa samo tvoja dolžnost, da si hvaležna hčerka, ker tvoja starša nista zate naredila nič takega, kar naj bi starši nudili svojim otrokom. Nudila sta ti pač stvari, po njunih takratnih zmožnostih in verjetno z željo, da bo zate dobro. Prav to počneš sedaj ti za njiju. Ni tvoja dolžnost, da si ju sprejela, je pa znak tvoje hvaležnosti in seveda, imaš možnost. Če nebi imela stanovanja(ali premajhnega) jima pač nebi mogla pomagati na ta način.
Tukaj ne smeš imeti slabe vesti, če se ne počutite dobro.
To, da se ne moreš sprehajati v spodnjicah, me je tudi malo “zbodlo”, ker kaže, da si nikoli niste bili ravno blizu. Osebno menim, (mogoče sem jaz čudno vzgojena) da bi me še najmanj motilo to, da bi videla starše v spodnjicah ali oni mene-bolj logično bi bilo, da ima take težave tvoj mož in ona2 z njim. Ti si vendarle njun otrok in naj bi te tudi kdaj prej videla golo ali manj oblečeno.
Očitno res do njiju čutiš samo hvaležnost in odgovornost, hkrati pa se ju še vedno bojiš. Nimaš se za samostojno, odrastlo osebo pred njima.
Ko boš to pri sebi rešila, da ti bo jasno, da si sedaj ti odrastla ženska, s svojo družino in da sta sedaj ona dva v tvojem stanovanju, torej jima lahko postaviš določena pravila in določene zahteve, potem boš komaj rešila ta vaš problem.
Če jima pomagaš, se morata zavedati tega (to jima povej) in ti morata biti tudi hvaležna. Prosi ju, naj bosta toliko uvidevna, da bosta čimmanj moteča za vašo familijo. če imata svojo sobo, naj se večinoma zadržujeta pač tam. Če vi ne kadite v stanovanju, naj se tega držita. Če ne boš mogla to obema povedati, se pogovori s tistim, ki ti je bližji in pri katerem veš, da ima tudi v njunem odnosu večjo moč vplivanja. Če je mama tista, povej njej, kaj pričakuješ od njiju. Neglede, da sta starša…sedaj si ti samostojna in nimata pravice vplivati več na tvoje življenje in življenje tvoje družine. Lahko pomagata, povesta svoje mnenje, odločata pa vidva z možem.
Posledično se bo začel(če še ne) umikati iz stanovanja tvoj mož. To pa ni dobro za vajin zakon, vaju in družinico.
Postavi se zase in lepo jima povej, da jima želiš pomagati, jasno jima daj vedeti, da morata spoštovati vajino odločitev(tvojo in moževo) in se seveda prilagajati vam.
če se bosta preveč “udomačila” in navadila, vas bosta izrinila ali uničila družino, pa ne nalašč, to gotovo ne. Navadila se bosta, da je tako za njiju prav prikladno, da imata službo, blizu in še stanovanje zastonj. Očitno ne zaznata, da s tem povzročata vam težavo. Opozoriti ju moraš ti.
Veliko ljudi se vozi več kot eno uro na delo in nazaj, vendar, če imajo druge možnosti, potrpijo tudi to. Druga rešitev, da prodata imetje na vasi, pa si uredita kak manjši in skromnejši dom blizu službe.
Vse se da, če je volja. Ona dva je nimata in vedno manj jo bosta imela. Računata na veliko hvaležnost hčerke! Ne postani žrtev in ne delaj tega svoji družini.

Lepo je, da pomagaš, vendar pa predlagaj bolj dolgoročne rešitve. Občutek imam, da ti bosta podaljševala roke in septembra ne bo nič bolje.

pohvalno je, da si se pa sploh odločila pomagati in da te mož podpira. Samo malo več odločnosti. Življenje je tvoje! Starši so bili samo začasni skrbniki:)

Pozdravljeni!

Skrb za starše je lahko za otroka veliko breme. Včasih je težko razmejiti, da si sedaj odrasel, s svojo družino in ti ni potrebno več skbreti za čutenja svojih staršev. Najverjetneje ste otrok, ki je vso otroštvo skrel za starše, v smislu njihovega počutja (da ne bodo prizadeti, užaljeni…). Čutiti je tudi veliko krivde, ki jo nosite še od doma. Kot otrok ste bili primorani se prilagoditi na potrebe staršev, saj je to bil edini način, da ste preživeli v tem sistemu. Otrok se preveč boji zavrženosti, zato naredi vse, kar se ob njega pričakuje. Sedaj ste odrasla ženska in starša vas ne moreta več zavreči. Lahko sta jezna in besna na vas, vendar vam zaradi tega ni potrebno čustveno skrbeti zanju. Pomembno je, da staršema povete, kaj doživljate, kako vam je težko in utesnjujoče v stanovanju, ker vas je preprosto preveč in še komaj dihate. Starša sta dolžna poskrbeti zase. Ni vaša naloga, da skrbite za njih. Prav je, da se staršem pomaga, vendar ne na način, da zatrete svoje potrebe in razdrete svojo družino.

Iskreno se pogovorite. Poskrbite, da se boste v svoji družini, ob možu in hčerki počutili dobro. To je sedaj bistveno za vas. Starša bosta že poskrbela zase. Vedno sta.

Imejte se lepo.

Sabina Stanovnik
spec. Zakonske in družinske terapije

Spoštovana Ga. Stanovnik
Lepo bi Vas prosila če mi lahko poveste kje se v Ljubljani nahaja služba kjer bi se moja starša oz. mogoče tudi jaz oglasili za posvet oz. pogovor z strokovnjakom
Najlepša Vam hvala in LP

Postavi mejo.
Staršem ob prihodu povej, da si (sta) razmišljala in ugotovila, da je 4 mesece preveč. Da gre vajin zakon po zlu (lahko tudi malo pretiravaš, resnica pa je pravzaprav točno takšna).
Ponudi jimam pomoč pri iskanju najemniškega stanovanja, če zmoreta, jima lahko ponudita tudi sofinanciranje (polovico, če že morata) najemnine.
Moje mnenje pa je, da jima tega ni potrebno. Odrasla sta, sama upravljata s svojim življenjem (no zadnje čase tudi z vašimi).
Naj se odločita kaj bosta naredila, tako kot je predlagala mirella.
Naj prodata hišo, naj jo oddajata, če živita v mestu in si pokrijeta najemnino…. Možnosti je veliko, samo videti jih moraš.
Upam da ne kadita v vašem stanovanju. To pa pod nobenim pogojem nikomur ne toleriram. Pasivno kajenje vodi tudi v astmo, da ne govorim o raku…
Pomislita vsaj na svojega otroka.
v 8 mesecih bi mene tole že pobralo od živčnosti.

Lahko se obrnete na:

Frančiškanski družinski inštitut,
tel: 01 200 67 60

ali

KAIROS Ljubljana [email protected]

Srečno!