SPoštovani,
prosim če mi pomagate, kajti s partnerjem ne najdeva izhoda že kako leto. Otroci iz njegovega prejšnjega zakona se nikakor ne morejo sprijazniti z dejstvom, da sta se starša ločila in da njun oče živi z drugo žensko (z mano). Zadnje čase je vedno huje, kajti mu ne dvigujeta telefona, pravita, da dokler bo živel z mano ne bosta prišla k njemu itd… To naju tako mori, da se bojim za najino prihodnost. Enostavno več ne vem kako naj mu svetujem naj se z otroci pogovarja (otroka sta v puberteti in zelo razvajena -denarja in ostale vrh glave).
Hvala

Situacija, v kateri sta se znašla, ni prijetna; niti zanj niti zate. Vendar so tudi otroci v težki situaciji – že puberteta sama je naporna, potem pa še ločitev staršev. Zato ju je nekako za razumet, da ne znata trezno razmišljat; koneckoncev sta še vedno otroka in to čustveno prizadeta.
Težko je delit nasvete o tako občutljivi zadevi. Vendar bi jaz na mestu tvojega partnerja otroka posedla za mizo in se temeljito pogovorila z njima. Lepo jima naj razloži, da s tem, ko ima rad tebe in živi s tabo, njiju nima nič manj rad. Da sta to dve čisto različni ljubezni. In, da zaradi tebe, zanjo ne bosta prikrajšana. Istočasno pa naj jima da tudi jasno vedet, da zaradi njiju in njunega neodobravanja vajine veze, le-te ni pripravljen prekinit. Otoci znajo bit tudi sebični in verjetno bi se tvoja naslednjica ubadala z istimi problemi kot ti.
Na tebi pa je, da skušaš biti do njiju potrpežljiva, mirna in ne pokaži, da te njuno obnašanje in morda celo ignoranca vrže iz tira. Naj se v skupnem druženju čutita zaželjena. Slej ko prej bosta menda ugotovila, da ju njuno obnašanje in ignoranca nikamor ne pelje.
v primeru pa, da lepa beseda oz. pogovor z njima ne pomaga, bi ju bilo morda potrebno pustit malo na hladnem. Otroci itak vedno kaj potrebujejo in verjemi mi, takrat bosta svojega očeta še kako rada poiskala (to sem napisala zato, ker je bila tvoja pripomba, da sta razvajena in, da je denarja vrh glave). In takrat bo morda ponovno čas za pogovor iz katerega pa morata otroka potegnit kak nauk.
Vsem vam želim veliko potrpljenja in dobrih živcev. In predvsem, da se situcija razreši v zadovoljstvo vseh.

LP

Tule je en približno podoben sestavek, oziroma v njem nekaj razmišljanj: http://med.over.net/forum5/read.php?95,2012842

Vajina težava je kar običajna v takih zadevah. Zelo verjetno gre za otroke v puberteti, od tod prizadetost prej kot nestrinjanje da je s teboj. Nekaj je tudi odvisno od okoliščin ločitve, morda tudi njuna mama podžiga strasti ipd.
Kak je drugače kontakt tvojega partnerja z otroci, jih ima drugače kaj pri sebi, kak kontakt ima z bivšo ženo ? Vse to, sploh pa slednje veliko vpliva na odnos otrok do očeta; če sta se bivša zakonca sposobna okoli otrok normalno pogovoriti tudi otroci ne manipulirajo, vzgoja (ki je še vseeno skupna) je na ta način bolj normalna, manj je posledic.

Nenazadnje – kako poznata tebe, kako si vstopila v ta njihov svet ? Se poznate, ste drugače že preživljali skupne trenutke ?

On bo otroke iz pretekle zveze imel vedno, to je dejstvo. Nekako bo sam moral najti način da vzpostavi neko normalno stanje, verjetno pa bo z odraščanjem otrok to lažje. Ali pa tudi ne. Otroci so sami največji razsodniki.

Hvala obema, vendar sva že vse poizkusila.

Zanima me strokovno mnenje, ali je otroke pač treba pustiti pri miru in počakati, da oni poiščejo očeta ali je oče tisti, ki mora skozi vzdrževati stik (klicati, obiskovati..tudi če ne dvigujeta telefona ipd..?)

Mogoče ti bo moja izkušnja kaj pomagala.

Sem otrok ločenih staršev. Mačeho sem breh problema sprejela. Bila je moja prijateljica in zaupnica. Ne rečem, da ni prihajalo do konfliktov, predvsem v mojih pubertetniških letih. Saj smo vsi bili enkrat tam, ko se vse na tebi in okrog tebe spreminja, iščeš odgovore, ki jih nikoli ne najdeš… Še najmanj ti je do tega, da poslušaš “pametovanje” odrasilih, poslušaš njihove probleme, ko pa imaš svojih še veliko več, pa te nihče na razume.

z očimom se nisem dobro ujela. Najbrž je bil razlog v tem, da je bolj miren, zadržan, tih, redko se heca. Enostavno se ni znal vklopit v pogovor, družbo, še manj se je zanašel z otroki. Še preden je imel možnost, da se uči ob svojih otrokih je dobil odraščujočo, uporno pubertetnico. Bila sem prepričana, da me ne mara, celo da me sovraži. Mama je bila obupana. Kako je on vse to prenašal, kaj je mislil, še danes ne vem, ker na zunaj ne kaže svojih čustev. temačno obdobje je trajalo tako dolgo, dokler ni dobil svojih otrok. Videla sem, da je tudi do njih zadržan, da se enotavno ne znajde, da je ob njih zbegan, da se obnaša prav tako kot z mano. Počasi sva začela graditi najin odnos, ampak zares počasi. Dogradila sva ga šele, ko sem sama postala mati.

Verjamem, da ti je težko, da ne razumeš kaj delaš narobe. Daj jima priložnost, da te spoznata takšno kot si, z vsemi tvojimi plusi in minusi. Šele, ko ti bosta prišla do dna, te bosta sprejala takšno kot si. Daj času čas.

Moraš pa tudi imeti na umu, da sta odraščujoča pubertetnika in ni nujno, da sta “nastrojena” proti tebi, vajini zvezi, ampak sta enostavno upornika brez razloga. Veliko staršev ima probleme z pubertetniki, njihovim obnašanjem, odnosom…in ne najdejo recepta kako se z njimi pogovorjati, obnašati, sploh ne vedo kaj jih muči… Včasih lahko vse skupaj pripelje do zelo neprijetnega vzdušja v družini, celo do razdora.

Lp in srečno!

Se strinjam s predhodniki, predvsem Darcy ti je zelo lepo napisla. Vendar bi dodala še to, da je največ odvisno od tvojega partnerja (njihovega očeta). On mora otrokom postaviti meje in samozavestno stati za svojimi odločitvami, tedaj bodo tudi otroci to razumeli in sprejeli. Če ima partner slabo vest zaradi ločitve, ker je “zapustil” otroke….. to otroci čutijo in znajo izkoristiti v svoj prid. Na njemu je, da jim bo dal vedeti, da pričakuje, da te bodo vsaj spoštovali, če že ne sprejeli.
Verjemi da vem o čem govorim. Moj mož ima dva otroka iz prejšnjega zakona (en pubertetnik), jaz imam enega iz svojega prvega zakona. Najinini bivši partnerji imajo z novimi partnerji otroke – skratka cela “kolobocija”, vendar se vsi vpleteni odrasli strinjamo, da zaradi ločitve otroci ne smejo in ne morejo manipulirati s katerimkoli od nas. Ko je kdo od njih to poskušal (vključno z mojim), smo se usedli dol, temeljito pogovorili in otroci so razumeli. Lahko rečem da vsi skrbimo za vse otroke in vsi otroci nas vse spoštujejo. Moraš pa biti res dosleden, pošten in se zavedati, da otroci ločenih družin potrebujejo še veliko več ljubezni in razmevanja. Predvsem pa ČAS, da te spoznajo, da se prilagodijo…

Srečno, A.

Lepo pozdravljeni!

Ločitev otroka zaznamuje v najglobji del njega samega. To je neizrekljiva bolečina, ki lahko otroka poškoduje tako globoko, da bodo vsi njegovi odnosi v prihodnjosti zaznamovani. Otrok je del očeta in mame. To sta osebi, ki sta ga najglobje zaznamovali. In otrok, ki odklanja stike, tega ne počne zaradi sebe. Otrok nikoli ne zavrže staršev. To je lahko samo otrok, ki je zelo močno v stiski. Takšnega otroka je potrebno poiskati v njegovem čustvenem svetu. Oče mora vztrajati v odnoso z njima. Ne vemo, kaj se tukaj dogaja z mamo, kakšni so odnosi med bivšo ženo in vašim partnerjem, zakaj je prišlo do razdora. To so zelo pomembni odgovori na vaše vprašanje. Če so leto nazaj še bili družina, tega ne izbrišeš nikoli. Si vedno del tega, lahko pa se odločiš, da boš živel drugače iz nekih razlogov. To svobodo imamo, vendar starši ostanemo za vedno. Zelo težko preživim stavek, da je otrok razvajen, je pa lahko hudo zanemarjen. Denarja in ostalo vrh glave, kaj pa ljubezen?

Oče vsekakor mora vztrajati v odnosu z njima. Zaradi sebe, ker je oče. Vso njuno odklanjanje ni najverjetneje nič drugega, kot klic po očetu, lahko je pa tudi razlog v konfliktu med staršema.

Želim vam vse dobro v bodoče.

Sabina Stanovnik
spec. Zakonske in družinske terapije