Kako sem jaz nehala
Letos septembra bo že peto leto odkar ne kadim. Pa v začetku nisem verjela, da mi bo sploh kdaj uspelo, ker sem bila RES zasvojena. Potem me je začelo najprej motiti to, da so mi smrdela oblačila, pa – ko sem spravljala spat otroka – to, da sem postajala nestrpna, če ni takoj zaspal – ker sem želela iti na cigareto, skratka … res je bedno življenje zasvojenca.
Potem sem prebrala eno knjigo (Končno nekadilci – brez truda in za vedno!), ki mogoče ne bi pomagala kar sama od sebe, če si jaz res ne bi tako zelo želela nehati in se obenem zavedala, da sem totalno zasvojena in da je komaj kaj možnosti, da mi lahko kadarkoli uspe.
Pa mi je. Res. Noro. Tisto, kar je pri meni “delovalo”, je bilo osnovno spoznanje, ki se je prelilo vame in izpodrinilo “čip kadilca” iz možganov, glasi pa se nekako takole: “Kajenje ne zapolnjuje praznine, kajenje to praznino povzroča.”
Dejansko sem vedno – če si dovolim malo metaforike – ko sem hlastno segla po cigareti in potegnila vase dim, imela ta občutek, da zapolnjujem praznino, nek absurd življenja, dogajanja, se napolnjuejm, ozemljujem, sem popolna … Še kdo tako doživlja kajenje?
Ampak resnica je prav nasprotna. Ko potegneš vase, ko misliš, da si poln, se v bistvu umakneš življenju, skriješ, za hip poskušaš ubežati, a to dejanje te peha le še globje in globje in čeprav se nad to “nujo po čiku” jezimo, smo samo še bolj odvisni.
Morda bo še komu uspelo, če bo razmišljal o besedah: “Kajenje ne zapolnjuje praznine, kajenje to praznino povzroča.”
Morda kdo prebere tudi predlagano knjigo.
Zase lahko rečem, da sem izjemno srečna, ker več ne kadim. Tudi se nisem zredila, ker sem dejansko z dojetjem tega sporočila – lahko mu rečete tudi afirmacija – ugotovila, da te praznine ni, da je le namišljena, torej mi je ni bilo treba napolnjevati ne s kajenjem, ne hrano …
Tko. To je to. Morda bo komu koristilo. Če si res želite nehati, potem vam
želim uspeh.
Spoštovana!
Najlepša hvala za vašo čudovito izkušnjo in zelo zanimivo razmišljanje. Še posebej pa mi je všeč vaš stavek: Tisto, kar je pri meni “delovalo”, je bilo osnovno spoznanje, ki se je prelilo vame in izpodrinilo “čip kadilca” iz možganov, glasi pa se nekako takole: “Kajenje ne zapolnjuje praznine, kajenje to praznino povzroča.” Mislim, da bo vaša pozitivna izkušnja marsikomu pomagala.
Želim vam lep konec tedna in lepe pomladne dni.