Pranje perila
Res me zanima, kolikokrat na teden perete perilo. Meni se zdi, kot da imamo doma pralnico, vsak dan je stroj vključen. No, kakšen dan tudi prešpricamo, ampak potem peremo naslednji dan dvakrat, celo trikrat. Da ne govorim o likanju, čeprav smo ga res spravili na minimum. Stvari, ki jih otroci oblačijo za doma (trenirke ipd.) sploh ne likamo, ampak samo lepo zložimo.
Kako je pri vas? Ste iznašli kakšen drug način spopadanja s perilom? Cunje za enkratno uporabo?:)))
Pozdravljena,
pojma nimam kako pogosto peremo, ker ne štejem :))) je pa zelo pogosto. Res je, če kakšen dan ne peremo, je naslednji dan že cela gora. Takole na “uč” bi pa rekla, da pridelamo tedensko vsaj 1,5-2m visok kup suhega (zloženega) perila.
Malo bolje je, od kar imamo pralni stroj z večjim bobnom (6kg). Ima tudi en fajn kratek pol-urni program, ki je za pranje manj umazanega perila. Starejša dva otroka trenirata 3x tedensko in vsakič ko prideta s treninga, je v kopalnici kup preznojene športne opreme, ki pravzaprav ne potrebuje zelo temeljitega pranja ampak le kratko.
Kakšno leto nazaj so na eni od nemških televizij ob torkih imeli oddajo z naslovom “Življenje v velikih družinah”, kjer so predstavljajli kako živijo. Zanimivo je bilo videti, da so tam, kjer so imeli šest in več otrok, skoraj povsod imeli kar po dva pralna in sušilna stroja 🙂 Seveda pa je zato potrebno imeti dovolj prostora (in denarja).
Meni je najbolj zoprno pranje, ko peremo posteljnino. Nekaj časa sem prakticirala tako, da sem en vikend dajala prat posteljnino polovice družinskih članov, drug vikend pa druge polovice. Ampak je bilo polno velikih plaht vsepovsod, sušilni stroj ni “sfolgal”, zdaj raje perem vse naenkrat, pa je potem nekaj časa mir. Zdaj, pozimi, peremo posteljnino na 3 tedne (ali po potrebi), poleti pa na 2 tedna.
Likanja pa sem se skorajda popolnoma odvadila. K sreči mož zdaj v službi ne potrebuje srajc in oblek, to se zelo pozna. Otroških oblačil, trenirk, majic,… že zdavnaj ne likamo več. En dan pereš, nato cel dan sušiš, drugi dan zjutraj zlikaš, zvečer pa že imaš v košu za umazano perilo? Ne hvala.
Pri nakupovanju oblačil sem pozorna na kakovost, bolj kakovosten bombaž in dobro zašito oblačilo se ponavadi manj mečka.
Največ časa vzame zlaganje oblačil in razporejanje po omarah. Zdaj, ko so prvi trije že malo večji, dobijo oblačila v svojo sobo in jih sami zložijo po omarah. Včasih pa jim ležijo po sobah tudi cel teden, a se jaz ne sekiram več 🙂
Moja prijateljica, ki ima tri otroke, je “iznašla” super sistem. Ima prostor za pranje in sušenje. Iz pralnega stroja roma perilo direktno v sušilnik, iz sušilnika pa direktno v pet večjih košar, na katerih so napisana imena družinskih članov. Tako je perilo takoj posortirano. kdor hoče sveže perilo, si ga mora pa sam it iskat 🙂
Ko bomo pri nas v kleti uredili pralnico (upam, da do poletja), bom kupila šest košar :))))
Hehe, košare z imeni niso slaba stran. Drugače pa 6-kilski boben imamo tudi mi, od zadolžitev ima eden od otrok sušenje perila (ko je lepo vreme, sušimo zunaj, ne uporabljamo sušilca), drugi pa zlaganje, tako da ni vse na mojih ramenih. Moža smo pa že zdavnaj navadili, da večinokrat on lika perilo.
Saj nekako gre, še dobro, da imamo utility, kjer se perilo lahko nalaga in čaka boljše čase.:))) Prejšnji teden smo imeli vročinsko virozo in je perilo moralo čakati, sedaj pa kar naprej mečemo v stroj. Eh, bo že.
Pri nas se najde kakšen dan v tednu, ko stroj ne pere, za vikend pa strojev opranega perila sploh ne štejem.
Ker sem doma, likam še vedno skoraj vse, pa sem se že hotela odvajati, pa ne gre. Sem hotela začeti s pižamami, da bi jih kar zložila in pospravila v omaro, pa sem si rekla, pa saj to je pa tako hitro zlikano 🙂 Ja, saj vem, ko časa res ne bo več, tega zagotovo ne bom počela. Največkrat pa likam zvečer, ko gredo otroci spat. Moram pa reči, da imam že tako in tako zelo poravnano perilo, ker obešam na stoječi obešalnik brez kljukic, vidim pa za primerjavo pri perilu (morda tudi zaradi stroja) pri tašči, kako zmečkano je tam…
Vladka
Pri nas pralni stroj pere vsak dan, ob vikendih pa tudi večkrat na dan. Največji problem je sušenje,ker nimamo sušilnega stroja in sušimo na zraku. Pozimi pa to ni ravno lahko, tako da se perilo potem do konca posuši po radiatorjih. Likamo še zdaleč ne vsega. Ponavadi si vzamem eno popoldne v tednu, ko likam. Pre, ko sem ob sobotah delala samo dopoldne, je bila to sobota, sedaj pa temu pač ni več tako. Najbolj pa mi smrdi likanje moževih hlač in srajc. Ima namreč tako službo, kjer je taka “uniforma” kar obvezna. Si pa večkrat tudi sam zlika kakšno stvar, oz tudi ostalo perilo, če jaz ne utegnem.
Glede pospravljanja pa je tako, da dobijo vsi razen najmlajšega svoje kupe perila, ki jih morajo potem sami pospraviti. Včasih jih, vedno pa tudi ne in so po cel teden nekje v sobah. Pa naj imajo tako, jaz se ne sekiram. Vsak skrbi za svoj kotiček. Tudi umazanega perila ne pobiram okoli. Kar se znajde v košari za perilo v kopalnici je oprano, ostalo pač ne. Na začetku si je marsikdaj kateri od fantov svojo priljubljeno majico, ki jo je hotel obleči pa je bila umazana opral tudi na roke.
Mi peremo običajno ob sredah in sobotah. Pri nakupu oblačil pazimo, da gre za oblačila, ki se lepo perejo in, ki ne potrebujejo veliko likanja. Pižam, spodnjega perila, brisač … ne likamo, takoj iz sušilca jih zložimo. Otroci sodelujejo pri pranju nekje od 6 leta. Oblačila presortirajo, operejo, obesijo in posušena sami pospravijo. Zahtevnejše kose oblačil (moške klasične hlače ) nosimo v čistilnico – škoda časa za likanje. Stalno se kregamo glede nogavic – 5 ljudi ima podobne nogavice (št.39 – 44 ).
Skratka – pranje nam v globalu ne predstavlja, kakega večjega zapleta. Meni je hujši problem kuhanje ogromnih količin hrane, predvsem zato ker prihajamo domov med 13 in 18 uro. Ko pride zadnji, so prvi že na popoldanskih krožkih. Včasih se počutim kot oskrbnica v kaki planinski koči.