Vem, da se bom morala sama odločiti in končno priznati sebi in drugim da sem zgrešila pot v življenju, a kakšno vaše mnenje bi mi zelo pomagalo. stara sem 30 let in imam tri leta starega sina. s partnerjem živiva v izvenzakonski skupnosti v podnajemniškem stanovanju. v kratkem se bomo selili v stanovanje, ki ga bo podedoval od mame. Oba imava redno službo. jaz imam visoko izobrazbo in dobro službo, on ima srednjo poklicno izobrazbo in zanj dobro službo, plača njegova je enkrat manjša od moje.
šolala sem se ob delu v času, ko sva hodila, on je v tem času hodil ven s prijatelji. jaz sem si sama plačevala šolnino, njemu je denar za 3+2 (za tehnika) šolanje dajala mama. to je bilo šest let nazaj, šole še sedaj ni zaključil. Mama še vedno verjame vanj in še mu bo dajala denar. jaz ne verjamem. veliko hodi ven s prijatelji na pivo, dva, tri … za to nikoli ne zmanjka denarja. neodgovorno se vede do denarja, ker imam večjo plačo pritiska na mene, da bi plačevala večji delež položnic (plačujeva pol pol). nič ne rečem, če bi bil odgovoren, pa ni. ko mu predlagam, da bi skupaj razporejala s skupnim denarjem noče slišati o tem, pač v njegov denar se naj ne vtikujem. vsak mesec gre na banki pod limit, ker več ne upa mene seveda prosi mamo za pomoč, njej tudi ni treba vrniti. jaz pa izpadem škrtica. in ko se razburim so izjave njegove mame in njega, da sem ljubosumna na njegovo mamo, ker je pač boljša od moje. (moja mi ni nikoli dajala potuhe in hvaležna sem ji). tudi alkohol je vedno večji problem in se mi zdi, da je vsako leto slabše in da vedno več pije. je pa res, da zna biti zelo ljubeč, vendar pa opažam da ga nimam več rada. ob njem se ne počutim varno, počutim se kot da bi imela ob sebi otroka in ne partnerja – moškega. rada bi naredila konec. rada bi zaživela življenje, ki si ga želim, čeprav vem da mi ne bo z rožicami postlano. vendar je tu otrok in ima ga zelo rad. naj povem, da sva se že stokrat o tem pogovarjala, kregala, postavljala ultimate, pa ne gre in ne gre. on se ne more spremeniti. kako naj se rešim iz tega. najhuje od vsega pa je to, da sem ga prevarala s fantom, v katerega sem bila zaljubljena pred 10 leti in ki mi je zopet zmešal glavo. on živi v podobnem razmerju kot jaz. vem, da se ne bo razšel, si ne delam iluzij. a me tako telesno privlači, kot še nihče in prav vidim, da se je vse tisto, kar se je ta leta nabiralo v meni pri njem sprostilo. ker te stvari obsojam in se zaradi tega obsojam, tega ne želim več početi. a ne želim živeti več takšnega življenja. kako naj skočim iz kletke? ali je katera preživela podobno izkušnjo? trenutno sem v stanju, ko sploh ne morem več normalno delovati.

Ko sem brala tvoj post, sem samo čakala, kdaj bo prišel tisti stavek- da ti je nekdo drug zmešal glavo. To je tako tipično, že pravo pravilo, da ženske ( govorim na splošno, ne o tebi) nenadoma spoznajo ‘bedo’ lastnega razmerja tisti trenutek, ko se pojavi Mr. Perfect. Do takrat pa kar gre, četudi je vmes alkohol.
Ne morem se znebiti občutka, da tvoj partner ob tebi ne more prav priti do izraza, saj ga na nek način potiskaš v neenako pozicijo – tudi zaradi nižjih dohodkov. Morda tudi zato kdaj kaj popije, da pozabi.
Sicer pa se mi ne zdi tako slab, praviš, da je ljubeč in dober oče. Po moje bi se dalo vajino razmerje urediti, predvsem s pravili glede financ in alkohola, ampak očitno ga nimaš rada in želiš izstopiti. Škoda. Sanjariš o nedosegljivem, namesto da bi raje vložila trud in voljo in ustvarila pogoje za boljše razmerje s partnerjem, s katerim imaš otroka. Tudi ti se moraš spremeniti, ne samo on. Prepričana sem, da vama lahko uspe.

Strinjam se s She.Vprašanje je pa,koliko se hočeš še sploh potruditi za trenutno razmerje.Če tega namena nimaš,nima smisla.Kaj te pa čaka za v naprej,pa itak ne veš!V tem nas dela življenje tako drugačne,unikatne!

V lahki situaciji človek ne raste več. Zgleda, da je zate pripravljen načrt, da boš še rasla :))
Zagotovo se da urediti tvojo družino. Če se boš za to odločila, se moraš nekako motivirati za to, na primer, da daš velik pomen očetovstvu in da se malo spomniš na dobre lastnosti svojega partnerja, zaradi katerih si sploh ustvarila družino z njim. Svoje spoštovanje do njega si žal precej zdesetkala, če samo prebereš prve vrstice, kjer poudarjaš vajino razliko v izobrazbi in vzgoji, to je zelo žalostno brat, namreč, da te lahko taka stvar tako moti. Razlika v plači in šoli v družini sploh niso pomembne, ne smejo biti, saj vidiš, koliko ljudi ostane brez službe ne po svaji krivdi, ali naj jih še partnerji zato zapustijo?
S tem ne kažeš najlepše svojega značaja. Partnerja tudi nehaj spreminjati, to je vendar nemogoča naloga, ljudje se ne spreminjajo kar po želji nekoga. Ne pričakuj, da se bo glede financ in šolanja spremenil, ker se ne bo. Razmisli, kakšen je, takšen bo, in takšnega moraš sprejeti, če se boš za to odločila. Če se boš za to odločila – neko odločitev boš že sprejela, potem boš v hipu prekinila vse stike s starim prijateljem in se posvetila partnerju. Madonca, saj zvenim kot Rugelj, boljše da neham. Pa saj si pametna, boš že nekak. Saj kasneje še vedno lahko izskočiš, če ne bo šlo.

šolala sem se ob delu v času, ko sva hodila, on je v tem času hodil ven s prijatelji. jaz sem si sama plačevala šolnino, njemu je denar za 3+2 (za tehnika) šolanje dajala mama

Draga Sanja, tu lezi problem… Če ti bo uvidela prej, preden si z njim spočela otroka in ko sta začela hoditi bi imela veliko manj skrbi, a kar je, je. Sedaj ti priporočam, da se probas se enkrat z njim pogovoriti in mu postaviti poslednji, zadnji a resni ultimat. Če se ne spremeni,ob prvi priložnosti, ko pride pijan, odidi… Denar imas, si neodvisna in to mu tudi ob prvi priliki njegovega neumestnega obnasanja tudi dokazi, . . .
Raje tako, verjamem da bos otroka prizadela, a ko bo starejsi ti bo hvalezen, ce se boz z njim usedla in pogovorila… Bolj kot pa da vztrajas, saj otroci cutijo napetost med starsi v zakonu in jih to se bolj prizadane, kot ce zivijo z enim starsem…

Srecno… LP

Sanja

pa sporoči kako se boš odločila in kaj se s teboj dogaja

zelo sem vam hvaležna za vaše odgovore. prav vsak izmed njih mi nekaj sporoča im mi pomaga pri iskanju prave rešitve.
rada pa bi še nekaj povedala. nisem materialist v tem smislu, da želim ne vem kakšno bogastvo, da me živi partner (kot si dovoljuje marsikatera ženska). trenutno živim dobro. saj mi nič ne manjka. vendar pa želim biti ustvarjalna. nekaj ustvariti v življenju, malo raje priškrniti za dosego nečesa. resnici na ljubo časi niso ravno najbolj rožnati in treba ja misliti tudi na jutri. tega pa moj partner ni sposoben. ne zna si ustvariti rezerve, če pride do česa (napr. lani je imel prometno in je imel cca 70.000 sit škode na avtu. tisti dan se ga je napil, kriva sem bila jaz čeprav nisem bila poleg njega ko se mu je to zgodilo in na koncu mu je mamica poravnala škodo. ko so mu vlomili v avto, mu ukradli avtoradio je bila popolnoma ista zgodba.) ne sodim ljudi po plači in izobrazbi, vse se da, če si odgovoren in samostojen. ultimatov pa je bilo že sto in sto. pa se vedno vse ponavlja. res si ne želim več tako živeti in trenutno sem na dnu.

seveda se bo še ponavljalo, dokler boš zahtevala, naj se spremeni in mu postavljala pogoje, boš opažala, da se ni spremenil. Kje si pa videla, da se je kdaj kdo spremenil? Si, kakšen si. Ko boš poskusila spremeniti sebe, boš videla, kako težko je to. Poišči si kakšno svojo lastnost, ki je ne ceniš (ne reci, da si popolna) in se odloči, da boš to spremenila. Pa se spet javi in povej, če si uspela.
Si se zavzela, da si ves svoj odgovor porabila za to, da si ga kritizirala? In misliš, da bo on kriv, če bosta šla narazen, ker je kakršen je?
Pa še to, iz svojih izkušenj: tekma, čigavi starši so boljši, je gotova pot v prepir, zato je nezrela. To je treba prerasti. Torej, ker njega ne boš spremenila, ti predlagam, da spremeniš sebe, ker to je edino v tvoji moči. Moj predlog:Nehaj kritizirati njega in njegove starše in ne govori slabo o njem in njih. Boš zmogla vsaj en mesec?

Sanja, ko sem prebirala tvoje vrstice, sem se spomnila mojega bivšega razmerja, ki je bil identičen s tvojim, le da otrok (hvala bogu) nisva imela. Popolnoma enako – pitje s kolegi, ponočevanje, bala sem se za njega, kje hodi, nikoli se ni držal ure, ko sva se dogovorila, da pride domov. Prišel je vedno pijan, družba in alkohol sta mu bila prvovrstna. Povem ti, da sem v tistem času pisala dnevnik in ker sem ravno svojo staro sobico v hiši pri starših pospravljala včeraj, sem našla ta dnevnik in vse prebrala – živo sem se spomnila vsega, kar sem doživljala z njim. Res je, da sem tudi jaz veliko hodila ven z najinimi osnovnošolskimi prijatelji in smo se imeli super, a sem spoznala, da bredem vse globje, imela sem drugačne cilje v življenju. Mama mu je dajala 100% podporo, sploh pri denarju. Je zajamral, da rabi nove kavbojke, mu je dala 10.000 sit, jih je zapil. Rekel ji je, da ni našel primernih, denar pa je šel za malico….in dobil novih 10.000.
Ko je bil trezen in sva bila kje skupaj, pa je bil zelo ljubeč, pozoren, zanj sem bila sanjska, to mi je dajal vedeti, nosil mi je rožice vsak mesec na dan ko sva se spoznala, vedno 17. v mesecu in to skoraj 7 let! Ljubila sem ga, ker sva se lahko sproščeno pogovarjala o vsem, bil mi je res prijatelj in partner. Vendar preko pijače, njegovih praznih obljub in nezanesljivosti nisem mogla. Želela sem doštudirati (on je tudi študiral kot “večni študent”), si poiskati službo, med počitnicami sem vedno našla kakšno delo, da sem prišla do svojega denarja, on pa je bil odvisen od mamice.
Vedno ko sem z njim prekinila, je prišel za mano in me prepričal, da se bo poboljšal, da bo več sam z mano itd.itd. en čas je bilo tako, čeprav sem videla, da trpi, ker je bil pač takšen tip, da je moral VEN, mene pa je hotel hkrati imeti, ker me je ljubil. Pustila sem ga, ko je šel v vojsko. Za marsikoga nesramno, to so mi tudi očitali najini prijatelji, vendar se na to nisem ozirala, ker nihče ni vedel, kakšen je najin odnos za štirimi stenami.
Ni odnehal, ko je prišel iz vojske na obisk, je takoj prišel k meni in sem ga prepričevala, d aje konec, pisal mi je pisma, jaz njemu nazaj, bilo je grozno, a le lažje, ker ni bil v mojem kraju.
Nato sem mu nekega dne rekla, da imam drugega, čeprav ga nisem imela. Od takrat naprej sem imela mir. Ampak morala sem se odločiti v glavi, za zmeraj, odločno! Bilo mi je hudo, res hudo, ker se mi je smilil. No, pozabila sem dodati, da sem ga imela zelo rada, ljubila ga pa nisem več. Najina zveza se je razvila iz zelo dobrega prijateljstva, kar morda tudi ni bilo najbolj pametno, saj ni nikoli bilo tiste iskrice, tiste privlačnosti – iz moje strani. Iz njegove strani je trajalo že 10 let, a mi tega ni upal povedati.

Skratka, želela sem povedati, da vem, kakšen tip moškega je ob tebi in te razumem. Hudo mi je, da imaš otroka s takšnim človekom, ki je v bistvu otrok in se ne bo nikoli spremenil. jaz sem dajala v to zvezo in se trudila skoraj 7 let, pa ni šlo. Poskusila sem tudi s knjigami o alkoholu – nič mu ni pomagalo. Na koncu mi je celo očital, če bi ga imela dovolj rada, da bi mu pomagala se rešiti alkohola in ob tem pozabil, da sem se trudila maksimalno, a se on ni bil pripravljen spremeniti! Ko sem omenila družino in otroke je rekel, da on pred 35-40 ne misli imeti otrok…….

Sedaj sem poročena s čisto kontra človekom, ob katerem se počutim varno, je zelo odgovoren, ima rad otroke bolj kot kaj na svetu, imava tudi krasnega sinka, je zrel in se z njim lahko pogovarjam karkoli, stoji mi ob strani in NE PIJE ALKOHOLA IN NE HODI PO GOSTILNAH S KOLEGI! To mi je bila prioriteta, ko sem se spet podala v resno vezo s človekom. Lahko še je ne vem kako ljubeč in dober, tega več ne bi prenesla!

Upam, da sem ti kaj pomagala s svojo zgodbo. Vem,da ne boš kar takoj prekinila z njim, ker to je zelo težko. Odločiti pa se moraš 100% in sama. Ne zanašaj se na človeka, s katerim sedaj “prijateljuješ”, bodi samozavestna, sama vse pretuhtaj in se realno odloči. Glej v prihodnost, kaj te čaka z njim, verjemi pa eno – spremenil se ne bo nikoli!!!

Draga Sanja!

Tvoj partner še ni odrastel in še ni prevzel odgovornosti za svoje življenje. Zato še hodi k mami po podporo, mama mu jo pa daje in s tem dela veliko napako ter mu onemogoča, da bi zares odrastel in zaživel samostojno življenje.

Ker se ob svojem ne preveč uspešnem življenju tvoj partner počuti kot zguba, ker si ti v poklicu bolj uspešna kot on, se tolaži s pijačo. Za vajin odnos je perspektiva zelo slaba. Če ne bo kaj korenitega ukrenil, se bo čisto zapil, ti boš pa vegetirala ob njem. Na žalost!

Ti kot ženska in človek ostajaš nezadovoljna in tvoje potrebe niso izpolnjene, zato ni nič čudnega, da pogledaš kakšnega drugega moškega in da ti lahko zmeša glavo. Normalna ženska bi že zdavnaj skočila čez plot. Preberi knjigo Moja ženskost moja sreča od KOšička, da boš boljše razumela svoje stanje.

Ta pa moram pohvaliti, da zelo modro ravnaš, ko vztrajaš, da se stroški delijo na pol in da ne daješ denarja tvojemu lenemu partnerju. Če bi to začela, bi ponavljala napako njegove matere.

Verjetno je najboljša rešitev, da greš stran od njega. Dober oče vajinemu otroku je še vedno lahko. Kot partner pa je zelo slaba izbira.

LP