Pozdravljeni!

Z možem sva se poročila pred enem letom, vendar ne živiva skupaj, zaradi službe, ki jo imava vsak v drugem kraju. Zmenila sva se, da bo tako le nekaj časa, nato pa se bova dogovorila za skupno življenje. Ob tem naj povem, da je pri njemu možna le ena varianta, da jaz pridem v njegov kraj, kjer si je poleg staršev postavil hišo. Da bi on prišel k meni nikoli niti slišati ni hotel, saj imam jaz “le” stanovanje.

To leto sva živela tako, da sem za vikend jaz hodila k njemu, on k meni praktično nikoli. Že več kot zadnje pol leta sem pri njemu opažala nezadovoljstvo, ki naj bi bilo posledica njegove želje, da bi živala skupaj, pri njemu. Poleg tega nama tudi zanositi še ni uspelo. Skratka, nič ni tako kot si je zamislil on. Pričel se je ohlajati, od njega sem dobila vedno manj ljubezni, oz. jaz sem dajala več kot sem dobila. Naj navedem nekaj dejstev: ni več hotel priti k meni, niti k mojim staršem; ko sem jaz prišla k njemu in mu predlagala da greva na sprehod, v savno, v hribe, je vedno rekel, naj grem sama, njemu se ne da (takoje praktično že od kar se poznava – jaz sem bolj športna, on pa ne); v moji prisotnosti ogleduje druge ženske (mislim da je to beg v fantazijski svet, zaradi nesprejemanja najine zveze); kadar sem kaj predlagala kako kaj urediti v njegovi hiši (kamor želi da pridem živet) nikoli ni nič naredil tako kot sem predlagala;
dostikrat sem opažala da ko sva sama za vikend želi da se nama pridružijo njegovi prijatelji (ali je to znak da ga je strah biti samo z mano?); če je že kdaj slučajno pri meni doma opazim njegovo nervozo in to, da se slabo počuti v mojem okolju.

Tako, to vse se je dogajalo v zadnjih mesecih, pa tudi že prej. Razumem, da si želi živeti z nekom in da je stanje kot je sedaj zanj nesprejemljivo. Vendar, ali naj jaz pristanem na pogojno ljubezen, ko je pripravljen biti z mano le pri njemu oz. le če jaz pridem živet k njemu. Druge opcije pri njemu ni. Predlagala sem mu, da prodava kar imava in si nekje nekaj skupaj ustvariva, kar je zavrnil. Ob tem naj dodam, da živi zraven staršev, ki so že stari. Mislim, da je zelo navezan na njih, vsak dan je pri njih na kosilu, jim pomaga….

Da bi jaz prišla k njemu bi morala čutiti njegovo prezpogojno ljubezen, ki pa je ni. Ali naj žrtvujem dobro službo, prijatelje in odidem v njegov kraj ob vsem tem kar sem navedla? Težko. To bi storila, če bi čutila da je najin odnos kot mora biti.

On se je sedaj umaknil. Ni mu niti da bi bil z mano, niti da bi šla skupaj na dopust. Kar koli ga vprašam reče “ne vem”. Predlagala sem, da poiščeva strokovno pomoč, pa ni sprejel. Govori mi, da me je že dalj časa opozarjal na nekatere stvari, pa ga nisem slišala: naj manj zavzeto skrbim za službo, naj se umirim … Pravi, da si želi mirno družinsko življenje, mene pa zanima kariera, kozmopolitansko življenje. (to ni res). Pravi da nikoli ne bova prišla skupaj, ker sva že stara in se bova težko spremenila. Ko sem rekla, da tudi če se razide z mano še ne bo rešil svojih težav je rekel, da si nikoli več ne bo poiskal ženske iz drugega kraja. (Kaj pa če bo iz njegovega kraja in vseeno ne bo hotela živet v njegovi hiši?).

Skratka, medsebojne obtožbe, prepiri, nezadovoljstvo zaradi neuresničitve njegovih želja so privedle do utrujenosti v odnosu in do njegovega umika. Moji poskusi, da bi ga pregovorila, da poskušava rešiti stvar niso uspešni.

Imam ga rada in težko sprejemam dejstvo, da se razhajava. Razočarana sem, ker ni pripravljen poskusiti rešiti najin zakon. Zavedam se, da ga v preteklosti res nisem vedno slišala oz. poslušala njegovih težav, a vendar tudi njegovo ravnanje je kazalo na to, da me ne sprejema. Sama morda res nimam najboljšega občutka za soljudi, oz. slabo slišim, zaznam nekatere stvari. A če bi me na dovolj “agresiven” način opozoril, bi se potrudila. Še sam je nedavno priznal, da sem se zadnje čase začela malo spreminjati, postal manj resna, večkrat sem se smejala in pd.
Zdi se kot začaran krog.

Ne vem, kaj naj naredim. Naj ga še kličem, prosim, naj ga pustim na miru?

Prosim vas za vaš komentar.

Hvala vsem.

Ne verjamem,da bi se iz tako trhlih temeljev izcimilo kakšno dobro partnerstvo. Manjka vama medsebojne povezanosti in hrepenenja drug po drugem, vse je zaplavolo v vode rutine, pa še na področjih, kjer je bolje imeti več skupnih interesov, se zelo razlikujeta. Včasih je že to dovolj velik razlog za nesoglasja, če eden rad pleše, drugi pa ne – v tem primeru se rado zgodi, da se kateri od partnerjev upravičeno počuti opeharjenega. Zelo, zelo veliko se imata za zmenit, za dorečt, mislim da bi šlo za preveliko dozo prilagajanja samo s tvoje strani. Ne pozabi, da se morata prilagajat oba, kar pa njemu ne diši…hm, na vsak način ukrepaj, kakor čutiš. V veliki meri si že sama prišla do odgovora.

Lari,
Saj sta pred poroko vedela, da bosta vsak na svojem koncu živela.
Meni se malo zdi čudno, da sta se poročila in živita vsak na svojem.
Hmmm… Po eni strani razumem tebe, po drugi strani pa njega. Saj veš, da mož ali žena morasta biti skupaj, če želita ustvariti svojo družinico. Kako mislita si ustvariti družino, če pa niste skupaj?

Tvoj mož je postal takšen kot je, ker prvo kot prvo, on verjetno premleva in si reče ohhhh kaj jo bom čakal. Saj veš, da v postelji rabi ženo, ti pa moža, mar ne? To zame ni nikakeršen zakon. To je kot, da bi bila neka prijatelja na daljavo.
To je moje mnenje. Težka bo ta vajina zadeva. Jaz osebno, če bi bila na tvojem, bi najprej poskušala se zmeniti z možem, kako in kaj, kaj misli za naprej itd. Bodita odkrita, eden proti drugemu. Povej mu svoje, on pa njegove želje. Poskušaj ta se zmeniti za dobro obema, če pa ne gre pa bog pomagaj.
Moj občutek je takšen, da iz te moke ne bo kruha.
Pa piši kako sta končala. Prav?
Želim pa vama vso srečo in lep pozdrav
Doroteja

Doroteja, se strinjam s tabo, da morava živeti skupaj.

Vendar on vidi le eno možnost, jaz pri njemu ali pa greva narazen. Ali naj pristanem na takšno pogojeno ljubezen?
Jaz naj bi pustila odlično službo, odšla živet k njemu, ki živi poleg staršev, kar ni fino. Skratka, svoje življenje naj bi postavila na glavo, on pa niti z mano na sprehod ali v hribe noče.

Ne vem, tudi on mora kaj narediti in spremeniti, da me bo dobil k sebi.

mislim,da ne boš nič spremenila. Ali se preseliš ali konec? saj ne morem verjeti. Skenslaj tega egoista dokler maš še cajt, ker boš potem butala z glavo ob zid- prepozno.
Če se zdaj ne potrudi niti toliko,da gre s tabo na sprehod, kaj misliš kakšen bo potem? jaz bi se bala takega tipa.

Lari!

Oba sta trmasta,da Bog pomagaj.Nobeden noče na svojem koncu niti za milimeter popustiti.
Tako pa dolgo ne bo šlo več naprej,ker kot partnerja ne funkcionirata složno eden z drugim.
Vprašaj se,če obstaja možnost,da se iz njegovega kraja voziš v službo,kjer delaš.Seveda ne vem za število kilometrov……….
Čudi me,da si se hotela z njim poročiti,ker si že v naprej vedela,na kakšne vrste težav boš naletela.
Med vama manjkajo občutki pripadnosti,nekaj kar bi vaju vleklo skupaj.Bojim se,da se bodo stvari med vama preveč ohladile,ker eden do drugega kuhata vsaj tihe zamere in prikrito jezo,ker nobenemu od vaju ne gre nič po načrtih.
Dajta se dol vsesti in recita bobu bob.
O vajini brez pogojni ljubezni,pa bi ti rekla,da ne obtožuj samo njega,ker tudi ti nisi pripravljena nič spremeniti v vajino skupno dobro.
Vajin odnos ne more biti,kot bi mogel biti,ker stojita vsak na svojem
bregu iste reke in kažeta nekaj,kar drugi ne vidi in ne sliši dobro!
Lp!

Vse, kar so napisale predhodnice, je po svoje res.
Mislim, da bi se za ucinkovit pogovor z mozem morala usesti ob objektivni prisotnosti tretje osebe, to je terapevta. Kot razumem, moz to moznost popolnoma zavraca, kar ti veliko pove tudi o tem, koliko je dejansko pripravljen (se) vloziti v vajin odnos. Tudi sama premisli, koliko si pripravljena se vloziti tudi sama.
Jaz osebno ne vidim problema, ce dva zivita narazen. Odvisno od vsakega posameznika, kako mu to ustreza. VENDAR pa tak nacin zveze prinese tudi to, da je treba za odnos veliko vec delati na ta nacin in ga vedno znova povezovati. (v bistvu se ga vsakic, ko se fizicno vidita, “postavlja na novo”.) To uspeva le redkim in pri vama pac ne – kar tudi ni nic nenavadnega, ker je, kot sem ze rekla, to zelo tezko.
Pri vama se mi zdi, da sta tak nacin zivljenja zastavila zato, ker sta ze podzavestno vedela, da bi ob vajinem zivljenju skupaj zveza zelo hitro razpadla (in to ne glede na to, kje bi zivela). To pa sigurno ni zdrav temelj, in tudi zveza na daljavo zagotovo ne bo prezivela v tem primeru.

Draga Lari!

Moj nasvet je, da si vzameš čas in da temeljito premisliš – kaj si želiš v zakonu (kakšnega partnerja, kakšno življenje) in kaj od tega imaš v sedanjem zakonu. Potem se ne bo težko odločiti.

Veliko ti lahko pomaga knjiga “Si ti pravi zame” avtorice dr. Barbare Angelis. Ona poudarja velikanski pomen pravilne izbire partnerja, v sami zvezi pa ustvarjanje dobrih temeljev za odnos. Meni je te knjiga dosti povedala.

Lp

Lari, jaz sem imela (imam) podoben problem – s tem, da si je mož predstavljal samo življenje pri nas. Težava je bila, da moji niso bili navdušeni – . Sprva sem in sva čakala, da se bo kaj spremenilo s strani naših, potem sem še bolj jasno kot prej videla, da bi bila itak norišnica, če bi živeli vsi pod isto streho, ker je itak najbolje, da stari in mladi niso skupaj, potem predlagala, da najameva skupaj, pa ni hotel. Ravno tako se je začel umikati…. Pa vse sorte se je potem začelo.
Za razliko od vaju je ravno obratno – on je bolj športen, jaz manj…
Jaz obupujem… on se umika, se je umaknil, … obtožuje me češ da živim s starši, skupaj z mano pa noče najet stanovanja…

meni je pa grozno, … jaz mislim, da je vseeno, kje živiš, samo da živiš skupaj ,ker tole sploh ni podobno nobenemu zakonu.

Če hočeš, si kaj napiševa preko maila…

In zelo se že bojim, da ima zelo kitka prav v obeh primerih:

“Pri vama se mi zdi, da sta tak nacin zivljenja zastavila zato, ker sta ze podzavestno vedela, da bi ob vajinem zivljenju skupaj zveza zelo hitro razpadla (in to ne glede na to, kje bi zivela). To pa sigurno ni zdrav temelj, in tudi zveza na daljavo zagotovo ne bo prezivela v tem primeru.”

No, se moram popravit – Ni čisto vseeno, kje živiš, ampak je najbolje, če gre par na svoje in konec.
Nobenih staršev nočem zraven, ne enih ne drugih.
Priznam, da sem bila v začetku zelo zelo nezrela in nisem toliko pomislila na to.. In zdaj je kar je.

In resno se bojim, da ima kitka prav…

Meni se zdi zadeva popolnoma preprosta: če bi ga zares ljubila, sploh ne bi razmišljala o tem, kje bosta živela, sploh pa ne bi nas spraševala, kaj naj narediš. Ker bi si najbolj od vsega želela biti z njim.
Torej?

No, lih pri meni zadeva ni bila tko preprosta, ker so bili še moji vmešani in pač niso bili za stvar, da bi bila midva pri nas…

Je pa sicer res, da je vseeeno kje živiš, ni pa vseeno glede odnosov, – če so starši enga ali druzga preblizu, to ziher ni dobro. Je pa odvisno od staršev, blizu ali v soseščini z nekaterimi starši se mogoče celo da živet. V mojem primeru bi bila katastrofa tudi, če bi se strinjali, da živiva pri nas… ker se vtikajo, enostavno vtikajo. Mož se pa tudi zna postavit po robu….

Sicer ga pa ne razumem, zakaj je hotel živet pri nas, saj jih je videl, kakšni so… Pa ne narobe razumet, saj so ok, samo včasih pač ne znajo se umaknit in se ne vtaknit, kamor se ni treba vtikat….

očitno mu nisem jaz na prvem mestu, tako je pač….

saj zdaj sva itak čist na koncu… kot kaže
lp

Draga Lari!

Ne sekiraj se, če sta že proti koncu vajinega zakona. Čas bo prinesel svoje in tudi ti boš kdaj srečna z tvojim izbranim fantom, ki boš bila ljubljena in vsemogočna pri njemu. Ker vidim da ta nima posluha zate in ne bi nič storil zate. To zame NI mož in pika na i.

Sploh škoda, da bi si še umislila otroka. Boljše je prej iti narazen kot pa kasneje. Saj ne boš edina ločena oseba.

Želim ti veliko sreče in poročaj kako bo pri tebi.
Lep pozdrav
Doroteja

Hvala za odgovor. Vendar prav to jaz govorim njemu. On to izpostavlja kot problem, že odkar me je spoznal. Jaz sem mu govorila že od vsega začetka “se bova že zmenila”. Če bo ljubezen prava to ne bo problem.

Z lokacijo jaz nikoli nisem imela problema. Ta problem je imel on že vseskozi. Ne vem ali je razlog hiša ali lokal patriotizem.

Nevem kja je tak problem. Iz MB do Kopra si v dobrih 2 urah, Slovenija je majhna. Kako narazen živita.
Sicer, če pa se on noče prilagodit na nič kaj ti praviš zakaj bi se trudila samo ti.
To nikamor ne vodi in dvomi, da se da kaj popravit.

Spet en mamim sinček. Hoče te imeti pri sebi, ker rabi nekoga, ki ga bo varal. Drugače mu ni zanimivo, postane dolgočasno, ker nima vsakodnevne doze adrenalina.

Hmm samo zelo zanimivo, zadnje čase opažam, da je dosti takih.

Sama sem zfržala v taki vezi celo 8 mesecev…

promer:

Bila sva na morju, sama sva kuhala oz. jaz sem kuhala. Na morju je pač tako, da če kuhaš sam, nardiš nekaj na hitro, špageti, jajčka, kakšne solate… on si zaželi ne boste vrjeli pohanega piščanca??!!! Jaz sem rekla da v tej vročini res ne bom tega delala (37C) in vzame velikjo časa pa še na morju nebom kuhala takšnih stavri, in se je namulil, da njegova mama pa bi to nardila, ker ona vedno na morju na veliko kuha!!!!
Pa sem rekla, da naj potem še kar z mamo na morje hodi!!
In še milijon takšnih premierov!

Takih se je treba izoibat, ker ti zafurajo še tvoje življenje!

Meni pa prav niti malo ni jasno, kaj si razmišljala, ko si se poročila…. ???? Nič najbrž…

Otrok ne bo rešil te situacije, zato dobro premisli, kako in kaj naprej. Če boš ostala sama,s e boš lažje znašla kot z majhnim otročkom.

Mene pa samo zanima…zakaj sta se poročila?
Navadno je poroka znak začetka skupnega življenja, zakaj se vama je pa tako mudilo? To mi niti približno ni jasno.

Drugo pa je, da ti daje jasne znake, da bi se rad ločil, da te ne ljubi in da si mu samo še breme. Pojdi še enkrat do njega, mu lepo razloži, kaj čutiš, daj mu možnost, da pove, kaj bo storil zato, da rešita problem. Pri tem morata oba točno izjasniti vsak svoj del tega zablojenega zakona. Za rešitev se bosta morala vsak nečemu odpovedati, oz. skleniti komromis, ki bo obema v olajšanje. Tukaj ni ČE-jev, po moje….ker ne moreš reči…če me ima rad, če želi, če ga imam js rada…itd. Poglej dejstva. Ne želita si živeti drug z drugim, zato izrabljata vsak svoje izgovore. On hišo, prijatelje, starše, ti pa službo, udobno življenje, brezskrbnost (brez staršev in otrok).
Mislim, da sta vsak dala svoj delež k temu razpadu, in na vama je, da se pametno in sporazumno razideta, dokler ni otrok. Verjetno bo tudi s premoženjem lahko kak problem, ker sta vendar poročena…

Če pa bosta vseeno reševala zakon, če ga tako zelo ljubiš, si čimprej pridobi nazaj njegovo ljubezen, zaupanje in poželenje, ker kot je razbrati, sta samo še na papirju mož in žena in tudi prijatelja več nista, ker se bojita drug drugega, saj vsakemu srečanje že predstavlja nelagodje. Tebi skrb, ali bi šel s teboj vsaj v gore, njemu pa, ali boš sprejela njega, starše in prijatelje in se počutila kdaj tam domača.

Jaz v tvojem pisanju ne vidim nobenega znaka, da sta za skupaj, da ima kateri sploh željo po tem. Obema gre samo še za navado, za težavo…kaj bodo pa rekli….. Je pa dobro že on sam zaključil, da za spreminjanje sta verjetno res že “prestara” pa ne po vajinih letih, gre za to, da sta preveč odtujena in si gresta že polahko na živce.
Mogoče, če bo kdaj spoznal drugo, bo pa šel brez oklevanja k njej…nikoli ne veš…ali pa boš ti pustila službo, prodala stanovanje in šla k nekomu…to pride, ko sta dva res za skupaj, prisiliti se v nekaj, pa nebi bilo niti pametno, ker bi trpela oba!(v vajinem primeru bi trpeli še njegovi ostareli starši, ker bi jih snaha zavračala in verjetno že sedaj vedo, da jih ti kriviš delno za vajin razpadli zakon)
On pa kot vsak moški…če nima žene, če sam živi v veliki hiši, je razumljivo da nima želje, da bi si kuhal, če pa v sosednji hiši mama vsak dan skuha.
Pa to še ne pomeni da je tak mamin sin (dokler ne vemo o njem drugega kot to da hodi na kosila domov). Prava ženska, zna moškega pripraviti na to, da ji vsak dan skuha ali ji drugače pomaga, če je obema tako lažje, pa še ne pomeni da je mevža…ker mu ona da vedeti, da ga spoštuje, tako kot on njo in da delata za sožitje in nista drug drugemu samo služabnika.

Recimo ravno okoli tega, da nekateri moški čakajo, kaj jim bo pripravila za kosilo, pa rečejo, moja mama mi je pa vedno….to ga vsaka sama tako navadi;)
Ker, če je rekel da bi jedel ocvrtega piščančka na morju…kot je maja napisala, ni treba da punca pa hitro začne pohat…na vročini…ampak lahko skleneta kompromis…ja bova spekla piščanca…zdaj bova nekaj lahkega, ker je vroče, zvečer bom pa pripravila piščanca, ti boš pa spekel;)…pač,. stvar dogovora, brez nekega obtoževanja, kaj bi vse morala naredit ženska!
Če mu nekaj paše, naj pomaga, in isto punca…če bi rada da on nekaj naredi, naj mu ponudi pomoč, podporo, pa jo bo nosil na rokah, samo če bo videl da ga spoštuje, da ceni njegovo pomoč.(in obratno)