Hoj!
Spet tista, ki ima preveliko srce, pa bi ga kar dvema dala 🙂
Mal se šalim, pa žal nisem preveč dobre volje. Če ste spodaj prebrali post o ljubezni in dvema moškima, že veste za kaj se gre. Moderator Boštjan je bil zelo konkreten, za kar sem mu hvaležna, tudi drugim, seveda. Vem pa, da ne bo imel časa le zame, zato se zopet obračan na vse.
Tudi jaz sem (žal) še vedno mnenja, da lahko tako čutiš do dveh oseb. Kot se je izrazil nekdo izmed vas, gre verjetno za različne dimenzije ljubezni. Se strinjam. Ker enostavno tako do enega kot do drugega tako čutim. Predolgo že traja (več let), da bi ne bilo resnično.
Ker pa sem se odločila, da je edino pošteno, da prizadanem le sebe, hočem to stvar spraviti ven iz moje glave. K sreči med rjuhami še ni bila. Ampak, kako? Kako naj njega odmislim? Kako ga naj ne pogledam? Kot sem že Boštjanu rekla, takrat se v meni nekaj lomi. Sama sem že večkrat poskušala, pa vedno pristanem na začetku. Lahko se ga poskušam izogibati, a to deluje le nekaj časa. Žal v službi preživim skoraj več časa kot doma.
Zelo sem bila vesela prejšnjih odgovorov, vsi so bili smiselni, čeprav tudi zelo različni. Kako naj torej grem naprej?

sem ti odgovorila v prejšnji temi

zarja, nisi v zavidljivi situaciji, še posebej ker poznaš njegove občutke ki so te še nekako vzpodbudili pa še vsak dan ga srečuješ.

Vsake toliko časa se vsak znajde v taki ali podobni situaciji.

je kakšna možnost da zamenjaš službo?

Bog ne daj! Svojo službo imam skoraj tako rada kot svoje zasebno življenje. No, sliši se malce pretirano, ampak res imam srečo, da mi je služba užitek in ne le nuja za preživetje. Ampak, glede na to, da je vsa stvar bolj kot ne v moji glavi, saj me sodelavec niti ne nadleguje, niti kako drugače ne mori (pravzaprav imam občutek, da ga zame še najbolj skrbi, PA TEGA NOČEM!) sprememba službe ne bi rešila kaj prida. Bi se pa zunaj srečala ravno dovolj pogosto, da ne bi mogla pozabit. Ne, težavo moram rešiti vpričo njega…Pa ne vem kako… Je vse tako sveže.

želim ti veliko sreče, predvsem pa moči, poguma in najbolj modrosti, po eni strani ti zavidam, po drugi pa sploh ne…

Sama si rekla, vse je v tvoji glavi, lahko se prepričaš tako ali drugače

da imaš tako rada svojo službo, bravo! menim, da imaš veliko stvari s katerimi si lahko zadovoljna…ostani pri tem!

Vse je v glavi!
Dopoveduj si sama sebi,kako ti gre nekdo na živce.Saj ne boš vedela zakaj.A ko si to stalno dopoveduješ,se to zgodi!
Enako je s tvojim problemom dolgoletne ljubezni.To v glavi pleteš leta in leta.Pogrevaš,sprejemaš in pošiljaš nazaj signale,da stiš stvar v elementu.
Ta zaljubljenost se na ta način ohranja in živi (bolj vegetira).Doma pa isto ohranjaš,vegetiraš,ampak na drugačen način.
Nikjer ni tistega polnega občutka,pripadnosti,ker si nekje vmes in ne čisto pri eni stvari.
Zmeda te že utruja in napravi si red v tej smeri,pa boš bolj srečna in zadovoljna.Svojega moža,pa malo “pobezaj” v tej smeri in morda bo “skobčal”,kaj ti najbolj pogrešaš,ko gre za vaju.

kamor usmerjamo svojo energijo tja gre. pozitivna ali negativna.
poskušaj se zavestno odločiti, kaj zeliš in to dosledno izvajaj. dosledno.

Mogoče bi poiskusila poživiti vajino vezo z partnerjem… čim več se pogovarjajta, povej mu kaj ti manjka, povej mu kaj si želiš, čim več nežnosti, vztrajaj, obnašaj se kot da sta sveže zaljubljena, pripravi kakšen romantičen večer in če ti bo z njem tako lepo, kot bi bila na novo zaljubljena boš na sodelavca pozabila…

Pozdravček

Taša

In če ne bo tako lepo kot s sodelavcem?

Ja, potem bom pa tam…
Sicer pa že precej časa delam red v glavi…a kaj ko se vsake toliko poruši. Enkrat bo že zgratalo.

če imata možnost, pejta z možem na kake posebne počitnice, sama?

Življenje ti ponuja marsikaj. Vzemi tisto in toliko, kolikor lahko pre-neseš brez večjih težav.

Se popolnoma strinjam s Kiaro. “Ljubezen” do sodelavca je lahko vzniknila v tvoji glavi – koliko let si potrebovala, da si ugotovila, da gojis custva do njega? Bi jih tudi, ce bi ti soprog v vsem ustrezal?

Popolnoma je normalno da se v življenju dogajajo takvi trenutki,ni pa normalno da sebe opsojamo in dajemo v nič. Človek je pač z nekom bolj intiman z drugim manj,in ker si veči del v službi se to zgodi na delovnem mestu. Ta intimnost nam da zagnanost po skupnem vstvarjanju,po skupnih rezultatih.Osebo čutimo svim svojim bitjem ,kar je velika razlika če usporedimo svoja čustva do partnerja. Za partnerja nas vežejo drugačni opčutki in tu se zgodi haklc. Začnemo uzporejat kaj je pri enem in kaj pri drugem. Ne zavedamo se da intimnost je vitalna in aktivna samo če ostane na tej relaciji. Če se intimnost prevesi v sexualnost izgubi ta naboj kreativnosti in se prevesi počasi pa sigurno v odnos merenja moči da bi na koncu izumrl. Jaz se osebno doživljala takšne situacije in samo odkkrit pogovor in mera zdravega razuma pomaga da se intimnost spremeni v prijateljstvo.
Kdo pa pravi da z vsem ki so nam všeč moramo imeti relacije. Lahko ti je všeč sosed pa zato neboš trpela celega življenja.Vse to kar se ti dogaja je tvoj scenari v glavi in je igra tvog uma.Mislim,da bi bilo prav da se pogovoriš sama seboj in prideš do osnovnega vzorca v svoji glavi. Takrat ti bo jasna slika.

Nek “stik”, če temu lahko rečem tako, je bil takoj, ko sem ga prvič videla. Pa takrat sploh še nisva bila sodelavca, pravzaprav sem ga videla za dve minuti, niti nisem vedela kdo je, prizor pa še vedno nosim s sabo… Tako, da, všeč mi je bil takoj. No, ker meni vizualnost ne pomeni toliko, mislim, da sem ga začela vzljubljat počasi, ko sem ga spoznavala kot osebo. Vse je torej že “staro” osem do devet let. Pa saj mi je povsem dobro šlo, dokler mi ni on nazaj pokazal, da se tudi v njem nekaj dogaja. Pa verjemi, da zelo dolgo sploh nisem hotela tega videti.
Kar se tiče soproga..Je kje takšen, ki ti bo v vsem ustrezal? 🙂 Po mojem skorajda ne, ampak to še nikakor ni razlog, da bi se zaljubila v drugega. Ker mi mož vendarle kar zelo “ustreza”. Tudi sodelavec mi ne bi v vsem ustrezal, toliko ga že poznam, da si to upam reči.
Mislim, da je stvar po eni strani preprosta. Pač čutim to kar čutim, tu ni kaj debatirat. Bolj poskušam razmislit o tem, kako živet s tem. Brez kakšne škode za druge (no, to mi je že jasno) in tudi živet s sabo. Ker da bi se pa sedaj kar trpinčila v nedogled, do tega mi pač ni.

Hvala za te misli!
Ne da se povedat, koliko mi pomeni, da lahko govorim o tem, da stvari vsaj malce spravljam ven iz sebe. Ker sicer ne vem, kaj bi bilo, saj ne morem tega razlagat nobenemu od prijateljev!!!!!
Drugače pa…saj kar nekako vozim v službi, čeprav mi razpoloženje grozno niha, znam to skriti.
Ne morem, da ga ne bi vsaj z očmi iskala:-(